Moški & ženske ...

Včeraj sem bila skupaj s Petjo na pogovoru ob knjigah v Knjižnici Otona Župančiča. Zelo zanimiva zadeva, ki jo imamo vsako zadnjo sredo v mesecu, vsakič na drugo temo. Včerajšnja tema je bila "Moški in ženske v literaturi" ali nekaj v tem smislu. Na mizi, okrog katere se zbiramo in na kateri je ob vsakem srečanju poleg knjig tudi več kot dovolj piškotov, slanih krekerjev, grisinov in podobnih prigrizkov :), so se znašli v glavnem priročniki o razlikah med moškimi in ženskami ter z nasveti za boljše razumevanje nasprotnega spola. Nekateri od udeležencev, predvsem eden od zaposlenih v knjižnici, nadvse duhovit in faca človek, so kritizirali dejstvo, da zahodnjaki za vsako stvar, tako rekoč za vsak drekec pekec potrebujemo priročnike. Aha, zdaj imam ta in ta problem, pogledam v priročnik, kako se reši ta problem, to je na tej in tej strani, aha, evo, problem je rešen. Ali pa, aha, da pogledam, kako naj razumem svojo žensko in kako naj se pogovarjam z njo, pogledam v priročnik, to je na tej in tej strani, aha, tako, no, zdaj pa vem, kako naj razumem svojo žensko. In tako dalje. Bilo je veliko smeha, a v tej točki smo se vsi globoko strinjali. Res ne znamo skoraj ničesar več opraviti ali rešiti brez priročnika. Da bi se zanašali na lasten čut, na svojo intuicijo (kaj je že to?), preprosto na lastno zdravo pamet in srce, ko gre za razumevanje česarkoli, tega enostavno ne znamo več. Beremo priročnike, ugotavljamo, kako zelo smo si moški in ženske različni, v katerih bistvenih stvareh se razlikujemo, in evo, tako imamo spet izgovor, da nam ni treba razumeti nasprotnega spola, ker ga ITAK ne moremo razumeti, ker je preveč drugačen od našega. Naši možgani so si preveč različni, ženske razmišljamo čisto drugače kot moški, in zato je že a priori vsakršen trud zaman, ker preprosto ne moremo najti skupnega jezika.

Sama seveda niti slučajno nisem tega mišljenja, a verjamem, da marsikdo je. Po vsej verjetnosti več žensk kot moških. Predvsem tistih, ki ne morejo najti idealnega partnerja zase in so že nekako resignirale v tej smeri.

Imamo torej tisti, ki smo našli partnerja, s katerim se odlično razumemo, zgolj neverjetno srečo? Ali pa je za tem še kaj drugega kot le gola sreča?

Kar se mene tiče, verjamem, da vse, kar imamo, v svoje življenje pritegnemo s svojimi mislimi. S svojim načinom razmišljanja. Konec koncev s svojimi željami, če so te podprte z močno, neomajno vero in ne zgolj želje. Želje, ki so samo to, bodo samo to tudi ostale, za vedno. Želje, ki jih spremlja trdna VERA v uresničitev, pa se prej ali slej tudi uresničijo.

Torej, lahko si želimo, lahko hrepenimo, vse to lahko počnemo. A nikakor ne sme ostati samo pri tem. Nikakor ne smemo ostati zgolj pri cankarjanskem hrepenenju, ki ne teži k uresničitvi niti si je ne želi. Hrepenenje zaradi samega hrepenenja je nesmiselno. Treba si je želeti, a obenem verjeti, da je želeno že tukaj, v naših rokah. Ne, da je nekje v daljni prihodnosti, ampak da je že tukaj in zdaj. Le tako se nam lahko uresniči vse, kar si želimo.

In, ja ... prav to sem storila tudi jaz, preden sem spoznala ljubezen svojega življenja. Želela sem si jo spoznati, a obenem sem verjela in VEDELA, da jo bom vsak čas spoznala in da se mi vse bolj približuje. In pri tem sem bila popolnoma perfekcionistična, nisem si želela enega fanta, s katerim bi se recimo zgolj za silo razumela, s katerim bi pač samo bila, ravno toliko, da ne bi bila sama; o, ne. Verjela sem v ljubezen, v kakršno skoraj nihče več ne verjame. Verjela sem, da bom spoznala moškega, kakršnih skoraj ni več. In kaj se je zgodilo? Vesolje mi je dostavilo točno tisto, kar sem si želela.

