1.       

Ljubezni in travme otroštva in mladosti

 

Pomislil je, kako mu takrat ni bilo treba o ničemer razmišljati. Takrat je bilo dovolj, da je samo obstajal. Dokler je obstajal, je bil nekdo. To je bilo samo po sebi umevno. Ampak zdaj je drugače. Zdaj ni dovolj njegov obstanek, da bi tudi bil nekdo. Čudna stvar. Saj se ljudje rodijo prav zato, da bi živeli, da bi obstajali. Saj je tako? Ampak jaz se počutim, da bolj ko živim, bolj ko obstajam, bolj prazen postajam.

 

Haruki Murakami, Kafka na obali

 

 

Rodila sem se v kitajskem letu tigra. Morda sem zaradi tega včasih rahlo napadalna. Sicer pa na splošno delujem nežna in umirjena, kar je vpliv znamenja rib.

Že ko sem bila majhna, je bil slednji vpliv večji. Mama je večkrat rekla, da sem bila kot majhen otrok tako mirna, da sem vedno obsedela točno tam, kamor so me posadili – in to za toliko časa, kolikor dolgo so me pustili tam. Recimo, posedli so me na kavč, mi čez naročje poveznili blazino in jaz sem sedela in tolkla po njej, drugače pa se nisem premaknila. V takem položaju sem bila velikokrat ujeta v fotografski objektiv. Še vedno jasno vidim eno tistih slik. Majcena punčka na kavču, ki udriha po blazini in se smeje. Vedno sem se smejala, na vseh slikah sem bila nasmejana. Očitno se je že takrat kazal moj pretežno optimistični pogled na življenje.

Imela sem srečno otroštvo, bila sem ljubljena in sprejeta. Moji dnevi so bili napolnjeni z igro. Čudovita poletja, ko sem se cele dneve igrala, brala in pisala, so mi najbolj ostala v spominu.

Najraje sem se igrala z avtomobilčki. Oboževala sem jih in mama mi je vsake toliko morala kupiti nov komplet avtomobilčkov, da sem lahko dolge ure brnela po neštetih skrivnih miniaturnih cestah, ki so se vile okrog hiše. Tudi s punčkami in barbikami sem se igrala, a veliko manj kot z avtomobilčki.  

Še več pa sem pisala in risala. Največjo privlačnost so zame imeli zvezki. Resnično ni bilo priložnosti, ko ne bi mami, kadar sem bila z njo v trgovini, sitnarila, naj mi kupi nov zvezek. In še kemični svinčnik, po možnosti. In potem sem prišla domov in takoj začela pisati in risati novo zgodbico. Vedno sem napisala stavek ali dva in nato na dnu strani dodala ilustracijo. In tako naprej, vse do konca zgodbe.

Potem sem začela pisati daljše zgodbe, brez ilustracij. Pri devetih letih sem začela pisati dnevnik. Mama mi je kupila prelepo majhno knjigo z omamno dišečimi listi in ključavnico. Vsak dan sem napisala vsaj nekaj stavkov o dnevu, ki je bil za mano. Potem so ti zapisi počasi postajali daljši. Kasneje sem dobila še dva podobna dišeča dnevnika in vsakega sem popisala od prve do zadnje strani. Moja strast do pisanja je bila neizmerna in odkar vem zase, sem hotela postati pisateljica.

Sanjarila sem tudi o tem, da bi postala poklicna smučarka. Oboževala sem smučanje in ko sta me starša pri petih letih prvič posadila na smučke, sem se obnašala, kot da to že povsem obvladam. Moja strast do smučanja je bila tolikšna, da me je obsedala celo poleti. Sredi poletja sem si obula pancerje in nadela svoje stare rdeče smučke ter z njimi drsala po tlakovcih okrog hiše. Ljudje, ki so prihajali v delavnico mojega očeta, se niso mogli načuditi moji smučarski vnemi. Seveda ni treba poudarjati, da sem smučke tako zdrsala, da niso bile več uporabne za pravo smučanje. Kasneje, ko sem imela rolerje, sem vzela le smučarske palice in se cele popoldneve igrala smučarske tekme. Pred hišo sem imela start, proga se je nato vila z dvorišča na ulico, se na bližnjem ovinku zaobrnila in vrnila nazaj na izhodišče. V mojih namišljenih tekmah sem vedno nastopala skupaj s svojimi sošolkami. Njihov uspeh je bil odvisen od tega, kako priljubljene so bile pri meni. Tiste, ki jih nisem marala, so bile vedno zadnje. Najboljše prijateljice so bile tik pod vrhom. Prva pa sem bila vselej – jasno – jaz sama. Bila sem vrhunska prvakinja svojih imaginarnih smučarskih tekem.  

Seveda sem imela tudi druge želje, nedolžne in čiste želje, kakršne imajo otroci. Mislim, da sem že pred desetim letom vedela, da bom nekoč doživela »pravo« ljubezen. Takšno, ki mi bo zamajala tla pod nogami in ki me bo spremljala vse življenje. Verjela sem, da bom srečala svojega »princa«, ki me bo ljubil in varoval, jaz pa njega. Smešno, a moj prvi princ je bil ženskega spola.

