Je še kdo sit tega vremena?

Res me zanima, ali je še kdo tako zelo sit tega vremena in te blesave zime kot jaz. Pred enim mesecem: sneg in mraz. Pred dvema mesecema: sneg in mraz. Pred tremi meseci: sneg in mraz. Danes, 25. marca: sneg in mraz. To traja že od začetka decembra in nekomu, ki bolj od vsega ljubi poletje, po malo manj kot štirih mesecih vse to začne presedati, tako presedati, da ne ve več, kam naj se usede, ker mu povsod vse preseda!!!
Včeraj sem skoraj padla v depro zaradi vremena. Bedasto, vem, le kako si lahko dovolim, da vreme tako vpliva name. In vendar si dovolim, ne morem pomagati, in verjamem, da si še marsikdo to dovoli. Enostavno ne vidim dneva, ne vidim ure, ko bom lahko šla ven in bila zunaj magari cel dan, če se mi bo tako zahotelo. Ko bom lahko hodila zunaj, v naravi, vzravnana in pokončna, ker se mi ne bo več treba grbiti in zoperstavljati orkanskemu vetru in snežnim plazovom, ki mi bodo butali naravnost v oči. Ko se bom končno lahko nastavljala sončnim žarkom, ne pa ledenemu vetru in snegu. Včeraj sem sredi vse te sibirije, ki ji ni in ni videti konca, tako močno zahrepenela po pomladi, po toplem, sončnem vremenu, da me je za trenutek skoraj zajel obup. Bo sploh kdaj konec? Čez en teden bo april. Bomo tudi prvo listje na drevju pričakali sredi snežnih viharjev? Bom morala it čemaž, ki ga že tako nestrpno čakam, nabirat sredi polarne zime in ga kopat izpod metra snega ali kaj?
Če bi lahko, bi zimo in njen sneg brcnila v rit z vso silo, kar je premorem, in jima zabičala, naj ostaneta tam, kamor mi ju je uspelo zalučati, najmanj tri leta. Ta zima je letos takšna, da je imam dovolj za deset let, ne le za tri. Kaj ko bi še poletje kdaj trajalo tako dolgo, a?! To se pa noče zgoditi, j...... m....!
Kako zelo se moram truditi, da ne pobesnim totalno. Kako zelo se moram pregovarjati, da ni vredno, da si vendar ne smem dovoliti, da izgubim živce zaradi nečesa takega, kot je vreme. Ker nimam absolutno nobene moči in nobenega vpliva pri tem. Če besnim in se pritožujem, s tem zgolj sebe spravljam v še večjo slabo voljo, vremenu se pa prav jebe zame.
Ne ostane mi drugega, kot da vztrajno ohranjam optimizem in si govorim: za dežjem vedno posije sonce, za zimo VEDNO pride pomlad, tako je in drugače ne more biti. Saj bo, samo potrpežljivost. (Potrpežljivost po skoraj štirih mesecih tega sranja?! Kar sanjaj! tuli tisti nižji del mene, ki je sit vsega in bi najraje koga zadavil.)
Bi bila pa precej pomirjena, če bi vedela, da obstaja še kdo, ki mu to vreme preseda vsaj približno tako kot meni. Prosim, javite se, mi bo lažje pri srcu. Bom vsaj vedela, da nisem sama. Moj dragi ima namreč to zavidljivo lastnost (o kateri jaz zaenkrat samo sanjam), da ga niti pet mesecev zime ne bi moglo spraviti iz tira. Vedno je dobre volje, ne glede na zunanje okoliščine. Kako rada bi tudi jaz bila takšna, pa mi zaenkrat še prav nič ne uspeva, kot vidite. Ta post je očiten dokaz, da mi ne.

