I'm back!!! And I'll be there ...

Zakaj bi zanemarila svoj stari blog? Zakaj bi imela samo blog o hrani, saj se vendar v življenju ukvarjam še s čim drugim, ne samo s hrano!

Takole razmišljam že nekaj časa, zato sem se odločila, da bom obnovila svoj stari blog z imenom "Razorožiteljica". Tukaj bom pisala o drugih, s hrano nepovezanih temah, in objavljala fotografije narave, živali in podobnih posrečenih bitij/situacij/stanj. Tako bom poleg drugih koristi tudi malo obnovila svojo že leta pozabljeno in nekam vstran potisnjeno ljubezen do fotografije ... Zato nikar ne pozabite na Razorožiteljico ... Razorožiteljica is back! ;)

 

 

NARAVA

 

Zadnjič sva z mojim dragim udarila triurni pohod v naravo in bilo je čudovito ... Itak totalno uživam v dolgih pohodih v naravi. Čim daljši so, tem bolje :).

 

Grmača ali "Matenjski triglav" - hrib nad Matenjo vasjo ;).

 

Pufff, kako je meni težko ...

 

 

Jack in the nature. ;) 

 

Ni lepšega kot hoditi, hoditi in hoditi v naravi, dihati svež zrak in hoditi, dokler te ne bolijo stopala in jih moraš potem, ko prideš domov, dvigniti na mizo in malce zmasirati ... A počutiš se odlično, čeprav malce utrujeno, počutiš se napolnjen z energijo, ki jo lahko dobiš samo tam in nikjer drugje.

Pa še kakšno zanimivo živalico lahko srečaš ... ti dve bogomolki sta že od zadnjič, celo na mojem blogu o hrani sta se znašli ;).

 

 

 

Hello Goodbye

Razorožiteljica se je preobrazila v Sladostrastnico! Od zdaj naprej me lahko berete na naslovu http://sladostrastnica.blogspot.com. Tam se bodo dogajale povsem drugačne stvari ... ali pa niti ne tako zelo drugačne, kdo bi vedel? Skratka, vse, ki ste me do zdaj brali, vse, ki me niste, in vse, ki ste me hoteli, pa ste šele zdaj odkrili ta moj blog, pozivam, da me poiščete na že omenjenem naslovu, kjer se nahaja nov blog, imenovan Sladostrastnica.
Prijetno branje in še kaj drugega! (Kaj je tisto drugo, boste odkrili z branjem.)

Spremembe!!!

Tako, zdaj se pa bliža velika sprememba ... Pišem po več kot enem mesecu in sporočam, da se bo moj blog v bližnji prihodnosti postopno in počasi, a korenito spreminjal. Ime je že zamenjal, a to je šele kapljica v morje, ki zgolj od daleč nakazuje, v katero smer se bo pomaknila tematika bloga. Zaenkrat naj torej vse skupaj še malo ostane skrivnost, izdam le, da bo moj blog začel poročati o moji novi dejavnosti, s katero se zadnje čase poglobljeno ukvarjam. No, to sicer ni moja "nova" dejavnost, ker se z njo ukvarjam že dolgo, le da je bilo do zdaj vse skupaj bolj na ljubiteljski ravni. Hobi. Zdaj pa, kot vse kaže, se bo zadeva sprevrgla v posel. V nekaj, od česar bom živela; ali vsaj poskušala živeti.
Tisto, kar je na mojem blogu do zdaj najbolj manjkalo, so bile slike. In te bodo kmalu začele prihajati. No, pri takšnem blogu, kot je tale bil do sedaj, slike niti niso bile tako nepogrešljive. A pri novem blogu, ki se zdaj počasi rojeva, bodo še kako potrebne in zaželene. Torej, vsega bo dovolj: slik in besed.
Ampak malo bo še treba počakati, tako pač je. Trenutno je zadeva na nekakšni mrtvi točki. (S tem mislim svoj blog, in samo blog!) A rojevajo se nove stvari in to s pospešeno hitrostjo. Zato ... le še kanček potrpežljivosti in potem boste lahko brali povsem prenovljeni blog bivše Razorožiteljice - Sladostrastnice ;).  

Kako sovražim grozilne mejle!!!

Kdo še ni dobil vsaj enega takih mejlov v svoj predal z elektronsko pošto? In koliko je takih med nami, ki vselej zvesto izpolnijo, kar tak mejl naroča, ker si mislijo, hja, pa naj bo, za vsak slučaj, nikoli ne veš, bolje, da se zavarujem, za vsak slučaj. In točno to je namen oseb, ki ustvarjajo takšne mejle. Da nas držijo v strahu. Le še eden od mnogih prikladnih načinov za večno razpihovanje strahu v ljudeh. In vraževerja. Nesmiselnega praznoverja, podprtega z verskim ozadjem, ki ima od vseh največjo moč. Prefrigano, ni kaj.
Kakšno podlo izkoriščanje svetih verskih simbolov za najbolj negativne, najbolj hudobne namene! Kakšno premišljeno ustrahovanje ubogih ljudi, ki ne znajo misliti z lastno glavo. Stavim, da so taki mejli nabiti z negativno energijo in tako programirani, da se tisto, s čimer grozijo, če jih prejemniki ne pošljejo naprej, lahko res zgodi - samo zato, ker prejemnik v to verjame.
Ravno pred kratkim sem spet dobila en tak mejl. (Niti slučajno ni bil prvi, kje pa.) Na sliki je Marija, tik pod njo pa majhen angel. Zdi se, kot da ta Marijo drži na svojih rokah. To "čudežno" sporočilo zgleda takole:

Zadeva: Ja, to je pa en mail za naprej...
Za:

Argentinski predsednik je ta mail zbrisal in čez 8 dni mu je umrl sin. Nek moški, ki je prejel ta mail, je sliko poslal prijateljem in zadel na loteriji. Alberto Martinez je naročil tajnici, naj kopira to sliko in jo pošlje dalje.
Ker je pozabila na kopije, je čez nekaj časa izgubila službo, on pa je ostal brez družine. To pismo je čudežno. Ne pozabi ga poslati dalje vsaj 20 osebam v roku 13 dni in doživel-a boš presenečenje.

