MUSKA, KI DOBESEDNO SEKA

Petkov koncert skupine HeaveniX je bil fantastičen. Mislim, ej – zame in za moj okus je to trenutno eden boljših slovenskih rock bendov – če ne celo najboljši! Spominjajo me na Siddharto. S tem, da so mi celo še bolj všeč kot Siddharta. Včasih sem bila totalna fenica Siddharte, imela sem vse njihove CD-je, vsak njihov album, ki je na novo izšel, sem morala TAKOJ kupiti in ga nato preposlušati čez in čez, da sem že po nekaj dneh znala na pamet vse komade v celoti. Vendar me zdaj že nekaj časa ne fascinirajo več. Ne vem, zakaj. Preprosto niso mi več to, kar so mi bili včasih. Zdaj so na njihovo mesto stopili HeaveniX … Ja, res, pa naj se sliši še tako neverjetno! Ker, kdo pa sploh pozna ta bend? Zaenkrat je še precej neznan. A upam si trditi – oba s Petjo si to upava – da bodo s svojim najnovejšim komadom zasloveli. Kar predober je, da ne bi.

V petek je bilo res fenomenalno. Roxly se je tresel in vibriral od dobrega starega rocka. Dobro nažigajo, ni kaj ;). Njihov nov komad z naslovom Nov nor čas pa je nekaj najboljšega, kar sem v zadnjih letih slišala. Sploh na slovenski glasbeni sceni. In videospot, ki so ga v petek v Roxly-ju premierno predstavili – ne bi mogel biti boljši! Res ne. Zgodba, ki jo prikazuje in o kateri govori skladba, je tako zelo aktualna za ta čas, za to sodobnost, v kateri prav zdaj živimo. Ob gledanju videospota in hkratnem poslušanju spremljajoče glasbe so se mi ježile dlake in razmišljala sem: »Ja, to je to, to je to!«

S Petjo sva pred odrom preplesala kar nekaj ur. Tako zelo nama je dogajalo, da sva že resno razmišljala, da tisto noč sploh ne bi šla spat, ampak bi po končanem koncertu šla še v kakšen disko in žurala in plesala do jutra. A ob pol treh, ko so božanski zvoki HeaveniX-ov potihnili in sva bila utrujena in skoraj povsem gluha, nisva bila več tako navdušena nad to zamislijo in sva se odpravila vsak na svoj konec Ljubljane, spat.

Kakorkoli, bilo je sekajoče dobro in vse pohvale Boštjanu Andrejcu - Boosheeju, Patricku Vlačiču, Roku Golobu in Davidu Morganu!

HEAVENIX!!!

V petek, 20. aprila se bo v Roxly-ju v Ljubljani zgodil koncert enega res dobrega slovenskega rock benda, v katerem, pozor!, igra kitaro in poje glavni vokal bivši sošolec in prijatelj mojega zaročenca! Ja, svet je res majhen :).

HeaveniX so: Boštjan Andrejc - Booshee (vokal, kitara),

                       Rok Golob (klaviature, kitara),

                       David Morgan (bobni),

                       Patrick Vlačič (bas kitara) - bivši prometni minister!! ;)

V petek bodo predstavili videospot njihovega najnovejšega (in do zdaj tudi najboljšega) komada z imenom Nov nor čas. Na sledečem linku lahko poslušate posnetek te udarne skladbe z zelo aktualnim besedilom: http://www.youtube.com/watch?v=nQTmnMKPFR0.

Na koncertu bo tudi precej gostov - znanih slovenskih pevk in pevcev: Janez Bončina - Benč, Maja Keuc, Nina Pušlar, Eva Černe, Katrinas, saksofonist Primož Flajšman in še kdo.

Skratka, zadeva, vredna ogleda in predvsem posluha :).

Midva bova tam ;). 

