Radosten "glas" iz Pirana

Od tu prav lepo pozdravljam vse svoje bralke in bralce (hm, kdo in koliko pa vas sploh je??? Sicer pa to ni važno), vreme sicer ni ravno idealno (morje je te dni svinjsko mrzlo), a tolažim se s tem, da je še vedno bolje, da sem ta teden tu kot pa v Postojni, kjer zmrzujejo pri desetih stopinjah (zjutraj, čez dan pa jih tudi ni prav veliko več kot deset, verjetno). Sem že izgubila voljo in elan, da bi vsakič znova komentirala te vremenske izpade, ki nas vselej prav neprijetno šokirajo, ko nas iz totalnega vročinskega vala vrže spet nazaj v zimo (no, skoraj, ampak deset stopinj je zelo pogosto tudi pozimi, ne?!). Raje pustimo to, imam eno veliko prijetnejšo in močno razveseljivo novico.
Ta se tiče operacije "Podjetno v svet podjetništva", na katero sem se pred kratkim prijavila. Prejšnjo sredo sem bila tudi na razgovoru, kot sem že omenila. Na razgovoru so mi povedali, da mi bodo v naslednjem tednu (torej v TEM tednu) sporočili, ali sem izbrana ali ne. Izvedela sem, da je bilo prijavljenih 29, torej bi morala imeti kar malo sreče in seveda tudi res dobro idejo, da bi bila med tistimi desetimi, ki bodo v operaciji lahko sodelovali.
Niti malo se nisem sekirala, seveda bi bila neskončno srečna, če bi bila izbrana, a v sebi sem se že povsem pripravila tudi na možnost, da se to ne bo zgodilo. Skratka, bila sem docela sprijaznjena z obema možnostma. (No, s prvo se res ne bi bilo treba prav nič "sprijazniti", a saj se ve, kaj mislim.) Rečeno mi je bilo, da bom odgovor dobila po elektronski ali po navadni pošti. In to naj bi se zgodilo prav v tem tednu, ko sva s fantom v Piranu.
Včeraj pa me je poklicala mama in mi oznanila, da ima novico. Najprej sploh nisem pomislila na to, ker sem računala, da bo ta informacija prišla po elektronski pošti. Toda ne. Prišla je po navadni in mama me je klicala prav zaradi tega. Včeraj je prispela priporočena pošta zame, ki je vsebovala usodno novico. Mama me je nekaj časa držala v napetosti, potem pa mi je le prebrala vsebino pisma. In ta je bila ... ne bom ponavljala vsega, ker si niti nisem zapomnila, a bistveno je, da SEM BILA IZBRANA!
Veselje je bilo vsesplošno. Skoraj vriskala sem v telefon, Petja, ki je poleg mene prisluškoval telefonskemu pogovoru, pa je zagnal cel vik in krik. Povedal je še svoji mami, pri kateri sva na počitnicah, in potem so se name skoraj usule čestitke. Mama po telefonu, malo kasneje pa še moj ljubi in za njim še njegova mama. "Vedela sem, vedela sem, da vama bo letos uspelo," je rekla. "Ko so stvari nekaj časa bolj pri dnu, gredo lahko samo še navzgor."
Kajti, če povem vse, ni uspelo samo meni. Tudi Petja bo letos začel z delom, preko zaposlitvene rehabilitacije, in to točno na isti dan kot jaz. Oba bova začela 1. avgusta!
Res neverjetno, koliko na bolje se vse skupaj obrača. Že zdaj nama ni bilo slabo, res ne, a vendar, tako, kot je bilo do zdaj, ne bi moglo iti v nedogled. Živeti od socialne pomoči in se komaj prebijati iz meseca v mesec, to res ni šlo več nikamor. Nekaj vendar moraš storiti, nekako si vendar moraš pomagati, pa če so razmere še tako težke. Nič ni težko, nobene krize ni, če se ti tako odločiš. Za naju NI krize. Ta vsesplošna "kriza", ki jo tako na veliko razglašajo po celem svetu, je zgolj eno od orodij zemeljske "elite" (beri: tistih, ki držijo vse v svojih rokah), da nas drži v strahu. Ker ljudstva, ki ni v strahu, pač ni mogoče imeti za norca in za marioneto. Jaz NE sodelujem v tej vsesplošni tragikomediji. NE priznavam krize, NE priznavam škodljivosti sonca (zato se tudi nikoli ne mažem z nobenimi kremami za zaščito pred soncem, ker sonce NI škodljivo, ampak je zdravo - škodljive so kreme, ki naj bi nas pred njim zaščitile, prav te povzročajo kožnega raka), NE priznavam pomembnosti brezštevilnih nakupovalnih središč in še marsičesa ne priznavam, pa se mi zdaj ne da vsega naštevati, ker bi lahko pisala čez rok delovnega časa tukajšnje knjižnice.
Kar sem hotela povedati, je to, da mi je uspelo in da sem neskončno vesela, ker mi je uspelo - seveda zaenkrat "le" uvrstitev med sodelujoče na operaciji "Podjetno v svet podjetništva", a to je že ogromen korak. Ne bo mi več treba paberkovati socialno pomoč in ne bo mi več treba vsak mesec kot nora računati in preračunavati vsak cent posebej, za kaj ga lahko porabiva. PREDVSEM pa: deležna bom res temeljitega, petmesečnega izobraževanja in priprav za bodoče samostojne podjetnike in naj me vrag, če potem ne bom res pripravljena, da razturam s svojo idejo. Če so me izbrali, to že nekaj pomeni. Očitno se jim moja ideja zdi dovolj dobra, da mi lahko z njo uspe.
To je to, zaključujem za tokrat, presrečna bodoča samostojna podjetnica, ki pošilja pozdrave iz Pirana. :)