--
RR

Ko začnem brati takele grožnje, že tisočkrat prežvečene in milijonkrat ponovljene v bilijonih podobnih mejlov, se mi kar pritisk dvigne. Stavit grem, da si je to izmislila sama Marija, Jezusova mati, o ja, prav gotovo. Ona je grozovito maščevalna in hudobna. In kaj je tisto tam zadaj, tik nad angelom in za Marijo? Stavim, da tega ni opazil nihče od neštetih prejemnikov tega mejla. Meni se tiste črne zadeve zdijo sumljivo podobne hudičevim rogovom. In tudi SO hudičevi rogovi, ker je takšen mejl lahko samo hudičevo delo, ne pa božje!
In zakaj, lepo prosim, je treba ta mejl poslati ravno dvajsetim osebam? Enkrat dvajsetim, drugič osmim, tretjič desetim itd. Kar se mene tiče, sploh nimam toliko oseb v svojem imeniku. Pa tudi, če bi jih imela, to ne bi prav ničesar spremenilo. V nobenem primeru ne bi mejla posredovala naprej.
Treba bi bilo enkrat za vselej razkrinkati avtorje takih bednih poskusov ustrahovanja ljudi, ki pa, žal, še vedno in še kako delujejo. Zbudite se že enkrat, ljudje! Kdaj boste spoznali, da gre samo za negativno energijo, ki se jo trosi po internetu, in da vse te bolne grožnje, ki so premišljeno podprte z najbolj svetim in najmočnejšim simbolom na tem svetu, nimajo nobene moči nad vami, če se vi tako odločite! Pokličite raje k sebi dobre, pozitivne energije Jezusa, Marije, angelov, vilinov, samorogov, Bude, Krišne, kogarkoli. Te bodo nemudoma pometle z vsem tem bolnim negativizmom, ki so ga ustvarili najpritlehnejši med ljudmi.

Prostočasne dejavnosti etc.

Spet je branje eno glavnih in temeljnih opravil na mojem vsakdanjem urniku. No, saj kdaj pa ni? Le da je nekaj časa bolj, potem nekaj časa manj. Zdaj pa se počasi že pripravljam na naslednji mesec, ko bo časa za branje veliko veliko manj - če ga sploh bo kaj. Čisto mogoče je, da sploh ne bom imela časa za branje in na to neprijetno dejstvo se moram že vnaprej psihično pripraviti. Zdaj še lahko berem po nekaj ur na dan, potem pa si tega brez dvoma ne bom mogla več privoščiti.
Trenutno berem Žensko francoskega poročnika. Ta čudovit roman sem enkrat že prebrala, a je to že tako daleč nazaj (bilo je enkrat v zgodnjih srednješolskih letih), da mi je zdaj skoraj tako, kot da ga berem prvič. Opazila sem, da vsebino knjig, ki jih berem, potem precej hitro pozabim. V nekaj letih gre skoraj vse iz spomina - morda ostane bistvo ali pa še to ne. Verjetno je tako zaradi velike količine prebranih knjig. Enostavno ne moreš si vsega zapomniti, ker je tega preveč. Saj zato pa pride prav ponovno branje istih knjig. Prav lepo je brati knjige, ki si jih nekoč že prebral, a se le medlo, komajda še spomniš okvirne vsebine. Ko se ti potem med branjem počasi, postopno obuja spomin na že prebrano, je prav zanimivo. Seveda toliko bolj, kolikor je zanimiva sama vsebina knjige.
Drugače pa sem neskončno srečna, da imam zdaj spet kolo (moje staro, že skoraj odpisano kolo se je nekako vrnilo nazaj med žive s pomočjo temeljitega servisiranja) in lahko zjutraj po eno uro kolesarim. To sem tako pogrešala, da ne morem povedati. Hrepenela sem po tem z vsem svojim bitjem. Kolesarjenje je ne samo moja najljubša oblika rekreacije, ampak dobesedno moja potreba. Skoraj življenjska potreba. Zdi se, kot da moje telo ne more povsem pravilno oz. v polni meri funkcionirati brez te vrste gibanja. Morda zveni, kot da pretiravam, vendar sama občutim to v svojem telesu. Občutim učinke, ki jih ima že samo ena ura kolesarjenja na moje telo (in duha!), in če to primerjam s počutjem, ko kolesarjenja ni ... je vse jasno.
Vsaj temu se mi ne bo treba odpovedati, ko bom začela delati. (No, saj tudi branju se ne bo treba odpovedati, bog ne daj! Samo pošteno ga bo treba okrniti.) Čeprav bom morala biti vsako jutro med tednom ob pol osmih v službi - in glede na to, da je delovno mesto v Pivki, bom morala odriniti od doma skoraj pol ure prej - bom vseeno vsako jutro kolesarila. IN telovadila. (Vsaj trebušnjaki.) To je nujno, ker si lahko kar dobro predstavljam svoje počutje v primeru, če tega ne bom počela. Osem ur sedenja in skoraj toliko ur dela z računalnikom pač pusti svoje posledice. Vem, da se mi popoldne, ko bom prišla domov, ne bo dalo prav dosti. Zato je nujno, da svoje rekreacijske dejavnosti opravim zjutraj, ko sem vedno najbolj polna energije. Zgodnje vstajanje mi ne predstavlja nobenega problema, kvečjemu veselje, tako da je to urejeno.
Pred mano so še slabi štirje tedni svobode, potem pa ... vihanje rokavov in delo. Ampak kljub temu komaj čakam!  