Imela sem rosnih pet let, ko me je omrežil v podobi moje lastne sestrične. Doroteja je bila pet let starejša od mene in je poleti prihajala na počitnice k najinima noni in dedu, ki sta živela v isti hiši kot jaz in moja starša. To so bili najsrečnejši dnevi mojih poletij, saj sva večino časa prebili skupaj, se igrali in potepali naokrog. Pri noni sva jedli kruh, namazan z maslom in marmelado, ona je vase spravljala nenormalno velike kose. Velikokrat je prespala pri meni, v moji postelji. Stara sem bila pet let in sem komaj dobro začela spati sama, v svoji mali sobi. Nekega večera, ko sva šli spat, je nenadoma potegnila pižamo gor in razgalila prsi, ki so ji že začele brsteti. Za desetletnico je bila kar dobro razvita. Nato je prijela mojo roko in si jo položila na eno od komaj nakazanih dojk. Hotela je, da ji jo božam. Mojo drugo roko je popeljala navzdol, pod trebuh. Hotela je, da z njo krožim tik nad tistim skrivnostnim mestom med nogami, o katerem nisem vedela nič. V bistvu nisem imela pojma, kaj počneva in kaj sploh hoče od mene, bilo mi je nekoliko neprijetno, a stvar se je kmalu končala in potem sva verjetno zaspali.

Česa podobnega kasneje ni počela, a se me je lotila na drug način. Začela me je poljubljati, in to strastno, z jezikom, po francosko. Pri svoji starosti je imela že prav zavidljivo znanje s tega področja. Kmalu sva se poljubljali skoraj vedno in povsod, celo na obisku pri mojih starih starših po mamini strani. Na srečo naju ni nikoli nihče zalotil.

Še vedno se spominjam njenega zagonetnega jezika v svojih ustih. Bilo je mokro, a tudi toplo in prijetno. Bila sem premlada, da bi se v polnosti zavedala, kaj se greva, a verjetno sem občutila neke vrste seksualno ugodje, takšno, kot ga občutim danes, ko se poljubljam z moškim. Tudi takrat sem verjetno mislila, da se poljubljam s fantom. Na neki način sem bila posiljena, saj je bila ona tista, ki me je prva poljubila in me potem brez konca poljubljala, jaz nisem imela praktično nobene izbire. A ravno trpela nisem.

Nasprotno, kmalu sem se noro zaljubila vanjo. Bila je moj fant. Ko sva se nekoč igrali z dečki iz soseščine in sem opazila, da jo privlači Miha, moj sedem let starejši sosed in prijatelj, sem bila bolestno ljubosumna. Kar razganjalo me je. Ko je prišel tisti nesrečni dan in se je morala vrniti domov, sem pretočila reke solz in vse moje bitje je hrepenelo po njej. Telo me je bolelo, tako zelo sem si jo želela. Hrepenela sem, da bi me spet stisnila v svoj objem in me vroče, strastno poljubila, kot je to tako dobro znala. Sanjarila sem, kako se nepričakovano vrne, me dvigne v naročje in me prenaša po vrtu kot svojo princeso, jaz pa vsa blažena lebdim na rokah svojega princa.

To skrajno hrepeneče in boleče stanje je trajalo morda dan ali dva, potem sem pozabila in živela naprej svoje brezskrbno, igre polno otroško življenje.

Čez nekaj let sem imela podobno izkušnjo z drugo sestrično, le da ni bila tako globoka in presunljiva. Igrali sva se, da sva mož in žena, a sva se le površno poljubljali in se malce stiskali med valjanjem po postelji. Pred tem sva obvezno naročili najini teti, v katere spalnici sva se igrali, da mora potrkati, če hoče vstopiti, ker se pač igrava neko posebno igro.

Moje otroštvo je bilo zaznamovano tudi z glasbo. Že takrat se je dalo v grobem zaznati moj poznejši glasbeni okus. Kot petletna deklica sem bila vneta oboževalka takrat zelo popularnega Michaela Jacksona. Moja mama je imela v kuhinji velik, starinski radio. Vedno, ko je ta radio začel oddajati zvoke Michaela, sem pograbila enega od velikih, nerodnih stolov ob jedilni mizi, ga postavila h kuhinjskemu pultu, kjer je imel svoje mesto famozni radio, se usedla in bingljaje z nogami poslušala. Ko sem ga videla po televiziji – njegovi videospoti so se vrteli kar naprej – sem se vedno prilepila na ekran. Oboževala sem komad Black or white. Ne vem, zakaj mi je bil tako všeč. Vem le, da sem občudovala njegovo glasbo in ples.

Pet let je bila pri meni očitno neke vrste prelomna starost, ker se je takrat zgodilo precej stvari. Tudi smrt Freddieja Mercuryja. Spomnim se, kako sva se z mamo skupaj žalostili, ko je po radiu odjeknila novica o njegovi smrti. Tudi mami je bil všeč. Nedvomno je bil karizmatičen. A meni je bila spet všeč predvsem njegova glasba. Ko sem poslušala pesmi Queenov, ki so prihajale iz radia (ne da bi v resnici vedela, da poslušam Queene), so se mi včasih ježile dlake. Pri petih letih sem že zelo dobro vedela, kaj je dobra glasba.

Nekaj podobnega se mi je dogajalo, ko sem po radiu slišala REM, ki so se takrat ogromno vrteli. Komad Loosing my religion sem mnogo kasneje poimenovala »pesem mojega otroštva«. Še danes se mi, ko slišim to skladbo, pred notranjimi očmi samodejno prikaže mala kuhinja mojih staršev, okrogla jedilna miza s svojimi unikatnimi stoli in radio na polički ob oknu (kasneje je mamin veliki radio nadomestil manjši, ki je bil ploščate oblike). V mojih zgodnjih spominih se iz tega radia najpogosteje razlega Loosing my religion, pa tudi Black velvet Alanah Miles, in to sredi sončnega poletnega popoldneva. 