Zanimivosti in še kaj

Za mano je zelo zanimivo dopoldne.
Bila sem gostja na delavnici za brezposelne, na katero trenutno hodi moja mama. Na podobno delavnico sem februarja hodila tudi sama, le da tale traja dlje. Danes so v goste povabili gospo, ki se ukvarja in tudi preživlja z izdelovanjem naravnih domačih mil iz sivke. Ženska je povedala marsikaj izredno zanimivega in pametnega, videlo se je, da je odprtega in svobodnega duha, da se ne mara podrejati večini in vkalupljati v njihove kalupe, prav takšne ljudi pa sama najbolj cenim. S svojo pozitivnostjo, nekonformističnim in močno optimističnim duhom je še nam, ki smo jo poslušali, dvignila duha in nas opogumila. "Če imate kakršno koli idejo, ne bojte se, naredite nekaj iz nje," nas je spodbujala. "Samo odvrzite vse strahove in skrbi in ne sprašujte se, ali vam bo uspelo ali vam ne bo uspelo. Upajte si!" Nikar naj ne poslušajmo drugih, nam je rekla. Okolje nas bo vedno, VEDNO potolklo in nikoli spodbudilo. Na nas pa je, kolikšen pomen pripisujemo temu, kar nam drugi trobijo. Vsa razglabljanja v stilu "ne bo ti uspelo", "pa ti si zmešan/-a", "pa kdo bo to kupoval, lepo te prosim", "daj, loti se rajši kakšnega pravega dela" itd. moramo preprosto preslišati, če hočemo kaj doseči. Tudi gospa, ki nam je danes predstavila svoje delo, je morala skozi to, kot vsi. "Mislite, da me je okolje podpiralo?" je rekla. "Kje pa! Misliš si, da te bodo vsaj tvoji najbližji podprli, pa niti v sanjah ni tako. Moj brat mi je rekel, da sem zmešana. Le kdo bo kupoval mila, lepo prosim?! A nisem ga poslušala, rekla sem mu samo, naj malo počaka, pa bo potem govoril. Zanimivo, kako se potem, ko ti nekaj uspe, vsi kar prilepijo nate. Dokler si na tleh in ti gre slabo, pa te ne bo nihče povohal."
Res sem uživala ob njenih besedah, ker sem se strinjala do pičice z vsem, kar je rekla. Ne poslušati drugih in njihovih pogubnih mnenj, kadar si zadaš nek na prvi pogled nerealen cilj - to je temeljno. Prav tako je kot v tisti zgodbici o žabah: veliko žab je plezalo na nek stolp. Tiste, ki so bile spodaj, na tleh, so jim, namesto da bi jih spodbujale, klicale: "Ne bo vam uspelo, previsoko je! Nikoli vam ne bo uspelo, mar ne vidite, da je veliko previsoko za vas?" Pod vplivom teh negativnih sugeriranj so vse žabe postopoma popadale na tla. Vse - razen ene, ki je bila gluha. Ta je prišla do vrha.
Vsi ljudje, ki so v življenju nekaj dosegli in v nečem uspeli, so začeli iz nič, predvsem pa - niso poslušali drugih, ki so jim govorili: "Ne bo ti uspelo, ti tega ne zmoreš, to ni zate, pretežko je, preveč tvegano je" itd. itd. Trma pride tukaj zelo prav. Trma in vztrajnost. (Pa čepi v ušesih.)
Z omenjeno gospo smo imeli možnost na koncu tudi poklepetati, jo kaj vprašati. Ker je med predavanjem omenila, da je nekoč vodila delavnice za presno prehrano in jo je potem nekdo vprašal, ali se tudi sama tako prehranjuje, ona pa je odgovorila, da ja, sem jo malo pobarala o tem. Vprašala sem jo, kaj je. Povedala je, da v glavnem sadje in zelenjavo, zjutraj še vedno pije kavo (ampak samo eno zjutraj), drugače pa je tudi veliko suhega sadja in oreščkov, včasih, ko začuti potrebo, poseže tudi po surovih mlečnih izdelkih. Zaupala sem ji svojo izkušnjo (dva meseca presnojedstva, pri čemer sem shujšala za 10 kg - torej na 39 kg telesne teže) in rekla je, da je tudi ona močno shujšala, ko je začela s tem, potem pa se ji je teža stabilizirala (tudi zdaj je zelo suha). Ko sem ji povedala za svojo občasno obsedenost s sladkarijami, se je zasmejala in rekla, da je bila ona povsem enaka. Sposobna je bila pojesti pet tortic naenkrat. Včasih se je bila sposobna najesti do tiste meje, ko skoraj bruhaš. Samo kimala sem, ker mi je bilo, kot da poslušam sebe. "Ne vem, ampak očitno ena telesa potrebujejo veliko več sladkorja kot druga," je rekla. "Ljudje smo pač različni in zase sem ugotovila, da očitno potrebujem veliko sladkorja, tako pač je. Le da sem si v določenem trenutku rekla: če že moram jesti sladko, bom jedla vsaj tisto sladko, ki je zdravo in ki me ne zastruplja. Zato zdaj željo po sladkem tešim s sadjem in suhim sadjem. Včasih pojem tudi cel paket rozin v enem dnevu." Seveda pa tudi želja po sladkem, tako kot vse anomalije, izvira iz psihe. Treba se je vprašati, kakšno praznino v sebi skušamo zapolniti s tem, ko se prenažiramo sladkarij. Velikokrat je tu posredi žalost ali pa dolgočasje. Treba je iti vase in poiskati rešitev v sebi.