Radosten "glas" iz Pirana

Od tu prav lepo pozdravljam vse svoje bralke in bralce (hm, kdo in koliko pa vas sploh je??? Sicer pa to ni važno), vreme sicer ni ravno idealno (morje je te dni svinjsko mrzlo), a tolažim se s tem, da je še vedno bolje, da sem ta teden tu kot pa v Postojni, kjer zmrzujejo pri desetih stopinjah (zjutraj, čez dan pa jih tudi ni prav veliko več kot deset, verjetno). Sem že izgubila voljo in elan, da bi vsakič znova komentirala te vremenske izpade, ki nas vselej prav neprijetno šokirajo, ko nas iz totalnega vročinskega vala vrže spet nazaj v zimo (no, skoraj, ampak deset stopinj je zelo pogosto tudi pozimi, ne?!). Raje pustimo to, imam eno veliko prijetnejšo in močno razveseljivo novico.
Ta se tiče operacije "Podjetno v svet podjetništva", na katero sem se pred kratkim prijavila. Prejšnjo sredo sem bila tudi na razgovoru, kot sem že omenila. Na razgovoru so mi povedali, da mi bodo v naslednjem tednu (torej v TEM tednu) sporočili, ali sem izbrana ali ne. Izvedela sem, da je bilo prijavljenih 29, torej bi morala imeti kar malo sreče in seveda tudi res dobro idejo, da bi bila med tistimi desetimi, ki bodo v operaciji lahko sodelovali.
Niti malo se nisem sekirala, seveda bi bila neskončno srečna, če bi bila izbrana, a v sebi sem se že povsem pripravila tudi na možnost, da se to ne bo zgodilo. Skratka, bila sem docela sprijaznjena z obema možnostma. (No, s prvo se res ne bi bilo treba prav nič "sprijazniti", a saj se ve, kaj mislim.) Rečeno mi je bilo, da bom odgovor dobila po elektronski ali po navadni pošti. In to naj bi se zgodilo prav v tem tednu, ko sva s fantom v Piranu.
Včeraj pa me je poklicala mama in mi oznanila, da ima novico. Najprej sploh nisem pomislila na to, ker sem računala, da bo ta informacija prišla po elektronski pošti. Toda ne. Prišla je po navadni in mama me je klicala prav zaradi tega. Včeraj je prispela priporočena pošta zame, ki je vsebovala usodno novico. Mama me je nekaj časa držala v napetosti, potem pa mi je le prebrala vsebino pisma. In ta je bila ... ne bom ponavljala vsega, ker si niti nisem zapomnila, a bistveno je, da SEM BILA IZBRANA!
Veselje je bilo vsesplošno. Skoraj vriskala sem v telefon, Petja, ki je poleg mene prisluškoval telefonskemu pogovoru, pa je zagnal cel vik in krik. Povedal je še svoji mami, pri kateri sva na počitnicah, in potem so se name skoraj usule čestitke. Mama po telefonu, malo kasneje pa še moj ljubi in za njim še njegova mama. "Vedela sem, vedela sem, da vama bo letos uspelo," je rekla. "Ko so stvari nekaj časa bolj pri dnu, gredo lahko samo še navzgor."
Kajti, če povem vse, ni uspelo samo meni. Tudi Petja bo letos začel z delom, preko zaposlitvene rehabilitacije, in to točno na isti dan kot jaz. Oba bova začela 1. avgusta!
Res neverjetno, koliko na bolje se vse skupaj obrača. Že zdaj nama ni bilo slabo, res ne, a vendar, tako, kot je bilo do zdaj, ne bi moglo iti v nedogled. Živeti od socialne pomoči in se komaj prebijati iz meseca v mesec, to res ni šlo več nikamor. Nekaj vendar moraš storiti, nekako si vendar moraš pomagati, pa če so razmere še tako težke. Nič ni težko, nobene krize ni, če se ti tako odločiš. Za naju NI krize. Ta vsesplošna "kriza", ki jo tako na veliko razglašajo po celem svetu, je zgolj eno od orodij zemeljske "elite" (beri: tistih, ki držijo vse v svojih rokah), da nas drži v strahu. Ker ljudstva, ki ni v strahu, pač ni mogoče imeti za norca in za marioneto. Jaz NE sodelujem v tej vsesplošni tragikomediji. NE priznavam krize, NE priznavam škodljivosti sonca (zato se tudi nikoli ne mažem z nobenimi kremami za zaščito pred soncem, ker sonce NI škodljivo, ampak je zdravo - škodljive so kreme, ki naj bi nas pred njim zaščitile, prav te povzročajo kožnega raka), NE priznavam pomembnosti brezštevilnih nakupovalnih središč in še marsičesa ne priznavam, pa se mi zdaj ne da vsega naštevati, ker bi lahko pisala čez rok delovnega časa tukajšnje knjižnice.
Kar sem hotela povedati, je to, da mi je uspelo in da sem neskončno vesela, ker mi je uspelo - seveda zaenkrat "le" uvrstitev med sodelujoče na operaciji "Podjetno v svet podjetništva", a to je že ogromen korak. Ne bo mi več treba paberkovati socialno pomoč in ne bo mi več treba vsak mesec kot nora računati in preračunavati vsak cent posebej, za kaj ga lahko porabiva. PREDVSEM pa: deležna bom res temeljitega, petmesečnega izobraževanja in priprav za bodoče samostojne podjetnike in naj me vrag, če potem ne bom res pripravljena, da razturam s svojo idejo. Če so me izbrali, to že nekaj pomeni. Očitno se jim moja ideja zdi dovolj dobra, da mi lahko z njo uspe.
To je to, zaključujem za tokrat, presrečna bodoča samostojna podjetnica, ki pošilja pozdrave iz Pirana. :)