Ko sem dopolnila devet let, sem dobila bratca. To je moj svet za nekaj časa postavilo na glavo. Nič več nisem bila edinka in bila sem skrajno zmedena. A malega Sergeja sem kmalu iskreno vzljubila in se cele dneve igrala z njim. Nisem si mogla več predstavljati življenja brez njega, pa čeprav se je kot dojenček včasih tako drl, da je bil škrlaten v obraz.

Nekako v tistem času sem se zaljubila v sošolca. To je bilo prvič, da sem se zaljubila v fanta. Tudi to je bila zgolj nedolžna, otroška ljubezen. Gašper se mi je zdel strašno luštkan in ves čas sem hotela biti v njegovi bližini. Mislim, da sem bila tudi jaz všeč njemu, ker se je rad družil z mano in je celo izjavil, da sem faca. Spomnim se, da sem nekoč v neki trgovini, kjer sva bili skupaj z mamo, vrgla kovanec v nekakšen vodnjak želja in si vroče zaželela, da bi se poročila z njim. Ko me je mama potem vprašala, kaj sem si zaželela, ji nikakor nisem hotela povedati. Čeprav je silila vame, ji nisem izdala svoje male skrivnosti.

Seveda mi ni treba posebej poudarjati, da že čez leto ali dve nisem imela več niti najmanjše želje, da bi se kdaj poročila z njim.

 

 

Moje sicer mirno in brezskrbno otroštvo sta kalila le dva temna madeža. Prva je bil nepopisen, smrtni strah pred bruhanjem. Kasneje sem si skušala ta strah razlagati z reinkarnacijo – morda sem v prejšnjem življenju umrla tako, da sem se zadušila z lastnim bruhanjem. Kot otrok pa si tega nisem znala razlagati in tudi nisem poskušala. Vsakič, ko sem bila bolna in mi je bilo slabo, sem padla v nekakšno črno luknjo, do vrha in še čez napolnjeno z neznosnim in neobvladljivim strahom. Ta se je tako razrasel, da me je začel moriti tudi takrat, kadar zanj ni bilo nobene realne podlage. To na kratko pomeni, da sem se začela bati bruhanja tudi takrat, kadar sem bila popolnoma zdrava in ni bilo niti najmanjšega znaka ali razloga za bruhanje. Bila so srečna obdobja, ko sem na to svojo obsedenost pozabila, a bila so tudi druga, pogostejša in grozljivo moreča obdobja, ko me je strah hromil do te mere, da nisem mogla jesti. Dovolj je bil že bežen preblisk v možganih, spomin na zadnjo bolezen in občutek, ki sem ga doživela, ko mi je bilo slabo in sem bruhala. Ponavadi je bilo to dovolj, da sem spet zapadla v brezno, iz katerega se pri najboljši volji nisem znala izkopati. Zvečer pred spanjem mi je kar na lepem brez razloga postalo slabo in nisem mogla zaspati, ker sem se bala, da bi v spanju bruhala. Goreče sem molila, se potila in prosila boga in angele, naj me varujejo in naj mirno preživim noč. Velikokrat me je sredi jedi prešinil nenaden strah, v trenutku mi je postalo slabo in vase nisem spravila niti grižljaja več. Moj krožnik je velikokrat ostal napol poln. Starši so me spraševali, zakaj ne jem in se čudili, kako brez teka sem. Nikoli jim nisem povedala, nisem mogla. Niti v sanjah si nisem predstavljala, kako bi jim lahko razložila nekaj, kar je bilo zame tako grozno, da tega nisem mogla ubesediti. V tem svojem strahu sem bila popolnoma sama.

Sočasno s tem, morda pa še prej, me je obsedalo še nekaj drugega, še veliko bolj nerazložljivega. Velikokrat sem med spanjem ali v polsnu imela nekakšne sanje, v katerih so me obkrožale čudne, nerazločne temne postave, ki so me počasi, a vztrajno obkoljevale, dokler mi niso prišle povsem blizu in me začele stiskati. Skladno s tem se je pojavljal grozljiv občutek nekakšnega pritiska v očeh, ki je bil nevzdržen. Ta pritisk sem občutila, ko sem imela zaprte oči, in dojemala sem ga kot nekaj črnega, temačnega in neznosno groznega, neverjetno mučnega. Marsikdaj se je ta občutek pojavil celo v budnosti, ko sem bila povsem pri zavesti in sem imela odprte oči. Spomnim se, kako sem nekega lepega poletnega dne v precej zgodnjem otroštvu tičala v hiši in gledala televizijo. Prav takrat me je spet obiskala tista pošastna stvar s temnimi prikaznimi, ki mi pritiskajo na oči, da ne morem niti gledati niti mižati. Takrat je na vrata, ki so vodila iz dnevne sobe na teraso, prišel moj oče in me povabil, naj pridem ven. Oba z mamo sta bila zunaj. Odklonila sem. Oče se je začudil, verjetno me je vprašal, kaj mi je, a jaz sem le odkimala. Ko je odšel, so se mi po licih ulile solze. Moje trpljenje je bilo neznosno. Želela sem si iti ven, želela sem si živeti normalno, brezskrbno, kot naj bi živel otrok, brez teh hudobnih prikazni (o tem, da so hudobne, sem bila povsem prepričana), ki mi ne dajo miru in hočejo od mene kdo ve kaj.