Res super, tale delavnica

Včeraj sem bila na drugem delu delavnice Simulacija selekcijskega postopka, ki jo je pripravil Karierni center Univerze v Ljubljani. Na prvem delu prejšnji teden smo reševali psihološke teste, na drugem delu, individualnem pogovoru, pa so mi dve študentki in en profesor psihologije pripravili intervju (takšen kot na pravem razgovoru za službo) ter razlago in analizo rezultatov mojega psihološkega testa. Bilo je zelo zanimivo in moram reči, da tudi blagodejno za mojo samozavest. Slišala sem sicer v glavnem stvari, ki jih sama že vem, saj je študentka, ki je analizirala moj test, zelo dobro ugotovila moje bistvene lastnosti in značilnosti, a obenem je povedala toliko dobrega, toliko pozitivnega, da je to resnično zelo dobro vplivalo na mojo samozavest. Iz mojega testa, pa tudi iz intervjuja, ki sem ga imela s ta drugo študentko, je ugotovila, da sem:

- zelo ustvarjalna (veliko pišem in si želim izdati knjigo),

- z vso močjo usmerjena k samostojnosti in neodvisnosti pri delu (torej timsko delo ni preveč zame, najbolje se počutim, če lahko delam sama),

- da imam organizacijske in vodstvene sposobnosti (torej, če bi delala v timu, bi mi najbolj odgovarjalo, če bi imela neko vodilno vlogo, ker znam zelo dobro svetovati drugim, jih usmerjati in voditi),

- umirjena in samozavestna (na tem drugem bi po moje sicer morala še delati, a vseeno je bilo lepo to slišati),

- prijazna in usmerjena k drugim, vedno želim pomagati drugim,

- izredno natančna in pozorna na podrobnosti (kar se dobro vidi pri lektoriranju, kjer je poudarek ravno na podrobnostih; pa tudi drugače v življenju me ponavadi zmoti že to, da podrobnosti niso urejene),

- zelo delavna (tudi to je opazno pri lektoriranju, saj vedno, ko me pokličejo in me vprašajo, če bi lahko nekaj lektorirala, takoj pustim vse ostalo in se nemudoma lotim dela. Poleg tega si tudi postavim rok, v kolikem času želim končati, in ponavadi mi v določenem času tudi uspe),

- zelo rada imam red (kar je tudi povsem res, saj me nered, recimo na pisalni mizi, kar nekako iztiri in ne morem normalno delati. Vedno moram imeti vse pospravljeno. Morda na to vpliva dejstvo, da imam devico v ascendentu ;)),

- da me neuspehi na začetku sicer malce ohromijo in iztirijo, a se potem hitro spet poberem in grem naprej, s podvojeno močjo in neomajno vero, da mi bo uspelo,

- da imam ogromno izkušenj, ki pa bi jih morala bolj poudariti.

Skratka, res VELIKO stvari sem izvedela, a obenem ničesar posebno novega ali takega, česar ne bi že sama vedela o sebi, pa vseeno je lepo te stvari slišati še od drugih, lepo je, če ti nekdo, ki te prvič vidi, samo na podlagi tvojega psihološkega testa in poskusnega intervjuja na razgovoru za službo pove o tebi vse, kar je res in pri tem močno poudari predvsem tvoje pozitivne lastnosti, vse tisto, kar je tvoja prednost. Poleg tega sem dobila nekaj nadvse koristnih napotkov, nasvetov in idej, kako naj sestavim svoje motivacijsko pismo in življenjepis, ki ju pošiljam potencialnim delodajalcem. Izvedela sem, da se da te zadeve napisati in sestaviti na veliko bolj izviren, zanimiv in izstopajoč način, kot sem to počela do zdaj. Mislila sem, da je pač treba pisati po nekih pravilih, od katerih se ne sme odstopati. Niti na kraj pameti mi ni padlo, da bi svojo prijavo na prosto delovno mesto in življenjepis lahko sestavila v obliki tabele, alinej ali celo miselnega vzorca!?! In vendar, zakaj ne?! Če to ne bi bilo izstopajoče in izvirno, potem pa res ne vem, kaj bi bilo. Res je, da delodajalci dobijo na stotine ali tisoče prijav na isto delovno mesto in če je tvoja enaka vsem drugim, je verjetno še prebrali ne bodo. Itak vedno samo preletijo, ker iščejo samo bistvene informacije o tebi. Izobrazba, izkušnje in pozitivne lastnosti - s čim bi kandidat lahko pripomogel k njihovemu podjetju.