Zanimivosti in še kaj

Za mano je zelo zanimivo dopoldne.
Bila sem gostja na delavnici za brezposelne, na katero trenutno hodi moja mama. Na podobno delavnico sem februarja hodila tudi sama, le da tale traja dlje. Danes so v goste povabili gospo, ki se ukvarja in tudi preživlja z izdelovanjem naravnih domačih mil iz sivke. Ženska je povedala marsikaj izredno zanimivega in pametnega, videlo se je, da je odprtega in svobodnega duha, da se ne mara podrejati večini in vkalupljati v njihove kalupe, prav takšne ljudi pa sama najbolj cenim. S svojo pozitivnostjo, nekonformističnim in močno optimističnim duhom je še nam, ki smo jo poslušali, dvignila duha in nas opogumila. "Če imate kakršno koli idejo, ne bojte se, naredite nekaj iz nje," nas je spodbujala. "Samo odvrzite vse strahove in skrbi in ne sprašujte se, ali vam bo uspelo ali vam ne bo uspelo. Upajte si!" Nikar naj ne poslušajmo drugih, nam je rekla. Okolje nas bo vedno, VEDNO potolklo in nikoli spodbudilo. Na nas pa je, kolikšen pomen pripisujemo temu, kar nam drugi trobijo. Vsa razglabljanja v stilu "ne bo ti uspelo", "pa ti si zmešan/-a", "pa kdo bo to kupoval, lepo te prosim", "daj, loti se rajši kakšnega pravega dela" itd. moramo preprosto preslišati, če hočemo kaj doseči. Tudi gospa, ki nam je danes predstavila svoje delo, je morala skozi to, kot vsi. "Mislite, da me je okolje podpiralo?" je rekla. "Kje pa! Misliš si, da te bodo vsaj tvoji najbližji podprli, pa niti v sanjah ni tako. Moj brat mi je rekel, da sem zmešana. Le kdo bo kupoval mila, lepo prosim?! A nisem ga poslušala, rekla sem mu samo, naj malo počaka, pa bo potem govoril. Zanimivo, kako se potem, ko ti nekaj uspe, vsi kar prilepijo nate. Dokler si na tleh in ti gre slabo, pa te ne bo nihče povohal."
Res sem uživala ob njenih besedah, ker sem se strinjala do pičice z vsem, kar je rekla. Ne poslušati drugih in njihovih pogubnih mnenj, kadar si zadaš nek na prvi pogled nerealen cilj - to je temeljno. Prav tako je kot v tisti zgodbici o žabah: veliko žab je plezalo na nek stolp. Tiste, ki so bile spodaj, na tleh, so jim, namesto da bi jih spodbujale, klicale: "Ne bo vam uspelo, previsoko je! Nikoli vam ne bo uspelo, mar ne vidite, da je veliko previsoko za vas?" Pod vplivom teh negativnih sugeriranj so vse žabe postopoma popadale na tla. Vse - razen ene, ki je bila gluha. Ta je prišla do vrha.
Vsi ljudje, ki so v življenju nekaj dosegli in v nečem uspeli, so začeli iz nič, predvsem pa - niso poslušali drugih, ki so jim govorili: "Ne bo ti uspelo, ti tega ne zmoreš, to ni zate, pretežko je, preveč tvegano je" itd. itd. Trma pride tukaj zelo prav. Trma in vztrajnost. (Pa čepi v ušesih.)
Z omenjeno gospo smo imeli možnost na koncu tudi poklepetati, jo kaj vprašati. Ker je med predavanjem omenila, da je nekoč vodila delavnice za presno prehrano in jo je potem nekdo vprašal, ali se tudi sama tako prehranjuje, ona pa je odgovorila, da ja, sem jo malo pobarala o tem. Vprašala sem jo, kaj je. Povedala je, da v glavnem sadje in zelenjavo, zjutraj še vedno pije kavo (ampak samo eno zjutraj), drugače pa je tudi veliko suhega sadja in oreščkov, včasih, ko začuti potrebo, poseže tudi po surovih mlečnih izdelkih. Zaupala sem ji svojo izkušnjo (dva meseca presnojedstva, pri čemer sem shujšala za 10 kg - torej na 39 kg telesne teže) in rekla je, da je tudi ona močno shujšala, ko je začela s tem, potem pa se ji je teža stabilizirala (tudi zdaj je zelo suha). Ko sem ji povedala za svojo občasno obsedenost s sladkarijami, se je zasmejala in rekla, da je bila ona povsem enaka. Sposobna je bila pojesti pet tortic naenkrat. Včasih se je bila sposobna najesti do tiste meje, ko skoraj bruhaš. Samo kimala sem, ker mi je bilo, kot da poslušam sebe. "Ne vem, ampak očitno ena telesa potrebujejo veliko več sladkorja kot druga," je rekla. "Ljudje smo pač različni in zase sem ugotovila, da očitno potrebujem veliko sladkorja, tako pač je. Le da sem si v določenem trenutku rekla: če že moram jesti sladko, bom jedla vsaj tisto sladko, ki je zdravo in ki me ne zastruplja. Zato zdaj željo po sladkem tešim s sadjem in suhim sadjem. Včasih pojem tudi cel paket rozin v enem dnevu." Seveda pa tudi želja po sladkem, tako kot vse anomalije, izvira iz psihe. Treba se je vprašati, kakšno praznino v sebi skušamo zapolniti s tem, ko se prenažiramo sladkarij. Velikokrat je tu posredi žalost ali pa dolgočasje. Treba je iti vase in poiskati rešitev v sebi.
Kako zelo sem si želela, ko sem jo poslušala, da bi tudi meni to uspelo! Najhujše pa je, da mi je nekoč to že uspelo, le da nisem vztrajala - pa ne zato, ker ne bi hotela ali ker ne bi mogla več, ampak zgolj in samo zaradi zunanjega pritiska, ki je bil prehud. Drugi me niso mogli več gledati tako suhe, mislili so, da hiram pred njihovimi očmi, zato so me dobesedno prisilili, da sem spet začela jesti po starem. In s tem se je začel moj postopen, sicer počasen, a zanesljiv padec nazaj v stare grehe. Nagnjenje do sladkarij mi je očitno (na žalost) prirojeno, le da mi ga je s presno prehrano uspelo povsem obvladati. V tistih mesecih sem bila prepričana, da ne bom nikoli več pokusila kuhane in kako drugače termično obdelane hrane, da ne govorimo o vsej industrijski "hrani" in "priboljških". Morda sem bila res kot okostnjak, a počutila sem se fenomenalno. Nikoli prej in nikoli zatem se nisem počutila tako dobro. O tem bi lahko pričevala ure in ure. A realnost je bila drugačna in morala sem nazaj, očitno še ni bil pravi čas. Pa saj tudi zdaj, po pravici povedano, nisem ravno prepričana, da je presna prehrana idealna zame. Izključno presna skoraj gotovo ne. Morala bi jo kombinirati z nečim - ali pa se odločiti za veganstvo. V vsakem, ampak res vsakem primeru, pa bi morala - pardon, ne morala bi, ampak želim si - povsem črtati vse, kar vsebuje beli sladkor, belo moko itd., saj vemo, že vrabci čivkajo o tem.
Nekaj besed sem spregovorila tudi z voditeljico delavnice, ki jo poznam z delavnice, na katero sem hodila februarja, saj je tudi tisto delavnico vodila ona. Vprašala me je, kako sem. Povedala sem ji o svojih načrtih - samostojna podjetniška pot - in takoj me je podprla. Nato je beseda nanesla na to, kako drugi gledajo na nas, ki smo "brezposelni". (Kakšna butasta beseda, kot da tisti, ki nimamo službe, cel božji dan ne delamo popolnoma nič.) Moja mama je bila zraven in skupaj sva ji povedali, kako ponižujoče je prenašati odnos nekaterih, predvsem sorodnikov. V njihovih očeh smo brezposelni lenuhi. Ne da se nam delati. Oni imajo vsi lepo svoje službe (koliko od njih jih uživa v njih, to je drugo vprašanje, ampak saj na tem svetu itak nismo zato, da bi samo uživali, moramo tudi kaj trpeti - kao) in so vsi oh in sploh, mi, ki službe nimamo, smo pa navadni izmečki. Nas še pogledati ni vredno. Kaj šele se pogovarjati z nami. Ali mi kdo verjame, da moj stari oče, ki se bliža 90. letu starosti, tako skrajno prezira in zaničuje mene in mojo najožjo družino, ker nihče od nas nima službe, tako zelo nas prezira, da se noče niti pogovarjati z nami, da če nas že pogleda, nas pogleda tako grdo, da bi s pogledom lahko ubijal, če pa že kaj reče, potem je to v zrak vržena pomilovalna izjava v stilu "Bog vam pomagaj"? Zanj smo že tam, se že cvremo v peklu. Žalostno. Svoje najstarejše hčere, ki je celo svojo mladost zanj pregarala na njegovi kmetiji, zdaj niti ne pogleda. In zakaj? Mislila bi si, da bo človek v takih letih gledal na življenje drugače, da bo vsaj zdaj, če že ni prej, spoznal, kaj je v življenju zares pomembno. A materializem tega sveta žal ne pozna meja.
Voditeljica delavnice je, ko sva ji z mamo govorili o tem (sicer ne tako obširno, kot sem jaz zdaj napisala :)), samo žalostno zmajala z glavo. Potem je rekla: "Edino, kar je važno, je to, da vi veste, da to ni res. Da vi veste, da niste lenuhi. Vsak zase ve, kaj je njegova resnica."
Z gospo, ki je na koncu predstavila tudi vzorce svojih mil, sva se kar malo zaklepetali, kar se tiče hrane in z njo povezanega. Rekla sem ji, da nekako še vedno iščem idealni način prehranjevanja zase. Sicer mi je jasno, da sem in bom vegetarijanka, a drugo je še nekako v zraku. Bi bila rada veganka, bi bila rada presnojedka? O tem se še nisem izjasnila. Nekaj pa je gotovo: samo klasično vegetarijanstvo mi ne zadošča. Sladkarije, ki si jih sicer ne privoščim ravno pogosto, a kadar si jih, je preveč, me dobesedno ubijajo. Tudi o mlečnih izdelkih si še nisem povsem na jasnem - mi koristijo ali ne? Tudi pšenica me matra, ne vem, koliko mi koristi, verjetno prej ne kot ja. Moja sogovornica mi je rekla: "Ti le vztrajaj, pa boš našla svoj način, prej ali slej ga boš. Ena od zelo važnih stvari je tudi ta, s kakšnimi ljudmi se družiš. Ko ne ješ več mesa, zelo hitro ugotoviš, da se težko družiš s tistimi, ki ga jedo, ker nimaš več v sebi agresije." To prav dobro vem in občutim na lastni koži. Enostavno ne moreš več v korak z ostalimi, ki jedo meso. Nisi več na isti ravni. Saj ne velja to za vse, hvalabogu še vedno obstajajo mesojedi ljudje, ki imajo v sebi zelo malo ali nič agresije, in s katerimi se lahko družijo tudi tisti, ki mesa ne jedo. A načeloma to še kako velja. Meso hrani negativna čustva v ljudeh. Meso je hrana za jezo, strah, žalost, agresijo. Ko mesa ne ješ več, se telo vsaj delno očisti teh strupenih emocij. Pravim delno, ker za popolno očiščenje še zdaleč ni dovolj samo prenehati jesti meso. O, kje pa, to je šele prva stopnica na precej dolgi lestvi osebnega razvoja ...
Skratka, strašno zanimivo in navdihujoče dopoldne. Prelepo se je pogovarjati z ljudmi, ki so prebujeni in ki razmišljajo podobno kot ti. In kot da to še ne bi bilo dovolj za en čudovit dan, sem zgodaj popoldne dobila še vabilo na razgovor za vključitev v operacijo "Podjetno v svet podjetništva Notranjsko kraške regije 2013", na katero sem se prijavila. Razgovor imam drug teden.
Ko se človek odloči, da bo uresničil svoje sanje - ne glede na to, kako neuresničljive, nerealne in celo nore se zdijo - se celotno Vesolje usmeri v uresničitev teh sanj in na lepem so vsa vrata na stežaj odprta - tudi tista, ki so bila prej zaklenjena.
 