Če bi ljudje to vedeli ... če bi preprosto poznali to skrivnost, ki sploh ne bi smela biti skrivnost! To, da vse, prav vse, kar si želiš, lahko tudi dobiš. In če je to ljubezen - želi si jo in verjemi vanjo! Neomajno, brezpogojno! Kdo pa si ne želi ljubezni? Prepričana sem, da ni takega "junaka" na tem svetu. Vsak si jo želi, pa četudi zgolj v podzavesti in četudi tega noče priznati.

Vse je mogoče. Samo to bi moralo človeštvo vzeti na znanje, pa bi se v hipu vse spremenilo!

Moj amaterski igralec

V petek sem si ogledala amatersko gledališko predstavo v Centru Zarje v Zalogu. V njej je glavno vlogo odigral moj dragi, zato je logično, da sem jo hotela videti. Še toliko bolj, ker sem vedela, da bo igral žensko. Petunjo. Mamo dveh otrok in ženo "pijanca in brezdelneža" Pepeta. Ne bom posebej poudarjala, da je bilo za crknit smešno. Petja alias Petunja je bil/-a oblečen/-a v oprijete pajkice, zeleno bluzo, na glavi je imel/-a blond lasuljo s prikupnimi kodrci, na nogah pa čevlje z visokimi petami. Res dobra baba :). Po predstavi je kar nekaj moških uporabnikov Zarje izjavilo: "Ej, Petja, nisem vedel, da imaš tako dobre noge." Madona, če bi gledali samo spodnji del njegovega telesa, bi še mislili, da je ženska in jaz bi imela nekaj konkretnih razlogov za ljubosumje. Seksi, tale Petunja, ni kaj ... ;)

Vsi igralci so bili fenomenalni, tako Petunjina otroka v pižamah in z dudama kot njen mož Pepe, duhovnik Kencijan in Petunjina mama Mici. Še najboljša pa je bila Petunja, brez lažne skromnosti. Resnično ima igralski talent, ki bi ga moral/-a malo bolje izkoristiti. Saj ga velikokrat izkorišča v vsakdanjem življenju, na primer, ko mene zafrkava, a to ni dovolj. Sicer pa ... saj sploh nisem tako navdušena nad tem, da bi šel igrat v kakšno amatersko gledališče, ker bi se tam lahko kakšna ženska (ali pa moški!) zaljubil/-a v njegove noge in zadnjico! :D

Ne smem mu dovoliti, da bi pajkice še kdaj oblekel, razen zgolj v moji prisotnosti, seveda. To je pa nadvse zaželeno. ;)

Na spodnji sliki se njegovih nog ne vidi, je pa dobro razviden zgornji del njegove pojave in kostuma. Superca, res :).

 

Pomlad ...

Končno je tu. Včeraj je bil tudi uradno prvi dan pomladi, torej se je prav zares začela!

Zime in mraza ne maram preveč, zato sem vedno hepi, ko se začne pomlad. Ker je končno topleje, sonček veliko več sije, poleg tega vem, da za pomladjo pride poletje, ki je absolutno moj najljubši letni čas. Čim bolj vroče je, tem bolje zame. Uživam v temperaturah 30 stopinj in več :). Velikokrat sem že pomislila, da bi morala it živet v kakšne tropske kraje, kjer je večno poletje. Ker me velikokrat zebe in se najbolje počutim v poletni vročini. Kdo bi vedel, morda pa, nekoč ...

Pomlad imam (poleg toplejšega vremena) rada tudi zato, ker se s pomladjo začnejo moje zeliščarsko-nabiralske aktivnosti. No, lani nisem bila ravno pridna v tem smislu, daleč od tega, a odločena sem, da si bom letos spet vzela nekaj več časa za to. Obožujem čemaž in komaj čakam, da pokuka iz zemlje, da ga lahko začnem nabirati in vlagati v olivno olje. Prejšnja leta sem vložila toliko čemaža, da sem imela zalogo za celo leto. Pa ne samo zase, skupaj z mamo sva ga jedli celo leto. Čemaž, vložen v olivno olje in sol (najbolje himalajsko), je ena taka fina, slastna omakca, s katero jem svoje najljubše jedi: proseno in ajdovo kašo, riž, polento, polnozrnate testenine, pa tudi krompir in še kaj bi se našlo. V sezoni svežega čemaža (ki traja nekje od konca marca do maja) pa z užitkom jem tudi sveže liste na domačem polnozrnatem kruhu, skupaj z bio margarino. Sem zagovornica čim bolj naravne, nepredelane, biološke in seveda zgolj rastlinske hrane. Kar pa še ne pomeni, da me marsikdaj ne premamijo razne rafinirane, ne preveč zdrave in odločno presladke zadeve. Ja, sladkarije so žal (še vedno) moja slabost, a če se trdno odločim, se jim lahko uprem. Problem je le v tem, da se največkrat nočem odločiti, ker jih preveč rada jem. A recimo (vsaj upam), da moje navdušenje nad naravno hrano in zdravilnimi zelišči vsaj približno izravna in popravi te anomalije v moji prehrani. 