Nekdo je moral samo malo potrkati na moje možgane in jim povedati, hej, to se lahko naredi tudi drugače. Zdaj imam polno glavo idej, kako bom sestavila svoje motivacijsko pismo in življenjepis, poleg tega so včeraj na oddelku za psihologijo na Filozofski fakulteti res naredili ogromno za mojo samozavest, zato bom z veliko večjo vnemo kot doslej iskala prosta delovna mesta, na katera se bom prijavljala s svojim osveženim in mnogo bolj izvirnim življenjepisom.

Najina "komedija"

Sledečo "komedijo" sva pred nekaj meseci napisala Petja in jaz. Gre za sočen prepir med zakoncema v zrelih letih. Ženske replike sem prispevala jaz, moške pa on - precej logično ;).

ZATON LJUBEZNI

In minilo je že trideset let. Od zakona, ki je bil na začetku poln pričakovanj, ljubezni in hrepenenja po naraščaju (z njegove strani), so po mnogih letih ostale le še razvaline. Bila sta vedno bolj sita drug drugega in drug drugemu sta šla vse bolj in bolj na jetra.

PETER: Poslušaj me … ne le, da mi greš na jetra … greš mi na jetrno pašteto, in to Gavrilovićevo! A se zavedaš, kaj to pomeni? Saj veš, koliko bolj temperamentni so tam dol, jugo-vzhodno od nas »Janezov«!

SABRINA: Ma ne nakladaj, prosim te, ker te imam tako poln kufer, da ne morem povedat, razumeš!!! Jaz perem, likam, kuham, pospravljam, se mučim v hiši in okrog nje, ti, presneta klada lena, pa cele dneve bereš Ekipo in igraš športne stave, prasec zagamani!!!

PETER: Ooo … Prasec in to ne navaden, ampak ZAGAMAN, si se mi drznila reči. Kot da ne bi vedela, kako hitro pošizim!!!

SABRINA: Jooooj, pravkar sem se uscala od strahu, tako se te bojim, ti »pošizator«! To je vsa tvoja obramba, nimaš nič boljšega na zalogi?

PETER: Boljšega ali morda bolj bolečega?! Recimo, da vzamem v svojo desnico moj pas iz JLA … Kar spomni se, kako ti je prejšnji teden otekla tvoja seksi ritka.

SABRINA: Same grožnje so te, ti strahopetna reva, pa nič konkretnega. Tisto ni bil noben tepež, kvečjemu vzburilo me je. Ti pa misliš, da mi je ritka otekla od bolečin, ti bebec impotentni!!!

PETER: Hmmm … Impotni?! Kva je pa to za ena reč???

SABRINA: Saj, niti tega ne veš. Ti si res en bumbar. S tabo se mi ne da niti prdeti, kaj šele prerekati.

PETER: Aha! Kaj je pa to prdenje, tvoje prdenje, pa prav dobro vem in voham vsak večer v najini zakonski postelji in še uboge flanelaste zavese na steklenih vratih balkona se tresejo in kar nekako »kremžijo« … Pa dobro veš, da nama jih je podaril moj oče Buhtelj za deseto obletnico poroke!!!