Stigmatizirani

Moram reči, da precej pogosto na lastni koži občutim neodobravanje in skoraj celo zaničevanje s strani drugih zaradi moje trenutne situacije, beri, brezposelnosti. Ker sem še v zvezi z brezposelnim človekom, se to neodobravanje seveda podvoji. Saj nimajo vsi takega odnosa do nas, hvalabogu, še zdaleč ne vsi. Obstajajo tudi ljudje, ki razumejo - a taki so morali obvezno nekoč tudi sami izkusiti isto ali podobno situacijo ali pa jo prav zdaj izkušajo. Kar hočem povedati, je to, da te nekdo, ki ima že od nekdaj svojo službo in se mu ni bilo treba nikoli boriti zanjo niti za preživetje, da te tak človek pač ne more razumeti. Nesmiselno je pričakovati od njega, da te bo razumel. Ker nekdo, ki tega ni doživel, pač ne razume in pika. Ne samo, da ne razume, ampak te na tihem celo obsoja, češ, saj bi lahko delal, saj ima obe roki in obe nogi, prav nič mu ne "fali", ampak njemu se pač ne da delati. In samo zato nima dela. Brezposelna oseba je v očeh marsikoga stigmatizirana in ožigosana kot lenoba, brezdelnež, ki se mu pač ne da delati. Več kot enkrat sem že slišala na svoj račun kaj v tem smislu: "O, pa še koliko dela je, kolikor hočeš ga je, samo dati se ti mora. A če se ti ne da delati, potem dela pač ne boš videl in boš govoril, da ga ne moreš dobiti." Tipično stališče nekoga, ki mu je že od mladosti postlano z rožicami, ker je po končani šoli takoj in brez problema dobil zaposlitev, ki se je že leta drži kot klop. Če je bilo z njim tako, še ne pomeni, da je tako lahko z vsakim. Ljudje imamo zelo različne usode in zelo različne življenjske poti in nihče ne more vedeti, kaj je nekomu namenilo življenje. Poleg tega nekdo, ki mu že od vsega začetka vse šiba kot po maslu, ne more ravno ne vem kako osebno napredovati. Tam, kjer ni ovir in težav, prek katerih se človek uči in raste, pač ne more biti nekega posebnega razvoja. Prepričana sem, da mi življenje postavlja ovire na pot prav zato, da se nekaj naučim. S tem, ko premagujem ovire, iščem rešitve in rešujem težave, osebnostno rastem, se krepim in učim. Marsikdaj mi je zelo težko, a to je del višjega načrta. To je zgolj v moje dobro. Kar me ne ubije, me krepi.
Dobro vem, kaj si misli večina tistih pridnih delovnih ljudi o drugih, tistih brezposelnih. Mislijo si: "Saj, se jim sploh splača delati? Za nič truda dobivajo socialno pomoč" (bogve koliko si mislijo, da dobivamo, večina verjetno sploh ne ve, koliko dejansko znaša denarna socialna pomoč in kako lahko ali težko je z njo preživeti) "in tako lepo udobno živijo, ne da bi jim bilo treba s prstom migniti. Mi moramo pa garati v službi in se vsak dan ubijati, da lahko preživimo, medtem ko nekateri tako zlahka jemljejo svoj obstoj in skrb zanj celo valijo na državo." O ja, ti pa res vse vejo. Socialna pomoč je tako visoka kot ena manjša plača in z njo je res lahko preživeti, o ja. Samo računati je treba ko zmešan in za vsak cent posebej preračunati, kam ga boš dal, ker če ga daš na napačen konec, morda ne boš mogel kupiti dveh banan ali vrečke najcenejših testenin. In zelo lepo ti je, o ja, prav uživaš vsak mesec, ko prejmeš tisto miloščino in vsakič znova ugibaš, za kaj ti bo pa tokrat zmanjkalo.
Saj ne rečem, saj se da, če res dobro preračunaš svoje izdatke in če skrajno poenostaviš življenje, potem se da iti skozi, vse se da. Ampak naj nihče ne misli, da v tem uživamo in da si ne želimo nečesa drugega. Da si ne želimo nečesa, kar bi lahko delali in za kar bi prejemali plačilo, kakršnokoli že, samo da bi bil to naš denar, denar, ki smo ga zaslužili s svojim delom, ne pa nekakšna miloščina s strani države, ki je tako ali tako že v riti, kot pravijo (in kot sami prav dobro čutimo, če ne vsi, pa vsaj tisti, ki nam ne gre tako odlično kot nekaterim).
Vse, kar lahko narediš, je to, da si poskušaš pomagati sam, kolikor si pač lahko, in da ne hodiš v bližino tistih, ki so materialno preskrbljeni in ki prezirajo vse tiste, ki to niso - zgolj po svoji lastni krivdi, vsaj po njihovem mnenju. Biti v družbi takih ljudi je ponižujoče, ker vsak trenutek čutiš njihove pomilovalne poglede in kar uganeš lahko njihove misli. Če bi vsak skrbel predvsem zase, bi bil ta svet veliko lepši. Ko bi tisti, ki so zase poskrbeli, na primeren način storili nekaj, s čimer bi pomagali tudi drugim, ki morda nimajo takih danosti, kot jih imajo oni, imajo pa enako voljo do dela in do pozitivnih sprememb, potem bi bilo vse skupaj res že blizu idealni družbi. Ampak do tam nam še manjka. Ne bom rekla veliko, ker sem optimistka in verjamem, da se bo svet v relativno kratkem času spremenil na bolje. A za to je potrebna kritična masa enako mislečih razsvetljenih ljudi. Res upam, da jo bomo kmalu dosegli.