Da se vrnem k pomladnim radostim ... Poleg čemaža obožujem tudi regrat, skupaj s fižolom ga lahko pojem eno veliko skledo in imam samo to za kosilo. Te pomladne rastline so tako priročne za pomladansko čiščenje telesa, sploh, če je to zakisano in zapackano z raznimi strupi. Prav zato imam regrat, čemaž in podobne dobrote še toliko raje.

Iz regratovih cvetov izdelujem tudi poseben sirup, ki se mu reče tudi regratov med. Cvetove se čez noč namoči v vodi, nato pa je treba to vodo kuhati skupaj s sladkorjem (seveda uporabim nerafinirani rjavi sladkor), dokler ne nastane gosta zmes, ki se jo vlije v kozarce. Tudi ta odlični naravni posladek lahko stoji eno leto. 

Zdi se mi, da čemaž, ki je bil še pred leti tudi meni čisto nepoznana zadeva, postaja vedno bolj popularen in vse več ljudi ve zanj in ga nabira. To me zelo veseli in se mi zdi nadvse prav, sploh v tem času sodobnih trgovskih centrov, kjer dobiš vso mogočo "hrano", ki je prav vse, le naravna ne.

A dovolj o tem, ker moj namen ni pridigati, ampak zgolj predstaviti svoje navdušenje nad zdravimi dobrotami, ki nam jih ponuja narava. Torej, čevlje na noge, košaro v roke in hajdi v gozd po čemaž :).

Razlog za proslavljanje ...

Danes ga pa res imam!

Dobila sem delo, prvo "ta pravo", zaresno delo. Končno!

Moja prijazna ljubljanska gostitelja K. & K. sta me celo pogostila s slastno torto. Prav toliko vesela sta, kot sem jaz, če ne še bolj :).

Že pred skoraj dvema tednoma sem bila na razgovoru za delo lektorice na neki firmi, ki se ukvarja z vezavo in lektoriranjem diplomskih nalog. Danes me je poklicala Nika, punca, ki tam dela in ki jo povrhu še osebno poznam, saj je članica našega Mladinskega kluba Društva slovenskih pisateljev. Sporočila mi je, da so se odločili, da bodo sodelovali z mano. Kar pomeni, da bom za njih lektorirala diplomske naloge. Gre za delo prek avtorske pogodbe, ki poteka od doma, povrhu pa je to delo, ki me nadvse veseli in ga opravljam hitro in kar dobro. Prav to je bil očitno tudi ključni element pri njihovi odločitvi. Za test so mi namreč poslali vzorec diplomskega dela, ki sem ga morala lektorirati. Nika mi je rekla, da je bila moja lektura, glede na to, da je bila opravljena ekspresno hitro (36 strani v približno dveh urah in pol), izredno kvalitetno opravljena, sicer z nekaj manjšimi napakicami, a še vedno zelo dobro.

Bila sem preprosto srečna in sem še vedno. Končno mi je nekaj uspelo, končno nekaj, kar ni prek študentskega servisa (saj tudi ne more biti, ko pa že lep čas nisem več študentka). Sicer tudi temu ne morem reči ravno "služba", ker obseg dela in plačilo nista tako velika, a v končni fazi me to niti najmanj ne briga. Delo JE in to ne "kr neki", ampak nekaj resnega, nekaj ta pravega!

Poleg tega imam že skoraj 100 % zagotovljeno še eno delo. Za polovični delovni čas, v trafiki, katere lastnica je že v skoraj prijateljskih odnosih z mojim zgovornim zaročencem, ki hodi tja po tobak (in posledično je seveda v podobnih odnosih tudi z mano). Zadnjič sem šla tja vprašat, čisto tako, v stilu "poskusiti ni greh", in lastnica mi je povedala, da bo prav kmalu nekoga rabila, ker bo fant, ki zdaj dela pri njej, takoj, ko dobi delo z osemurnim delavnikom, odšel in bo njegovo delovno mesto prosto. Ker me pozna in ker še bolje pozna mojega Petjo, mi je obljubila, da me bo poklicala takoj, ko bo tisti fant našel delo, ki ga išče. In potem lahko jaz začnem.