Kako zelo sem si želela, ko sem jo poslušala, da bi tudi meni to uspelo! Najhujše pa je, da mi je nekoč to že uspelo, le da nisem vztrajala - pa ne zato, ker ne bi hotela ali ker ne bi mogla več, ampak zgolj in samo zaradi zunanjega pritiska, ki je bil prehud. Drugi me niso mogli več gledati tako suhe, mislili so, da hiram pred njihovimi očmi, zato so me dobesedno prisilili, da sem spet začela jesti po starem. In s tem se je začel moj postopen, sicer počasen, a zanesljiv padec nazaj v stare grehe. Nagnjenje do sladkarij mi je očitno (na žalost) prirojeno, le da mi ga je s presno prehrano uspelo povsem obvladati. V tistih mesecih sem bila prepričana, da ne bom nikoli več pokusila kuhane in kako drugače termično obdelane hrane, da ne govorimo o vsej industrijski "hrani" in "priboljških". Morda sem bila res kot okostnjak, a počutila sem se fenomenalno. Nikoli prej in nikoli zatem se nisem počutila tako dobro. O tem bi lahko pričevala ure in ure. A realnost je bila drugačna in morala sem nazaj, očitno še ni bil pravi čas. Pa saj tudi zdaj, po pravici povedano, nisem ravno prepričana, da je presna prehrana idealna zame. Izključno presna skoraj gotovo ne. Morala bi jo kombinirati z nečim - ali pa se odločiti za veganstvo. V vsakem, ampak res vsakem primeru, pa bi morala - pardon, ne morala bi, ampak želim si - povsem črtati vse, kar vsebuje beli sladkor, belo moko itd., saj vemo, že vrabci čivkajo o tem.
Nekaj besed sem spregovorila tudi z voditeljico delavnice, ki jo poznam z delavnice, na katero sem hodila februarja, saj je tudi tisto delavnico vodila ona. Vprašala me je, kako sem. Povedala sem ji o svojih načrtih - samostojna podjetniška pot - in takoj me je podprla. Nato je beseda nanesla na to, kako drugi gledajo na nas, ki smo "brezposelni". (Kakšna butasta beseda, kot da tisti, ki nimamo službe, cel božji dan ne delamo popolnoma nič.) Moja mama je bila zraven in skupaj sva ji povedali, kako ponižujoče je prenašati odnos nekaterih, predvsem sorodnikov. V njihovih očeh smo brezposelni lenuhi. Ne da se nam delati. Oni imajo vsi lepo svoje službe (koliko od njih jih uživa v njih, to je drugo vprašanje, ampak saj na tem svetu itak nismo zato, da bi samo uživali, moramo tudi kaj trpeti - kao) in so vsi oh in sploh, mi, ki službe nimamo, smo pa navadni izmečki. Nas še pogledati ni vredno. Kaj šele se pogovarjati z nami. Ali mi kdo verjame, da moj stari oče, ki se bliža 90. letu starosti, tako skrajno prezira in zaničuje mene in mojo najožjo družino, ker nihče od nas nima službe, tako zelo nas prezira, da se noče niti pogovarjati z nami, da če nas že pogleda, nas pogleda tako grdo, da bi s pogledom lahko ubijal, če pa že kaj reče, potem je to v zrak vržena pomilovalna izjava v stilu "Bog vam pomagaj"? Zanj smo že tam, se že cvremo v peklu. Žalostno. Svoje najstarejše hčere, ki je celo svojo mladost zanj pregarala na njegovi kmetiji, zdaj niti ne pogleda. In zakaj? Mislila bi si, da bo človek v takih letih gledal na življenje drugače, da bo vsaj zdaj, če že ni prej, spoznal, kaj je v življenju zares pomembno. A materializem tega sveta žal ne pozna meja.
Voditeljica delavnice je, ko sva ji z mamo govorili o tem (sicer ne tako obširno, kot sem jaz zdaj napisala :)), samo žalostno zmajala z glavo. Potem je rekla: "Edino, kar je važno, je to, da vi veste, da to ni res. Da vi veste, da niste lenuhi. Vsak zase ve, kaj je njegova resnica."
Z gospo, ki je na koncu predstavila tudi vzorce svojih mil, sva se kar malo zaklepetali, kar se tiče hrane in z njo povezanega. Rekla sem ji, da nekako še vedno iščem idealni način prehranjevanja zase. Sicer mi je jasno, da sem in bom vegetarijanka, a drugo je še nekako v zraku. Bi bila rada veganka, bi bila rada presnojedka? O tem se še nisem izjasnila. Nekaj pa je gotovo: samo klasično vegetarijanstvo mi ne zadošča. Sladkarije, ki si jih sicer ne privoščim ravno pogosto, a kadar si jih, je preveč, me dobesedno ubijajo. Tudi o mlečnih izdelkih si še nisem povsem na jasnem - mi koristijo ali ne? Tudi pšenica me matra, ne vem, koliko mi koristi, verjetno prej ne kot ja. Moja sogovornica mi je rekla: "Ti le vztrajaj, pa boš našla svoj način, prej ali slej ga boš. Ena od zelo važnih stvari je tudi ta, s kakšnimi ljudmi se družiš. Ko ne ješ več mesa, zelo hitro ugotoviš, da se težko družiš s tistimi, ki ga jedo, ker nimaš več v sebi agresije." To prav dobro vem in občutim na lastni koži. Enostavno ne moreš več v korak z ostalimi, ki jedo meso. Nisi več na isti ravni. Saj ne velja to za vse, hvalabogu še vedno obstajajo mesojedi ljudje, ki imajo v sebi zelo malo ali nič agresije, in s katerimi se lahko družijo tudi tisti, ki mesa ne jedo. A načeloma to še kako velja. Meso hrani negativna čustva v ljudeh. Meso je hrana za jezo, strah, žalost, agresijo. Ko mesa ne ješ več, se telo vsaj delno očisti teh strupenih emocij. Pravim delno, ker za popolno očiščenje še zdaleč ni dovolj samo prenehati jesti meso. O, kje pa, to je šele prva stopnica na precej dolgi lestvi osebnega razvoja ...
Skratka, strašno zanimivo in navdihujoče dopoldne. Prelepo se je pogovarjati z ljudmi, ki so prebujeni in ki razmišljajo podobno kot ti. In kot da to še ne bi bilo dovolj za en čudovit dan, sem zgodaj popoldne dobila še vabilo na razgovor za vključitev v operacijo "Podjetno v svet podjetništva Notranjsko kraške regije 2013", na katero sem se prijavila. Razgovor imam drug teden.
Ko se človek odloči, da bo uresničil svoje sanje - ne glede na to, kako neuresničljive, nerealne in celo nore se zdijo - se celotno Vesolje usmeri v uresničitev teh sanj in na lepem so vsa vrata na stežaj odprta - tudi tista, ki so bila prej zaklenjena.
 