Heureka!

Ma ej, koprive so res zakon! Boljše so od blitve in špinače. Samo od čemaža niso boljše ;).
Včeraj sva jih preizkusila še s testeninami, pašto, po domače. To je bila pašta s koprivami, divjim lukom in drobnjakom. Koprive sem skupaj z drobno narezanim divjim lukom in drobnjakom (ki ju je natančno narezal moj dragi kuharski pomočnik Petja) samo na hitro pokuhala v malo sojinega mleka, ki sem mu dodala kokosovo maščobo, zeliščno sol in poper ter malo drobtin, da ni bilo vse skupaj preredko. Nato sem s to omako prelila kuhane testenine in dobro premešala. Koprive so ostale v kosih, ker niso bile narezane, a nič hudega, bratsko sva si jih razdelila. In potem ... bilo je božansko. Šele včeraj sem zares okusila koprive, ker so se prejšnjega dne v rižoti preveč skuhale in so se skoraj čisto porazgubile, s tem pa tudi njihov okus. Včeraj je bilo veliko bolje, ker so se kuhale zelo malo časa. Moram reči, da so neverjetno okusne. V tej zaradi sojinega mleka in drobtin rahlo kremasti omaki pa so bile naravnost fantastične.
Še malo nama jih je ostalo, te bodo danes romale v ajdovo kašo, ki bo za kosilo. Zraven bosta seveda tudi divji luk in drobnjak, ki ju je še precej v kozarcu vode na okenski polici v kuhinji. Zdaj jima družbo dela še divja meta, ki sva jo nabrala včeraj. Bila sem skoraj vzhičena, ko sva jo čisto nenadejano našla tu v bližini. Meto je precej težko najti v naravi, ni ravno pogosta. In prav tu raste, tako blizu naju! Zvečer sem nama iz nje naredila čaj, bil je - itak - odličen.
Ni kaj, te divje rastline so res superca. So nekaj najbolj zdravilnega, kar je mogoče pojesti, poleg tega pa - in tudi to je nekaj vredno, sploh v teh časih - so popolnoma zastonj, za razliko od vse industrijsko pridelane hrane. Zanimivo, za škodljive in celo strupene zadeve je treba plačevati, medtem ko so najbolj zdrave stvari zastonj. Tisti rek - najboljše stvari so zastonj - ne bi mogel bolj trdno držati.

Divja hrana in veganstvo

Končno sem se začela malo bolj poglabljati v užitne divje rastline. To je bil že dolgo moj namen, a nekako jim vse do zdaj nisem posvetila večje pozornosti, razen seveda čemažu (in regratu). Čemaž je res ena najboljših, najbolj zdravilnih in najbolj uporabnih divjih rastlin, nikakor pa ni edini. Za njim so letos prve prišle na vrsto koprive.
Predvčerajšnjim sva šla z dragim malo raziskovat v bližnji gozd, če se tam najde kaj užitnega. Prejšnji teden sva bila na predavanju enega domačega poznavalca užitnih divjih rastlin, tako da sva spoznala nekaj užitnih rastlin, za katere prej nisva vedela. Že v nedeljo, ko sva bila skupaj z mojimi sorodniki na dveurnem pohodu v naravi, sem našla malo strašnico (ki ima vonj po lubenici in se jo lahko uporablja za osvežilne napitke), nabrala pa sva tudi precej divjega luka. Ko smo se vrnili s pohoda, sem pri teti doma nabrane rastline vtaknila v vazo z vodo, da ne bi čisto ovenele, preden bi se vrnila domov. Potem pa sem nanje pozabila, logično. Ostale so tam, v vazi, in nanje sem se spomnila šele, ko sva bila na poti domov.
Zato sva šla predvčerajšnjim še malo "na lov" za takimi ali podobnimi rastlinami. Male strašnice nisva našla, sva pa našla smrdljivko. Ne vem, zakaj ima ta regratu podobna rastlina takšno zavajajoče ime, ko pa prav lepo diši po krompirju. Nabrala sva torej nekaj smrdljivke, na poti nazaj pa sva naletela na koprive in sva nabrala še te. (Brez rokavic ali česarkoli! Pogumno, mar ne? Saj sploh ni panike, sploh ne peče tako zelo.)
Smrdljivka in koprive so počakale na hladnem do včeraj, ko sva si jih privoščila za kosilo. Skuhala sva rižoto s smrdljivko in koprivami. Vem, ime jedi ne zveni preveč slastno, a naj vas ime ne zavede. To je bila ena najboljših rižot, kar sva jih kdaj jedla. Naj povem, kako sva jo pripravila.

