9.

Raj na zemlji?

 

»Ne jokaj, življenje je raj, vsi živimo v raju, le vedeti nočemo, da je tako; če pa bi hoteli vedeti, bi že jutri nastal na vsem svetu raj.«

 

Fjodor Mihajlovič Dostojevski, Bratje Karamazovi

 

»Sprašujem se, očetje in učitelji: "Kaj je pekel?" In sodim takole: "Pekel je muka zavesti, da ne moreš več ljubiti."«

 

Fjodor Mihajlovič Dostojevski, Bratje Karamazovi

 

 

Septembra sem dobila novo delo. Končno služba, ki mi je bila pisana na kožo in ki sem jo opravljala z veseljem. V mojem domačem mestu so v manjšem podjetju, ki se je ukvarjalo z lektoriranjem in prevajanjem različnih tekstov, začasno potrebovali novo sodelavko. Ker sem nekoga nadomeščala, so me zaposlili le za nekaj mesecev. Tega mi je bilo zelo žal, obenem pa sem se trudila iz te svoje skoraj-sanjske službe potegniti čim več, dokler jo lahko opravljam.

Aljoša je od svojega prvega obiska redno prihajal k nam. Uspelo mi je pridobiti dovoljenje staršev, da lahko prihaja za vikende in pri nas tudi prespi. Bila sem blažena. Čez teden sem delala in se veselila petka, ko je napočil dolgo pričakovani vikend, pa sem poletela na železniško postajo in pobrala Aljošo, ki je prispel iz Ljubljane. Vedno sva se najprej močno objela in poljubila, kar je ponavadi trajalo precej dolgo. Ko je vlak že zdavnaj odpeljal  in so se vsi potniki že porazgubili, sva midva še kar stala pred stavbo železniške postaje, tesno objeta in prilepljena drug na drugega. Ko sva se končno razklenila iz jeklenega objema, je sledilo gostobesedno obojestransko poročanje o tednu, ki je bil za nama. Sicer sva se lahko o vsem pogovorila že preko interneta, saj sva si v prostem času še vedno dopisovala. A ko sva se videla v živo, je bilo treba vse povedati še enkrat. Niti najnepomembnejši dogodek, niti najmanjša misel in niti najneznatnejši občutek niso smeli ostati neizgovorjeni in zakriti. Drug o drugem in o času, ki sva ga preživela ločeno, sva hotela vedeti vse.

Odpeljala sem svojo ljubezen k sebi domov. V avtu sva se še naprej pogovarjala, prešerno šalila in smejala, presrečna, ker sva spet skupaj.

Doma mi je mama vedno naročila, naj ga postrežem s kavo, malo kasneje pa še z večerjo. Kar dobro se mu je godilo.

Zvečer sva v moji sobi igrala karte ali poslušala glasbo in plesala. Tu in tam sva drug drugemu naglas prebirala poezijo iz moje bogate knjižne zbirke. V sobi sem imela veliko knjižno omaro, katere police so se kar šibile od knjig. Moje zanimanje za književnost se ni odražalo samo v strasti do branja, ampak tudi v želji po posedovanju knjig. Če sem kdaj prebrala kakšno dobro knjigo ali zgolj slišala zanjo, sem jo hotela imeti in to takoj. Obsedala me je, vse dokler je nisem našla in kupila. Da sem si jo izposodila v knjižnici, ni bilo dovolj. Morala sem jo imeti.

Aljoša je vedel za to mojo strast, vedel je, da pri meni obstaja tudi nevarnost, da preveč »padem« v zgodbo v knjigi in da se potem težko privlečem spet ven, v realnost. Tudi sama sem se tega zavedala.

»Ni dobro biti obseden z zgodbo v knjigi, ki jo bereš,« sem mu govorila iz lastnih izkušenj. »Fikcija je navsezadnje samo fikcija. Knjige služijo duhovnemu bogatenju človeka, ne pa temu, da človek živi namesto literarnih junakov, da živi njihova fiktivna življenja, da obtiči v nekem paralelnem svetu ali celo svetovih in pozabi na svoje lastno življenje. To je past, v katero lahko pade nedozorel bralec; past, ki jo knjige nastavljajo tistim, ki berejo samo zato, da bi pobegnili iz svoje vsakdanje realnosti. Knjige niso za to. Kdor bere iz čistega užitka in zato, da bi duhovno obogatil samega sebe, mu ne grozi nevarnost, da bi se ujel in obtičal.«

Ljubeče sem potrepljala knjigo, ki sem jo pravkar prebirala, Razsodnost in rahločutnost Jane Austen.

»Ljubim branje, obožujem knjige. Knjige so moja velika strast. Ne samo to, da jih berem, ampak tudi to, da jih imam, da jih posedujem. Nisem samo strastna bralka, sem tudi zbirateljica knjig. Kako uživam v tem, da si vsake toliko kupim kakšno dobro knjigo. Kako uživam v pregledovanju in občudovanju svoje lastne male knjižnice, ki počasi vse bolj raste; knjig je vedno več in več. To je v meni in me ne bo nikoli zapustilo; knjige so v meni in bodo v meni tudi ostale. Moja ljubezen do njih in do branja se samo stopnjuje. Knjige so iz materialnega vidika zame kot neke vrste fetiš – predmet admiracije, predanega oboževanja.«

»O, to prav dobro vem,« se mi je pretkano smehljal Aljoša. »Namesto da bi bil jaz tvoj predmet admiracije, so to knjige! No, no, že prav, to si bom zapomnil.«

»Daj, nehaj, no,« sem zavpila in ga nežno klofnila. »Kot da ne veš! Kaj bi z vsemi knjigami, če ne bi imela več tebe? Lahko bi me kdo zasul z njimi, lahko bi imela v lasti vse knjige tega sveta, a če ne bi imela tebe, bi bilo moje življenje prazno in žalostno. Knjige so morda res moj fetiš, a največji fetiš v mojem življenju si ti.«

»Vem, srček, saj veš, da sem se hecal,« me je objel in nežno poljubil na čelo. »Kaj zdaj, bova brala poezijo ali ne? Boš ti začela?«

Skočila sem s postelje in stopila k svoji knjižni omari. V roke sem vzela žepno zbirko pesmi Kosovela, mojega najljubšega pesnika. Postavila sem se na sredo preproge, polistala po knjižici in prebrala najprej Rdečo raketo, nato pa še Ekstazo smrti. Ko sem končala, sem se vrnila k Aljoši in sedla na rob postelje. Preprosto morala sem reči še nekaj besed o svojem ljubem Kosovelu.

»Ti dve pesmi sta moji najljubši,« sem rekla, »in po mojem dve od najboljših pesmi v vsej svetovni poeziji. Kosovel je bil genij, vizionar! To čustvo, ki preveva Rdečo raketo, je tako močno, tako vseobsegajoče. Z lahkoto se poistovetim z njim. In Ekstaza smrti … ta pesem deluje hipnotično, kot nekakšno zaklinjanje. Pri Kosovelu je vse ekstatično, celo smrt.«

»Seveda, saj smrt ni nič drugega kot prehod,« se je vmešal Aljoša, »je celo neke vrste meditacija. Zato se je ne bojim, ko bo prišla, jo bom sprejel z radovednostjo in hvaležnostjo, da sem preživel tako polno življenje. A o tem ne razmišljam in ne bom razmišljal, dokler ne pride trenutek za to. Do takrat želim v polnosti uživati vsak trenutek svojega življenja s tabo.«

»Jaz tudi,« sem rekla in ga objela. »Vseeno pa nisem povsem prepričana, da lahko trdim, da se smrti ne bojim … da se je sploh ne bojim. Ne, ne bi mogla tega reči. Bojim se je, ker je tako negotova in hkrati neizogibna. Ker nikoli ne veš, kdaj bo prišla, ker nikoli ne moreš biti zares pripravljen. In čas tako hitro mineva … z vsakim dnem je bližje. Veš, včasih me je prav groza tega večnega minevanja. Tega neprestanega, nenehnega, neustavljivega minevanja. Ko končno pride poletje, ne moreš niti dobro vdihniti, še niti ne dojameš povsem, da je poletje končno tu, ker ko se zaveš, ga ni več. Je že spet siva, mrzla jesen … grozljivo. Kot da smo na nekakšnem norem vrtiljaku, ki se vrti vse hitreje in hitreje, nazadnje pa se vrti že tako divje hitro, da si lahko hvaležen, če ne zletiš z njega in če ti zgolj pobere vso sapo in posrka iz tebe sleherno zmožnost dojemanja tega, kar se dogaja. Kot nekakšna velika, z vrtoglavo hitrostjo vrteča se norišnica, podobna poblazneli vrtavki, sukajoči se na robu prepada, v katerega iz nje v intervalih letijo tuleči, komaj še zavedajoči se norci.«

»No, no, ne pretiravaj,« se je zasmejal. »Tako grozno pa spet ni. Kaj pa vse lepe stvari v življenju? Življenje je vendar čudovito, sploh za take, kot sva midva, ki se ljubiva! Uživati je treba v tem trenutku, tukaj in zdaj, ne pa razglabljati o prihodnosti, za katero nihče ne ve, kakšna bo. Če razmišljaš samo o tem, kar je bilo ali o tem, kar bo, gre življenje mimo tebe.«

»Tega se prav dobro zavedam, in to iz lastnih izkušenj. Pa si vseeno ne morem kaj, da se ne bi včasih z mislimi zataknila kje v preteklosti ali prihodnosti. Veš, kaj je rekel Blaise Pascal? "Le pobrskajte po svojih mislih, pa boste videli, da v njih kraljujeta preteklost in prihodnost. Na sedanjost skorajda ne mislimo; če pa že, zgolj zato, da bi v njej našli luč, ki nam bo svetila v prihodnost. Sedanjost ni nikoli naš cilj: preteklost in sedanjost sta nam sredstvi, le prihodnost je naš cilj. Potemtakem sploh nikoli ne živimo, temveč samo upamo, da bomo živeli. In ker se zmeraj le pripravljamo, da bomo srečni, je nujno, da to nikoli nismo." Ne bi mogel bolje opisati temeljne napake v človeški naravi.«

»No, veš kaj, jaz ne bi mogel reči, da je ta napaka pri meni posebno izrazita. Saj veš, da mi kar dobro uspeva živeti tukaj in zdaj in uživati sedanji trenutek.«

»Vem, ja,« sem ga igrivo boksnila, »ti si že skoraj razsvetljen, jasno, ti si že vse dosegel, samo ne vem, zakaj potem še vedno potrebuješ kajenje.«

Razdraženo je pihnil. Dregnila sem ga v občutljivo točko.

»Daj, nehaj, dobro veš, da nisem rekel, da sem razsvetljen. In ne omenjaj mi že spet kajenja, lepo prosim. To je nekaj, kar moram sam rešiti.«

»Točno tako,« sem se strinjala, »sam moraš to rešiti. Le da se meni dozdeva, da sam tega nočeš. Se spomniš, kaj sem ti rekla že pred časom? Da ne želim živeti s tabo, dokler ne prenehaš kaditi?«

Aljoša je nestrpno zavzdihnil. »Glej, to ni tako enostavno, kot se tebi morda zdi. Bojim se, da mi ne bo uspelo.«

»Veš, da od tega pogoja ne odstopam.«

Zdaj je bil videti resnično jezen, kar je bilo pri njem zelo redko.

»Veš kaj, ne zdi se mi prav, da mi postavljaš pogoje. Da pogojuješ svojo ljubezen do mene.« Njegov glas je bil leden. »Me boš pustila, če ne preneham s kajenjem? Prav, pa pojdiva narazen.«

Srce mi je zaledenelo. »Kaj?!« sem izdavila. Takšnega ga nisem poznala.

V istem hipu se je zavedel, kaj je rekel. Pogledal me je s široko razprtimi očmi, ki so se bleščale od solz.

»Ne, oh, ne, kaj sem rekel!« me je skoraj jokajoč krčevito stisnil v objem. »Saj veš, da se to ne bo zgodilo, ampak jaz ne morem, razumi, da ne morem! Prosim te, ne sili me! Ne moreš si predstavljati, kakšen pritisk občutim nad sabo! Ves čas se bojim, da mi ne bo uspelo in da te bom izgubil, tebe, ki si moje življenje. Vem, da bom nekoč prenehal, a nisem prepričan, da mi bo to uspelo še preden začneva živeti skupaj! Zato te prosim, prosim te, ne sili me in pusti me, da to rešim sam …«

Tesno sem ga objela. Nisem vedela, kaj naj rečem. Vedela sem, da nimam prav. Kako si lahko dovolim, da pogojujem svojo ljubezen? Kakšna ljubezen je to?