Stigmatizirani

Moram reči, da precej pogosto na lastni koži občutim neodobravanje in skoraj celo zaničevanje s strani drugih zaradi moje trenutne situacije, beri, brezposelnosti. Ker sem še v zvezi z brezposelnim človekom, se to neodobravanje seveda podvoji. Saj nimajo vsi takega odnosa do nas, hvalabogu, še zdaleč ne vsi. Obstajajo tudi ljudje, ki razumejo - a taki so morali obvezno nekoč tudi sami izkusiti isto ali podobno situacijo ali pa jo prav zdaj izkušajo. Kar hočem povedati, je to, da te nekdo, ki ima že od nekdaj svojo službo in se mu ni bilo treba nikoli boriti zanjo niti za preživetje, da te tak človek pač ne more razumeti. Nesmiselno je pričakovati od njega, da te bo razumel. Ker nekdo, ki tega ni doživel, pač ne razume in pika. Ne samo, da ne razume, ampak te na tihem celo obsoja, češ, saj bi lahko delal, saj ima obe roki in obe nogi, prav nič mu ne "fali", ampak njemu se pač ne da delati. In samo zato nima dela. Brezposelna oseba je v očeh marsikoga stigmatizirana in ožigosana kot lenoba, brezdelnež, ki se mu pač ne da delati. Več kot enkrat sem že slišala na svoj račun kaj v tem smislu: "O, pa še koliko dela je, kolikor hočeš ga je, samo dati se ti mora. A če se ti ne da delati, potem dela pač ne boš videl in boš govoril, da ga ne moreš dobiti." Tipično stališče nekoga, ki mu je že od mladosti postlano z rožicami, ker je po končani šoli takoj in brez problema dobil zaposlitev, ki se je že leta drži kot klop. Če je bilo z njim tako, še ne pomeni, da je tako lahko z vsakim. Ljudje imamo zelo različne usode in zelo različne življenjske poti in nihče ne more vedeti, kaj je nekomu namenilo življenje. Poleg tega nekdo, ki mu že od vsega začetka vse šiba kot po maslu, ne more ravno ne vem kako osebno napredovati. Tam, kjer ni ovir in težav, prek katerih se človek uči in raste, pač ne more biti nekega posebnega razvoja. Prepričana sem, da mi življenje postavlja ovire na pot prav zato, da se nekaj naučim. S tem, ko premagujem ovire, iščem rešitve in rešujem težave, osebnostno rastem, se krepim in učim. Marsikdaj mi je zelo težko, a to je del višjega načrta. To je zgolj v moje dobro. Kar me ne ubije, me krepi.
Dobro vem, kaj si misli večina tistih pridnih delovnih ljudi o drugih, tistih brezposelnih. Mislijo si: "Saj, se jim sploh splača delati? Za nič truda dobivajo socialno pomoč" (bogve koliko si mislijo, da dobivamo, večina verjetno sploh ne ve, koliko dejansko znaša denarna socialna pomoč in kako lahko ali težko je z njo preživeti) "in tako lepo udobno živijo, ne da bi jim bilo treba s prstom migniti. Mi moramo pa garati v službi in se vsak dan ubijati, da lahko preživimo, medtem ko nekateri tako zlahka jemljejo svoj obstoj in skrb zanj celo valijo na državo." O ja, ti pa res vse vejo. Socialna pomoč je tako visoka kot ena manjša plača in z njo je res lahko preživeti, o ja. Samo računati je treba ko zmešan in za vsak cent posebej preračunati, kam ga boš dal, ker če ga daš na napačen konec, morda ne boš mogel kupiti dveh banan ali vrečke najcenejših testenin. In zelo lepo ti je, o ja, prav uživaš vsak mesec, ko prejmeš tisto miloščino in vsakič znova ugibaš, za kaj ti bo pa tokrat zmanjkalo.
Saj ne rečem, saj se da, če res dobro preračunaš svoje izdatke in če skrajno poenostaviš življenje, potem se da iti skozi, vse se da. Ampak naj nihče ne misli, da v tem uživamo in da si ne želimo nečesa drugega. Da si ne želimo nečesa, kar bi lahko delali in za kar bi prejemali plačilo, kakršnokoli že, samo da bi bil to naš denar, denar, ki smo ga zaslužili s svojim delom, ne pa nekakšna miloščina s strani države, ki je tako ali tako že v riti, kot pravijo (in kot sami prav dobro čutimo, če ne vsi, pa vsaj tisti, ki nam ne gre tako odlično kot nekaterim).
Vse, kar lahko narediš, je to, da si poskušaš pomagati sam, kolikor si pač lahko, in da ne hodiš v bližino tistih, ki so materialno preskrbljeni in ki prezirajo vse tiste, ki to niso - zgolj po svoji lastni krivdi, vsaj po njihovem mnenju. Biti v družbi takih ljudi je ponižujoče, ker vsak trenutek čutiš njihove pomilovalne poglede in kar uganeš lahko njihove misli. Če bi vsak skrbel predvsem zase, bi bil ta svet veliko lepši. Ko bi tisti, ki so zase poskrbeli, na primeren način storili nekaj, s čimer bi pomagali tudi drugim, ki morda nimajo takih danosti, kot jih imajo oni, imajo pa enako voljo do dela in do pozitivnih sprememb, potem bi bilo vse skupaj res že blizu idealni družbi. Ampak do tam nam še manjka. Ne bom rekla veliko, ker sem optimistka in verjamem, da se bo svet v relativno kratkem času spremenil na bolje. A za to je potrebna kritična masa enako mislečih razsvetljenih ljudi. Res upam, da jo bomo kmalu dosegli.

