Iz poletja v zimo in spet nazaj

V teh norih časih sploh ni več neobičajno, če imamo en dan sredi maja 25 stopinj ali celo 30, že naslednji dan pa prav toliko manj. Torej dobesedno skačemo iz poletja v zimo, iz kratkih hlač in majic brez rokavov v bunde in plašče.

Tako je bilo v nedeljo in tako je spet danes. V soboto smo imeli še skoraj poletno vročino, v nedeljo pa totalen zimski mraz. Da crkneš. Danes je isto. Včeraj še prijetno toplo, danes nekaj stopinj nad ničlo.

Očitno je, da se vreme spreminja. Pa ne le vreme - podnebje se spreminja, in to temeljito. Mi pa se moramo prilagajati po svojih najboljših močeh; kaj nam pa preostane. Če je mraz, si pač oblečeš plašč, pa četudi si bil včeraj v kratkih hlačah in se potil pod vročim soncem. Podnebje se dejansko spreminja in vsako trmasto vztrajanje pri določenem načinu oblačenja (primernem za tekoči letni čas) je popolnoma zaman.

Koliko smo sami krivi za te drastične spremembe vremena in podnebja? Nekaj že, le da mi ni jasno, ali bi se te spremembe zgodile v vsakem primeru, ali pa se v primeru, če bi z naravo in planetom ravnali lepše in bolj spoštljivo, ne bi dogajale. Tega nihče ne ve in tudi nikoli ne bomo izvedeli, dejstvo pa je, da se vse spreminja, da je sprememba edina stalnica v Vesolju, in zato tudi te na videz nezaslišane spremembe vremena verjetno niso nič tako posebnega. So nadležne, vsekakor, in so naporne, ker se človeški organizem le stežka prilagaja tako hitrim in tako drastičnim padcem (ali dvigom) temperature zraka. 

Kar se mene tiče, se veliko, VELIKO lažje prilagodim dvigu temperature kot pa padcu. Zaradi mene se lahko temperatura v dveh dneh dvigne za trideset stopinj, prav nič me ne bo motilo, še vesela bom, ker sem po naravi bolj zmrzljive sorte. Če pa je situacija obratna, prav tenko piskam in se tresem od mraza.

Kaj hočemo, tako pač je in nobeno jamranje ali pritoževanje ne zaleže niti za eno mišjo dlako. Vse, kar lahko storimo, je to, da se prilagodimo in živimo v sedanjem trenutku. Ta pa je vedno, naj bo kakršenkoli že, v svojem bistvu popoln in lep.

Nestrpnost do starejših

Sedim na klopci v parku blizu Kliničnega centra in čakam na svojega ljubega. Na klopci blizu moje sedijo trije ljudje, star parček in nekoliko mlajša gospa, očitno njuna hčerka. Star gospod nekaj je, ženska na drugi strani klopce pa ga ozmerja: "Kako si nemaren! To je grozno, kako si ti nemaren! Si že celo življenje tako nemaren?" Stara ženica molči, mož pa tudi.

Morda pa človek ni tako zelo nemaren, morda je samo star?! Morda mu zgolj pešajo življenjske moči, iz dneva v dan bolj, in zato preprosto ne more več opraviti vsega tako, kot je to znal včasih?

Stari ljudje so breme sodobne družbe. Na žalost, a to je dejstvo. Sodobna družba pač vse preveč ceni mladost, lepoto in predvsem HITROST, zato se ji ne zdi vredno ukvarjati s starimi ljudmi, ki so počasni, nerodni, neumni in "nemarni". Ali sploh kdo kdaj pomisli, da so prav oni tisti, ki so nas spravili na noge, nas vzgojili, nas učili? Stari ljudje bi morali imeti v vsaki družbi prav posebno mesto zaradi svoje življenjske modrosti in izkušenosti. Kdo je lahko modrejši od starega človeka, ki je že ogromno doživel in dal skozi? Zakaj ga torej potiskati na rob in ignorirati? Zakaj ga strpati v dom za ostarele takoj, ko ni več za nobeno rabo?