SABRINA: Ma briga me za tvojega zavaljenega fotra, o mojem prdenju pa bodi raje kar tiho, ker dobro veš, da tudi ti nisi angel, saj se menda spomniš, da sem morala enkrat sredi noči vstati samo zaradi tvojih neznosnih prdcev in privleči cev za zalivanje vrta v spalnico, da sem ti en konec vtaknila v rit, drugega pa vrgla skozi odprto okno. Ni se dalo preživeti, razumeš?! In potem ti meni o mojem prdenju …

PETER: Ho, ho, no, no. Če bi bila moja »prdo-artilerija« res tako smrtonosna, kot mi praviš ti, moja draga, a tečna soproga, bi ti že končala v družbi ostarelih opravljivk, v kakšnem domu za ostarele ali morda kar na kakšnem bližnjem odlagališču rabljenih oz. izrabljenih teles!!! Ne, ne in NE!!! Oprosti mi, ljubezen moja nenadkriljiva … Ljubim te, navkljub tvojim že kar »natreniranim« gubam, recimo tistim na tvoji (včasih) seksi riti … Sploh pa, morala bi se že začeti zavedati, da že mesec dni sodelujeva v novem televizijskem reality show-u »Kateri od dveh je bolj zajeban?«. In, kot so mi sosede, ki spremljajo ta »poletni TV hit-shit«, povedale tako diskretno med čakanjem v vrsti pred blagajno SPAR-a, je moja priljubljenost že skoraj tako visoka, kot če bi bil Zmago Jelinčič. Le da se meni vse bolj dozdeva, da sem jaz plemenitejši od njega, hm.

SABRINA: Ma ti si sam sebe poln, to je to. Da se prijaviva na tisti reality show, pa sem itak privolila samo zato, ker sem upala, da te bom lahko vsaj tam potolkla, če te že doma ne morem. Dvigni zdaj svojo debelo rit s tega plesnivega kavča in odnesi smeti ven.

PETER: Z MAKROGALAKTIČNIM zadovoljstvom, »draga zgaga, lady Gaga«… Pa še na par pirov bom skočil, ko bom enkrat zunaj, na SVOBODI!!!

SABRINA: Ma zaradi mene lahko tudi z mostu skočiš, bo vsaj že enkrat mir pred tvojimi blodnjami in blesavimi izjavami. Zaradi tega tvojega pira se ti že možgani kisajo, pa tega še opaziš ne. Joj, kako si včasih želim, da bi imela tudi jaz malo več SVOBODE in kakšnega mladega, svežega ljubimca!!!

PETER: Že res, da mi manjka le še nekaj let do upokojitve, a ne tudi do upokojitve od seksa … Pa saj vem, da »tam dol« nisem ekstremno obdarjen, kar se dolžine tiče … Je pa moj tič kar »poskočen fič firič«, zaradi tebe, seksualno zavrte bivše nimfomanke, pa le še toliko bolj. A naj ti takoj povem še to, kar mi je pred meseci povedal znanec …

SABRINA: Aja? Kaj ti je povedal tvoj »znanec«? Sigurno misliš tistega konstantno okajenega Janeza, ki ima namesto žene gostilno, ona pa namesto njega ljubčka. No, kar zini, kaj ti je povedal, me prav zanima, gotovo kaj tako bebavega, da bi se še norčki v Idriji zgražali.

PETER: No, za njih ne vem … Vem pa, da se mi je tisti moj znanec zadnjič kar hvalil in tarnal zraven, ker je njegov najboljši »mali-veliki« prijatelj p. predolg in ima njegova »ljubica« težave oz. kar bolečine zaradi »njega«. Jaz pa menim, da dolžina seveda ni in ne more biti odločilna, kajti potrebno je biti virtuoz tudi »med ali pod rjuhami«.

SABRINA: Ha-ha-ha!!! Ti je tudi to povedal tisti tvoj znanec? Ker da bi ti sam to vedel, se mi ne zdi možno. Včasih že, pred petnajstimi leti mogoče, a zdaj si »virtuoz« bolj v drugih stvareh, ti že veš, katerih. Ne bi spet začenjala o tem, ker mi vedno, ko samo pomislim na bedastoče, s katerimi se ukvarjaš, postane kar črno pred očmi in bi te najraje zadavila. A ni vredno. Sicer pa … prav rada bi se spomnila, kako izgleda tvoja virtuoznost »med ali pod rjuhami«. No, dokaži, ti pokveka, da še vedno zmoreš!