Heureka!

Ma ej, koprive so res zakon! Boljše so od blitve in špinače. Samo od čemaža niso boljše ;).
Včeraj sva jih preizkusila še s testeninami, pašto, po domače. To je bila pašta s koprivami, divjim lukom in drobnjakom. Koprive sem skupaj z drobno narezanim divjim lukom in drobnjakom (ki ju je natančno narezal moj dragi kuharski pomočnik Petja) samo na hitro pokuhala v malo sojinega mleka, ki sem mu dodala kokosovo maščobo, zeliščno sol in poper ter malo drobtin, da ni bilo vse skupaj preredko. Nato sem s to omako prelila kuhane testenine in dobro premešala. Koprive so ostale v kosih, ker niso bile narezane, a nič hudega, bratsko sva si jih razdelila. In potem ... bilo je božansko. Šele včeraj sem zares okusila koprive, ker so se prejšnjega dne v rižoti preveč skuhale in so se skoraj čisto porazgubile, s tem pa tudi njihov okus. Včeraj je bilo veliko bolje, ker so se kuhale zelo malo časa. Moram reči, da so neverjetno okusne. V tej zaradi sojinega mleka in drobtin rahlo kremasti omaki pa so bile naravnost fantastične.
Še malo nama jih je ostalo, te bodo danes romale v ajdovo kašo, ki bo za kosilo. Zraven bosta seveda tudi divji luk in drobnjak, ki ju je še precej v kozarcu vode na okenski polici v kuhinji. Zdaj jima družbo dela še divja meta, ki sva jo nabrala včeraj. Bila sem skoraj vzhičena, ko sva jo čisto nenadejano našla tu v bližini. Meto je precej težko najti v naravi, ni ravno pogosta. In prav tu raste, tako blizu naju! Zvečer sem nama iz nje naredila čaj, bil je - itak - odličen.
Ni kaj, te divje rastline so res superca. So nekaj najbolj zdravilnega, kar je mogoče pojesti, poleg tega pa - in tudi to je nekaj vredno, sploh v teh časih - so popolnoma zastonj, za razliko od vse industrijsko pridelane hrane. Zanimivo, za škodljive in celo strupene zadeve je treba plačevati, medtem ko so najbolj zdrave stvari zastonj. Tisti rek - najboljše stvari so zastonj - ne bi mogel bolj trdno držati.