Podobnosti

Včeraj sem končala z branjem Murakamijeve O čem govorim, ko govorim o teku in kot vse njegove knjige (čeprav je bistveno drugačna od ostalih - v prvi vrsti ne gre za roman) mi je bila zelo všeč. Ker je to nekakšna avtobiografija, sem v njej izvedela tudi marsikaj novega o njem in v nekaterih odstavkih sem dobesedno našla sebe. Ja, ugotovila sem, da sva si s tem zadnje čase vse bolj popularnim japonskim pisateljem v marsičem sorodna. S tem se seveda ne povzdigujem na njegovo raven, ker je jasno, da mi do tam še kar precej manjka, a kljub temu sem našla podobnosti med nama, med najinima karakterjema in načinoma življenja. Mogoče to pomeni, da imam podobne predispozicije in možnosti, da postanem tako dobra pisateljica kot on? Kdo bi vedel, mogoče tudi, ni pa nujno. Vem le, da neizpodbitno obstajajo podobnosti med nama.
Na primer, tudi sama sem pri sebi odkrila ljubezen do teka relativno pozno, prej ga nikoli nisem marala, kaj marala, sovražila sem ga. A tako je bilo le dokler sem hodila v šolo. Telovadba in tek pod prisilo sta se mi vedno na vso moč upirala. Ničesar ne morem početi pod prisilo. Isto je bilo pri Murakamiju. Ko daš skozi ves ta šolski sistem in ko se lahko odločaš sam zase, lahko tudi jasneje vidiš, kaj te veseli in kaj ti leži. Poskusiš teči in ugotoviš, da v tem pravzaprav uživaš. Ker te nihče ne sili in priganja, sam si se odločil, da boš tekel.
In z vsem v življenju je tako. Dokler se sami odločamo, dokler sledimo svojim željam in svojim nagnjenjem, je vse v redu in življenje nam bo teklo kot po maslu, pa četudi ne od vsega začetka. Ko pa začnemo poslušati druge in slediti njihovim željam, njihovim nagnjenjem in hotenjem, pa nismo več mi sami, nismo več to, kar smo, in to nas prej ali slej pokoplje.
Iz zgoraj omenjene knjige bi rada prepisala odlomke, ki so mi bili najbolj blizu in v katerih sem se najbolj našla.

Pri moji starosti se mi zdi malo neumno pisati takšne stvari, ampak zavoljo jasnosti naj povem, da sem tip človeka, ki ima rad samoto. No, ne, bolj natančen izraz bi moral biti, da mi ni težko biti sam. Če vsak dan uro ali dve brez sogovornika tečem, če potem štiri ali pet ur sedim za mizo in v čisti tišini pišem, se mi to ne zdi posebej težko ali dolgočasno. Že od mladosti sem takšen. Raje kot da bi se s kom dobival in kaj družabnega počel, sem tiho bral knjige ali zbrano poslušal glasbo. Nikoli mi ni bilo težko domisliti se, kaj početi, kadar sem bil sam. (Str. 24)

To sem jaz!
In naprej:

Že od začetka mi tek na dolge proge ni bil tuj. Telovadbe v šoli sicer nisem mogel vzljubiti in ob športnih dnevih se mi je obračal želodec. Ampak to je bilo, ker je šlo za razgibavanje, ki je bilo od nekoga vsiljeno. Že od nekdaj nisem maral, da mi kdo vsiljuje nekaj, česar nočem početi, ali ob času, ko tega nočem početi. Zato pa sem po drugi strani, če se lotim česa, kar rad počnem, takrat, ko mi ugaja, in kakor sam hočem, bolj zagnan od običajnih ljudi. (Str. 44)

Tako se je začelo preprosto, urejeno življenje, v katerem sem zjutraj vstajal pred peto uro in zvečer hodil spat pred deseto. Čas dneva, ko lahko najbolj učinkovito delaš, je seveda za različne ljudi verjetno različen, zame pa so to zgodnje ure dneva. Takrat se lahko zberem in opravim najpomembnejše delo za tisti dan. Potem se razgibavam, opravljam razne drobne opravke in delo, za katero se mi ni treba tako koncentrirati. Ko zaide sonce, se umirim in ne delam več. Takrat berem, poslušam glasbo, se sproščam in grem tudi zgodaj spat. Po bolj ali manj takšnem vzorcu sem preživel vse svoje življenje do zdaj. Zato mi je, se mi zdi, do zdaj uspelo dokaj uspešno delati. (Str. 46)

Najpomembnejša stvar, ki se je naučimo v šoli, je, da se najpomembnejših stvari v šoli ne da naučiti. (Str. 54)