PETER: Draga … kar si ti želiš, od mene še vedno lahko dobiš!!! A namesti se k najinemu pianinu, saj se morda še spomniš, kako si nama ti s svojim nosom igrala Odo radosti ali Beethovnovo 9. simfonijo, medtem ko sem jaz počasi in nežno začel »prodirati« vate s svojim »malim, a veellliiikim dirigentom« oz. z eno od njegovih »slavnih« dirigentskih »paličic«, pa ne reci mi sedaj, da sem pohotni stari »kontrabasist« … Ali pa kar, morda boš potem še bolj tulila ANCORA, ANCORA, ANCORAAA …

SABRINA: Eeeh, same besede so te, prav nič ti ne verjamem! Včasih si res bil pohoten, ja, a zdaj za kaj takega nimaš več časa. Vsa tvoja energija gre za televizijo, Ekipo in tiste športne ... drekce. Dokler me ne zvlečeš v posteljo in tudi v praksi ne dokažeš tega, o čemer se zdaj samo širokoustiš, ti prav ničesar ne verjamem.

PETER: Pa saj to bo poglavitni problem ... tebe zvleči v posteljo!!!??? Ti veliko raje kuhaš in priznati moram, da kuhaš vrhunsko ter pospravljaš kakor munjena!!!

SABRINA: Veš kaj, nekdo pač mora to početi, nekdo mora kuhati, pospravljati in čistiti, ker če tega ne bi počela jaz, bi OBA že zdavnaj umrla od lakote in plesnobe. Vsekakor ne bi škodilo, če bi kdaj vsaj usrane štunfe pospravil za sabo. Samo še to se manjka, da mi rečeš, naj ti oblečem gate, ker si jih ne moreš sam.

PETER: Toda veš kaj??? Mene predvsem zanima, če bi te motilo, če bi si jaz šel v kakšno seksualno kliniko odstranit svoj penis, ker me kar malo moti med tekom in ti veš, kako jaz rad jogging-iram!?

SABRINA: Haa-haa-haa!! Ti, pa jogging?! Si kaj takšnega pojedel danes? Mislim, da bi tebe med tekom, če bi ga prakticiral, seveda, veliko bolj motil tvoj zavaljeni trebuh, kot pa tvoj že tako dolgo neuporabljeni (ne vem, razen, če imaš ljubico) mali ptiček. A če bi mene motilo, če bi si ga odstranil? Po pravici povedano, NE. Saj že leta nimam več koristi od njega. Tako da mi je popolnoma vseeno, če je ali pa če ga ni.

PETER: No ... če ti je res vseeno, ne vem, ker nisva že vse od predlanskega božiča pod božičnim drevescem v kotlarni, a tam je bilo zate prevroče in si sopihala kot kakšna utrujena parna lokomotiva, ti »stara vešča«!!!

SABRINA: Ok, stari, zdaj je pa dovolj tega: greva v posteljo.

PETER: Ja, ja … Saj vem … Nič novega!!! Tvoje že klasične »staro veščevske«, pardon, »staro veščinske« manipulacije … V bistvu si želiš že cel mesec, da nekako fiksiram najino že skorajda povsem razmajano zakonsko posteljo!!! Da je pa v tako klavrnem stanju, je pa kriva tvoja »šlank postavica«, mar ne, ti »kitolovka« s svojimi 120-imi kilogrami, pardon, s 112-imi …

SABRINA: Ah jaaaa, seveeeedaaaa, krivi so moji kilogrami, točno … sicer pa bi si v vsakem primeru nekaj izmislil, karkoli že, samo da ti ne bi bilo treba. Ker si stara impotentna lenoba. Vidim, da res nima smisla, da se trudim okrog tebe, veliko bolj pametno bi bilo, da si končno omislim ljubimca. In se odselim od tebe. Kar takoj bom začela pakirati kufre. Ti pa tukaj gnij. Adijo!