Divja hrana in veganstvo

Končno sem se začela malo bolj poglabljati v užitne divje rastline. To je bil že dolgo moj namen, a nekako jim vse do zdaj nisem posvetila večje pozornosti, razen seveda čemažu (in regratu). Čemaž je res ena najboljših, najbolj zdravilnih in najbolj uporabnih divjih rastlin, nikakor pa ni edini. Za njim so letos prve prišle na vrsto koprive.
Predvčerajšnjim sva šla z dragim malo raziskovat v bližnji gozd, če se tam najde kaj užitnega. Prejšnji teden sva bila na predavanju enega domačega poznavalca užitnih divjih rastlin, tako da sva spoznala nekaj užitnih rastlin, za katere prej nisva vedela. Že v nedeljo, ko sva bila skupaj z mojimi sorodniki na dveurnem pohodu v naravi, sem našla malo strašnico (ki ima vonj po lubenici in se jo lahko uporablja za osvežilne napitke), nabrala pa sva tudi precej divjega luka. Ko smo se vrnili s pohoda, sem pri teti doma nabrane rastline vtaknila v vazo z vodo, da ne bi čisto ovenele, preden bi se vrnila domov. Potem pa sem nanje pozabila, logično. Ostale so tam, v vazi, in nanje sem se spomnila šele, ko sva bila na poti domov.
Zato sva šla predvčerajšnjim še malo "na lov" za takimi ali podobnimi rastlinami. Male strašnice nisva našla, sva pa našla smrdljivko. Ne vem, zakaj ima ta regratu podobna rastlina takšno zavajajoče ime, ko pa prav lepo diši po krompirju. Nabrala sva torej nekaj smrdljivke, na poti nazaj pa sva naletela na koprive in sva nabrala še te. (Brez rokavic ali česarkoli! Pogumno, mar ne? Saj sploh ni panike, sploh ne peče tako zelo.)
Smrdljivka in koprive so počakale na hladnem do včeraj, ko sva si jih privoščila za kosilo. Skuhala sva rižoto s smrdljivko in koprivami. Vem, ime jedi ne zveni preveč slastno, a naj vas ime ne zavede. To je bila ena najboljših rižot, kar sva jih kdaj jedla. Naj povem, kako sva jo pripravila.

Uporabila sva:
- pol čebule (šlo bi tudi brez nje, saj je poudarek na divjih rastlinah),
- en strok česna (namesto njega bi bilo še bolje uporabiti malo čemaža, če je pri roki, ali pa divjega luka),
- riž (najbolje seveda polnovreden riž ali pa basmati),
- kokosovo maščobo,
- šopek smrdljivkinih listov, narezanih,
- vršičke in mlade liste kopriv,
- bio začimbe: kurkumo, curry, čili v prahu,
- zeliščno sol.

Vse skupaj sva vrgla v lonec in skuhala. (Nisem zagovornica kakršnega koli praženja, sploh praženja čebule, ker pri tem nastajajo strupene snovi. Čebulo vedno samo skuham v vodi, skupaj z ostalo hrano.) Kasneje sem ugotovila (ko sem še malo surfala po internetu in se izobraževala o koprivah), da je koprive (tako kot sicer vso divjo in nedivjo zelenjavo) dobro čim manj kuhati in da je povsem dovolj, če jih samo blanširamo. Torej sem jih včeraj preveč kuhala, ker so se kuhale toliko časa kot riž. S tem so verjetno izgubile večino zdravilnih snovi. Dobro, vem za drugič.
Kakorkoli že, skuhano prav ali narobe, bilo je odlično. Petja mi je spet čestital, in to večkrat. Najboljša rižota na svetu. Res je bila dobra. Veliko boljša kot običajna zelenjavna rižota. Imela je prav poseben, zeliščni okus, ki so ga prispevale koprive in smrdljivka. (In ne, niti malo ni smrdela.) Svoje pa seveda naredijo tudi bio začimbe, brez katerih sploh ne znam več kuhati. 
Skratka, odlična rižotka. Seveda sem takoj začela delati načrte za druge podobne jedi. Na enak način kot tole rižoto bi lahko naredila tudi ajdovo kašo, proseno kašo, testenine, ovseni rižek, polento in še kaj. Ali pa recimo samo rahlo podušene koprive kot priloga h kuhanemu krompirju. Možnosti je ogromno. Danes bodo verjetno prišle na vrsto testenine s koprivami in divjim lukom (včeraj nabrano).
In potem naj še kdo reče, da vegetarijanci nimamo kaj jesti, ha ha. Pravzaprav zadnje čase nekaj razmišljam, da bi poskusila tudi z veganstvom. In to v tem času, ko predvsem vegetarijansko in vegansko javnost pretresajo izjave Savine Atai. V zadnji številki revije Osvoboditev živali je omenjena v vsaj dveh člankih. Vegetarijanci in vegani se ob njenih izjavah zgražajo. In čisto prav imajo. Vegetarijanci in vegani naj bi se hitreje starali? Naj ne bi imeli dovolj spolnih hormonov in podobne zadeve? No comment. Mislim, da je vsak vegetarijanec in vegan sam zase dovolj dober dokaz, da te nestrokovne, subjektivne izjave nikakor ne držijo. No, gotovo veljajo za tiste neosveščene vegetarijance, ki se prehranjujejo v glavnem z ocvrtim sirom in pomfritom. Zgolj črtati meso z jedilnika ni dovolj, logično. Tisti, ki k temu pristopijo oboroženi s potrebnim znanjem in se prehranjujejo zgolj z živo, polnovredno hrano, pa so prav gotovo popoln zgled sijočega zdravja in vitalnosti. Samo pravilen pristop je potreben.
Konec koncev hrana ni vse in če bi se celo življenje ukvarjali samo s hrano, bi nam zmanjkalo časa za druge, pomembnejše in bolj bistvene reči, ne?