Nisem imela pojma, kaj hočejo od mene, a zdelo se je, kot da nekaj hočejo. Kasneje sem si tudi ta pojav razlagala z reinkarnacijo in prejšnjimi življenji. Morda je bila groza, ki sem jo doživljala kot otrok, spomin na prejšnje življenje, ki pa je bil preveč zabrisan in simboličen, da bi ga lahko razumela ali si ga vsaj poskušala razložiti. Mojo teorijo je podpiralo dejstvo, da je strašni spomin z leti vse bolj bledel, dokler me ni naposled skoraj povsem pustil pri miru. Čim bolj se je oddaljevala točka mojega rojstva na ta svet, tem redkeje me je trpinčila groza, ki sem jo izkušala kot otrok. Nekje v najstniških letih me je le še tu in tam, ponavadi pred spanjem, obiskal mučni občutek pritiska v očeh in črnine, ki ga je spremljala. Vsakič me je zalotil nepripravljeno, da sem od groze lovila sapo in na stežaj razpirala oči. Največkrat niti to ni pomagalo. Minilo je samo od sebe in pri tem nisem mogla nič. Trpela sem, dokler ni popustilo in sem lahko v miru zaspala. V takih trenutkih mi je pomagala molitev. Prosila sem angele, naj mi pomagajo, naj preženejo prikazni, ki mi pritiskajo na oči in me morijo. Vselej je pomagalo. Takrat sem spoznala, da je dobro neštetokrat močnejše od zla in da ni važno, kaj vse me muči; če prosim za pomoč dobra bitja, bom pomoč dobila.

Obenem sem se medlo zavedala, da imam v sebi nekakšno moč, ki je sposobna premagati zle sile, če se le osredotočim nanjo. Ta moč je prvič v polnosti prišla do izraza, ko je umrla moja stara mama po mamini strani. Imela sem jo zelo rada, bila mi je kot druga mama. Oboževala sem njen kruh, ki ga je pekla, in krompirjeve svaljke, ki jih je pripravljala samo zame, ker je vedela, kako jih imam rada. Ko je umrla, sem imela petnajst let. Vsa številna družina se je zbrala v njeni sobi, kjer je odšla s sveta. Takoj po njeni smrti smo začeli moliti rožni venec. Nekako samodejno je bilo določeno, da sem ga vodila jaz, ker sem bila edina, ki sem bila tega sposobna. Vsi ostali so namreč neutolažljivo jokali. Jaz pa sem od nekod globoko v sebi potegnila neomajen mir in moč, ki sta mi pomagala, da sem vodila molitev. Moj glas je bil močan in trden. Nisem se zlomila. Mama mi je kasneje povedala, da se je čudila, od kod sem pobrala tolikšno moč, medtem ko sta me obkrožali vsesplošna žalost in bolečina.

Druga neprijetna stvar, ki je včasih razburkala moje otroštvo, so bile konstantne zdrahe med mojimi starši in očetovo materjo, mojo nono. Ta neverjetno prepirljiva ženska moji mami nikakor ni mogla odpustiti, da ji je ukradla sina. Zato jo je hodila trpinčit. Solila ji je pamet in ji težila na vse možne načine, podtaknila ji je celo neko krajo, skratka, dovolila si je marsikaj. Ob vsem tem pa svojega sina sploh ni imela rada. Hotela ga je zgolj posedovati in ker je mislila, da ji bo to uspevalo do konca življenja, je bila seveda skrajno razdražena, ko je uvidela, da njen sin pripada drugi ženski. Bilo je veliko odkritih prepirov, ki pa so šli bolj ali manj mimo mene, ker sem bila pač otrok. Šele čez leta sem izvedela, kaj vse je morala mama pretrpeti. Medlo se spomnim nekega prepira v delavnici mojega očeta. Mama me je držala v naročju, nona ji je stala nasproti in med njima so letele strupene besedne puščice.

Nona je bila do mene večinoma prijazna, velikokrat sem šla k njej v prvo nadstropje, kjer sva se ure in ure igrali s skodelicami in krožnički. Včasih sem si tako želela še ostati, da sem se pretvarjala, kot da odhajam dol, potem pa sem se priplazila nazaj, tako da me ni videla, in se skrila na tleh v dnevni sobi. Enkrat sem se, ravno v trenutku, ko me je zagledala, pošteno udarila z glavo v radiator, pod katerim sem se skrivala, in tako se je moj poskus, da bi še ostala, končal zelo neslavno – z jokom.

Včasih, ko sem se igrala zunaj in sem počela kaj posebnega – še sama ne vem, kaj, a kaj hudo vratolomnega zagotovo ne – mi je nona zaklicala: »Živa, ne tako, si boš razbila glavo!« Te njene besede so se mi zdele skrajno nerazumne. Moj odgovor je bil vedno: »Kako naj si jo razbijem, saj ni iz stekla!« In sem se zasmejala.

Kakšna je bila pri vseh teh prepirih in zdrahah vloga mojega deda, mi še zdaj ni čisto jasno, vem le, da je bil do mene vselej zelo prijazen in ljubeč. Vsakič, ko me je videl, je vzkliknil: »Lučkica moja!«, me pobožal po glavi in mi dal poljubčka. Imela sem ga rada. Dobro sem si zapomnila, da me za razliko od none ni nikoli grajal, če sem bila poredna. Umrl je, ko sem bila stara osem let, le nekaj mesecev po Sergejevem rojstvu. Njegova smrt me je prizadela. Še danes se mi zdi nepravično, da je moral umreti toliko prej kot njegova žena, ki je še danes živa. Nekatere ljudi zloba drži pri življenju.  