Nadarjeni pisec kriminalk Raymond Chandler je v svoji zasebni korespondenci nekoč zapisal: "Tudi če nimam kaj posebnega za pisati, se vsak dan za nekaj ur usedem pred mizo in osredotočam," in vsaj jaz dobro razumem, kaj je hotel s tem povedati. Chandler je s tem moči, ki so nujne poklicnemu pisatelju, vztrajno discipliniral in tiho povečeval delovni zagon. Takšen vsakodnevni trening je bil zanj nepogrešljiv.
Zavedam se, da je pisanje romanov v osnovi fizično delo. Pisanje besed in stavkov samo po sebi je sicer res miselno delo. Napisati celoten roman pa je bližje fizičnemu delu. Seveda za pisanje knjig ni treba dvigovati težkih predmetov ali hitro teči ali visoko skakati. Zato veliko ljudi, sklepajoč samo po videzu, misli, da je delo pisatelja tiho, intelektualno salonsko delo. Če lahko dvigneš kavno skodelico, boš menda lahko napisal tudi roman. Ampak če zares poskusiš napisati knjigo, hitro vidiš, da je to zelo daleč od resnice. Sedeti pred pisalno mizo, osredotočiti vse svoje živce v točko v velikosti laserskega kazalnika, iz horizonta praznine priklicati domišljijo, si izmisliti pripoved, eno po eno izbrati pravo besedo, skrbeti, da tok pripovedi ostane na mestu, kjer mora biti - takšno delo zahteva veliko več energije, kot bi si mislili, in treba ga je dolgoročno vzdrževati. Telesa res ne premikaš veliko, a se v njem dinamično odvijajo zares naporni procesi. Seveda razmišljaš z glavo. A pisec se obleče v dres, ki se mu reče "zgodba", in razmišlja s celim telesom, in to delo zahteva veliko fizičnih moči - in človeka povsem izčrpa. (Str. 86-87) 

No, kar se tiče teka in seveda tudi pisanja, slavnega pisatelja prav gotovo niti od daleč ne dohajam. Tekla nisem že kar lep čas in če že tečem, potem tečem le spomladi, poleti in zgodaj jeseni in niti v sanjah ne na tako dolge proge kot vrli Murakami. Kar se tiče pisanja, pa ... en roman je sicer napisan, kdaj in kako bo izšel, je pa zaenkrat še čisto v božjih rokah.
Ampak dobro, počasi in zanesljivo grem svojo pot. Ni važno, kako hitro in kako dolgo tečem, važno je, da prej ali slej prispem na cilj.

Razgovor za službo

V ponedeljek sem imela po dolgem, dolgem času končno spet en razgovor za službo. Že to, da te sploh povabijo na razgovor, je velik uspeh. Sploh, če je kandidatov 130, kot jih je bilo v tem primeru. Do razgovora sem se prebila samo zato, ker živim v kraju, v katerem se nahaja prosto delovno mesto veterinarskega asistenta, za katero sem kandidirala. Direktor mi je na razgovoru to odkrito povedal. Da so me poklicali samo zato. Iščejo pač nekoga, ki bo čim bolj na dosegu roke, ker delovnik menda ne bo običajen. Drugače pa moja izobrazba predstavlja hudo, skoraj nepremostljivo oviro. Ker je - seveda - previsoka.
V bistvu je prav smešno, da sem sploh prišla do tega razgovora. Ko sem pred nekaj časa poslala svojo prijavo, sem namreč nemudoma, v roku ene ure, dobila odgovor od direktorja, ki se je glasil dobesedno takole:

"Spoštovana, hvala za prijavo. Vaša izobrazba je previsoka za razpisano delovno mesto. Izkušnje nedvoumno kažejo, da osebe s previsoko izobrazbo za delo, ki ga opravljajo, kmalu postanejo nezadovoljne in temu se moramo izogniti.

Hvala vseeno in lepo pozdravljena."

 

A tako, sem si mislila, torej mi ne boste dali niti možnosti. Že a priori odpadem, ker imam "previsoko izobrazbo". Saj po eni strani razumem njegove argumente, to, da ljudje, ki delajo nekaj, za kar niso študirali, niso zadovoljni, je gotovo res, ampak prav gotovo ne v vseh primerih. Poleg tega se mi ne zdi pošteno, da mi ni bil pripravljen dati niti možnosti, temveč me je kar takoj odbil zaradi moje izobrazbe.

No, v ponedeljek dopoldne sem bila skrajno presenečena, ko sem dobila klic iz Bolnice za živali. Neka ženska me je spraševala, ali bi bila, glede na to, da sem poslala prijavo za prosto delovno mesto pri njih, pripravljena priti tistega dne ob 18h na razgovor. Pobuljila sem ko tele v nova vrata in ji povedala, da sem po mejlu že dobila zavrnitev. Vprašala me je, na kakšni podlagi. Razložila sem ji, ona pa mi je odgovorila, da naj vseeno pridem in se poskusim prikazati še v drugi luči. Rekla sem, da z veseljem. Torej so mi vseeno dali možnost.

Kot sem kasneje izvedela, pa so mi jo dali samo zato, ker bivam v istem kraju. Večino od 130-ih kandidatov so baje že izločili, ker prihajajo od predaleč. Jaz sem torej prišla v nek "najširši ožji krog", a previsoka in neprimerna izobrazba mi tako rekoč zapira vsa nadaljnja vrata.