To in ono (sredi te majske zime)

No, evo. Pa smo spet tam. Spet bi lahko začela bentiti. (Tako kot zgornji sosed, ki ima občasno tako nevzdržne pijanske izpade, da sem napol zares že pomislila, da bi ga šla zadavit. Le da ima on druge razloge za bentenje kot jaz.) Namreč, zakaj? Jasno je, zakaj. Dovolj je, da se človek ozre skozi okno ali pa pomoli nos skozenj. Srečo bo imel, če mu ne bo vohalni organ zmrznil.
Osem stopinj, včeraj celo šest (sredi dneva!), pa smo 25. maja. Povrhu neusmiljeno ščije in ščije in ščije. Okej, vsem je jasno, da dež mora biti, ampak TOLIKO dežja?!?! In takšen MRAZ tik pred koncem maja? Ne vem, ne razumem, preprosto ne razumem.
Kaj hočem? Kot da mi preostane kaj drugega kot sprijaznjenje z realnostjo. Še dobro, da obstajajo vseh vrst tolažbe za tiste, ki nas vreme hitro spravi ob živce. Če je zunaj še kar ali, bolje, ponovno zima (in to ob koncu maja, jebela cesta!), potem bodi pač noter in uživaj ob branju dobre knjige (trenutno Ana Karenina), gledanju dobrih filmov (danes sva si ogledala Papirnati mesec z Ryanom O'Neilom in Tatum O'Neil v glavni vlogi; odličen film!), crkljanju s svojo ljubeznijo, peki piškotov ali palačink in poslušanju glasbe. Malo prej sem spekla tako dobre palačinke (spet), da je moj dragi skoraj ostal brez besed (spet). Ko je pojedel vseh deset njemu odrejenih, mi je celo čestital. Še dobro, ker ponavadi mi reče, da sem nesramna, ker tako dobro kuham. Priznam, sramu pa res nimam, ko kuham. To počnem s takim veseljem, da verjetno že samo to pripomore k dobrim rezultatom.
Aja, in ko sem že omenila tistega soseda ... Uf, saj bi bilo bolje, da ga sploh ne bi, ker se bojim, da bo iz mene izbruhnil hudournik ne ravno prijaznih besed, ki ga ne bom mogla ustaviti. O tem človeku (okej, recimo, da je človek) sem si do zdaj samo mislila določene stvari, govorila sem o njem bolj malo. Raje niti ne začenjam, ker ... Uh, skratka, to je živi pain in the ass, pa še kaj hujšega. Kadar ima tiste svoje dneve (ni mi še uspelo dognati, kdaj jih ima in v kakšnih intervalih se ponavljajo), se izdatno nalit na ves glas, ampak res NA VES GLAS dere, tuli, kriči in vpije v svojem stanovanju. Ni važno, če je zaprt v njem, ker ga tako ali tako sliši cel blok. Midva, ki sva tik pod njim, sva med tistimi nesrečneži, ki ga slišijo najbolj. Njegovo zverinsko dretje, preklinjanje in žalitve, namenjene ženi, ki se je zaradi dela preselila v Avstrijo (pametna ženska, le kdo bi na njenem mestu prenašal tako svetovno nadlogo?), so TAKO GLASNI, da moraš biti pošteno dobrih živcev, da ti ne poči film. Njegovo tuljenje zveni približno tako, kot da bi kakšen satanski prerok na ves glas, skozi megafon razglašal svoje bolne nauke in zapovedi. Tako zelo odmeva, da dobiš občutek, da ga ne sliši zgolj celoten blok, ampak tudi celo mesto. Bolno, to je edino, kar lahko rečem.
Če slučajno pridem v neposreden stik s takšnimi ljudmi, mi pritisk kar sam od sebe skokovito naraste in povsem samodejno me odnese stran, čim dlje stran. Tista avra alkoholika me dobesedno odbije, ne da bi jo videla in ne da bi se v tistem trenutku v polnosti zavedala, kaj se dogaja. Samo čutim, čutim grozljivo negativne energije, od katerih moram čim prej stran, in to čim dlje. Moja toleranca do alkoholikov je na ničti točki. Dobro, vem, da so tudi oni ljudje in da v alkoholu večinoma zgolj utapljajo svojo žalost, jezo, strahove in podobno. A kljub temu jih ne morem razumeti. Moj problem, pač.
Še dobro, da imam čepke za ušesa. Lahko si jih zatlačim, kadar ima tisti tam zgoraj svoje izpade. Ali pa navijem radio na ves glas. Konec koncev mi življenja res ne more pokvariti nekaj tako abotnega. Še kaj hujšega (na primer vreme, ha ha) mi ga ne more, torej se res ne bom obremenjevala z enim v dno duše nesrečnim sosedom, ki svoj gnev in nezadovoljstvo sprošča na nenormalno glasen in moteč način.
Ko se bo vreme izboljšalo (le kdaj bo to, hm?), pa bom naredila eno torto, iz samega veselja.