»Hočeš, da še jaz kaj preberem?« me je vprašal, ko sva si nekoliko opomogla od prestanega šoka. Obrisala sem si solzo, ki mi je spolzela po licu.

»Seveda, izberi si kakšno knjigo pesmi.«  

Izbral je Baudelairove Rože zla.

 

 

Ko sem bila v ponedeljek zvečer spet sama s sabo in svojimi mislimi, si nisem mogla kaj, da ne bi nekoliko razglabljala o njegovem kajenju in svojem nesprejemanju tega dela njegove osebnosti. Kako lahko rečem, da ga v celoti sprejemam, če pa še vedno nisem sprejela tega njegovega dela? Že res, da je to nekaj, kar škodi njegovemu zdravju in kar mene močno moti, toda ali imam zaradi tega res pravico, da sodim o tem? To je njegovo življenje in le on lahko odloča o njem. Jaz lahko sodim o svojem življenju, ne pa tudi o njegovem. Zaveda se, da je kajenje škodljivo, torej tukaj ne gre za nikakršno temo nevednosti, ki bi jo morala jaz, nekakšna vsevedna boginja brez najmanjše hibe, razsvetliti. Gre zgolj za njegovo lastno odločitev. Jaz pri tem nimam nič. Ne morem ga prisiliti. Če to poskušam, naletim kvečjemu na nasprotni učinek, to sem spoznala že zdavnaj.

Konec koncev sem sama kriva, sem razmišljala. Od vsega začetka sem vedela, da kadi. Zavestno sem se spustila v razmerje s kadilcem, čeprav sem bila od nekdaj trdno prepričana, da si tega nikoli ne bom dovolila. Pa sem si in zdaj nimam kaj godrnjati. Sama sem se tako odločila.

Vedela sem, kaj je edino, kar lahko storim oziroma ne storim v tem primeru. Popolno in brezpogojno sprejemanje je edina rešitev. Vse ostalo bi naju razdvojilo, sprlo in oddaljilo drug od drugega. Ali je vredno tvegati nekaj takega samo zaradi tega, ker je kadilec, medtem ko je toliko drugih stvari, ki jih pri njem obožujem?

Po temeljitem razmisleku sem v svoje zapiske zabeležila nekaj sklepov.

 

Četudi človek sam dobro ve, da bi se moral spremeniti, je to zelo težko, pravzaprav nemogoče storiti, če ga drugi na to neprestano opominjajo. Če nenehno poudarjajo njegove napake, zaradi katerih bi se obvezno moral spremeniti. Kadar se meni zgodi kaj takega, dobesedno čutim, kako od tega neumornega opominjanja, napadanja in osredotočanja zgolj na moje napake in slabosti postajam samo še slabša namesto boljša. Kaj ti preostane v takem primeru? Če se ne moreš (pa čeprav se hočeš) spremeniti na bolje v okolju, v katerem se nahajaš, zato ker tam vso energijo in pozornost usmerjajo v tvoje napake in slabe strani, potem je edino, kar ti preostane, to, da se odstraniš. Da greš nekam, kjer ne boš nenehno poslušal samo o tem, kako grozen si, kjer se ne bodo osredotočali samo na tvojo temno plat, kot da svetle sploh nimaš. In ko greš in imaš naposled končno mir, takrat začudeno ugotoviš, da se ti sploh ni treba spremeniti – ker se ti sam sprejemaš točno takšnega, kakršen si. Če te drugi niso sprejeli, je to njihov problem. In tedaj se lahko zgodi čudež: ko se sprejmeš in ko ugotoviš, da se ti ni treba spreminjati, takrat se spontano in samodejno – spremeniš.   

Aljoša samega sebe sprejema v popolnosti. In že tu naletim na nepremagljivo oviro: proti njegovemu sprejemanju samega sebe ne morem nič. To je človekovo najmočnejše orožje. Četudi ga jaz ne sprejemam v celoti – on sebe sprejema. Tako imam še manj možnosti, da ga spremenim, kot bi jih imela sicer. On ima v rokah moč brezpogojne ljubezni, jaz pa se opotekam pod nadležno težo pogojevanja.

 

* * *

 

Vsakič znova se moram sprijazniti s tem, da ne morem ničesar izsiliti. Da ne morem nikogar spremeniti in ga prikrojiti po lastni meri, niti tistega, ki ga najbolj ljubim in ki me najbolj ljubi. Njega še najmanj.

V nobenem primeru ne morem in ne smem pogojevati svoje ljubezni. Včasih to poskušam, v veri, da delam dobro. Pa v resnici delam veliko napako.

Kakšna ljubezen pa je to, če je pogojena? To ni in ne more biti brezpogojna ljubezen, h kateri težim in s katero me ljubi on. On me sprejema točno takšno, kakršna sem. Od mene ne zahteva nikakršnih, niti najmanjših sprememb – niti tistih, za katere sama vem, da so potrebne. Ne postavlja mi nobenih, niti najneznatnejših pogojev. Tudi jaz nimam pravice, da to počnem.

Kakšen smisel ima siliti človeka v nekaj, na kar še ni pripravljen? Kakšen smisel ima ubadati se z njegovimi šibkimi točkami in zaradi ene same greniti in oteževati življenje obema, ko pa ima ta človek toliko svetlih točk, toliko čudovitih lastnosti? Zakaj se vedno osredotočati samo na temno plat in ne videti svetlobe, ne videti sončnih žarkov, ki se širijo na vse strani in nežno pobožajo vse, česar se dotaknejo? Tako kot brez svetlobe ni teme, tako tudi teme ni brez svetlobe. Živimo v svetu, polnem najrazličnejših barv, nič ni zgolj belo ali črno. Kakšen pa bi bil človek brez ene same napake? Bi bil tak človek sploh živo bitje?

Nihče ni popoln. Četudi Aljoša počne nekaj, s čimer škodi svojemu zdravju, nimam pravice siliti ga, naj to preneha početi in nad njim izvajati nepotreben pritisk. To je na njem in samo na njem, SAM se mora odločiti. To je njegova trenutna realnost, ki sem jo dolžna spoštovati. Sprejeti ga moram brezpogojno, takšnega, kakršen je. To sem dolžna storiti. Ko človeka nehaš siliti, naj se spremeni in ga sprejmeš točno takšnega, kakršen je – se bo spremenil.

Zaupati moram vanj. Tako kot zaupam vase, tako kot zaupam v Vesolje.

 

 

Še naprej sem hodila v službo in počutila sem se skoraj kot v raju. Imela sem svoj denar in imela sem ljubezen, s katero sem preživljala vikende. Delo sem opravljala z velikim veseljem. Večinoma sem lektorirala, tu in tam sem dobila tudi kakšen prevod. Sodelavci so bili prijazni in umirjeni, sicer pa sem se – kot vedno – držala bolj sama zase in z njimi nisem imela veliko stikov. Težko sem se upirala svojemu prirojenemu samotarstvu. Zakopana v delo sem se povsem zatopila v vsebino in obliko tekstov, ki sem jih popravljala. Včasih pa je bila kakšna stvar preprosto preveč zanimiva, da bi jo obdržala samo zase.

Ena od sodelavk mi je bila že od prvega dne še posebno simpatična. Takoj sva si bili všeč. Ime ji je bilo Ingrid in bila je nekaj let starejša od mene. Imela je košato grivo naravno rdečih skodranih las in zelo svetlo, s pegami posuto kožo. Njene živo modre oči so bile tople in živahne, vedno nasmejane. Bila je bistroumna in nabritega jezika. Včasih je načela pogovor z mano in zaklepetali sva se kot dve stari znanki. Pripovedovala mi je o svojih hišnih ljubljenčkih – imela je psa in več mačk – ter v šali zabavljala čez svojega fanta, ki je bil obseden s športnimi stavami.

»Ampak kaj naj naredim?« je skomigala z rameni. »Lahko si glasilke izkašljam, pa ne bo niti približno pomagalo. Poskusila sem že marsikaj, da bi ga pregovorila, naj se neha ukvarjati s tem, a sem vedno prišla do istega zaključka: njega boli kurac za moje najedanje, popolnoma vseeno mu je, jaz pa samo energijo izgubljam. "Veš kaj, punca," sem si rekla, "če se imaš res rada, prihrani to svojo dragoceno energijo za druge, pomembnejše stvari v življenju, boš?" In odkar sem sprejela ta sklep, mi je mnogo lažje. Naj ima tiste njegove stave, če res tako uživa v njih. Še dobro, da vedno igra za minimalne zneske. Torej se mu sploh ne gre toliko za dobiček, kot zgolj za igro. Saj veš, da so moški navsezadnje le otroci, ki se radi igrajo. Zakaj bi mu kratila veselje, če ga to res tako veseli. Sprejela sem ga takšnega, kakršen je. Če se odločiš, da boš z nekom preživel življenje, potem moraš sprejeti vse, kar pride v paketu z njim. Izključevanje tu ne pride v poštev.«

Njene besede so se me globoko dotaknile. Bile so tako podobne nečemu, kar sem sama komaj pred kratkim spoznala.

»O, kako te razumem,« sem ji rekla. »Jaz imam prav podoben primer. Še do pred kratkim sem verjela, da sem poklicana, da svojega fanta rešim odvisnosti od cigaret. Kot da je kaj takega sploh mogoče. Nisem hotela spregledati, da je to nekaj, kar lahko naredi le sam. V bistvu sem pogojevala svojo ljubezen do njega, v smislu, da ne bom živela z njim, dokler ne preneha kaditi. A s tem sem povzročala le razdor.«

Ingrid me je zamišljeno gledala in zmajala z glavo.

»Nič ne dosežeš s tem, prav nič. Sprejmi vse in svet bo tvoj. To sem spoznala in nikoli več ne odstopim od tega prepričanja. Če sprejmeš vse, ne moreš biti nikoli ranjen ali razočaran. Nikoli te ne more nič prizadeti. Če pa, po drugi strani, gojiš neka pričakovanja, ki temeljijo na pogojevanju in izključevanju, boš prizadet znova in znova. Veš kaj? Hvala lepa za tako življenje, raje se brigam izključno zase, drugi pa naj sami rešujejo svoje probleme in odvisnosti. Življenje je prekratko, da bi se obremenjevala in sekirala zaradi drugih, raje se posvečam svojim radostim.«

Strinjala sem se z njo. »Pravzaprav se zdi, kot da imamo ženske, vsaj večina, nekakšno deformacijo na tem področju. Verjamemo, da moramo spremeniti svoje bližnje, da bodo bolj podobni tistemu, kar me dojemamo kot pravilno in primerno. Večino svojega življenja se ukvarjamo z drugimi, namesto da bi se posvetile sebi in končno že nekaj naredile samo zase. Težko si je priznati, da smo morda me tiste, ki potrebujemo spremembo, in ne drugi. Sebe je najtežje spremeniti. In vendar velja: spremeni se in svet se bo spremenil …«

»Ja, to je še kako res,« je prikimala moja sogovornica. »Človek mora spoznati, da težnja po spreminjanju drugih nikoli ne prinese nič dobrega, kvečjemu bolečino. Ali, kot je rekla Katie Bayron: "Ljudje so me včasih spraševali, ali sem razsvetljena. Sem le nekdo, ki je spoznal razliko med To boli in To ne boli."«

Še nekaj minut sva kramljali, nato sva se morali posvetiti vsaka svojemu delu.

Lepo je bilo vedeti, da je tudi v službi v moji bližini nekdo, ki razmišlja podobno kot jaz. Ti pogovori so naju le še bolj zbližali in včasih, kadar sem naletela na kakšen res zanimiv in poseben tekst, sem ji prebirala odlomke, ki sva jih nato skupaj komentirali.