Ko sem bila stara sedemnajst let, smo kar na lepem v časopisu opazili oglas, da je hiša, v kateri živimo, naprodaj. Očetova mati in sestra sta se brez naše vednosti ali privoljenja odločili, da hišo prodata. Nona se je preselila v drug kraj. Mi pa smo začeli proti svoji volji sprejemati vse številnejše kupce, ki so se ustavljali na našem dvorišču in si ogledovali hišo. Sosedje so si privoščljivo meli roke in se hehetali v pest. Kmalu je prišla prava stranka in vse je šlo – velika hiša, ki jo je moj oče zgradil s svojim očetom, velika delavnica za hišo, v kateri je opravljal svojo obrt, dva velika vrtova in moj in Sergejev dom. Prizorišče najinih najljubših iger in mojih najglobljih sanj. Vse moje ceste, moja drevesa in moja trava, moje pokopališče malih živali, vse je šlo. Prišla je tujka in pobasala hišo in vse, kar je spadalo k njej, v svoj žep. Točno takrat je umrl moj bratranec, ki je že dolgo bolehal za levkemijo. Bolečina je bila neznosna. Bil je moj najljubši bratranec, ker me je v otroških igrah vedno branil pred ostalima dvema, bolj divjima. Imela sem ga zelo rada, a je moral umreti, še preden je dopolnil dvajset let. Na dan njegovega pogreba so nas začeli metati iz hiše. Morali smo vlačiti ven svoje pohištvo, medtem ko so oni v isti sapi svoje vlekli noter. Gospa je prišla kuhat na naš štedilnik. Zvečer so sedeli na balkonu, kadili in se hehetali, medtem ko smo mi odvažali še zadnje stvari in jokali za njim, mojim najljubšim bratrancem.

Preselili smo se v staro hišo v isti vasi, ki je bila last moje tete in njenega moža, družine, ki je pravkar izgubila sina in brata. Če ne bi dobili te velikodušne ponudbe, bi pristali na cesti.

 

 

V gimnaziji je bila moja najboljša prijateljica Tadeja, sošolka, s katero sva tičali skupaj vse od prvega letnika in druga na drugo vplivali na ne ravno pozitiven način. Njen vpliv je bil večji, a kljub moji takratni vodljivosti in negotovosti vase sem imela dovolj trdno hrbtenico, da nisem nikoli začela kaditi ali piti. Prijateljstvo z njo je imelo za posledico tudi druženje z njenimi bivšimi sošolkami, ki so za razliko od naju hodile na ekonomsko šolo in so bile poleg kajenja še bolj vnete ljubiteljice alkohola. Nekajkrat sem poskusila kaditi in se počutila neznansko kul, čeprav mi je bilo v resnici odvratno. Okus je bil ogaben in razen občasnega eksperimentiranja na zabavah s prijateljicami nisem nikoli zares kadila. Tudi pila sem zelo poredko in zares pijana nisem bila nikoli. Vem pa, kako je biti rahlo v rožicah. Enkrat se mi je jezik tako razvezal, da sem bila še sama presenečena. Jaz, ki sem bila vedno tako redkobesedna in plaha, sem nenadoma govorila in nakladala do onemoglosti (sogovornikove, ne moje).

S Tadejo sva imeli pogosto globoke pogovore o različnih temah, med drugim tudi o veri, krščanstvu in cerkvi. Čeprav je bila vzgojena v krščanskem duhu, je bila zagrizena nasprotnica te veroizpovedi. Njeni argumenti so bili tako prepričljivi in tako logični, da sem jo razumela in kmalu še sama prevzela podobno razmišljanje. Bilo mi je všeč, da razmišlja z lastno glavo in da ne sledi vsem ostalim poslušnim ovcam, ki dopuščajo, da nekdo drug razmišlja namesto njih. Njen jezik je bil sočen in neposreden, vedno je brez dlake na jeziku povedala, kaj si misli.

»Pojutrišnjem je Velika noč,« mi je na primer rekla nekega petka pred največjim krščanskim praznikom. »A konec koncev – kaj pa to sploh pomeni? Vsi ti prazniki, ki so nekoč imeli neko duhovno vrednost, so danes docela skomercializirani in zmaterializirani. Danes so to predvsem prazniki trgovskih centrov, nakupovanja in zverinskega žretja. Samo koliko zajebanih tepcev po takšnih praznikih pristane v bolnišnici. Mislim, nimaš besed.

Poleg tega že dolgo več ne verjamem v katoliško cerkev. Moja vera ni vera v neke samooklicane bogove in njihovo institucijo, zgrajeno na zločinih in nakopičenem materialnem bogastvu; jaz verjamem vase. In seveda v Dobro, v Ljubezen, ki je Bog, v Vesolje in v popolni, božanski red njegovih zakonov in vseh stvari. Verjamem v neskončno moč Ljubezni in verujem v Življenje. In za to ne potrebujem nobenih posrednikov in nobene cerkve.«

Bila je razgledana in načitana, zato mi je včasih citirala misli znanih oseb. Na primer Osha, svojega priljubljenega filozofa in mistika, ki sem ga tudi sama kasneje zelo rada prebirala.

»Ni Boga; samo mi smo si ga izmislili,« je govorila. »Ni nobenega častitljivega starca, ki bi bdel nad nami in mirno gledal blodnje in zablode, ki jih uganja človek – njegova stvaritev. "Eksistenca je samooplajajoča," pravi Osho. Eksistenca se sama upravlja – od znotraj. In ko se človek začne uglaševati z naravo, ne rabi več boga. Narava je Bog. Ljubezen je Bog, samo življenje je Bog. Ničesar in nikogar ni nad nami, je pa vse v nas. Vse skupaj je neločljivo, je ena sama celota, enost. Vsi smo eno, vse je eno. Ločenost je samo navidezna.