PETER: Preden greš, le še »to« … In »to« bom sedaj govoril kar Stvarniku!!! »Ti« res dobro veš, da jaz nimam prav nič proti ljudem s preveliko telesno težo, imam pa zato prav veliko proti vsem tistim, ki imajo »pretežke besede«, umazan besedni zaklad, ki pa ni noben zaklad, saj je zame in še koga bolj BESEDNI SMRAD!!!

Moški & ženske ...

Včeraj sem bila skupaj s Petjo na pogovoru ob knjigah v Knjižnici Otona Župančiča. Zelo zanimiva zadeva, ki jo imamo vsako zadnjo sredo v mesecu, vsakič na drugo temo. Včerajšnja tema je bila "Moški in ženske v literaturi" ali nekaj v tem smislu. Na mizi, okrog katere se zbiramo in na kateri je ob vsakem srečanju poleg knjig tudi več kot dovolj piškotov, slanih krekerjev, grisinov in podobnih prigrizkov :), so se znašli v glavnem priročniki o razlikah med moškimi in ženskami ter z nasveti za boljše razumevanje nasprotnega spola. Nekateri od udeležencev, predvsem eden od zaposlenih v knjižnici, nadvse duhovit in faca človek, so kritizirali dejstvo, da zahodnjaki za vsako stvar, tako rekoč za vsak drekec pekec potrebujemo priročnike. Aha, zdaj imam ta in ta problem, pogledam v priročnik, kako se reši ta problem, to je na tej in tej strani, aha, evo, problem je rešen. Ali pa, aha, da pogledam, kako naj razumem svojo žensko in kako naj se pogovarjam z njo, pogledam v priročnik, to je na tej in tej strani, aha, tako, no, zdaj pa vem, kako naj razumem svojo žensko. In tako dalje. Bilo je veliko smeha, a v tej točki smo se vsi globoko strinjali. Res ne znamo skoraj ničesar več opraviti ali rešiti brez priročnika. Da bi se zanašali na lasten čut, na svojo intuicijo (kaj je že to?), preprosto na lastno zdravo pamet in srce, ko gre za razumevanje česarkoli, tega enostavno ne znamo več. Beremo priročnike, ugotavljamo, kako zelo smo si moški in ženske različni, v katerih bistvenih stvareh se razlikujemo, in evo, tako imamo spet izgovor, da nam ni treba razumeti nasprotnega spola, ker ga ITAK ne moremo razumeti, ker je preveč drugačen od našega. Naši možgani so si preveč različni, ženske razmišljamo čisto drugače kot moški, in zato je že a priori vsakršen trud zaman, ker preprosto ne moremo najti skupnega jezika.

Sama seveda niti slučajno nisem tega mišljenja, a verjamem, da marsikdo je. Po vsej verjetnosti več žensk kot moških. Predvsem tistih, ki ne morejo najti idealnega partnerja zase in so že nekako resignirale v tej smeri.

Imamo torej tisti, ki smo našli partnerja, s katerim se odlično razumemo, zgolj neverjetno srečo? Ali pa je za tem še kaj drugega kot le gola sreča?

Kar se mene tiče, verjamem, da vse, kar imamo, v svoje življenje pritegnemo s svojimi mislimi. S svojim načinom razmišljanja. Konec koncev s svojimi željami, če so te podprte z močno, neomajno vero in ne zgolj želje. Želje, ki so samo to, bodo samo to tudi ostale, za vedno. Želje, ki jih spremlja trdna VERA v uresničitev, pa se prej ali slej tudi uresničijo.