Jasno je, zakaj. Nihče od njegovih nima časa, da bi skrbel zanj, ker so vsi v službi, v šoli ali kje drugje, ali pa se jim preprosto ne da ubadati s tem. To je pač družba, ki ji ni pretirano mar za sočloveka, ampak večinoma le za dobiček, napredek, razvoj tehnologije itd., predvsem pa za denar. Denar, denar in še enkrat denar. Drvenje in hitenje, čim več vsega in čim boljše, predvsem pa hitro, hitro, hitro. Kdo se je sposoben v takšnem okolju brigati za počasne, pešajoče stare ljudi? No, nekateri že, a žal jih ni veliko.

Danes je umrla teta moje mame, moja prateta. Zelo dobra, blaga stara ženica, ki pa je zadnjih nekaj mesecev bolehala in vse bolj pešala. Umrla je v Domu upokojencev, v trenutku smrti ni bilo ob njej nikogar. Ne pravim, da so jo vsi zapustili, nikakor ne. Njeni hčerki sta prišli le malo po njeni smrti. Tudi prej so jo njeni svojci redno obiskovali. Imela je srečo, da je še v visoki starosti lahko živela sama in sama skrbela zase. Potem pa je nenadno zbolela in ker ni bilo nikogar, ki bi lahko skrbel zanjo na domu, so jo preselili v Dom upokojencev. Tam so jo sicer redno obiskovali, a to zanjo seveda ni bilo isto, kot če bi živela doma; ni moglo biti. Poleg tega je oskrba v domu precej medla. Na lastne oči sem se prepričala, da zaposleni za varovance niti približno ne poskrbijo tako, kot bi morali. Tisti, ki niso bolni in se lahko še kolikor toliko sami premikajo naokrog, morda zaradi tega malo manj trpijo. A tistim, ki so priklenjeni na bolniške postelje, se nič kaj dobro ne godi.

Potrebne bi bilo samo malo empatije, pa bi takoj bolje razumeli, kako se počutijo ti ljudje. Kako lahko tako zlahka pozabljamo na dejstvo, da bomo vsi nekoč stari? (No, razen tistih, ki bodo iz takšnih ali drugačnih razlogov umrli prej, preden jim uspe dočakati starost.) Seveda ni nujno, da bomo ob starosti vsi bolni in betežni, niti slučajno ne! Sama trdno verjamem, da nam pravilen, zmeren in čim bolj zdrav način življenja lahko prinese visoko, zdravo in zadovoljno starost.

In vendar, tistemu, ki ni bil nagrajen s takšno starostjo in ga je zadela bolezen ali je kako drugače onesposobljen, smo dolžni pomagati. Dolžni smo mu olajšati življenje, kolikor mu ga je še ostalo. Pomislimo, kako bi se mi počutili, če bi kar na lepem morali zapustiti svoj dom, v katerem smo živeli celo življenje ali pa vsaj veliko let, in bi nas naši otroci (ali kateri drugi od naših bližnjih) strpali v dom za ostarele in se nas tako na eleganten način znebili. Nihče ne uživa v tem, prav gotovo da ne.  

V starejših družbah so imeli stari ljudje posebno, častno mesto. Vsi so jih cenili in spoštovali zaradi njihove življenjske modrosti, mlajši so hodili k njim po nasvete o ključnih življenjskih zadevah. Starejši so celo vzgajali otroke, saj so jih lahko naučili mnogo več kot njihovi mladi, še neizkušeni starši.

In tako bi moralo biti tudi danes. Starejši bi morali dobiti v družbi mesto, ki jim pripada. Drugače se lahko zgodi, da bomo vso ignoranco in brezbrižnost, ki jim ju dandanes namenjamo, nekoč pokasirali sami. Takrat pa bo prepozno, saj vse, kar sejemo, prej ali slej tudi požanjemo.