"Bog je le skupno ime za vso zavest, ki obstaja na svetu; Bog ni neka oseba."

"To je rajski vrt,"« je navajala s posebnim žarom. »To je to, Živa, nobenih nebes ni tam na nebu, nebesa so tukaj in zdaj. Ali pa pekel, kar koli pač izbereš. Kot je rekel Wayne Dyer: "Nebesa na Zemlji niso kraj, ki bi ga bilo moč najti, temveč zavestna izbira, ki jo morate narediti."«

Strinjala sem z njo in pogosto razmišljala o njenih besedah. Nisem se mogla strinjati z vsem, kar je počela, vsaj ne s kajenjem in popivanjem. Sem pa globoko razumela njena transcendentalna razmišljanja in jih tudi ponotranjila.

 

 

Številne neuslišane ljubezni, ki so se zvrstile v mojih najstniških letih, so bile večinoma muhe enodnevnice, ene bolj, druge manj. Na prvo »resno« ljubezen sem morala počakati do sedemnajstega leta, ko sem izbrala oziroma, bolje rečeno, bila izbrana od svojega prvega fanta. Bila je nekako usodna zveza, čutila sem, da naju nekaj vleče skupaj in da imam pri tem zvezane roke.

Spoznala sva se na Tadejini rojstnodnevni zabavi, le dober mesec po naši travmatični selitvi.

Na praznovanje Tadejinega sedemnajstega rojstnega dne je njena prijateljica Ines pripeljala svojega fanta, ta pa je pripeljal svojega najboljšega prijatelja in sodelavca Simona. S še dvema prijateljicama smo se vsi skupaj dobili v piceriji v kraju P. O Simonu sem že marsikaj slišala od Tadeje – da je čeden, da je športnik, da ne kadi in ne pije, povrhu pa ima črnega BMW-ja – in izrazila sem željo, da bi ga spoznala. Morda ga je prav zato povabila na svojo rojstnodnevno zabavo. 

Ko smo se v piceriji posedli za mizo, mi ga je predstavila. Podala sva si roki in že ob stisku dlani in njegovem pogledu, ki se je strmo srečal z mojim, sem nekaj začutila. Bil je dobrih šest let starejši od mene, svetlolas in privlačne postave. Bil je umirjen, ni veliko govoril. Skratka, bil mi je precej podoben.

Ves čas večerje sem čutila njegove oči na sebi. Vedela sem, da ne izgledam slabo in da sem večini fantov všeč. Tudi jaz sem imela svetle, naravno blond lase, ki so mi v dolgi, rahlo valoviti grivi padali do sredine hrbta. Poleg las so bile moj največji adut zeleno-modre oči: marsikdo mi je že rekel, da so lepe, da človeka kar hipnotizirajo. Bila sem vitke, skladne postave, ne previsoka, z oblinami na ravno pravih mestih. Zato me ni presenečalo, da je, ko so moje prijateljice kot ponavadi zbijale šale, Simon večino časa molčal in me požiral z očmi. Konec koncev sem bila tega že navajena, saj sem v šoli marsikdaj prestregla kakšen občudujoč pogled s strani pripadnika nasprotnega spola in tu pa tam tudi kakšno opazko na račun mojega videza, za katero seveda ni bilo mišljeno, da bi jo morala slišati.  

Ko smo pojedli, smo se odločili, da gremo še nekam na pijačo. Pristali smo nekje zunaj, na nekakšni fešti, in jaz sem zmrzovala. Bila je neobičajno hladna septembrska noč.

Ko smo se nato v zgodnjih jutranjih urah končno odpravili proti domu, sem se znašla na sprednjem sedežu njegovega avta. Zadaj sta sedeli Lea in Samanta, slednja tako pijana, da je moral Simon enkrat ustaviti, da se je šla izbruhat. Medtem ko sta dekleti zadaj uganjali pijanske norčije, sva midva tiho sedela spredaj, ne da bi rekla drug drugemu besedico, in vendar sva se na neki nedoumljiv način povsem razumela.

Vztrajal je, da me pripelje direktno do doma in me tudi je – prav do hiše, v katero smo se pred kratkim preselili. Tako je izvedel, kje živim, kar mu je prišlo prav že naslednji dan.

Naslednjega dne, bila je nedelja, je bila v Tadejini vasi neka prireditev in že prejšnji večer me je povabila, naj pridem. Rekla sem, da ne bo šlo, ker bom sama doma in ne bom imela prevoza. Tedaj pa se je Simon ponudil, da me pride iskat. Bila sem prijetno presenečena in sem privolila.

Naslednje popoldne je res prišel, a ne sam, ampak v spremstvu nepogrešljive Ines. Na poti smo se ustavili na bencinski črpalki in kakor hitro je Simon zapustil avto, je Ines navdušeno izbruhnila: »Živa, Simonu si všeč, veš?« Ne bi mogla reči, da sem bila ravno presenečena, a sem se vseeno malo prenarejala: »Ma ja! Kaj res?« Ona pa: »Ja, ja, res. Včeraj je rekel. Ampak pst.« Torej ji je naročil, da mi tega ne sme povedati. A le kako bi lahko Ines bila tiho!

V kraju Z. smo se dobili s Tadejo in Leo, nekaj časa viseli pri Tadeji doma, potem pa me je odpeljal nazaj. A ni me hotel tako hitro izpustiti iz rok, predlagal je, da greva še na pijačo. Nič nisem imela proti in tako sva se ustavila na pijači blizu mojega kraja. Ko sva sedela drug drugemu nasproti za majhno mizico, je moja plahost delovala s polno paro, govoril je v glavnem on, čeprav ne veliko. Njegov pogled, uprt vame, je bil še bolj goreč kot prejšnji večer. A nič se ni zgodilo. Odpeljal me je domov, me odložil točno pred hišo in odšel.