»Poslušaj to,« sem ji rekla nekega dne, ko sem se ukvarjala s svojstvenim filozofskim tekstom izpod peresa neke srednješolke.  »Težko je mirno vztrajati v položaju, v katerem se do tebe vedejo, kot da si kužni bolnik ali gobavec, ki se ga vsi v velikem loku izogibajo ali pa se, v najboljšem primeru, do njega obnašajo kot do tretjerazrednega državljana, in vse to samo zato, ker ima pač nečesa malo manj kot oni in sploh vsi normalni, sposobni ljudje – v tem primeru to ni zdravje, ampak zgolj in samo finančna sredstva. Denar, z eno besedo. Materialne dobrine, čim več materialnih dobrin. Ja, na žalost smo še vedno prav tam, kjer smo bili vedno, v vsakem trenutku v vsej zgodovini človeštva (in samo prihodnosti lahko izročimo upanje, da bo to starodavno družbeno deformacijo končno, enkrat za vselej, spremenila). Še vedno je tako, da v tej družbi nekaj pomeni samo tisti, ki ima »dobro« službo in s tem redni, stalni vir finančnih dohodkov; ki ima zadostno količino materialnih dobrin, s katerimi je primerno obdan (hišo ali vsaj stanovanje ter čim boljšo pločevinasto škatlo za prevažanje naokrog – to dvoje je temeljno); in, seveda, ki ima čim večjo količino te papirnate svetinje. Pri drugih je seveda najbolj cenjen tisti, ki ima največ vsega tega. Kako pa je cenjen in spoštovan tisti, ki ima tega le malo ali pa skoraj nič – no, to je povsem jasno.

A upam si trditi, da smo zdaj na pragu nove dobe, ki bo pometla s smrdljivimi, odurnimi, gnilimi smetmi in izrodki te civilizacije, te »napredne« človeške družbe, ki se je v stoletjih in tisočletjih že totalno usmradila in bo, gnila vse do svojih zarukanih temeljev, prav kmalu neslavno zgrmela v prepad, na dnu katerega bo dokončno, nepreklicno in nepovratno strohnela (pripravite ščipalke za nosove! Kajti trohnenje bo dolgotrajno in ne ravno prijetno). In takrat bo vstalo novo, pravično, razsvetljeno človeštvo, in nastala bo nova, veliko manj številčna, zato pa toliko pravičnejša družba. Ljudje že zdaj hočejo spremembe, že zdaj nočejo več slediti svetim zapovedim nekih samooklicanih bogov. Namesto temu je treba zdaj začeti slediti naravi. V nasprotnem primeru nas utegne ta naša edina prava mati dokončno uničiti. Za plačilo, ker mi uničujemo njo. Pri tem pa se ne zavedamo niti tega, da vse, kar prizadevamo njej, škodi predvsem nam. Nismo in nikoli nismo bili ločeni od nje, ker ne moremo biti. Zato se vse naše sranje obrača nazaj proti nam. In zakaj pravzaprav? Zakaj vse to?«

»Pufff,« je pihnila Ingrid, ki me je poslušala z odprtimi usti. »Težaško, a obenem fenomenalno dobro! Punca pametno razmišlja in pri tem sploh ne izbira besed. Razumem njeno stališče. Tudi sama se včasih sprašujem, zakaj za vraga mora v tej družbi vse temeljiti na denarju. Če pomisliš, koliko ljudi je brezposelnih … V teh časih smo lahko vsi, ki imamo službo, prekleto hvaležni, da jo sploh imamo. Nekateri se z nadčloveško težavo prebijajo skozi mesec, medtem ko se drugi, ki so seveda v manjšini, šopirijo na svojem kupu gnoja in se praskajo po zamaščeni riti, namesto da bi pomagali soljudem. Res, ni mi čisto jasno, kam vse skupaj pelje.«

»Tudi meni ne,« sem zmajala z glavo. »Še sama sem grozno hvaležna, ker sem dobila to službo, pa čeprav samo za nekaj mesecev. Ko se čas izteče, bom spet tam, kjer sem bila prej. Spet neumorno iskanje in pehanje za to bedasto službo … kot da je to edino, kar je sploh vredno početi v življenju!«

»Žalostno, res,« je zavzdihnila Ingrid. »Ful mi bo žal, ko boš šla. Tukaj se ne morem z nikomer res pametno pogovarjati. Ti si ena redkih, poleg mojega fanta, s katero se lahko pogovorim o vsem. Takih ljudi manjka. Zato pa te bom pošteno izkoristila, dokler si še tu,« mi je navihano pomežiknila.

»Ti kar,« sem se zasmejala, »v veselje mi bo, ker se tudi jaz rada pogovarjam s tabo.«

Prišel je sivi november in z njim mamin rojstni dan. Padel je ravno na petek, zato ji je lahko voščil tudi Aljoša, ki je prispel popoldne, da bi vikend spet preživel pri nas. Mami je prinesel škatlo čokoladnih bombonov in lepo napisano čestitko.

Praznovanje je minilo mirno. Zvečer je prišlo nekaj sorodnikov, ki sem jih pogostila z domačo sacherjevo torto na veganski način. Vsem je bila močno všeč in niso se mogli načuditi, kako je mogoče speči tako slastno torto brez jajc in mleka.

Ko so se gostje poslovili, smo nekaj časa pospravljali, nato pa sva se z Aljošo umaknila v prvo nadstropje, kjer je bila moja soba. Bilo je že precej pozno in šla sva naravnost v posteljo.

»Jaz bi danes kar zaspala, veš,« sem mu rekla, ko sem se stisnila k njemu. »Zelo sem utrujena ...«

»Prav,« je odvrnil in me še tesneje privil k sebi. Nekaj trenutkov sva pri miru ležala in bila sem tako zaspana, da me je že v tistih trenutkih skoraj zmanjkalo. Potem pa so Aljoševe nemirne roke začele potovati po mojem telesu, gladiti mojo zadnjico, hrbet in prsi. Njegove ustnice so nežno poljubljale moj vrat in senca. Z jezikom je zdrsnil v moje uho in ga nežno oblizoval. Od ugodja sem se stresla in zapredla. Moja utrujenost je počasi začenjala plahneti.

Njegove roke, ustnice in jezik so bili vztrajni in se niso ustavili. Tega si niti nisem želela. Z ustnicami sem poiskala njegove. Poljubila sva se in kar nisva mogla nehati. Najina usta se niso več ločila, niti ko sva začela nestrpno slačiti drug drugega, niti ko sva gola ležala tesno skupaj in se božala vsepovsod.

Čez nekaj časa, ko sva zadihana obležala, še vedno stisnjena tesno skupaj, sva se oba tiho zasmejala.

»Ali sploh obstaja še kaj lepšega?!« je strastno zašepetal.

»Ne,« sem prepričano odgovorila. »Na Zemlji ne obstaja nič lepšega od tega. Noro, kaj ti delaš iz mene … Še malo prej sem bila tako utrujena in zaspana, da nisem mogla nič. Mislila sem si, danes pa res ne morem, ni šans. In poglej, kaj se je zgodilo potem …«

»Moč ljubezni in poželenja,« mi je zašepetal v uho, da me je požgečkalo. »Tudi meni se je to že neštetokrat zgodilo. Že velikokrat sem bil, ko sva šla v posteljo, tako utrujen, da sem bil prepričan, da te bom samo na kratko poljubil in potem takoj zaspal. Ja, ja, pa kaj še … s tabo ob sebi?! Le kako naj bi preprosto zaspal, če v postelji ob meni ležiš ti? Želim si te kar naprej, vsak dan in skorajda vsako uro. Ti si moja boginja ljubezni.«

»In ti moj bog,« sem odvrnila in se z nosom zakopala v njegov vrat. »In skupaj sva v najboljših nebesih, kar si jih je mogoče zamisliti.« Objel me je in mi pritisnil poljub na čelo. Razmišljala sem.

»Aljoša, se ti ne zdi, da orgazem predstavlja nekakšna rajska vrata?«

Nekaj trenutkov je bil tiho.

»Absolutno. S tabo sem tako ali tako ves čas v nebesih, a ko se ljubiva in ko doživim vrhunec, še bolje, če ga oba … takrat sem dobesedno v raju. In v tistem delčku sekunde, ko izgubim zavest, bi prav lahko vstopil skozi rajska vrata.«

»In prav gotovo tudi vstopiš,« sem rekla, »tako kot jaz. Ne, resnično mislim, da je v tem preprostem in tako naravnem aktu zajeto celo vesolje. To je božansko doživetje, ni človeško, ne more biti človeško. Na ta način se človek sreča z božanskim.«

Še nekaj časa sva tako ležala in kmalu bi naju zmanjkalo. Hitro sva si oblekla pižami in se ponovno zakopala pod odejo, se tesno privila drug k drugemu in skoraj v trenutku zaspala.

Sredi noči – ali pa je bilo že zgodaj zjutraj – sem se kar na lepem zbudila in ugotovila, da leži poleg mene gol od pasu navzdol.

»Zakaj si pa nag?« sem ga nadvse začudena vprašala. Imela sva navado, da sva se pogovarjala tudi ponoči, če se je kateri od naju zbudil. Včasih me je sredi noči, ko sem globoko spala, vprašal: »Spiš?« Moj spanec je, kljub temu, da je globok, tudi rahel, zato sem takoj slišala, če mi je kaj rekel. V tem primeru sem mu odgovorila: »Ne, štrikam, ti bumbar.«

Zdaj je torej ležal poleg mene brez spodnjega dela pižame. Na moje vprašanje se je napol v spanju zahihital, nato pa odgovoril: »Že prej sem se slekel in sem samo čakal, da ugotoviš. Če sem pa zaljubljen vate!« je zacvilil tako naglas, da sem se zbala, da bi ga spodaj slišali. »Ššššš,« sem mu rekla, »bi rad, da se spodaj zbudijo zaradi tvojega cviljenja in si rečejo: "No, saj smo vedeli, da je čudak, zdaj pa imamo tudi dokaz!"?« Močno sem se morala zadrževati, da se nisem naglas smejala.

Zaspala sva nazaj, a spanec je bil moten, ker je moj zaljubljeni in hihitajoči se ljubimec skoraj nenehno govoril v spanju. To je bilo pri njem dokaj običajno, a ne vedno. Včasih je minila cela noč brez ene same besede. Spet drugič je govoril skoraj konstantno. Tiste noči je bil, vsaj tako je sam pozneje rekel, tako vznemirjen in srečen, ker po celem dolgem tednu spet spiva skupaj, da niti v spanju ni mogel pozabiti na to in je zato toliko govoril. Nisem bila jezna nanj, ker mi je kratil spanec, prav nasprotno – njegovo govorjenje v spanju me je neskončno zabavalo. Moje življenje je obarval s humorjem in smehom in zaradi tega mi prav gotovo ni bilo žal tiste urice spanja ali še manj, ki sem jo izgubila.

Vikend je kot vselej prehitro minil in v ponedeljek zjutraj sem ga, preden sem šla v službo, odložila na železniški postaji. Dvajsetkrat sva si povedala, da se bova pogrešala, se petdesetkrat poljubila in si stokrat rekla »Ljubim te«. Ko je vlak končno odpeljal, sem se s solzo v očesu odpeljala na delo. Počutila sem se, kot da se je pravkar odtrgala od mene polovica mojega bitja.

V službi sem se zakopala v delo in poskušala pozabiti, da je šele ponedeljek in da je do petka še cela večnost. Nekako sem se prebila skozi dan in ko je bil grozni ponedeljek mimo, je lahko šlo le še na bolje. Torek je bil še vedno nekoliko dolg, sreda pa je bila že povsem drugačna, kakopak, saj je bila skoraj petkova soseda. V četrtek sem bila že razposajena od veselja, ko je končno napočil petek, pa sem bila naravnost vzhičena. In tako so minevali tedni.

Prišel je december in mesto se je okrasilo s prazničnimi lučkami. Vedno sem se veselila tega meseca, ki je tako poln nekega nerazumljivega pričakovanja in radosti. Kaj ljudje iščejo v decembru, česar ne morejo dobiti kadarkoli v letu?

V začetku tega prazničnega meseca sem v službi dobila v roke besedilo, katerega odlomek sem želela deliti s svojo zvesto poslušalko Ingrid. Šlo je za esej nekega gimnazijca.