In tako bom nekako skrpala skupaj. Dve deli s "polovično" plačo, pa bo približno nekaj takega, kot bi imela eno "normalno" plačo. (No, sicer ne vem točno, kakšna naj bi bila "normalna" plača, a pustimo to.)

Skratka ... odpira se.

Jupi :). 

Ponedeljek, 19. marec 2012

Ni nama bilo lahko in še vedno nama ni. A postaja lažje.

Rekli so: kako pa bosta živela skupaj, saj ne bosta mogla. Oba sta brez službe, kako bosta torej živela?!

Rekli so: naveličala se bosta drug drugega.

Rekli so: če se že ne bo on naveličal tebe, se boš pa ti njega. Od tebe je starejši skoraj dvajset let in prej ali slej te bo to začelo motiti. Sita ga boš.

Dvomili so in še vedno dvomijo. A to ni nekaj bistvenega. Kar je bistveno, je to, kar je med nama. Tega ne more zamajati ali porušiti prav nič, kar pride od zunaj. Je preveč močno.

Živiva v čisto svojem svetu in ta svet je tako zelo drugačen od sveta, ki naju obkroža. Sredi sodobnega civilizacijskega kaosa in zmaterializirane družbe, ki jo obvladuje denar, denar in še enkrat denar, sredi vsega tega sva midva, kot majhen, ograjen otok, s temelji, trdnimi kot skala. Na tem otočku ni ničesar drugega kot samo ljubezen. Včasih njegovo atmosfero rahlo vznemiri dogajanje, stanje ali določeno mnenje, ki pride od zunaj, a potem se takoj spet pomiri in naprej vibrira s svojo frekvenco brezpogojne, čiste ljubezni. Sredi nemira, hitenja, pehanja, nerazumevanja, živčnosti, zavisti, škodoželjnosti, žalosti in nezadovoljstva je najin mali otoček tihe, nežne ljubezni, ki ne pozna ničesar od prej naštetega.

Če je kdo kdaj hotel vedeti, ali "prava" ljubezen obstaja, potem mu lahko tukaj in zdaj povem: DA, obstaja.

Tam, kjer je prava ljubezen, tam tudi materialnih ovir ni. Nikakršnih ovir ni. Jih ne more biti. Če sta dva skupaj, zares skupaj, če se resnično ljubita, si zaupata, si pomagata, držita skupaj v dobrem in slabem, kako naj jima potem karkoli spodleti? Kako naj ne bo Vesolje prijazno z njima, ko pa uresničujeta tisto največ, kar v Vesolju sploh obstaja? Kako naj ne bo Vesolje na njuni strani, kako naj ju pusti živeti v materialni revščini, ko pa je njuno duhovno bogastvo tako veliko in tako presegajoče vsako materialnost?

Ob vsem tem se mi zdi naravnost smešno, če pomislim, da bi se "morala" ozirati na starostno razliko med nama, na njegovo preteklost in najino trenutno materialno stanje.

Res je, da on po vsej verjetnosti ne bo mogel nikoli dobiti "prave" službe. (Mimogrede, kaj pa sploh je "prava služba"?) Res je, da jo tudi jaz že dolgo brez uspeha iščem (očitno je to usoda nas humanistov, sploh književnikov), vendar se stvari počasi odpirajo in verjamem, da se bodo prav kmalu korenito spremenile. Res je, da v tem trenutku, če bi se nama tako zahotelo, niti slučajno ne bi mogla živeti skupaj. Razen, če bi živela v šotoru. (Zanimivo, ravno danes se mi je sanjalo nekaj o šotoru...) A dejstvo je, da se stvari spreminjajo in da se bo situacija spremenila tudi za naju. Sprememba je edina stalnica v Vesolju. V bistvu se že začenja in tisti srečni trenutek, ko se bo lahko začelo najino skupno življenje, se vse bolj približuje. Petja bo kmalu, verjetno še to pomlad, začel delati v enem od delovnih procesov, ki jih ponuja Zavod Zarja, in prejemal bo minimalno plačo. Trenutno še živi v eni od stanovanjskih skupnosti Zavoda Zarja, zavoda za pomoč ljudem po možganski poškodbi. Jaz trenutno še živim doma, kadar nisem v Ljubljani pri prijateljici in njenem fantu, ki sta mi nadvse velikodušno in nesebično ponudila zastonj prenočišče v njunem stanovanju. Ko bova oba sposobna samostojnega in finančno neodvisnega življenja, bova le še korak od končnega cilja.