Uporabila sva:
- pol čebule (šlo bi tudi brez nje, saj je poudarek na divjih rastlinah),
- en strok česna (namesto njega bi bilo še bolje uporabiti malo čemaža, če je pri roki, ali pa divjega luka),
- riž (najbolje seveda polnovreden riž ali pa basmati),
- kokosovo maščobo,
- šopek smrdljivkinih listov, narezanih,
- vršičke in mlade liste kopriv,
- bio začimbe: kurkumo, curry, čili v prahu,
- zeliščno sol.

Vse skupaj sva vrgla v lonec in skuhala. (Nisem zagovornica kakršnega koli praženja, sploh praženja čebule, ker pri tem nastajajo strupene snovi. Čebulo vedno samo skuham v vodi, skupaj z ostalo hrano.) Kasneje sem ugotovila (ko sem še malo surfala po internetu in se izobraževala o koprivah), da je koprive (tako kot sicer vso divjo in nedivjo zelenjavo) dobro čim manj kuhati in da je povsem dovolj, če jih samo blanširamo. Torej sem jih včeraj preveč kuhala, ker so se kuhale toliko časa kot riž. S tem so verjetno izgubile večino zdravilnih snovi. Dobro, vem za drugič.
Kakorkoli že, skuhano prav ali narobe, bilo je odlično. Petja mi je spet čestital, in to večkrat. Najboljša rižota na svetu. Res je bila dobra. Veliko boljša kot običajna zelenjavna rižota. Imela je prav poseben, zeliščni okus, ki so ga prispevale koprive in smrdljivka. (In ne, niti malo ni smrdela.) Svoje pa seveda naredijo tudi bio začimbe, brez katerih sploh ne znam več kuhati. 
Skratka, odlična rižotka. Seveda sem takoj začela delati načrte za druge podobne jedi. Na enak način kot tole rižoto bi lahko naredila tudi ajdovo kašo, proseno kašo, testenine, ovseni rižek, polento in še kaj. Ali pa recimo samo rahlo podušene koprive kot priloga h kuhanemu krompirju. Možnosti je ogromno. Danes bodo verjetno prišle na vrsto testenine s koprivami in divjim lukom (včeraj nabrano).
In potem naj še kdo reče, da vegetarijanci nimamo kaj jesti, ha ha. Pravzaprav zadnje čase nekaj razmišljam, da bi poskusila tudi z veganstvom. In to v tem času, ko predvsem vegetarijansko in vegansko javnost pretresajo izjave Savine Atai. V zadnji številki revije Osvoboditev živali je omenjena v vsaj dveh člankih. Vegetarijanci in vegani se ob njenih izjavah zgražajo. In čisto prav imajo. Vegetarijanci in vegani naj bi se hitreje starali? Naj ne bi imeli dovolj spolnih hormonov in podobne zadeve? No comment. Mislim, da je vsak vegetarijanec in vegan sam zase dovolj dober dokaz, da te nestrokovne, subjektivne izjave nikakor ne držijo. No, gotovo veljajo za tiste neosveščene vegetarijance, ki se prehranjujejo v glavnem z ocvrtim sirom in pomfritom. Zgolj črtati meso z jedilnika ni dovolj, logično. Tisti, ki k temu pristopijo oboroženi s potrebnim znanjem in se prehranjujejo zgolj z živo, polnovredno hrano, pa so prav gotovo popoln zgled sijočega zdravja in vitalnosti. Samo pravilen pristop je potreben.
Konec koncev hrana ni vse in če bi se celo življenje ukvarjali samo s hrano, bi nam zmanjkalo časa za druge, pomembnejše in bolj bistvene reči, ne?

To in ono (sredi te majske zime)

No, evo. Pa smo spet tam. Spet bi lahko začela bentiti. (Tako kot zgornji sosed, ki ima občasno tako nevzdržne pijanske izpade, da sem napol zares že pomislila, da bi ga šla zadavit. Le da ima on druge razloge za bentenje kot jaz.) Namreč, zakaj? Jasno je, zakaj. Dovolj je, da se človek ozre skozi okno ali pa pomoli nos skozenj. Srečo bo imel, če mu ne bo vohalni organ zmrznil.
Osem stopinj, včeraj celo šest (sredi dneva!), pa smo 25. maja. Povrhu neusmiljeno ščije in ščije in ščije. Okej, vsem je jasno, da dež mora biti, ampak TOLIKO dežja?!?! In takšen MRAZ tik pred koncem maja? Ne vem, ne razumem, preprosto ne razumem.
Kaj hočem? Kot da mi preostane kaj drugega kot sprijaznjenje z realnostjo. Še dobro, da obstajajo vseh vrst tolažbe za tiste, ki nas vreme hitro spravi ob živce. Če je zunaj še kar ali, bolje, ponovno zima (in to ob koncu maja, jebela cesta!), potem bodi pač noter in uživaj ob branju dobre knjige (trenutno Ana Karenina), gledanju dobrih filmov (danes sva si ogledala Papirnati mesec z Ryanom O'Neilom in Tatum O'Neil v glavni vlogi; odličen film!), crkljanju s svojo ljubeznijo, peki piškotov ali palačink in poslušanju glasbe. Malo prej sem spekla tako dobre palačinke (spet), da je moj dragi skoraj ostal brez besed (spet). Ko je pojedel vseh deset njemu odrejenih, mi je celo čestital. Še dobro, ker ponavadi mi reče, da sem nesramna, ker tako dobro kuham. Priznam, sramu pa res nimam, ko kuham. To počnem s takim veseljem, da verjetno že samo to pripomore k dobrim rezultatom.
Aja, in ko sem že omenila tistega soseda ... Uf, saj bi bilo bolje, da ga sploh ne bi, ker se bojim, da bo iz mene izbruhnil hudournik ne ravno prijaznih besed, ki ga ne bom mogla ustaviti. O tem človeku (okej, recimo, da je človek) sem si do zdaj samo mislila določene stvari, govorila sem o njem bolj malo. Raje niti ne začenjam, ker ... Uh, skratka, to je živi pain in the ass, pa še kaj hujšega. Kadar ima tiste svoje dneve (ni mi še uspelo dognati, kdaj jih ima in v kakšnih intervalih se ponavljajo), se izdatno nalit na ves glas, ampak res NA VES GLAS dere, tuli, kriči in vpije v svojem stanovanju. Ni važno, če je zaprt v njem, ker ga tako ali tako sliši cel blok. Midva, ki sva tik pod njim, sva med tistimi nesrečneži, ki ga slišijo najbolj. Njegovo zverinsko dretje, preklinjanje in žalitve, namenjene ženi, ki se je zaradi dela preselila v Avstrijo (pametna ženska, le kdo bi na njenem mestu prenašal tako svetovno nadlogo?), so TAKO GLASNI, da moraš biti pošteno dobrih živcev, da ti ne poči film. Njegovo tuljenje zveni približno tako, kot da bi kakšen satanski prerok na ves glas, skozi megafon razglašal svoje bolne nauke in zapovedi. Tako zelo odmeva, da dobiš občutek, da ga ne sliši zgolj celoten blok, ampak tudi celo mesto. Bolno, to je edino, kar lahko rečem.
Če slučajno pridem v neposreden stik s takšnimi ljudmi, mi pritisk kar sam od sebe skokovito naraste in povsem samodejno me odnese stran, čim dlje stran. Tista avra alkoholika me dobesedno odbije, ne da bi jo videla in ne da bi se v tistem trenutku v polnosti zavedala, kaj se dogaja. Samo čutim, čutim grozljivo negativne energije, od katerih moram čim prej stran, in to čim dlje. Moja toleranca do alkoholikov je na ničti točki. Dobro, vem, da so tudi oni ljudje in da v alkoholu večinoma zgolj utapljajo svojo žalost, jezo, strahove in podobno. A kljub temu jih ne morem razumeti. Moj problem, pač.
Še dobro, da imam čepke za ušesa. Lahko si jih zatlačim, kadar ima tisti tam zgoraj svoje izpade. Ali pa navijem radio na ves glas. Konec koncev mi življenja res ne more pokvariti nekaj tako abotnega. Še kaj hujšega (na primer vreme, ha ha) mi ga ne more, torej se res ne bom obremenjevala z enim v dno duše nesrečnim sosedom, ki svoj gnev in nezadovoljstvo sprošča na nenormalno glasen in moteč način.
Ko se bo vreme izboljšalo (le kdaj bo to, hm?), pa bom naredila eno torto, iz samega veselja.