»Poslušaj to, Ingrid,« sem ji rekla tistega dopoldneva, »tole mi je ful všeč.«

»Ja? Kaj imaš?« je živahno vprašala in se zavihtela preko svoje mize, da se je znašla pred mojo. Vedno je z izrednim zanimanjem poslušala odlomke, ki sem ji jih brala. In vselej, brez izjeme, so ji bili všeč, tako kot meni.  

»Kakšna uganka je to življenje,« sem začela brati. »Na tem planetu. In sploh. Vse. Pojma nimamo, od kod prihajamo, kdo sploh smo. Od kod izviramo. In vendar se obnašamo, kot da smo BOG I BATINA na tem planetu, pa kaj planetu, v vsej galaksiji, v celem ljubem vesolju. Nekateri od nas si še vedno, celo v teh časih, domišljajo, da v vsem vesolju ni druge civilizacije razen naše. Da smo torej edini, sami samcati v vesolju. Pa ja. Prej bi verjel, da prašiči letajo po zraku, da konji berejo časopise ali da krave na skrivaj kadijo in razpravljajo o politiki.

Človeška zablodelost se je na srečo že približala kritični točki oziroma skorajda dosegla absolutni višek. Sedaj se nahajamo v zgodovinskem trenutku, v času, ko se dogajajo silovite in tudi nasilne spremembe, ki bodo naposled razsule obstoječi sistem in kot za šalo pometle z našimi zavoženimi nameni in uničujočimi izumi, ki škodujejo naravi, v prvi vrsti pa nam.

Tako se pač zgodi, če nevedni človek meni, da je ločen od narave, da je nekaj več od nje in da jo lahko celo obvladuje in nadvladuje. Izhajajoč iz tega mnenja seveda z naravo ravna kot svinja z mehom, kar pa se mu prej ali slej začne neusmiljeno vračati in narava začne udrihati po njem trdo in neprizanesljivo. V takih situacijah seveda pridejo še kako prav bedni izgovori in tožbe v stilu: »Kakšen Bog dopušča vse to?! Kakšen je ta Bog, ki dopušča tako trpljenje?! Bog je zloben ali pa ga sploh ni!«

Prihaja čas, ko se bo treba odločiti med dvema opcijama: ali neslavno umreti ali se opametovati. Če bi se vsi skupaj v tem trenutku nehali sekirati, sovražiti, prepirati, obnašati kot slepci etc. etc. in če bi se začeli enostavno smejati, ljubiti, se veseliti življenja in tega čudovitega sveta, bi bili tako rekoč čez noč rešeni. Osvobojeni! Če bi le znali postati taki kot otroci … neobremenjeni, svobodni, čisti v duši in srečni.

Nocoj je Miklavžev večer. Eden redkih dni v letu, ko tudi odrasli (vsaj nekateri, če že ne vsi) postanejo vsaj malo podobni otrokom. Vsaj tisti odrasli, ki so starši. Za nekaj redkih dragocenih trenutkov tudi odrasli verjamejo v Miklavža, v dobrega pravljičnega moža, ki obdaruje otroke. Spominjajo se svojega otroštva, ko so tudi sami z vznemirljivim pričakovanjem v srcu, ki jim ponoči ni dalo spati, čakali, da se končno zdani in da se bodo lahko veselili daril, ki jih bodo zjutraj zagledali na mizi. Vsak od nas nekje globoko v sebi hrepeni po tem edinstvenem, radostnem času; vsak od nas si še vedno tiho in sramežljivo želi kakšnega vsaj majhnega darilca. Vprašanje je samo, ali smo si to pripravljeni priznati. Priznajmo si! Ne zatrimo otroka v sebi!

Življenje je lepo. A zares lepo, pristno lepo je le takrat, kadar gledamo nanj skozi otroške oči. Vse velepomembne skrbi in usodne težave, ki si jih izmišljajo odrasli, so dejansko izmišljene, FIKTIVNE. V otroškem svetu ni skrbi, ni gorja, ni bolečine; v otroškem svetu je samo smeh, veselje, radost in igra. A le dokler se vanj ne vmeša svet odraslih.

V teh težkih časih, v katere smo zakorakali (sicer že pred tisoči let), je končno prišel čas, ko bo treba spoznati, da nas lahko rešita samo otroški pogled na svet in samo otroška čistost duše.«

»Fijuuu,« je občudujoče zažvižgala Ingrid. »Madona, ti srednješolci pa kar pametno razmišljajo. Sicer zagotovo ne vsi, ampak pred nekaterimi bi se pa lahko mirne duše priklonila. Pohvale za takšno razmišljanje. Najbolj mi je všeč tisti del, kjer pravi, da ljudje za vse tegobe in gorje krivijo boga. Mislim, najprej si izmislijo boga, potem ga pa krivijo. Verjetno so si ga izmislili samo zato, da bi ga lahko krivili za vse svoje probleme, ki si jih ustvarjajo sami. Nekoga pač moraš imeti v ta namen, najtežje je priznati, da si kriv sam.«

»Ja,« sem prikimala in še naprej zamišljeno zrla v list z natipkanim besedilom. »Sicer nisem prepričana, ali so si boga ljudje res izmislili ali ne, o tem se še vedno sprašujem. Sama nekako ne morem verjeti v boga, kot ga slika krščanstvo: častitljiv starec z dolgo brado, ki lebdi nekje na nebu in neusmiljeno sodi vsa naša dejanja. Verjamem bolj v neko neuničljivo silo, ki je vse ustvarila in ki je v bistvu isto kot ljubezen, božanska, večna, univerzalna ljubezen. To je zame bog. Nekaj pa vem zagotovo: če bi se vsi ljudje hkrati danes tako odločili, bi imeli jutri na vsem svetu raj. Točno tako, kot pravi tale fant v svojem eseju. In točno tako, kot je rekel tudi Dostojevski. Vem, da se marsikomu takšno razmišljanje zdi skrajno naivno, neumno idealistično in celo otročje. A vse resnične stvari so v svojem bistvu zelo preproste. Otroško preproste.«  

Ingrid je zamišljeno prikimavala mojim besedam. »Res je. Velikokrat se z nostalgijo spominjam tistega srečnega obdobja, ko sem bila otrok. Žal nimajo vsi otroci te sreče, da preživijo otroštvo v miru in ljubezni. A kljub temu imajo vsi otroci v sebi neko modrost, ki jo  kot odrasli izgubijo. Se tebi ne zdi tako?«

»Ja, točno tako je, kot praviš,« sem se vneto strinjala. »Neko modrost imajo, modrost sprejemanja življenja takšnega, kot je. In sposobnost, da znajo živeti tukaj in zdaj, znajo biti prisotni v sedanjosti. Poglej majhnega otroka, ki se igra – povsem zatopljen je v igro in je cel v njej. On postane igra, ki se jo igra. To je enkratna sposobnost polne prisotnosti v sedanjem trenutku, ki je večina odraslih nima. Otrok je v vsem, kar počne, polno prisoten. Ni sposoben miselnega preskakovanja v času, ne more recimo premlevati o nekih neoprijemljivih skrbeh, medtem ko se igra svojo priljubljeno igro. Takrat se samo igra in nič drugega. Seveda pa so tega sposobni le zares majhni otroci. Starejši že izgubijo to sposobnost. Čim bolj odraščajo, tem bolj postajajo podobni vsem ostalim, zaskrbljenim, odgovornim, resnim odraslim ljudem. A življenje ni resno. Življenje bi moralo biti igra!«

Ingrid se je zibala na svojem stolu in me gledala.

»Popolnoma se strinjam s tabo,« je rekla. »Otroci so biser in neizmerno jih spoštujem. Obenem pa, si predstavljaš ta paradoks, si nikakor ne morem zamisliti, da bi sama imela otroka. Stara sem trideset let, a se mi zdi, kot da jih imam največ dvajset. In tudi moje obnašanje ni nič bolj odraslo, resnici na ljubo. Večina mojih kolegic in prijateljic ima že otroke. Ob tem lahko samo zijam. Kajti, da bi jaz zdaj imela otroka – tega si niti v najbolj groznih, najbolj morastih in strašljivih sanjah ne znam in tudi nočem predstavljati. Saj še zase ne znam najbolje poskrbeti, pa da bi skrbela za otroka. Saj grem še sama sebi velikokrat na živce, pa da mi ne bi šel otrok na živce! A tudi, če vsega tega ne bi bilo, četudi bi bila popolnoma dozorela in sposobna imeti otroka, se v tem, današnjem času, niti v sanjah ne bi spustila v nekaj tako neodgovornega. Po moje je spočenjanje in rojevanje otrok v to družbo, v to civilizacijo, v ta nori in brezupni čas, en navaden zločin. Kaj pa lahko sploh nudimo otrokom v tem času? Kaj jim ta družba lahko ponudi? No, kar se tiče materialnih zadev, jim res lahko vsili vsega boga, ampak kaj, ko pa vse to prispeva samo k njihovi še hitrejši degradaciji. Dejansko so otroci, ki jih ta družba že takoj po rojstvu prisilno vklene v svoj smrtonosni jarem, že v temelju izgubljeni. Uničeni. Dobro, vsi že ne, vedno obstajajo izjeme (in morda v tem času celo veliko izjem), ki so sposobne uspešno prestati še tako uničujoče razmere. A na njih vseeno ostane gnilobni pečat te izrojene družbe. Ne, nima smisla, nikakršnega smisla nima v tem času rojevati otroke. To je nespoštljivo, to je naravnost kruto do njih, ubogih bitij, ki so s tem prisiljena v bivanje na nekem najbolj nemogočem kraju, predvsem pa v najbolj nemogočem in absurdnem času, kar si jih je sploh mogoče zamisliti. Zakaj ustvarjati vedno nova in nova trpeča bitja in jih metati v to brezno, v katerem se že sami kuhamo? Mar nismo sami sebi čisto dovolj, tu, v tem smrdljivem kotlu? Se ne bi raje najprej potrudili vsaj malo popraviti to nezavidljivo stanje, kolikor se ga popraviti da, in raje potem, ko bi razmere kolikor toliko uredili, spet poskrbeli za nujno nadaljevanje svoje vrste, ki je trenutno, bodimo iskreni, skoraj povsem v riti?«

Z odprtimi usti sem zijala vanjo. Nekaj trenutkov nisem našla besed.

»Vem, vem, da se ti zdi moje razmišljanje nesprejemljivo, me sploh ne preseneča, le redko kdo lahko razume to moje stališče …« se je že začela opravičevati, ko si je narobe razložila moj odziv.

»Ne, ne, sploh ne!« sem jo ustavila. »Narobe si me razumela, čakaj … Hotela sem ti reči, da sama razmišljam zelo podobno! Tudi jaz si ne predstavljam, da bi imela otroke!«

Zdaj je ona zazijala.

»No, ta je pa dobra … ne mi reči, da sem našla sorodno dušo v tem času z dojenčki in plenicami in vozički obsedenih mamic?!«

Bruhnili sva v smeh.

»Očitno res,« sem rekla, ko sem prišla do sape. »Sicer pa so ti časi vedno obstajali. Otroci so od nekdaj prihajali na svet, kar je tudi prav, saj bi drugače izumrli. In materinske ženske so bile vedno v večini. Tiste, ki si tega ne želimo in ki tega nimamo v sebi, smo seveda v manjšini in velikokrat tudi stigmatizirane.«

»Ja, na žalost res,« je zagrenjeno pihnila Ingrid. »Kot da nima vsaka ženska pravice sama odločati o svojem življenju. Ne bi rekla, da je materinstvo ravno dolžnost vsake ženske, prej pravica. Ravno tako, kot ima vsaka ženska pravico, da se odloči, da ne bo imela otrok.«

Počasi je vstala s stola.