Vse skupaj je sicer kot ena kalvarija, sploh iskanje službe, pa tudi občasno otepanje z nerazumevanjem in nenaklonjenostjo okolice. A to, da sva skupaj in da drug drugemu dajeva neizmerno moč, olajša prav vse tegobe. Naredi jih nepomembne, plehke, absurdne. Ker se vedno bolj in bolj zavedava, da sva pomembna samo midva in najina skupna prihodnost. In ker veva, da je le najina trdna vera tista, ki naju bo pripeljala do tako zaželenega cilja. Najine misli krojijo najino usodo.

Kdor se zaveda tega, mu pač mora uspeti.

Včasih je usoda podobna lokaliziranemu peščenemu viharju, ki nenehno spreminja smer. Da bi mu ubežal, spremeniš smer teka. Zdaj spremeni smer tudi vihar, in ti sledi. Še enkrat poskusiš spremeniti smer teka. Vihar spet spremeni smer in ti še kar sledi. Kar naprej, kar naprej se to ponavlja, kot poguben mrtvaški ples pred zoro. In zakaj? Ker ta vihar ni neka s tabo popolnoma nepovezana stvar, ki je prišla od nekod daleč. Ta vihar si ti. Ta vihar je v tebi. Zato je edina stvar, ki ti ostane, da se obrneš, vstopiš vanj, paziš, da ti pesek ne prodre v oči in ušesa, in ga prehodiš, korak za korakom. V njem ni sonca, ni meseca, ni smeri neba, včasih celo čas nima pravega pomena. V njem je le pesek, bel kot na drobno zmlete kosti, ki pleše po zraku.

Haruki Murakami: Kafka na obali

Četrtek, 15. marec 2012

Tista dolga in razvejana zgodba, ki sem jo omenila včeraj, sledi zdajle.

23. septembra 2010 sem dobila njegov prvi mejl. Od tistega dne naprej sem prejemala njegove mejle vsak dan. Želel si je, da bi mu pomagala pri izdaji njegove knjige, ki jo je prav takrat začel pisati. Moj e-mail je dobil na sedežu Društva slovenskih pisateljev in je zato sklepal, da mu lahko kako pomagam.

A jaz sem zgolj formalna predsednica Mladinskega kluba Društva slovenskih pisateljev in o izdajanju knjig takrat in tudi danes še vedno nimam prav nobenega pojma. To sem mu tudi povedala, sem mu pa ponudila lektoriranje njegove knjige. Pri tem je ostalo.

A mejli so se še kar vrstili. Ne samo njegovi, tudi moji. Dopisovala sva si vse bolj in bolj vneto, vse bolj in bolj strastno. Mislim, da se je že takrat rodila neke vrste ljubezen. V enem od mejlov mi je napisal, da me bo od zdaj naprej imenoval za svojo "razorožiteljico". Vprašala sem ga, zakaj. Odgovoril je, da zato, ker imam v sebi nek čustveni naboj, ki človeka lahko razoroži. Ni mi bilo ravno jasno, o čem govori, a dobro... pa naj bo "razorožiteljica".

Najino dopisovanje je sčasoma začelo dosegati neslutene razsežnosti, pojavljali so se celo odkriti izrazi ljubezni. Zaupala sva si tako rekoč vse. Še preden sva se videla v živo, sva že bila zaljubljena - na nek poseben, duhoven način.

Po dveh mesecih sva se spoznala še v živo. In, zanimivo... z začetka se ni zgodilo nič. Na prvem srečanju si nisva padla v objem in se začela strastno poljubljati, nič takega. Najprej je celo izgledalo, kot da ne bo nič in da bo ostalo le pri dobrem prijateljstvu.

A dopisovanje se je nadaljevalo... z enako oziroma še večjo strastjo. Ni bilo izhoda. Po prvem srečanju je prišlo drugo in vse se je razjasnilo. Obema je bilo jasno, da hočeva biti skupaj in da glede tega ni več niti najmanjšega dvoma.

In to kljub temu, da je med nama slabih 19 let razlike. In celo kljub temu, da je bil on 25 let narkoman, od tega 20 let odvisen od heroina. 

Ko je junija 2008 padel na glavo v morje, so se kolesca v njegovi glavi očitno preuredila in bil je pripravljen na srečanje z mano. 

A miniti sta morali še dobri dve leti, naporni leti, da sva se srečala.