Ne bi mogla reči, da sem se takoj zaljubila, nikakor ne. Bil mi je všeč, to pa je tudi vse. Naslednji dan mi je Tadeja v šoli povedala, da bi Simon rad mojo telefonsko številko. Rekla sem Ines, naj mu jo posreduje. Ona pa je namesto tega dala meni njegovo številko. Poteza emancipirane ženske? Kaj pa vem, jaz bi raje videla, da bi on naredil prvi korak. A nisem imela izbire, imela sem njegovo številko, on pa moje ne, zato sem mu poslala sms. Takoj je odgovoril in tako se je dopisovanje začelo. Kmalu me je tudi poklical in že sredi tedna sva šla na prvi zmenek.

Na tretjem zmenku sva se prvič poljubila. Način, kako me je objemal in stiskal k sebi, je bil čudovit. Sedela sem mu na kolenih, govoril mi je, da sem »kokola«, poljubljal me je po vratu, mi pošiljal mravljince po telesu in počutila sem se kot v sanjah.

Zmenki so se vrstili, hodila sva na sprehode in pijače. Bila je jesen in nato zima, zato nama kaj dosti drugega ni preostalo. Z roko v roki sva se sprehajala, se pogovarjala, se objemala in poljubljala. Na pijačah sva se prek mize zaljubljeno gledala in se držala za roke. Velikokrat sem ga zalotila, da me gleda tudi takrat, ko jaz gledam stran. Večkrat je rekel: »Ne smem te več toliko gledati, ker si preveč lepa.«

Vse pogosteje sva se strastno poljubljala in mečkala na zadnjih sedežih njegovega BMW-ja. Vzdihoval je moje ime in govoril: »Joj, zakaj si tako dobra …« Bilo je očitno, da ga razganja od poželenja po meni. Ni minilo več kot nekaj mesecev in izgubila sem nedolžnost. Malo pred svojim 18. rojstnim dnem. V njegovem BMW-ju.

Prvič me je grozno bolelo in niti malo nisem uživala. A kaj kmalu sem se privadila in bolečina se je spremenila v prvovrsten užitek. Odprl se mi je popolnoma nov svet, katerega obrise sem sicer slutila že kot otrok, nisem pa ga še v polnosti izkusila. Spoznala sem, da je telesna ljubezen med dvema človekoma nekaj najlepšega, kar je mogoče izkusiti v fizičnem svetu.

Na začetku je bilo res pravljično. Na pustni večer, ko nisva bila skupaj, me je poklical ves v rožicah in izjavil: »Živa, ljubim te, daj, poroči se z mano.« Nisem ga jemala resno, vedela sem, da v treznem stanju nikoli ne bi izrekel česa takega. Pravzaprav mi je samo takrat rekel, da me ljubi.

Ker so bila najina srečanja večinoma omejena zgolj na seks ter kakšno pijačo in sprehod tu in tam, je pravljica dokaj hitro minila. Vedno več stvari na meni in v zvezi z mano ga je začelo motiti. Nisem se prav oblekla, ta kos oblačila se ni ujemal z onim kosom … Začel mi je tudi očitati, da se nič ne potrudim za najino zvezo. Da se trudi samo on. Zanj je dovolj velik trud predstavljalo že to, da se je enkrat ali dvakrat na teden odpeljal v pol ure oddaljen kraj, pobral punco, ji plačal pijačo in jo dal dol v avtu.

Nič čudnega, da sva se do poletja že izpela, a vseeno je kot strela z jasnega vame udaril njegov predlog, da se nekaj časa ne bi videla. Da bi naredila nekakšen premor, dolg dva tedna ali en mesec, pa bi potem videla, kako bo. To se mi je zdelo kot napoved konca, a sem se strinjala. Odločena sem bila, da si bom spet pridobila njegovo naklonjenost in ga, ko se po enem mesecu spet vidiva, na novo očarala.

Seveda se ni zgodilo nič takega. Ponovno sva se dobila, a bil je že bolj oddaljen kot vrh Mount Everesta. Po zadnjem srečanju me ni nikoli več poklical niti se ni odzival na moje sms-e in klice. Preteklo je nekaj časa, preden sem končno sprevidela, da me noče več videti. Zadnjič sem ga poklicala na njegov rojstni dan. Tokrat se je oglasil. Bil je zadržan in precej uraden. Ko sem mu voščila, sem ga vprašala: »Torej zdaj niti prijatelja ne bova več?« Odgovoril je, da prijatelja sva pa že lahko.

Je prijateljstvo med ljubimci, ki se razidejo, sploh možno? Mislim, da ne. Bolje, da se nikoli več ne vidijo – vsaj na začetku. Če se čez leta slučajno ponovno srečajo, potem morda, kdo bi vedel.

Zadnjič sem ga videla na božičnem rock koncertu, na katerega sem šla s Samanto. O najinem prijateljstvu ni bilo nobene sledi in po tistem se nisva ne videla ne slišala nikoli več.

 

 

Že pred začetkom naslednje pomladi je prišla nova romanca, a veliko krajša in še bolj pomilovanja vredna kot prva. Kar na lepem sem začela dobivati sms-e od popolnega neznanca, ki me je, vsaj tako je trdil, nekje videl in si me je obupno želel spoznati. Ne vem, od koga je dobil mojo telefonsko številko. Ime mu je bilo Denis in bil je deset let starejši od mene. Pošiljal mi je na tone opolzkih sms-ov, v katerih je opisoval, kaj vse bi počel z mano. Klical me je in s sporočili mi ni dal miru niti, ko sem bila v šoli. Takrat sem hodila v četrti letnik, bližala se je matura in res nisem imela časa ubadati se z nekakšnim spolnim manijakom. A vseeno me je pregovoril, da sva se dobila na pijači.