»Mislim, z vsem dolžnim spoštovanjem do žensk, ki so matere, to je gotovo eno najbolj odgovornih in najpomembnejših poslanstev na tem svetu; ampak jaz nisem ena od njih. Ali žal ali na srečo, ne vem, tako pač je in pika. O, presneto, kako sva se midve zaklepetali!« je plosknila z rokami in skočila nazaj za svojo mizo. »Še dobro, da danes ni šefa, drugače bi jih še slišali …«

»Ja, še dobro,« sem se zasmejala. »A kaj moreva, ko pa imava tako podobna razmišljanja in prepričanja. Samo še to sem te hotela vprašati: kaj pa tvoj fant? Si se z njim pogovorila o tem, se strinja, da ne bosta imela otrok?«

»Ja, na srečo se nama je uspelo uskladiti glede tega,« je odgovorila in zavzdihnila. »Čeprav je bilo na začetku malce problematično. Že od začetka sem vedela, da ima rad otroke in da ne bi imel nič proti temu, da bi imel enega ali dva. Ko sem mu jasno predočila svoje stališče, mu to z začetka ni bilo preveč všeč. Rekel je, da bi prav rad imel kakšnega otroka. Ko sem mu potrpežljivo razložila, da je z mano pač tako in da verjetno nikoli ne bo drugače, je to nekako sprejel. Rekla sem mu, da je to nekaj, česar ne morem spremeniti in da mora to sprejeti, če hoče ostati z mano. Razumel je in očitno je njegova ljubezen do mene prevladala nad željo po otrocih.«

Prikimala sem. »To je dobro. Tudi jaz sem mojemu razložila in je brez problema vse sprejel. Srečo imam, da so moje želje tudi njegove, da imava enake vrednote in cilje.«

»Res je velika sreča, če najdeš nekoga, ki te v polnosti razume in sprejema,« je prikimala Ingrid. Nato je pogledala na uro in se prijela za glavo. »No, zdaj pa res nehajva, drugače ne bova danes nič naredili.« Vzdihnila je in začela prekladati svoje papirje.

 

 

 Čas je mineval in kot bi mignil, sta bila pred vrati božič in novo leto. Božič sva z Aljošo preživela pri moji družini, za novo leto pa sva šla k njegovi mami na obalo. Tam sva ostala deset dni. Na silvestrski večer sva si najprej ogledala film, malo pred polnočjo pa smo se z Betko odpravili ven, na glavni trg, kjer se je trlo ljudi, ki so prešerno ščebetali in migali ob zvokih glasbe. Konstantno je pokalo in v tem malem kamnitem mestecu s tesno skupaj natlačenimi visokimi hišami in ozkimi uličicami je pokanje še tisočkrat bolj odmevalo kot kje drugje. Aljoša je bil skrajno nemiren.

»Kako ne prenašam tega pokanja,« je vpil. »Oprosti, ampak če ne bom mogel več, bom šel nazaj v stanovanje, prav?«

Zavila sem z očmi in mu samo zaradi lepšega prikimala. Pokanje pirotehnike ga je res močno iritiralo, a vedela sem, da ne bo samo zaradi tega vrgel puške v koruzo in me pustil samo z Betko na trgu. Saj sva vendar prvič silvestrovala skupaj!

Res se je kmalu unesel in ko je tik pred polnočjo zagledal župana, ki ga je osebno poznal, me je zvlekel k njemu in mu prisrčno voščil srečno novo leto. Za njim sem to storila še jaz.

Opolnoči sva stala pred odrom, na katerem je voditelj zabavnega programa skupaj z županom odšteval zadnje sekunde. V bližini sta bili Betka in Martina, Aljoševa sestra, ki je v rokah držala šampanjec in plastične kozarce. Ko je odbila polnoč, je nebo razsvetlil veličasten ognjemet, midva pa sva se prisesala z ustnicami drug na drugega in se najmanj pet minut nisva ločila.

Ljudje okrog naju so rajali, vzklikali, nazdravljali, si čestitali … midva sva se poljubljala. V novo leto sva vstopila tako, da sva se potopila drug v drugega. Na neki način sva tako pokazala drug drugemu, da si bova v letu, ki se je pravkar začelo, vedno stala ob strani, ne glede na to, kaj se zgodi. Vedno bova skupaj, vedno bova eno. S tem neobičajno dolgim silvestrskim poljubom sva si brez besed povedala vse to in še več.

Ko sva se končno odlepila drug od drugega, sta k nama pristopili Betka in Martina in nama voščili. Martina je imela solze v očeh. Verjetno si še pred leti niti v sanjah ni predstavljala, da bo brata še kdaj videla tako srečnega. Kaj srečnega, morebiti ga je imela že za povsem izgubljenega in tudi mrtvega. Zdaj pa ga je opazovala, kako se brez konca strastno poljublja s svojo ljubeznijo.

»Veliko sreče, zdravja, še naprej toliko in še več ljubezni in da bi se vama uresničilo vse, kar si želita!« nama je voščila Betka in naju prisrčno cmoknila na lica. »Veliko, veliko sreče,« je bila kratka Martina. Podala nama je kozarca s šampanjcem in nazdravili smo.

Rajanje se je nadaljevalo. Z Aljošo sva še nekaj časa plesala ob živi glasbi, ki je prihajala z odra. A ni bila preveč po najinem okusu, zato sva se kmalu naveličala in sporočila Betki, ki se je v bližini pogovarjala z znanci, da greva domov.

Na obali sva ostala še nekaj dni novega leta, nato sva se vrnila vsak na svoj konec.

 

 

Naslov romana

Ta moj romanček, ki ga lahko že nekaj časa tukaj po delih prebirate, ne bo nosil naslova Razorožiteljica, kot sem sprva mislila. Ne, to naj ostane naslov mojega bloga, moj roman pa potrebuje drug, drugačen, še bolj drugačen naslov.
Naslov mojega romana bo OGENJ V GRLU.

1.       

Ljubezni in travme otroštva in mladosti

 

Pomislil je, kako mu takrat ni bilo treba o ničemer razmišljati. Takrat je bilo dovolj, da je samo obstajal. Dokler je obstajal, je bil nekdo. To je bilo samo po sebi umevno. Ampak zdaj je drugače. Zdaj ni dovolj njegov obstanek, da bi tudi bil nekdo. Čudna stvar. Saj se ljudje rodijo prav zato, da bi živeli, da bi obstajali. Saj je tako? Ampak jaz se počutim, da bolj ko živim, bolj ko obstajam, bolj prazen postajam.

 

Haruki Murakami, Kafka na obali

 

 

Rodila sem se v kitajskem letu tigra. Morda sem zaradi tega včasih rahlo napadalna. Sicer pa na splošno delujem nežna in umirjena, kar je vpliv znamenja rib.

Že ko sem bila majhna, je bil slednji vpliv večji. Mama je večkrat rekla, da sem bila kot majhen otrok tako mirna, da sem vedno obsedela točno tam, kamor so me posadili – in to za toliko časa, kolikor dolgo so me pustili tam. Recimo, posedli so me na kavč, mi čez naročje poveznili blazino in jaz sem sedela in tolkla po njej, drugače pa se nisem premaknila. V takem položaju sem bila velikokrat ujeta v fotografski objektiv. Še vedno jasno vidim eno tistih slik. Majcena punčka na kavču, ki udriha po blazini in se smeje. Vedno sem se smejala, na vseh slikah sem bila nasmejana. Očitno se je že takrat kazal moj pretežno optimistični pogled na življenje.

Imela sem srečno otroštvo, bila sem ljubljena in sprejeta. Moji dnevi so bili napolnjeni z igro. Čudovita poletja, ko sem se cele dneve igrala, brala in pisala, so mi najbolj ostala v spominu.

Najraje sem se igrala z avtomobilčki. Oboževala sem jih in mama mi je vsake toliko morala kupiti nov komplet avtomobilčkov, da sem lahko dolge ure brnela po neštetih skrivnih miniaturnih cestah, ki so se vile okrog hiše. Tudi s punčkami in barbikami sem se igrala, a veliko manj kot z avtomobilčki.  

Še več pa sem pisala in risala. Največjo privlačnost so zame imeli zvezki. Resnično ni bilo priložnosti, ko ne bi mami, kadar sem bila z njo v trgovini, sitnarila, naj mi kupi nov zvezek. In še kemični svinčnik, po možnosti. In potem sem prišla domov in takoj začela pisati in risati novo zgodbico. Vedno sem napisala stavek ali dva in nato na dnu strani dodala ilustracijo. In tako naprej, vse do konca zgodbe.

Potem sem začela pisati daljše zgodbe, brez ilustracij. Pri devetih letih sem začela pisati dnevnik. Mama mi je kupila prelepo majhno knjigo z omamno dišečimi listi in ključavnico. Vsak dan sem napisala vsaj nekaj stavkov o dnevu, ki je bil za mano. Potem so ti zapisi počasi postajali daljši. Kasneje sem dobila še dva podobna dišeča dnevnika in vsakega sem popisala od prve do zadnje strani. Moja strast do pisanja je bila neizmerna in odkar vem zase, sem hotela postati pisateljica.

Sanjarila sem tudi o tem, da bi postala poklicna smučarka. Oboževala sem smučanje in ko sta me starša pri petih letih prvič posadila na smučke, sem se obnašala, kot da to že povsem obvladam. Moja strast do smučanja je bila tolikšna, da me je obsedala celo poleti. Sredi poletja sem si obula pancerje in nadela svoje stare rdeče smučke ter z njimi drsala po tlakovcih okrog hiše. Ljudje, ki so prihajali v delavnico mojega očeta, se niso mogli načuditi moji smučarski vnemi. Seveda ni treba poudarjati, da sem smučke tako zdrsala, da niso bile več uporabne za pravo smučanje. Kasneje, ko sem imela rolerje, sem vzela le smučarske palice in se cele popoldneve igrala smučarske tekme. Pred hišo sem imela start, proga se je nato vila z dvorišča na ulico, se na bližnjem ovinku zaobrnila in vrnila nazaj na izhodišče. V mojih namišljenih tekmah sem vedno nastopala skupaj s svojimi sošolkami. Njihov uspeh je bil odvisen od tega, kako priljubljene so bile pri meni. Tiste, ki jih nisem marala, so bile vedno zadnje. Najboljše prijateljice so bile tik pod vrhom. Prva pa sem bila vselej – jasno – jaz sama. Bila sem vrhunska prvakinja svojih imaginarnih smučarskih tekem.  

Seveda sem imela tudi druge želje, nedolžne in čiste želje, kakršne imajo otroci. Mislim, da sem že pred desetim letom vedela, da bom nekoč doživela »pravo« ljubezen. Takšno, ki mi bo zamajala tla pod nogami in ki me bo spremljala vse življenje. Verjela sem, da bom srečala svojega »princa«, ki me bo ljubil in varoval, jaz pa njega. Smešno, a moj prvi princ je bil ženskega spola.

Imela sem rosnih pet let, ko me je omrežil v podobi moje lastne sestrične. Doroteja je bila pet let starejša od mene in je poleti prihajala na počitnice k najinima noni in dedu, ki sta živela v isti hiši kot jaz in moja starša. To so bili najsrečnejši dnevi mojih poletij, saj sva večino časa prebili skupaj, se igrali in potepali naokrog. Pri noni sva jedli kruh, namazan z maslom in marmelado, ona je vase spravljala nenormalno velike kose. Velikokrat je prespala pri meni, v moji postelji. Stara sem bila pet let in sem komaj dobro začela spati sama, v svoji mali sobi. Nekega večera, ko sva šli spat, je nenadoma potegnila pižamo gor in razgalila prsi, ki so ji že začele brsteti. Za desetletnico je bila kar dobro razvita. Nato je prijela mojo roko in si jo položila na eno od komaj nakazanih dojk. Hotela je, da ji jo božam. Mojo drugo roko je popeljala navzdol, pod trebuh. Hotela je, da z njo krožim tik nad tistim skrivnostnim mestom med nogami, o katerem nisem vedela nič. V bistvu nisem imela pojma, kaj počneva in kaj sploh hoče od mene, bilo mi je nekoliko neprijetno, a stvar se je kmalu končala in potem sva verjetno zaspali.

Česa podobnega kasneje ni počela, a se me je lotila na drug način. Začela me je poljubljati, in to strastno, z jezikom, po francosko. Pri svoji starosti je imela že prav zavidljivo znanje s tega področja. Kmalu sva se poljubljali skoraj vedno in povsod, celo na obisku pri mojih starih starših po mamini strani. Na srečo naju ni nikoli nihče zalotil.

Še vedno se spominjam njenega zagonetnega jezika v svojih ustih. Bilo je mokro, a tudi toplo in prijetno. Bila sem premlada, da bi se v polnosti zavedala, kaj se greva, a verjetno sem občutila neke vrste seksualno ugodje, takšno, kot ga občutim danes, ko se poljubljam z moškim. Tudi takrat sem verjetno mislila, da se poljubljam s fantom. Na neki način sem bila posiljena, saj je bila ona tista, ki me je prva poljubila in me potem brez konca poljubljala, jaz nisem imela praktično nobene izbire. A ravno trpela nisem.