Torej, lahko si želimo, lahko hrepenimo, vse to lahko počnemo. A nikakor ne sme ostati samo pri tem. Nikakor ne smemo ostati zgolj pri cankarjanskem hrepenenju, ki ne teži k uresničitvi niti si je ne želi. Hrepenenje zaradi samega hrepenenja je nesmiselno. Treba si je želeti, a obenem verjeti, da je želeno že tukaj, v naših rokah. Ne, da je nekje v daljni prihodnosti, ampak da je že tukaj in zdaj. Le tako se nam lahko uresniči vse, kar si želimo.

In, ja ... prav to sem storila tudi jaz, preden sem spoznala ljubezen svojega življenja. Želela sem si jo spoznati, a obenem sem verjela in VEDELA, da jo bom vsak čas spoznala in da se mi vse bolj približuje. In pri tem sem bila popolnoma perfekcionistična, nisem si želela enega fanta, s katerim bi se recimo zgolj za silo razumela, s katerim bi pač samo bila, ravno toliko, da ne bi bila sama; o, ne. Verjela sem v ljubezen, v kakršno skoraj nihče več ne verjame. Verjela sem, da bom spoznala moškega, kakršnih skoraj ni več. In kaj se je zgodilo? Vesolje mi je dostavilo točno tisto, kar sem si želela.

Če bi ljudje to vedeli ... če bi preprosto poznali to skrivnost, ki sploh ne bi smela biti skrivnost! To, da vse, prav vse, kar si želiš, lahko tudi dobiš. In če je to ljubezen - želi si jo in verjemi vanjo! Neomajno, brezpogojno! Kdo pa si ne želi ljubezni? Prepričana sem, da ni takega "junaka" na tem svetu. Vsak si jo želi, pa četudi zgolj v podzavesti in četudi tega noče priznati.

Vse je mogoče. Samo to bi moralo človeštvo vzeti na znanje, pa bi se v hipu vse spremenilo!

Moj amaterski igralec

V petek sem si ogledala amatersko gledališko predstavo v Centru Zarje v Zalogu. V njej je glavno vlogo odigral moj dragi, zato je logično, da sem jo hotela videti. Še toliko bolj, ker sem vedela, da bo igral žensko. Petunjo. Mamo dveh otrok in ženo "pijanca in brezdelneža" Pepeta. Ne bom posebej poudarjala, da je bilo za crknit smešno. Petja alias Petunja je bil/-a oblečen/-a v oprijete pajkice, zeleno bluzo, na glavi je imel/-a blond lasuljo s prikupnimi kodrci, na nogah pa čevlje z visokimi petami. Res dobra baba :). Po predstavi je kar nekaj moških uporabnikov Zarje izjavilo: "Ej, Petja, nisem vedel, da imaš tako dobre noge." Madona, če bi gledali samo spodnji del njegovega telesa, bi še mislili, da je ženska in jaz bi imela nekaj konkretnih razlogov za ljubosumje. Seksi, tale Petunja, ni kaj ... ;)

Vsi igralci so bili fenomenalni, tako Petunjina otroka v pižamah in z dudama kot njen mož Pepe, duhovnik Kencijan in Petunjina mama Mici. Še najboljša pa je bila Petunja, brez lažne skromnosti. Resnično ima igralski talent, ki bi ga moral/-a malo bolje izkoristiti. Saj ga velikokrat izkorišča v vsakdanjem življenju, na primer, ko mene zafrkava, a to ni dovolj. Sicer pa ... saj sploh nisem tako navdušena nad tem, da bi šel igrat v kakšno amatersko gledališče, ker bi se tam lahko kakšna ženska (ali pa moški!) zaljubil/-a v njegove noge in zadnjico! :D

Ne smem mu dovoliti, da bi pajkice še kdaj oblekel, razen zgolj v moji prisotnosti, seveda. To je pa nadvse zaželeno. ;)

Na spodnji sliki se njegovih nog ne vidi, je pa dobro razviden zgornji del njegove pojave in kostuma. Superca, res :).