Kljub temu pa sem imela na razgovoru kar dober občutek. Direktor, s katerim sem se pogovarjala (in ki je bil očitno tisti, ki mi je poslal mejl z zavrnitvijo), je bil prijazen in prav sproščeno sva se pogovarjala. Še naprej je zagovarjal svojo tezo, da ljudje, ki so zaposleni na delovnih mestih, ki ne ustrezajo njihovi izobrazbi, niso zadovoljni. Niso in pika. No, lahko bi se zavedal, da tudi ljudje, ki ne delajo na NOBENEM delovnem mestu, niso zadovoljni. In da bi ti ljudje verjetno bili veliko bolj zadovoljni, če bi delali na KATEREM KOLI delovnem mestu. Še vedno bolje kakršna koli služba kot nobena, ne?! No, razen v primeru, ko te na delovnem mestu šikanirajo in trpiš zaradi psihičnega ali telesnega nadlegovanja. V tem primeru je bolje biti brezposeln, prav gotovo. Imaš vsaj mir. Ampak če te na delovnem mestu nihče ne trpinči in če lahko svoje delo opravljaš kolikor toliko v miru - pa naj bo še tako težko, naporno, če se moraš še toliko novega naučiti - ali ni v tem primeru vseeno bolje, da imaš delo, kot da ga nimaš? Pa četudi ne ustreza tvoji izobrazbi, četudi je nekaj čisto drugega od tistega, kar si študiral - taki časi pač so, treba se je prilagajati, treba je ostati odprt za vse možnosti. Človek se lahko priuči praktično vsega, če pa ima do nečesa še veselje in naravno nagnjenje, pa še toliko lažje.

Že res, da nisem študirala veterine, da nimam sploh nobene zveze s tem, ampak saj pod njihovimi pogoji to sploh ni bilo navedeno. V oglasu je pisalo "splošna izobrazba". Ker gre pač za dela, ki naj ne bi bila, vsaj v večini, specifično veterinarska: čiščenje, delo na recepciji, pomoč veterinarju. Če ima človek še ljubezen do živali, če se na njih spozna in je v življenju doma imel že kar pestro paleto udomačenih živali (ja, govorim o sebi), potem res ne vem, kje je kakšen nepremostljiv problem.

Ampak dobro, odločili se bodo oni, jaz sem naredila, kar sem lahko, z glavo skozi zid pa ne morem. Če si še tako obupno želim službo, to ni dovolj, da jo tudi dobim. Še ogromno drugih dejavnikov je zraven. A to delo me je res pritegnilo, z lahkoto sem se videla tam. In če pomislim na vsa druga delovna mesta, za katera sem v zadnjem času kandidirala - v glavnem prodaja in čiščenje -, si mislim: "Joooj, kako rada bi delala tukaj! Neprimerno raje kot v prodaji. In stokrat raje kot čistilka. Saj tudi tukaj bi čistila, ampak čistila bi za živalmi, ne za ljudmi! Že to je ogromna razlika."

Ne vem, zakaj sem že od nekdaj imela raje živali kot ljudi. Vedno sem čutila večje usmiljenje do njih kot do ljudi. Morda zato, ker so ta bitja brez izjeme nepokvarjena in čista. Saj tudi veliko ljudi je takih, ne rečem. Ampak živali so tako preproste, tako iskrene in predane, tako neponarejene in naravne, da se le redki ljudje lahko kosajo z njimi glede tega. Že v osnovni šoli so moje učiteljice na podlagi poezije, ki sem jo takrat pisala, ugotovile, da imam živali raje kot ljudi, in to se jim seveda ni zdelo prav. Kaj pa je sploh PRAV na tem svetu? Kdo določa, kaj je prav in kaj narobe, kaj je dobro in kaj slabo? To so ozka človeška merila, ki še bolj zožujejo in izključujejo. V naravi ni tako. V naravi je vse, tako kot je, in tako, kot je, je najbolj prav. Zakaj bi bilo karkoli narobe? Vse je samo tako, kot je.

Skratka, bila bi noro srečna, če bi dobila to službo. Ker mislim, da bi me veselila. In ker je dokaj bedno biti pri 27-ih brezposeln in še nikoli v življenju zares zaposlen. Če bi vsaj s pisanjem zaslovela in zaslužila. Ko bi bila J. K. Rowling, hmmm ... Ne ona, seveda, ampak podobna njej. Ničesar si ne želim bolj od tega, da bi lahko živela od pisanja.

Ampak jaz nisem J. K. Rowling, jaz sem jaz in moja pot poteka točno tako, kot mora potekati. Vse se mi bo zgodilo ob pravem času.