Nasprotno, kmalu sem se noro zaljubila vanjo. Bila je moj fant. Ko sva se nekoč igrali z dečki iz soseščine in sem opazila, da jo privlači Miha, moj sedem let starejši sosed in prijatelj, sem bila bolestno ljubosumna. Kar razganjalo me je. Ko je prišel tisti nesrečni dan in se je morala vrniti domov, sem pretočila reke solz in vse moje bitje je hrepenelo po njej. Telo me je bolelo, tako zelo sem si jo želela. Hrepenela sem, da bi me spet stisnila v svoj objem in me vroče, strastno poljubila, kot je to tako dobro znala. Sanjarila sem, kako se nepričakovano vrne, me dvigne v naročje in me prenaša po vrtu kot svojo princeso, jaz pa vsa blažena lebdim na rokah svojega princa.

To skrajno hrepeneče in boleče stanje je trajalo morda dan ali dva, potem sem pozabila in živela naprej svoje brezskrbno, igre polno otroško življenje.

Čez nekaj let sem imela podobno izkušnjo z drugo sestrično, le da ni bila tako globoka in presunljiva. Igrali sva se, da sva mož in žena, a sva se le površno poljubljali in se malce stiskali med valjanjem po postelji. Pred tem sva obvezno naročili najini teti, v katere spalnici sva se igrali, da mora potrkati, če hoče vstopiti, ker se pač igrava neko posebno igro.

Moje otroštvo je bilo zaznamovano tudi z glasbo. Že takrat se je dalo v grobem zaznati moj poznejši glasbeni okus. Kot petletna deklica sem bila vneta oboževalka takrat zelo popularnega Michaela Jacksona. Moja mama je imela v kuhinji velik, starinski radio. Vedno, ko je ta radio začel oddajati zvoke Michaela, sem pograbila enega od velikih, nerodnih stolov ob jedilni mizi, ga postavila h kuhinjskemu pultu, kjer je imel svoje mesto famozni radio, se usedla in bingljaje z nogami poslušala. Ko sem ga videla po televiziji – njegovi videospoti so se vrteli kar naprej – sem se vedno prilepila na ekran. Oboževala sem komad Black or white. Ne vem, zakaj mi je bil tako všeč. Vem le, da sem občudovala njegovo glasbo in ples.

Pet let je bila pri meni očitno neke vrste prelomna starost, ker se je takrat zgodilo precej stvari. Tudi smrt Freddieja Mercuryja. Spomnim se, kako sva se z mamo skupaj žalostili, ko je po radiu odjeknila novica o njegovi smrti. Tudi mami je bil všeč. Nedvomno je bil karizmatičen. A meni je bila spet všeč predvsem njegova glasba. Ko sem poslušala pesmi Queenov, ki so prihajale iz radia (ne da bi v resnici vedela, da poslušam Queene), so se mi včasih ježile dlake. Pri petih letih sem že zelo dobro vedela, kaj je dobra glasba.

Nekaj podobnega se mi je dogajalo, ko sem po radiu slišala REM, ki so se takrat ogromno vrteli. Komad Loosing my religion sem mnogo kasneje poimenovala »pesem mojega otroštva«. Še danes se mi, ko slišim to skladbo, pred notranjimi očmi samodejno prikaže mala kuhinja mojih staršev, okrogla jedilna miza s svojimi unikatnimi stoli in radio na polički ob oknu (kasneje je mamin veliki radio nadomestil manjši, ki je bil ploščate oblike). V mojih zgodnjih spominih se iz tega radia najpogosteje razlega Loosing my religion, pa tudi Black velvet Alanah Miles, in to sredi sončnega poletnega popoldneva. 

Ko sem dopolnila devet let, sem dobila bratca. To je moj svet za nekaj časa postavilo na glavo. Nič več nisem bila edinka in bila sem skrajno zmedena. A malega Sergeja sem kmalu iskreno vzljubila in se cele dneve igrala z njim. Nisem si mogla več predstavljati življenja brez njega, pa čeprav se je kot dojenček včasih tako drl, da je bil škrlaten v obraz.

Nekako v tistem času sem se zaljubila v sošolca. To je bilo prvič, da sem se zaljubila v fanta. Tudi to je bila zgolj nedolžna, otroška ljubezen. Gašper se mi je zdel strašno luštkan in ves čas sem hotela biti v njegovi bližini. Mislim, da sem bila tudi jaz všeč njemu, ker se je rad družil z mano in je celo izjavil, da sem faca. Spomnim se, da sem nekoč v neki trgovini, kjer sva bili skupaj z mamo, vrgla kovanec v nekakšen vodnjak želja in si vroče zaželela, da bi se poročila z njim. Ko me je mama potem vprašala, kaj sem si zaželela, ji nikakor nisem hotela povedati. Čeprav je silila vame, ji nisem izdala svoje male skrivnosti.

Seveda mi ni treba posebej poudarjati, da že čez leto ali dve nisem imela več niti najmanjše želje, da bi se kdaj poročila z njim.

 

 

Moje sicer mirno in brezskrbno otroštvo sta kalila le dva temna madeža. Prva je bil nepopisen, smrtni strah pred bruhanjem. Kasneje sem si skušala ta strah razlagati z reinkarnacijo – morda sem v prejšnjem življenju umrla tako, da sem se zadušila z lastnim bruhanjem. Kot otrok pa si tega nisem znala razlagati in tudi nisem poskušala. Vsakič, ko sem bila bolna in mi je bilo slabo, sem padla v nekakšno črno luknjo, do vrha in še čez napolnjeno z neznosnim in neobvladljivim strahom. Ta se je tako razrasel, da me je začel moriti tudi takrat, kadar zanj ni bilo nobene realne podlage. To na kratko pomeni, da sem se začela bati bruhanja tudi takrat, kadar sem bila popolnoma zdrava in ni bilo niti najmanjšega znaka ali razloga za bruhanje. Bila so srečna obdobja, ko sem na to svojo obsedenost pozabila, a bila so tudi druga, pogostejša in grozljivo moreča obdobja, ko me je strah hromil do te mere, da nisem mogla jesti. Dovolj je bil že bežen preblisk v možganih, spomin na zadnjo bolezen in občutek, ki sem ga doživela, ko mi je bilo slabo in sem bruhala. Ponavadi je bilo to dovolj, da sem spet zapadla v brezno, iz katerega se pri najboljši volji nisem znala izkopati. Zvečer pred spanjem mi je kar na lepem brez razloga postalo slabo in nisem mogla zaspati, ker sem se bala, da bi v spanju bruhala. Goreče sem molila, se potila in prosila boga in angele, naj me varujejo in naj mirno preživim noč. Velikokrat me je sredi jedi prešinil nenaden strah, v trenutku mi je postalo slabo in vase nisem spravila niti grižljaja več. Moj krožnik je velikokrat ostal napol poln. Starši so me spraševali, zakaj ne jem in se čudili, kako brez teka sem. Nikoli jim nisem povedala, nisem mogla. Niti v sanjah si nisem predstavljala, kako bi jim lahko razložila nekaj, kar je bilo zame tako grozno, da tega nisem mogla ubesediti. V tem svojem strahu sem bila popolnoma sama.

Sočasno s tem, morda pa še prej, me je obsedalo še nekaj drugega, še veliko bolj nerazložljivega. Velikokrat sem med spanjem ali v polsnu imela nekakšne sanje, v katerih so me obkrožale čudne, nerazločne temne postave, ki so me počasi, a vztrajno obkoljevale, dokler mi niso prišle povsem blizu in me začele stiskati. Skladno s tem se je pojavljal grozljiv občutek nekakšnega pritiska v očeh, ki je bil nevzdržen. Ta pritisk sem občutila, ko sem imela zaprte oči, in dojemala sem ga kot nekaj črnega, temačnega in neznosno groznega, neverjetno mučnega. Marsikdaj se je ta občutek pojavil celo v budnosti, ko sem bila povsem pri zavesti in sem imela odprte oči. Spomnim se, kako sem nekega lepega poletnega dne v precej zgodnjem otroštvu tičala v hiši in gledala televizijo. Prav takrat me je spet obiskala tista pošastna stvar s temnimi prikaznimi, ki mi pritiskajo na oči, da ne morem niti gledati niti mižati. Takrat je na vrata, ki so vodila iz dnevne sobe na teraso, prišel moj oče in me povabil, naj pridem ven. Oba z mamo sta bila zunaj. Odklonila sem. Oče se je začudil, verjetno me je vprašal, kaj mi je, a jaz sem le odkimala. Ko je odšel, so se mi po licih ulile solze. Moje trpljenje je bilo neznosno. Želela sem si iti ven, želela sem si živeti normalno, brezskrbno, kot naj bi živel otrok, brez teh hudobnih prikazni (o tem, da so hudobne, sem bila povsem prepričana), ki mi ne dajo miru in hočejo od mene kdo ve kaj.

Nisem imela pojma, kaj hočejo od mene, a zdelo se je, kot da nekaj hočejo. Kasneje sem si tudi ta pojav razlagala z reinkarnacijo in prejšnjimi življenji. Morda je bila groza, ki sem jo doživljala kot otrok, spomin na prejšnje življenje, ki pa je bil preveč zabrisan in simboličen, da bi ga lahko razumela ali si ga vsaj poskušala razložiti. Mojo teorijo je podpiralo dejstvo, da je strašni spomin z leti vse bolj bledel, dokler me ni naposled skoraj povsem pustil pri miru. Čim bolj se je oddaljevala točka mojega rojstva na ta svet, tem redkeje me je trpinčila groza, ki sem jo izkušala kot otrok. Nekje v najstniških letih me je le še tu in tam, ponavadi pred spanjem, obiskal mučni občutek pritiska v očeh in črnine, ki ga je spremljala. Vsakič me je zalotil nepripravljeno, da sem od groze lovila sapo in na stežaj razpirala oči. Največkrat niti to ni pomagalo. Minilo je samo od sebe in pri tem nisem mogla nič. Trpela sem, dokler ni popustilo in sem lahko v miru zaspala. V takih trenutkih mi je pomagala molitev. Prosila sem angele, naj mi pomagajo, naj preženejo prikazni, ki mi pritiskajo na oči in me morijo. Vselej je pomagalo. Takrat sem spoznala, da je dobro neštetokrat močnejše od zla in da ni važno, kaj vse me muči; če prosim za pomoč dobra bitja, bom pomoč dobila.

Obenem sem se medlo zavedala, da imam v sebi nekakšno moč, ki je sposobna premagati zle sile, če se le osredotočim nanjo. Ta moč je prvič v polnosti prišla do izraza, ko je umrla moja stara mama po mamini strani. Imela sem jo zelo rada, bila mi je kot druga mama. Oboževala sem njen kruh, ki ga je pekla, in krompirjeve svaljke, ki jih je pripravljala samo zame, ker je vedela, kako jih imam rada. Ko je umrla, sem imela petnajst let. Vsa številna družina se je zbrala v njeni sobi, kjer je odšla s sveta. Takoj po njeni smrti smo začeli moliti rožni venec. Nekako samodejno je bilo določeno, da sem ga vodila jaz, ker sem bila edina, ki sem bila tega sposobna. Vsi ostali so namreč neutolažljivo jokali. Jaz pa sem od nekod globoko v sebi potegnila neomajen mir in moč, ki sta mi pomagala, da sem vodila molitev. Moj glas je bil močan in trden. Nisem se zlomila. Mama mi je kasneje povedala, da se je čudila, od kod sem pobrala tolikšno moč, medtem ko sta me obkrožali vsesplošna žalost in bolečina.