 

Pomlad ...

Končno je tu. Včeraj je bil tudi uradno prvi dan pomladi, torej se je prav zares začela!

Zime in mraza ne maram preveč, zato sem vedno hepi, ko se začne pomlad. Ker je končno topleje, sonček veliko več sije, poleg tega vem, da za pomladjo pride poletje, ki je absolutno moj najljubši letni čas. Čim bolj vroče je, tem bolje zame. Uživam v temperaturah 30 stopinj in več :). Velikokrat sem že pomislila, da bi morala it živet v kakšne tropske kraje, kjer je večno poletje. Ker me velikokrat zebe in se najbolje počutim v poletni vročini. Kdo bi vedel, morda pa, nekoč ...

Pomlad imam (poleg toplejšega vremena) rada tudi zato, ker se s pomladjo začnejo moje zeliščarsko-nabiralske aktivnosti. No, lani nisem bila ravno pridna v tem smislu, daleč od tega, a odločena sem, da si bom letos spet vzela nekaj več časa za to. Obožujem čemaž in komaj čakam, da pokuka iz zemlje, da ga lahko začnem nabirati in vlagati v olivno olje. Prejšnja leta sem vložila toliko čemaža, da sem imela zalogo za celo leto. Pa ne samo zase, skupaj z mamo sva ga jedli celo leto. Čemaž, vložen v olivno olje in sol (najbolje himalajsko), je ena taka fina, slastna omakca, s katero jem svoje najljubše jedi: proseno in ajdovo kašo, riž, polento, polnozrnate testenine, pa tudi krompir in še kaj bi se našlo. V sezoni svežega čemaža (ki traja nekje od konca marca do maja) pa z užitkom jem tudi sveže liste na domačem polnozrnatem kruhu, skupaj z bio margarino. Sem zagovornica čim bolj naravne, nepredelane, biološke in seveda zgolj rastlinske hrane. Kar pa še ne pomeni, da me marsikdaj ne premamijo razne rafinirane, ne preveč zdrave in odločno presladke zadeve. Ja, sladkarije so žal (še vedno) moja slabost, a če se trdno odločim, se jim lahko uprem. Problem je le v tem, da se največkrat nočem odločiti, ker jih preveč rada jem. A recimo (vsaj upam), da moje navdušenje nad naravno hrano in zdravilnimi zelišči vsaj približno izravna in popravi te anomalije v moji prehrani. 

Da se vrnem k pomladnim radostim ... Poleg čemaža obožujem tudi regrat, skupaj s fižolom ga lahko pojem eno veliko skledo in imam samo to za kosilo. Te pomladne rastline so tako priročne za pomladansko čiščenje telesa, sploh, če je to zakisano in zapackano z raznimi strupi. Prav zato imam regrat, čemaž in podobne dobrote še toliko raje.

Iz regratovih cvetov izdelujem tudi poseben sirup, ki se mu reče tudi regratov med. Cvetove se čez noč namoči v vodi, nato pa je treba to vodo kuhati skupaj s sladkorjem (seveda uporabim nerafinirani rjavi sladkor), dokler ne nastane gosta zmes, ki se jo vlije v kozarce. Tudi ta odlični naravni posladek lahko stoji eno leto. 

Zdi se mi, da čemaž, ki je bil še pred leti tudi meni čisto nepoznana zadeva, postaja vedno bolj popularen in vse več ljudi ve zanj in ga nabira. To me zelo veseli in se mi zdi nadvse prav, sploh v tem času sodobnih trgovskih centrov, kjer dobiš vso mogočo "hrano", ki je prav vse, le naravna ne.

A dovolj o tem, ker moj namen ni pridigati, ampak zgolj predstaviti svoje navdušenje nad zdravimi dobrotami, ki nam jih ponuja narava. Torej, čevlje na noge, košaro v roke in hajdi v gozd po čemaž :).