Še ena dobra knjiga

Danes pišem zato, da pohvalim zadnji roman J. K. Rowling, Nadomestne volitve, njen "prvi roman za odrasle".
Ženska me je navdušila že s Harryjem Potterjem, ki sem ga kot najstnica in tudi še kot študentka prebirala z velikim užitkom, še zlasti zadnje knjige iz serije, ki so bile boljše od prvih. Sploh ne vem, kolikokrat sem jih prebrala. Fascinirala me je tudi njena življenjska zgodba. Iz matere samohranilke, revne učiteljice, tako revne, da je hodila pisat v kavarno, ker njeno stanovanje ni bilo dovolj ogrevano, se je prelevila v eno najbogatejših pisateljic na svetu. Prava zgodba o uspehu. Ko sem slišala, da je napisala prvi roman za odrasle, me je najprej rahlo odbil naslov. Oh, zakaj pa politična tema, sem si mislila, to me pa res ne zanima! A to je bila preuranjena sodba, sodba zgolj na podlagi površnega prvega vtisa. Knjigo sem rezervirala v knjižnici (seveda je bila konstantno izposojena) in ko sem jo končno pričela brati, sem ugotovila, da politika sploh ni glavna tema tega romana. V tej knjigi se prepleta s toliko drugimi, neskončno bolj zanimivimi, aktualnimi in tudi bolečimi temami današnje družbe, da je povsem prebavljiva.
Skoraj bi lahko rekla, da gre za tolstojevski roman. Obširna zgodba in ogromno oseb z izdelanimi, neverjetno živimi značaji, katerih življenja se bolj ali manj tesno prepletajo. Odlično ogledalo sodobne družbe, popolna slika sveta, v katerem živimo, delamo, ljubimo in se mučimo.
Vse pohvale in zelo, zelo priporočam v branje.

Dan žena

Kako lepo, da imamo ženske svoj praznik. In še dobro, da smo danes v precej boljšem položaju kot pred leti in stoletji.
To noč sem imela vse sorte nekih čudnih, zmedenih sanj, med drugim sem bila na nekakšnem srečanju ali nekaj podobnega, kjer je bilo veliko ljudi, in nek smrkavec (nek mlad intelektualec, recimo) je naglas razglašal, da so ženske na svetu predvsem zato, da rojevajo otroke. Vsak, ki me dobro pozna, si lahko predstavlja, kako me je to razpičilo. Šla sem do njega in začela obračunavati z njim in njegovim primitivnim mišljenjem. Ne spomnim se, kaj točno sem govorila, vem le, da sem na ves glas in brez zavor izražala svoje popolno nestrinjanje s to trditvijo. A da so ženske na svetu samo zato, da rojevajo otroke? Zakaj so pa potem moški na svetu? Samo zato, da jih delajo? Me zanima, kateri junak bi se strinjal s TO trditvijo. Takole sem ga nadirala, dokler se ni od nekod kar na lepem pojavil moj stric in ga začel zagovarjati. Potem sem nadirala še njega. Potem se je vse skupaj verjetno končalo.
Res se nikakor ne morem in se tudi nikoli ne bom sprijaznila s to mislijo. Da smo ženske na svetu v glavnem zato, da rojevamo otroke. Dobro, materinstvo je ena glavnih in temeljnih nalog ženske, to priznam. Ampak da bi vsaka ženska na tem svetu morala biti tukaj s točno tem razlogom in samo zaradi njega - ne, to je pa preveč. Poročiti se in imeti otroke ni glavna naloga ženske. Vsaj ne vseh žensk. Jasno je, da bodo tiste, ki si tega želijo, to tudi storile in jih bo to osrečilo (ali pa tudi ne). Ampak ali lahko to stori tudi ženska, ki si tega ne želi? Seveda lahko, a kaj, ko bo po vsej verjetnosti celo življenje nesrečna, onesrečila pa ne bo le sebe, temveč tudi svojega otroka in po možnosti še partnerja.
Kakšen smisel ima početi nekaj samo zato, ker naj bi bilo tisto najbolj primerno, najbolj prav in najbolj pričakovano s strani drugih? Samo zato, da se prilagodimo drugim in ukalupimo v njihove kalupe? Edino, kar smo res dolžni sami sebi (sami sebi, ne drugim!), je to, da sledimo svojim željam. V trenutku, ko začnemo slediti željam drugih, skrenemo s svoje poti in stopimo na pot nezadovoljstva, razočaranja in frustracij.
Drage ženske, vse najboljše in sledite svojim najglobljim željam!