Druga neprijetna stvar, ki je včasih razburkala moje otroštvo, so bile konstantne zdrahe med mojimi starši in očetovo materjo, mojo nono. Ta neverjetno prepirljiva ženska moji mami nikakor ni mogla odpustiti, da ji je ukradla sina. Zato jo je hodila trpinčit. Solila ji je pamet in ji težila na vse možne načine, podtaknila ji je celo neko krajo, skratka, dovolila si je marsikaj. Ob vsem tem pa svojega sina sploh ni imela rada. Hotela ga je zgolj posedovati in ker je mislila, da ji bo to uspevalo do konca življenja, je bila seveda skrajno razdražena, ko je uvidela, da njen sin pripada drugi ženski. Bilo je veliko odkritih prepirov, ki pa so šli bolj ali manj mimo mene, ker sem bila pač otrok. Šele čez leta sem izvedela, kaj vse je morala mama pretrpeti. Medlo se spomnim nekega prepira v delavnici mojega očeta. Mama me je držala v naročju, nona ji je stala nasproti in med njima so letele strupene besedne puščice.

Nona je bila do mene večinoma prijazna, velikokrat sem šla k njej v prvo nadstropje, kjer sva se ure in ure igrali s skodelicami in krožnički. Včasih sem si tako želela še ostati, da sem se pretvarjala, kot da odhajam dol, potem pa sem se priplazila nazaj, tako da me ni videla, in se skrila na tleh v dnevni sobi. Enkrat sem se, ravno v trenutku, ko me je zagledala, pošteno udarila z glavo v radiator, pod katerim sem se skrivala, in tako se je moj poskus, da bi še ostala, končal zelo neslavno – z jokom.

Včasih, ko sem se igrala zunaj in sem počela kaj posebnega – še sama ne vem, kaj, a kaj hudo vratolomnega zagotovo ne – mi je nona zaklicala: »Živa, ne tako, si boš razbila glavo!« Te njene besede so se mi zdele skrajno nerazumne. Moj odgovor je bil vedno: »Kako naj si jo razbijem, saj ni iz stekla!« In sem se zasmejala.

Kakšna je bila pri vseh teh prepirih in zdrahah vloga mojega deda, mi še zdaj ni čisto jasno, vem le, da je bil do mene vselej zelo prijazen in ljubeč. Vsakič, ko me je videl, je vzkliknil: »Lučkica moja!«, me pobožal po glavi in mi dal poljubčka. Imela sem ga rada. Dobro sem si zapomnila, da me za razliko od none ni nikoli grajal, če sem bila poredna. Umrl je, ko sem bila stara osem let, le nekaj mesecev po Sergejevem rojstvu. Njegova smrt me je prizadela. Še danes se mi zdi nepravično, da je moral umreti toliko prej kot njegova žena, ki je še danes živa. Nekatere ljudi zloba drži pri življenju.  

Ko sem bila stara sedemnajst let, smo kar na lepem v časopisu opazili oglas, da je hiša, v kateri živimo, naprodaj. Očetova mati in sestra sta se brez naše vednosti ali privoljenja odločili, da hišo prodata. Nona se je preselila v drug kraj. Mi pa smo začeli proti svoji volji sprejemati vse številnejše kupce, ki so se ustavljali na našem dvorišču in si ogledovali hišo. Sosedje so si privoščljivo meli roke in se hehetali v pest. Kmalu je prišla prava stranka in vse je šlo – velika hiša, ki jo je moj oče zgradil s svojim očetom, velika delavnica za hišo, v kateri je opravljal svojo obrt, dva velika vrtova in moj in Sergejev dom. Prizorišče najinih najljubših iger in mojih najglobljih sanj. Vse moje ceste, moja drevesa in moja trava, moje pokopališče malih živali, vse je šlo. Prišla je tujka in pobasala hišo in vse, kar je spadalo k njej, v svoj žep. Točno takrat je umrl moj bratranec, ki je že dolgo bolehal za levkemijo. Bolečina je bila neznosna. Bil je moj najljubši bratranec, ker me je v otroških igrah vedno branil pred ostalima dvema, bolj divjima. Imela sem ga zelo rada, a je moral umreti, še preden je dopolnil dvajset let. Na dan njegovega pogreba so nas začeli metati iz hiše. Morali smo vlačiti ven svoje pohištvo, medtem ko so oni v isti sapi svoje vlekli noter. Gospa je prišla kuhat na naš štedilnik. Zvečer so sedeli na balkonu, kadili in se hehetali, medtem ko smo mi odvažali še zadnje stvari in jokali za njim, mojim najljubšim bratrancem.

Preselili smo se v staro hišo v isti vasi, ki je bila last moje tete in njenega moža, družine, ki je pravkar izgubila sina in brata. Če ne bi dobili te velikodušne ponudbe, bi pristali na cesti.

 

 

V gimnaziji je bila moja najboljša prijateljica Tadeja, sošolka, s katero sva tičali skupaj vse od prvega letnika in druga na drugo vplivali na ne ravno pozitiven način. Njen vpliv je bil večji, a kljub moji takratni vodljivosti in negotovosti vase sem imela dovolj trdno hrbtenico, da nisem nikoli začela kaditi ali piti. Prijateljstvo z njo je imelo za posledico tudi druženje z njenimi bivšimi sošolkami, ki so za razliko od naju hodile na ekonomsko šolo in so bile poleg kajenja še bolj vnete ljubiteljice alkohola. Nekajkrat sem poskusila kaditi in se počutila neznansko kul, čeprav mi je bilo v resnici odvratno. Okus je bil ogaben in razen občasnega eksperimentiranja na zabavah s prijateljicami nisem nikoli zares kadila. Tudi pila sem zelo poredko in zares pijana nisem bila nikoli. Vem pa, kako je biti rahlo v rožicah. Enkrat se mi je jezik tako razvezal, da sem bila še sama presenečena. Jaz, ki sem bila vedno tako redkobesedna in plaha, sem nenadoma govorila in nakladala do onemoglosti (sogovornikove, ne moje).

S Tadejo sva imeli pogosto globoke pogovore o različnih temah, med drugim tudi o veri, krščanstvu in cerkvi. Čeprav je bila vzgojena v krščanskem duhu, je bila zagrizena nasprotnica te veroizpovedi. Njeni argumenti so bili tako prepričljivi in tako logični, da sem jo razumela in kmalu še sama prevzela podobno razmišljanje. Bilo mi je všeč, da razmišlja z lastno glavo in da ne sledi vsem ostalim poslušnim ovcam, ki dopuščajo, da nekdo drug razmišlja namesto njih. Njen jezik je bil sočen in neposreden, vedno je brez dlake na jeziku povedala, kaj si misli.

»Pojutrišnjem je Velika noč,« mi je na primer rekla nekega petka pred največjim krščanskim praznikom. »A konec koncev – kaj pa to sploh pomeni? Vsi ti prazniki, ki so nekoč imeli neko duhovno vrednost, so danes docela skomercializirani in zmaterializirani. Danes so to predvsem prazniki trgovskih centrov, nakupovanja in zverinskega žretja. Samo koliko zajebanih tepcev po takšnih praznikih pristane v bolnišnici. Mislim, nimaš besed.

Poleg tega že dolgo več ne verjamem v katoliško cerkev. Moja vera ni vera v neke samooklicane bogove in njihovo institucijo, zgrajeno na zločinih in nakopičenem materialnem bogastvu; jaz verjamem vase. In seveda v Dobro, v Ljubezen, ki je Bog, v Vesolje in v popolni, božanski red njegovih zakonov in vseh stvari. Verjamem v neskončno moč Ljubezni in verujem v Življenje. In za to ne potrebujem nobenih posrednikov in nobene cerkve.«

Bila je razgledana in načitana, zato mi je včasih citirala misli znanih oseb. Na primer Osha, svojega priljubljenega filozofa in mistika, ki sem ga tudi sama kasneje zelo rada prebirala.

»Ni Boga; samo mi smo si ga izmislili,« je govorila. »Ni nobenega častitljivega starca, ki bi bdel nad nami in mirno gledal blodnje in zablode, ki jih uganja človek – njegova stvaritev. "Eksistenca je samooplajajoča," pravi Osho. Eksistenca se sama upravlja – od znotraj. In ko se človek začne uglaševati z naravo, ne rabi več boga. Narava je Bog. Ljubezen je Bog, samo življenje je Bog. Ničesar in nikogar ni nad nami, je pa vse v nas. Vse skupaj je neločljivo, je ena sama celota, enost. Vsi smo eno, vse je eno. Ločenost je samo navidezna.

"Bog je le skupno ime za vso zavest, ki obstaja na svetu; Bog ni neka oseba."

"To je rajski vrt,"« je navajala s posebnim žarom. »To je to, Živa, nobenih nebes ni tam na nebu, nebesa so tukaj in zdaj. Ali pa pekel, kar koli pač izbereš. Kot je rekel Wayne Dyer: "Nebesa na Zemlji niso kraj, ki bi ga bilo moč najti, temveč zavestna izbira, ki jo morate narediti."«

Strinjala sem z njo in pogosto razmišljala o njenih besedah. Nisem se mogla strinjati z vsem, kar je počela, vsaj ne s kajenjem in popivanjem. Sem pa globoko razumela njena transcendentalna razmišljanja in jih tudi ponotranjila.

 

 

Številne neuslišane ljubezni, ki so se zvrstile v mojih najstniških letih, so bile večinoma muhe enodnevnice, ene bolj, druge manj. Na prvo »resno« ljubezen sem morala počakati do sedemnajstega leta, ko sem izbrala oziroma, bolje rečeno, bila izbrana od svojega prvega fanta. Bila je nekako usodna zveza, čutila sem, da naju nekaj vleče skupaj in da imam pri tem zvezane roke.

Spoznala sva se na Tadejini rojstnodnevni zabavi, le dober mesec po naši travmatični selitvi.

Na praznovanje Tadejinega sedemnajstega rojstnega dne je njena prijateljica Ines pripeljala svojega fanta, ta pa je pripeljal svojega najboljšega prijatelja in sodelavca Simona. S še dvema prijateljicama smo se vsi skupaj dobili v piceriji v kraju P. O Simonu sem že marsikaj slišala od Tadeje – da je čeden, da je športnik, da ne kadi in ne pije, povrhu pa ima črnega BMW-ja – in izrazila sem željo, da bi ga spoznala. Morda ga je prav zato povabila na svojo rojstnodnevno zabavo. 

Ko smo se v piceriji posedli za mizo, mi ga je predstavila. Podala sva si roki in že ob stisku dlani in njegovem pogledu, ki se je strmo srečal z mojim, sem nekaj začutila. Bil je dobrih šest let starejši od mene, svetlolas in privlačne postave. Bil je umirjen, ni veliko govoril. Skratka, bil mi je precej podoben.

Ves čas večerje sem čutila njegove oči na sebi. Vedela sem, da ne izgledam slabo in da sem večini fantov všeč. Tudi jaz sem imela svetle, naravno blond lase, ki so mi v dolgi, rahlo valoviti grivi padali do sredine hrbta. Poleg las so bile moj največji adut zeleno-modre oči: marsikdo mi je že rekel, da so lepe, da človeka kar hipnotizirajo. Bila sem vitke, skladne postave, ne previsoka, z oblinami na ravno pravih mestih. Zato me ni presenečalo, da je, ko so moje prijateljice kot ponavadi zbijale šale, Simon večino časa molčal in me požiral z očmi. Konec koncev sem bila tega že navajena, saj sem v šoli marsikdaj prestregla kakšen občudujoč pogled s strani pripadnika nasprotnega spola in tu pa tam tudi kakšno opazko na račun mojega videza, za katero seveda ni bilo mišljeno, da bi jo morala slišati.  

Ko smo pojedli, smo se odločili, da gremo še nekam na pijačo. Pristali smo nekje zunaj, na nekakšni fešti, in jaz sem zmrzovala. Bila je neobičajno hladna septembrska noč.

Ko smo se nato v zgodnjih jutranjih urah končno odpravili proti domu, sem se znašla na sprednjem sedežu njegovega avta. Zadaj sta sedeli Lea in Samanta, slednja tako pijana, da je moral Simon enkrat ustaviti, da se je šla izbruhat. Medtem ko sta dekleti zadaj uganjali pijanske norčije, sva midva tiho sedela spredaj, ne da bi rekla drug drugemu besedico, in vendar sva se na neki nedoumljiv način povsem razumela.

Vztrajal je, da me pripelje direktno do doma in me tudi je – prav do hiše, v katero smo se pred kratkim preselili. Tako je izvedel, kje živim, kar mu je prišlo prav že naslednji dan.