Že v prvem trenutku, ko sem ga zagledala, mi je bil simpatičen. Ni odmaknil oči z mene in rekel je, da sploh nisem tista, ki jo je hotel spoznati, a nič hudega, ker sem mu še veliko bolj všeč kot ona, za katero sploh ne ve, kdo je. Nisem vedela, kaj naj si mislim in sem samo zmajala z glavo. Kdo, za vraga, mu je dal mojo številko? Tudi tega ni vedel, dobil jo je pač od neke punce, ki je trdila, da me pozna. Uganka, ki ji nisem nikoli prišla do dna.

Ko sva popila pijačo in odšla iz lokala, me je povabil, naj za trenutek sedem v njegov avto. Zunaj je bilo zelo mrzlo, zima je mahala z repom. Sedela sva v avtu in se gledala. Za razliko od Simona je bil temnolas, ne bi mogla reči, da je bil ravno pretirano čeden, a nič manj čeden ni bil od Simona. Vsekakor je bil privlačen. Njegove oči so se utapljale v mojih. Ni me mogel nehati gledati in govoril je: »Tvoje oči … kako se svetijo!« Požirala sva se s pogledi, med nama je lebdela magnetna privlačnost. Vleklo naju je skupaj in njegovo vprašanje »Te lahko poljubim?« je bilo skoraj brez pomena. Prikimala sem in najine ustnice so trčile v strasten poljub. Njegove roke so bile povsod in morala sem se mu dobesedno iztrgati. »Moram iti,« sem rekla. »Ne še,« je zastokal in me spet potegnil k sebi. Še nekaj časa sva se brezupno poljubljala, potem mi je le uspelo zbežati. Saj ne, da sem si to želela. A tako me je zbegal, da sem hotela pri priči stran od njega in nekoliko premisliti o vsem skupaj.

Dopisovanje prek sms-ov se je nadaljevalo s potrojeno močjo in strastjo. Prevzela sem njegov opolzki ton, ki me je zabaval. Ob jutrih me je namesto budilke zbujal njegov glas na telefonu, v šoli so mi krajšala čas njegova sporočila. Še nekajkrat sva se dobila in izvedela sem marsikaj o njem. Imel je nekaj let starega sina, z bivšo, ki jo je pustil, ko jo je zalotil v postelji z drugim. Ta bivša mu je še vedno težila. Bil je avtoprevoznik in večino svojih sočnih sms-ov mi je poslal izza volana tovornjaka.

Bil je nor name. Najini zmenki so potekali skoraj izključno v kabini njegovega tovornjaka, kjer sva se brez konca poljubljala, objemala in mečkala. »Joj, kako si sladka, zakaj si tako sladka?« me je kot iz uma spraševal in z mano počel vse tisto, kar mi je obljubljal v svojih sms-ih. A kljub temu nikoli nisva šla do konca. Zakaj? Predvsem zato, ker je bil tako obupno sramežljiv, da si ni upal kupiti kondomov. Česa vsega ne vidiš.

Hodila sva komaj kakšne tri mesece, ko mi je vse skupaj začelo na moč presedati. Zavedala sem se, da z njim zapravljam čas, tistih nekaj prijetnih uric, ki mi jih je podaril v svojem tovornjaku, pa tega ni moglo odtehtati. A nisem imela dovolj poguma, da bi mu to povedala v obraz, ker sem vedela, da bo zelo prizadet. Zato sem ga odslovila kar prek sms-a. To je sprožilo pravo poplavo skrajno obupanih klicev in sporočil z njegove strani. Rotil me je, jokal, prosil … A nič ni pomagalo, ker do njega nisem čutila več niti senčice tistega, kar sem čutila na začetku. Hotela sem biti poštena do njega, kot hočem biti poštena do vsakogar. Še nekaj časa je izlival svoj obup in žalost prek sms-ov, potem je verjetno nekako prebolel. Gotovo sem se mu zdela brezčutna. A jaz se le nisem mogla pretvarjati.

 

 

 

PIŠEM ...

Pišem roman! Končno. Bil je že čas. Že odkar sem na tem svetu, se trudim, da bi ga spravila iz sebe, da bi rodila to stvar iz besed, ki jo nosim v sebi že od malega in me dolgoletna nosečnost že pošteno utruja. In zdaj se končno rojeva. Že neštetokrat sem poskušala, že stokrat sem začela pisati zgodbo, pa sem vedno odnehala. Morda zato, ker sem vedno pisala o izmišljenih stvareh, o stvareh, ki z mano osebno niso imele nobene zveze. Zdaj pa sem naposled ugotovila, da je edina možnost, da spravim to knjigo na svet, ta, da napišem svojo lastno zgodbo. Zgodbo svojega življenja. Ne točno tako, kot se je v resnici dogajala in ne do potankosti takšno, a vendar, v osnovi, v temeljih - zgodbo mojega življenja. Potemtakem je to delno avtobiografski roman? Ne vem in me tudi ne zanima, jaz samo pišem. Izpisujem vse tisto, kar se je v meni nabiralo leta in leta, že vse od mojega rojstva naprej in morda še prej. Nekaj se je odprlo in zdaj dere iz mene v potokih. Lahko se samo zahvalim vesolju, da se je končno zgodilo.