Spet knjige ... in prostovoljno delo

Včeraj sem prebrala zadnje čase kar popularen roman Daniela Glattauerja Proti severnemu vetru. Kljub temu, da sem v ponedeljek začela prostovoljno delati in sem torej imela manj časa kot ponavadi, sem knjigo prebrala v dveh dneh. Dobesedno pogoltnila sem jo. Izredno berljiv roman, ki te priklepa nase vse do zadnje strani. Zdaj me čaka že drugi del, Vsakih sedem valov, ki ga bom začela brati danes. In ga verjetno spet použila v dveh dneh.
Kar sem hotela povedati o teh dveh knjigah, je to, da opisujeta zgodbo, ki je neverjetno sorodna moji oz. najini. Ta zgodba je izmišljena, a najina ni. In morda bo kdo, ki bo bral mojo knjigo, utegnil pomisliti, da je tisti del, v katerem si glavna junaka Živa in Aljoša vneto dopisujeta in se zaljubita še preden se sploh vidita v živo, napisan pod vplivom Glattauerja in njegovih dveh romanov. Torej izmišljen. Pa seveda ni tako! Jaz, avtorica mojega romana, njegovi knjigi berem šele zdaj, v teh dneh, moja pa je že lep čas napisana. In res se je zgodilo tako, kot sem napisala. Marsikaj v moji knjigi je izmišljeno (v bistvu večina), a tisti del z dopisovanjem preko interneta je povsem resničen in celo čisto dobeseden. Torej, ne, nisem kopirala od Glattauerja, saj nisem mogla, saj takrat, ko sem to pisala, še vedela nisem zanj. Vsi, ki ste do zdaj brali moj blog, si lahko pogledate na seznam Naj knjig na desni strani - je Glattauer tam? Ne, vse do zdaj ga ni bilo. Ko preberem še drugi del njegove neverjetno privlačne zgodbe (ki tako grozno spominja na najino), pa ga bom seveda rade volje dodala na seznam.
Pa še nekaj o prostovoljnem delu, če sem ga že omenila. V ponedeljek sem začela, v Domu upokojencev. Vsako popoldne med tednom bom tam tri ure pomagala varuhinji, ki vodi razne ustvarjalne delavnice za oskrbovance. Glavno vprašanje je seveda, ali mi je delo všeč. Tega nikakor ne bi mogla reči, ker je to pač nekaj, kar mi ni pisano na kožo. Ampak če človek ne dobi nobene službe, pač poskuša na vse možne načine. Tudi prostovoljno in tudi tam, kjer dobro ve, da ni njegovo mesto. Morda se s tem odprejo kakšna vrata. Vse drugo je bolje kot sedeti doma in čakati, da ti delo pade z neba.
Vendar je treba biti pri tem presneto pazljiv. Če pride nekdo nekam delat prostovoljno, potem ljudje tam mislijo, da ga lahko izkoristijo do amena. Je mogoče, da so si nekateri v Domu predstavljali, da bom delala tudi ob sobotah in nedeljah? Še več, verjeli so celo, da bom poleti še vedno tam (pa smo šele marca; kaj vse se še lahko zgodi do poletja, lahko dobim službo!) in da bom takrat za vikende delala CEL DAN!!! In to zastonj! Je res mogoče, da si nekdo predstavlja nekaj takega? Ja, je, ker sem to slišala na lastna ušesa. Očitno mislijo, da sem povsem brez možganov. Ne samo, da pričakujejo, da bom delala tudi ob vikendih (glede tega sem se že izjasnila - za vikende hočem biti prosta, saj je to vendarle prostovoljno delo), ne, pričakujejo celo, da bom poleti ob sobotah in nedeljah delala cel dan in to brez plačila! Človek se vpraša, kaj je narobe z nekaterimi. Oni bodo šli na plačan dopust, jaz pa naj bi tam delala zastonj. In to ob dejstvu, da ne jaz ne moj fant nimava službe, da morava vsak mesec plačati najemnino, da nama včasih skoraj zmanjka za hrano in da bi brez socialne šla rakom žvižgat. A koga to sploh zanima? Ne, njih zanima samo to, kako bodo oni lepo fraj na moj račun. No, pa ne bodo. Zakaj ne zaposlijo enega človeka, če ga res tako potrebujejo? Saj bi tudi jaz z veseljem delala namesto njih, a ne zastonj. Za plačilo bi se dalo vse zmeniti. Od nečesa vendar moram živeti, tako kot vsi. Od prane še ne živim, žal, pa od same ljubezni tudi ne, čeprav bi mi bilo to neznansko všeč. A kaj, ko nisem še tako daleč.
Skratka, človek ne more verjeti, kaj si nekateri predstavljajo. Nekateri, ki po vsej verjetnosti niso še nikoli doživeli niti kančka kakršnega koli pomanjkanja. Ker če bi ga, bi se drugače obnašali, prav gotovo da bi se.
Ne smeš se pustiti izkoriščati, to je vse. Če jasno in glasno poveš, da na tak način pač ne boš delal, ti nimajo kaj reči. Konec koncev si tam izključno zaradi svoje dobre volje in lahko kadarkoli greš. Potem se pa lahko obrišejo pod nosom še za tisto malo pomoči, ki so jo lahko zastonj dobili od tebe.