Naslednjega dne, bila je nedelja, je bila v Tadejini vasi neka prireditev in že prejšnji večer me je povabila, naj pridem. Rekla sem, da ne bo šlo, ker bom sama doma in ne bom imela prevoza. Tedaj pa se je Simon ponudil, da me pride iskat. Bila sem prijetno presenečena in sem privolila.

Naslednje popoldne je res prišel, a ne sam, ampak v spremstvu nepogrešljive Ines. Na poti smo se ustavili na bencinski črpalki in kakor hitro je Simon zapustil avto, je Ines navdušeno izbruhnila: »Živa, Simonu si všeč, veš?« Ne bi mogla reči, da sem bila ravno presenečena, a sem se vseeno malo prenarejala: »Ma ja! Kaj res?« Ona pa: »Ja, ja, res. Včeraj je rekel. Ampak pst.« Torej ji je naročil, da mi tega ne sme povedati. A le kako bi lahko Ines bila tiho!

V kraju Z. smo se dobili s Tadejo in Leo, nekaj časa viseli pri Tadeji doma, potem pa me je odpeljal nazaj. A ni me hotel tako hitro izpustiti iz rok, predlagal je, da greva še na pijačo. Nič nisem imela proti in tako sva se ustavila na pijači blizu mojega kraja. Ko sva sedela drug drugemu nasproti za majhno mizico, je moja plahost delovala s polno paro, govoril je v glavnem on, čeprav ne veliko. Njegov pogled, uprt vame, je bil še bolj goreč kot prejšnji večer. A nič se ni zgodilo. Odpeljal me je domov, me odložil točno pred hišo in odšel.

Ne bi mogla reči, da sem se takoj zaljubila, nikakor ne. Bil mi je všeč, to pa je tudi vse. Naslednji dan mi je Tadeja v šoli povedala, da bi Simon rad mojo telefonsko številko. Rekla sem Ines, naj mu jo posreduje. Ona pa je namesto tega dala meni njegovo številko. Poteza emancipirane ženske? Kaj pa vem, jaz bi raje videla, da bi on naredil prvi korak. A nisem imela izbire, imela sem njegovo številko, on pa moje ne, zato sem mu poslala sms. Takoj je odgovoril in tako se je dopisovanje začelo. Kmalu me je tudi poklical in že sredi tedna sva šla na prvi zmenek.

Na tretjem zmenku sva se prvič poljubila. Način, kako me je objemal in stiskal k sebi, je bil čudovit. Sedela sem mu na kolenih, govoril mi je, da sem »kokola«, poljubljal me je po vratu, mi pošiljal mravljince po telesu in počutila sem se kot v sanjah.

Zmenki so se vrstili, hodila sva na sprehode in pijače. Bila je jesen in nato zima, zato nama kaj dosti drugega ni preostalo. Z roko v roki sva se sprehajala, se pogovarjala, se objemala in poljubljala. Na pijačah sva se prek mize zaljubljeno gledala in se držala za roke. Velikokrat sem ga zalotila, da me gleda tudi takrat, ko jaz gledam stran. Večkrat je rekel: »Ne smem te več toliko gledati, ker si preveč lepa.«

Vse pogosteje sva se strastno poljubljala in mečkala na zadnjih sedežih njegovega BMW-ja. Vzdihoval je moje ime in govoril: »Joj, zakaj si tako dobra …« Bilo je očitno, da ga razganja od poželenja po meni. Ni minilo več kot nekaj mesecev in izgubila sem nedolžnost. Malo pred svojim 18. rojstnim dnem. V njegovem BMW-ju.

Prvič me je grozno bolelo in niti malo nisem uživala. A kaj kmalu sem se privadila in bolečina se je spremenila v prvovrsten užitek. Odprl se mi je popolnoma nov svet, katerega obrise sem sicer slutila že kot otrok, nisem pa ga še v polnosti izkusila. Spoznala sem, da je telesna ljubezen med dvema človekoma nekaj najlepšega, kar je mogoče izkusiti v fizičnem svetu.

Na začetku je bilo res pravljično. Na pustni večer, ko nisva bila skupaj, me je poklical ves v rožicah in izjavil: »Živa, ljubim te, daj, poroči se z mano.« Nisem ga jemala resno, vedela sem, da v treznem stanju nikoli ne bi izrekel česa takega. Pravzaprav mi je samo takrat rekel, da me ljubi.

Ker so bila najina srečanja večinoma omejena zgolj na seks ter kakšno pijačo in sprehod tu in tam, je pravljica dokaj hitro minila. Vedno več stvari na meni in v zvezi z mano ga je začelo motiti. Nisem se prav oblekla, ta kos oblačila se ni ujemal z onim kosom … Začel mi je tudi očitati, da se nič ne potrudim za najino zvezo. Da se trudi samo on. Zanj je dovolj velik trud predstavljalo že to, da se je enkrat ali dvakrat na teden odpeljal v pol ure oddaljen kraj, pobral punco, ji plačal pijačo in jo dal dol v avtu.

Nič čudnega, da sva se do poletja že izpela, a vseeno je kot strela z jasnega vame udaril njegov predlog, da se nekaj časa ne bi videla. Da bi naredila nekakšen premor, dolg dva tedna ali en mesec, pa bi potem videla, kako bo. To se mi je zdelo kot napoved konca, a sem se strinjala. Odločena sem bila, da si bom spet pridobila njegovo naklonjenost in ga, ko se po enem mesecu spet vidiva, na novo očarala.

Seveda se ni zgodilo nič takega. Ponovno sva se dobila, a bil je že bolj oddaljen kot vrh Mount Everesta. Po zadnjem srečanju me ni nikoli več poklical niti se ni odzival na moje sms-e in klice. Preteklo je nekaj časa, preden sem končno sprevidela, da me noče več videti. Zadnjič sem ga poklicala na njegov rojstni dan. Tokrat se je oglasil. Bil je zadržan in precej uraden. Ko sem mu voščila, sem ga vprašala: »Torej zdaj niti prijatelja ne bova več?« Odgovoril je, da prijatelja sva pa že lahko.

Je prijateljstvo med ljubimci, ki se razidejo, sploh možno? Mislim, da ne. Bolje, da se nikoli več ne vidijo – vsaj na začetku. Če se čez leta slučajno ponovno srečajo, potem morda, kdo bi vedel.

Zadnjič sem ga videla na božičnem rock koncertu, na katerega sem šla s Samanto. O najinem prijateljstvu ni bilo nobene sledi in po tistem se nisva ne videla ne slišala nikoli več.

 

 

Že pred začetkom naslednje pomladi je prišla nova romanca, a veliko krajša in še bolj pomilovanja vredna kot prva. Kar na lepem sem začela dobivati sms-e od popolnega neznanca, ki me je, vsaj tako je trdil, nekje videl in si me je obupno želel spoznati. Ne vem, od koga je dobil mojo telefonsko številko. Ime mu je bilo Denis in bil je deset let starejši od mene. Pošiljal mi je na tone opolzkih sms-ov, v katerih je opisoval, kaj vse bi počel z mano. Klical me je in s sporočili mi ni dal miru niti, ko sem bila v šoli. Takrat sem hodila v četrti letnik, bližala se je matura in res nisem imela časa ubadati se z nekakšnim spolnim manijakom. A vseeno me je pregovoril, da sva se dobila na pijači.

Že v prvem trenutku, ko sem ga zagledala, mi je bil simpatičen. Ni odmaknil oči z mene in rekel je, da sploh nisem tista, ki jo je hotel spoznati, a nič hudega, ker sem mu še veliko bolj všeč kot ona, za katero sploh ne ve, kdo je. Nisem vedela, kaj naj si mislim in sem samo zmajala z glavo. Kdo, za vraga, mu je dal mojo številko? Tudi tega ni vedel, dobil jo je pač od neke punce, ki je trdila, da me pozna. Uganka, ki ji nisem nikoli prišla do dna.

Ko sva popila pijačo in odšla iz lokala, me je povabil, naj za trenutek sedem v njegov avto. Zunaj je bilo zelo mrzlo, zima je mahala z repom. Sedela sva v avtu in se gledala. Za razliko od Simona je bil temnolas, ne bi mogla reči, da je bil ravno pretirano čeden, a nič manj čeden ni bil od Simona. Vsekakor je bil privlačen. Njegove oči so se utapljale v mojih. Ni me mogel nehati gledati in govoril je: »Tvoje oči … kako se svetijo!« Požirala sva se s pogledi, med nama je lebdela magnetna privlačnost. Vleklo naju je skupaj in njegovo vprašanje »Te lahko poljubim?« je bilo skoraj brez pomena. Prikimala sem in najine ustnice so trčile v strasten poljub. Njegove roke so bile povsod in morala sem se mu dobesedno iztrgati. »Moram iti,« sem rekla. »Ne še,« je zastokal in me spet potegnil k sebi. Še nekaj časa sva se brezupno poljubljala, potem mi je le uspelo zbežati. Saj ne, da sem si to želela. A tako me je zbegal, da sem hotela pri priči stran od njega in nekoliko premisliti o vsem skupaj.

Dopisovanje prek sms-ov se je nadaljevalo s potrojeno močjo in strastjo. Prevzela sem njegov opolzki ton, ki me je zabaval. Ob jutrih me je namesto budilke zbujal njegov glas na telefonu, v šoli so mi krajšala čas njegova sporočila. Še nekajkrat sva se dobila in izvedela sem marsikaj o njem. Imel je nekaj let starega sina, z bivšo, ki jo je pustil, ko jo je zalotil v postelji z drugim. Ta bivša mu je še vedno težila. Bil je avtoprevoznik in večino svojih sočnih sms-ov mi je poslal izza volana tovornjaka.

Bil je nor name. Najini zmenki so potekali skoraj izključno v kabini njegovega tovornjaka, kjer sva se brez konca poljubljala, objemala in mečkala. »Joj, kako si sladka, zakaj si tako sladka?« me je kot iz uma spraševal in z mano počel vse tisto, kar mi je obljubljal v svojih sms-ih. A kljub temu nikoli nisva šla do konca. Zakaj? Predvsem zato, ker je bil tako obupno sramežljiv, da si ni upal kupiti kondomov. Česa vsega ne vidiš.

Hodila sva komaj kakšne tri mesece, ko mi je vse skupaj začelo na moč presedati. Zavedala sem se, da z njim zapravljam čas, tistih nekaj prijetnih uric, ki mi jih je podaril v svojem tovornjaku, pa tega ni moglo odtehtati. A nisem imela dovolj poguma, da bi mu to povedala v obraz, ker sem vedela, da bo zelo prizadet. Zato sem ga odslovila kar prek sms-a. To je sprožilo pravo poplavo skrajno obupanih klicev in sporočil z njegove strani. Rotil me je, jokal, prosil … A nič ni pomagalo, ker do njega nisem čutila več niti senčice tistega, kar sem čutila na začetku. Hotela sem biti poštena do njega, kot hočem biti poštena do vsakogar. Še nekaj časa je izlival svoj obup in žalost prek sms-ov, potem je verjetno nekako prebolel. Gotovo sem se mu zdela brezčutna. A jaz se le nisem mogla pretvarjati.

 

 

 

PIŠEM ...

Pišem roman! Končno. Bil je že čas. Že odkar sem na tem svetu, se trudim, da bi ga spravila iz sebe, da bi rodila to stvar iz besed, ki jo nosim v sebi že od malega in me dolgoletna nosečnost že pošteno utruja. In zdaj se končno rojeva. Že neštetokrat sem poskušala, že stokrat sem začela pisati zgodbo, pa sem vedno odnehala. Morda zato, ker sem vedno pisala o izmišljenih stvareh, o stvareh, ki z mano osebno niso imele nobene zveze. Zdaj pa sem naposled ugotovila, da je edina možnost, da spravim to knjigo na svet, ta, da napišem svojo lastno zgodbo. Zgodbo svojega življenja. Ne točno tako, kot se je v resnici dogajala in ne do potankosti takšno, a vendar, v osnovi, v temeljih - zgodbo mojega življenja. Potemtakem je to delno avtobiografski roman? Ne vem in me tudi ne zanima, jaz samo pišem. Izpisujem vse tisto, kar se je v meni nabiralo leta in leta, že vse od mojega rojstva naprej in morda še prej. Nekaj se je odprlo in zdaj dere iz mene v potokih. Lahko se samo zahvalim vesolju, da se je končno zgodilo.