Nanos in čemaž

Glede na to, kako neizmerno sem uživala na prejšnjem pohodu, sem se odločila, da hočem od zdaj naprej tak ali vsaj podoben pohod vsak teden. In tako sva si danes privoščila drugega. Šla sva na Nanos, že zjutraj, ob sedmih, sva odrinila od doma. Na parkirišču sva se najprej pošteno nazajtrkovala, potem pa sva jo malo pred osmo uro mahnila gor. Že od spodaj je bilo videti, da ima Nanos "kapo", kot rečemo, kadar je vrh v oblakih. Mislila sem, da se bodo ti oblaki že razkadili, dokler midva ne uletiva tja gor. Pa sem se zmotila. Vso pot do vrha sva se potila in sopihala od vročine, malo pred vrhom pa naju je pozdravila orkanska burja, ki je v sodelovanju s pomanjkanjem sonca temperaturo zraka seveda znatno znižala in v hipu mi je postalo žal, da nimam s sabo vetrovke, spraševala pa sem se tudi, zakaj za vraga sem si morala obleči kratke hlače (no, do kolen oz. malce čez). Letos jih sploh še nisem oblekla, potem pa jih prvič oblečem za na Nanos, kjer je na vrhu kakšnih 10 stopinj, občutek pa je, da jih je še manj, ker piha tako neusmiljen veter.
No, nekako sva preživela pot do Vojkove koče, kjer sva kratek čas posedela, se vpisala v knjigo in nabrala nekaj čemaža - tudi to je bil eden od razlogov za najin pohod na Nanos (nikakor pa ne edini; čemaža je tudi drugod povsem dovolj). In, neverjetno: čemaž na vrhu Nanosa je orjaški!! Nikoli še nisem videla tako velikih, tako mesnatih listov. V gozdu v bližini Postojne, kjer sva ga nazadnje nabirala, so bili tisto pravi mali lističi v primerjavi s temi orjaki. Tam sva potrebovala debelo uro, da sva ga nabrala dve vreči (komaj napol polni, ne pa do vrha), tukaj pa sva v pičlih petih ali kvečjemu desetih minutah nabrala skoraj polno vrečo. Res je bil ogromen. Ugotavljam torej, da čemaž bolje uspeva pri nižjih temperaturah in na večji višini. Človek bi mislil, da bo na vrhu Nanosa manjši kot kje drugje, ker je tam pač toliko višje. Toda ne, ravno obratno je.
Skratka, na vrhu sva se zadržala res kratek čas, ker je bilo svinjsko mraz. (In jaz sem bila v kratkih hlačah!) Ko sva nabrala čemaž, sva se takoj odpravila dol. Čim nižje sva bila, tem topleje je postajalo in tem bolj je sijalo sonce. Spodaj je bilo že spet vroče. V avtu sva se skuhala. Res si nisem mislila, da bova deležna takšne temeperaturne razlike.
Domov sva prišla še dovolj zgodaj, da sva v miru skuhala kosilo in ga pojedla, da sem potem lahko ob pol dveh, kot vsak dan od ponedeljka do četrtka, odšla v dom upokojencev, kjer delam kot prostovoljka (sicer pa je to že znano). In kaj je bilo za kosilo? Čemaž, seveda. (Joj, kako ga obožujem!) Natančneje, ajdova kaša s čemažem. Skuhala sem ajdovo kašo, ji dodala kokosovo maščobo, zeliščno sol in malo popra, potem, ko je bila že kuhana, pa vanjo vmešala še svež nasekljan čemaž. (Kar velik šop čemaža, čim več ga mora biti! In seveda mora biti surov, ne sme se ga termično obdelovati, ker v tem primeru izgubi vse zdravilne snovi.) Mmm, kako dobro ... Sploh vse, VSE je s čemažem tako zelo dobro. Celo testenine iz bele moke, ki so drugače bolj ali manj navaden šit (izogibam se beli moki in vsemu belemu kolikor se le da), so s čemažem njamsi. Postanejo užitne. Da ne govorim o drugih stvareh: ajdovi in proseni kaši, rižu, ovsenem rižku, polenti, krompirju, raznih mineštrah ... čemaž paše prav povsod! Prav vsako jed neverjetno izboljša in obogati. Lahko bi celo rekla: "Če maš čemaž, maš vse." No, to bi bilo nekoliko pretirano, ampak saj se razume, kaj mislim.
Mislim pač, da je naravno vedno najboljše. Zelo se trudim, da bi se odpovedala vsej industrijsko predelani hrani oz. "hrani", predvsem sladkarijam. Zaenkrat mi to še ne uspeva ravno najbolje, kljub temu, da boleče jasno občutim negativne posledice teh zadev vsakič, ko se jih nažrem. (Ker, ja, pravzaprav je to glavni problem! Ne znam vzeti samo enega koščka in potem nehati, ne, če že začnem jesti nekaj sladkega, potem se moram tega nažreti. Logično, da so potem posledice še toliko hujše, kot če bi pojedla samo en košček. Če bi pojedla samo en košček, posledic sploh ne bi čutila.)
Čemaž ima sicer razstrupljevalni učinek na telo, ampak na to se ne smem preveč zanašati. Čemaž pač ne more reševati mojih prehranjevalnih zablod.