Ena daljša razprava ...

Kako mi je všeč knjiga, ki jo trenutno berem. Poetični roman Susanne Tamaro z naslovom Za vedno. V njem najdem ogromno sebe. Nekateri stavki so mi tako blizu, da jih označujem s svinčnikom in si jih prepisujem v posebno beležko. Nekateri stavki in besede so točno takšni, kot da bi prišli iz mojih ust.

Ves čas osnovne šole sem z mamo hodil v cerkev; vsako nedeljo sva šla k maši ob enajstih in pri izhodu naju je čakal oče s pladnjem tortic.
Na začetku sem obredu sledil s popolnim zaupanjem, ki je sčasoma začelo plahneti in se nato sprevrglo v svoje nasprotje. Kar naprej sem poslušal o ljubezni in dobroti, a ju nikakor nisem zasledil pri ljudeh, med katerimi sem živel. Govorili so o radosti, obrazi krog mene pa so bili mrki in žalostni.
Čas mi je pomagal razumeti, da je za mnoge - z mojo mamo na čelu - obiskovanje cerkve le gola navada in da se jih lepe besede, ki jih tam poslušajo, niti malo ne dotaknejo. "Človek ne živi samo od kruha," je rekel Jezus, ampak kaže, da resnično živijo le od kruha. Od kruha in tortic, lepih oblek, babjih čenč, drobnih zavisti in maščevanj.
V mojem srcu je bilo nekaj drugega, moje srce je iskalo nekaj drugega.

Upirati sem se začel v srednji šoli.
Najprej sem naredil križ čez spovednico, tisto nesrečno kabino, ki me je silila v hinavščino, v izmišljevanje grehov, ki jih nisem naredil, a sem nekaj moral reči, potem sem začel vse redkeje hoditi k maši - enkrat je bilo veliko domačih nalog, naslednjo nedeljo je bila tekma v krosu, drugič spet me je bolela glava. Mama je bila prizadeta, kuhala je mulo, kar je zelo dobro obvladala. "A Jezusa ne maraš več?" je z mučeniškim izrazom zašepetala neke nedelje, medtem ko je rezala piščanca.
"Prav zato, ker ga imam rad, ne grem več."
"Ne govori grdo."
Oče je dvignil pogled iznad krožnika, da bi me branil. "Saj ne govori grdo. Le povedal je, kaj misli."
Vzpodbudil me je, in čeprav je mama vedno bolj stiskala ustnice, sem se na dolgo in široko razgovoril o svoji stiski, da se vedno govori o radosti in ljubezni, da pa ju okrog sebe ne vidim, niti pri njiju dveh ne; nisem se hotel imeti za dobrega, če sem revežu dal kovanec ali zbiral papir za lačne otroke v Afriki.
"Kakšen smisel ima opravljati dobra dela?" sem gonil svojo naprej. "In kaj je vse drugo, kar počnem? Ali sem dober - in dobroto živim - ali pa nisem dober. Ali je ljubezen vse ali pa je ni. Ne obstaja na ukaz, po koščkih. Ni kot obleka, ki si jo nadeneš, kadar ti paše."
Lica so mi gorela, prvič sem govoril kot odrasel. Oče je bil zadovoljen, mama pa se je zaprla v strašljiv molk; komaj smo pojedli, že je z zgovornim ropotanjem začela pospravljati mizo.

(Susanna Tamaro, Za vedno, str. 79-81)

Redko v kakšni knjigi naletim na takšno resnico, tako preprosto, nepotvorjeno, temeljno resnico. Vzgojena sem bila v krščanskem duhu, a takoj, ko sem lahko razmišljala z lastno glavo, nisem več videla smisla v nedeljskih mašah in v dvojnih merilih, katerim sem bila priča. Ljudje so v cerkvi poslušali o dobroti, bratstvu in brezpogojni ljubezni, s katero naj bi vsi ljubili svoje bližnje, pred vrati cerkve pa je bilo vse to pozabljeno. Kaj pred vrati, že v cerkvi, že med samo mašo je bilo nekaterim vse drugo bolj pomembno kot lastna duhovna rast. Za mnoge se je zdelo, da hodijo k maši le zato, da lahko pokažejo novo obleko, nov kostim, nov plašč. "Kar naj vidijo, da mi ne gre tako slabo, če se lahko tako dobro oblečem." Za nekatere se je zdelo, da hodijo v cerkev gledat frizure drugih. Za večino pa je bilo najpomembnejše, da pridejo opravljat. Pri tem so bili njihovi obrazi sivi, mrki in kot v nekakšnem krču. Toliko o vsesplošni sreči kristjanov, ki bi pa ja morali biti srečni, saj jih je Jezus s svojo smrtjo na križu vendar odrešil, mar ne? Sicer mi še vedno ni povsem jasno, kako je to naredil. Po mojem mnenju se vsak človek lahko odreši le sam. Je mogoče, da nekdo drug umre zate in te s tem reši, tebi pa ni treba popolnoma nič narediti za to, temveč lahko še naprej nemoteno tlačiš zemljo s svojim sovraštvom, nevoščljivostjo in plehkostjo?
Cerkev kot ustanova verjame, da na tej zemlji nadomešča samega preljubega boga. Pa ga ne, žal. Zame Cerkev prej predstavlja hudiča kot pa boga. Jezus je imel povsem drugačne prioritete, kot jih imajo samooklicani bogovi na tej zemlji. Učil je LJUBEZEN in SKROMNOST. Pri njem ni bilo nobene hierarhije, nobene avtoritete, nobenega zlata in mercedezov in BMW-jev. Učil je ljubezen do VSEH živih bitij. Rodil se je v hlevu in že to pove vse. Ko je prihajal na ta svet, ga ljudje niso hoteli sprejeti, pač pa so ga sprejele živali. Živali so bile njegovi prvi prijatelji in zato jih tudi ni jedel. Bil je vegetarijanec, koliko ljudi dandanes to sploh ve? Zakaj cerkveni dostojanstveniki ne obelodanijo tega dejstva? Zato, ker jim to ni v interesu. Kam bi pa prišli, če bi vsi verniki prenehali jesti meso, mesna industrija bi se sesula! Globoko sem prepričana, da vsi, ki so na čelu Cerkve, vedo o Jezusu stvari, ki jih povprečen vernik ne izve nikoli. Ker niti ne pomisli, da bi lahko kdaj razmišljal tudi s svojo glavo. Saj ti ni treba biti ne vem kako izobražen, da doženeš določena dejstva. Tu gre za preprosto logiko. Je mogoče, da bi Jezus, ki je učil ljubezen do VSEH živih bitij, jedel živali? Je mogoče, da bi zapoved "Ne ubijaj" veljala samo za ljudi? Nehajmo se slepiti, NE velja samo za ljudi.
In če kdo ob tem pomisli na rastline - že velikokrat sem naletela na kakšno takšno pametno bučo, ki me je vprašala: "Kaj pa rastline, kaj one niso živa bitja?" - naj se enkrat za vselej izjasnim glede tega: kako lahko nekdo primerja ubijanje živali z "ubijanjem" rastlin? Kaj ni lahko vsakemu razumnemu človeku jasno, da je zavest živali na veliko višji stopnji kot zavest rastlin? Kaj ni očitno, kakšno trpljenje, kakšno mučenje je potrebno, ko se ubija žival? Žival kriči, tuli, cvili, se zvija v agoniji, njene oči izražajo nepopisen strah, kri se razliva vsepovsod. Je to podobno "ubijanju" rastline? Se vse to dogaja tudi, ko utrgaš zrelo jabolko z drevesa (ki bi, če ga ne bi utrgal, samo padlo na tla in tam zgnilo), ko odrežeš solato z njive, ko utrgaš zrel paradižnik? Kje je kri, kje je smrad trupel, kje sta agonija in strah?
Kdor pride na dan z vprašanjem "Ali rastline niso živa bitja?", se pač samo tolaži z bednim izgovorom. Seveda so živa bitja, ampak za razliko od živali so namenjena, da jih jemo. To je čista logika.
Zavedam se, da sem s tem postom pošteno zašla (od cerkve k ubijanju živali), ampak to sem morala povedati, konec koncev pa je vse to povezano med sabo. Te stvari me večkrat težijo in ne morem jih večno tiščati v sebi. Nikomur nočem soliti pameti, lahko pa tehtno utemeljim svoj način življenja s svojim razmišljanjem.