Nanos in čemaž

Glede na to, kako neizmerno sem uživala na prejšnjem pohodu, sem se odločila, da hočem od zdaj naprej tak ali vsaj podoben pohod vsak teden. In tako sva si danes privoščila drugega. Šla sva na Nanos, že zjutraj, ob sedmih, sva odrinila od doma. Na parkirišču sva se najprej pošteno nazajtrkovala, potem pa sva jo malo pred osmo uro mahnila gor. Že od spodaj je bilo videti, da ima Nanos "kapo", kot rečemo, kadar je vrh v oblakih. Mislila sem, da se bodo ti oblaki že razkadili, dokler midva ne uletiva tja gor. Pa sem se zmotila. Vso pot do vrha sva se potila in sopihala od vročine, malo pred vrhom pa naju je pozdravila orkanska burja, ki je v sodelovanju s pomanjkanjem sonca temperaturo zraka seveda znatno znižala in v hipu mi je postalo žal, da nimam s sabo vetrovke, spraševala pa sem se tudi, zakaj za vraga sem si morala obleči kratke hlače (no, do kolen oz. malce čez). Letos jih sploh še nisem oblekla, potem pa jih prvič oblečem za na Nanos, kjer je na vrhu kakšnih 10 stopinj, občutek pa je, da jih je še manj, ker piha tako neusmiljen veter.
No, nekako sva preživela pot do Vojkove koče, kjer sva kratek čas posedela, se vpisala v knjigo in nabrala nekaj čemaža - tudi to je bil eden od razlogov za najin pohod na Nanos (nikakor pa ne edini; čemaža je tudi drugod povsem dovolj). In, neverjetno: čemaž na vrhu Nanosa je orjaški!! Nikoli še nisem videla tako velikih, tako mesnatih listov. V gozdu v bližini Postojne, kjer sva ga nazadnje nabirala, so bili tisto pravi mali lističi v primerjavi s temi orjaki. Tam sva potrebovala debelo uro, da sva ga nabrala dve vreči (komaj napol polni, ne pa do vrha), tukaj pa sva v pičlih petih ali kvečjemu desetih minutah nabrala skoraj polno vrečo. Res je bil ogromen. Ugotavljam torej, da čemaž bolje uspeva pri nižjih temperaturah in na večji višini. Človek bi mislil, da bo na vrhu Nanosa manjši kot kje drugje, ker je tam pač toliko višje. Toda ne, ravno obratno je.
Skratka, na vrhu sva se zadržala res kratek čas, ker je bilo svinjsko mraz. (In jaz sem bila v kratkih hlačah!) Ko sva nabrala čemaž, sva se takoj odpravila dol. Čim nižje sva bila, tem topleje je postajalo in tem bolj je sijalo sonce. Spodaj je bilo že spet vroče. V avtu sva se skuhala. Res si nisem mislila, da bova deležna takšne temeperaturne razlike.
Domov sva prišla še dovolj zgodaj, da sva v miru skuhala kosilo in ga pojedla, da sem potem lahko ob pol dveh, kot vsak dan od ponedeljka do četrtka, odšla v dom upokojencev, kjer delam kot prostovoljka (sicer pa je to že znano). In kaj je bilo za kosilo? Čemaž, seveda. (Joj, kako ga obožujem!) Natančneje, ajdova kaša s čemažem. Skuhala sem ajdovo kašo, ji dodala kokosovo maščobo, zeliščno sol in malo popra, potem, ko je bila že kuhana, pa vanjo vmešala še svež nasekljan čemaž. (Kar velik šop čemaža, čim več ga mora biti! In seveda mora biti surov, ne sme se ga termično obdelovati, ker v tem primeru izgubi vse zdravilne snovi.) Mmm, kako dobro ... Sploh vse, VSE je s čemažem tako zelo dobro. Celo testenine iz bele moke, ki so drugače bolj ali manj navaden šit (izogibam se beli moki in vsemu belemu kolikor se le da), so s čemažem njamsi. Postanejo užitne. Da ne govorim o drugih stvareh: ajdovi in proseni kaši, rižu, ovsenem rižku, polenti, krompirju, raznih mineštrah ... čemaž paše prav povsod! Prav vsako jed neverjetno izboljša in obogati. Lahko bi celo rekla: "Če maš čemaž, maš vse." No, to bi bilo nekoliko pretirano, ampak saj se razume, kaj mislim.
Mislim pač, da je naravno vedno najboljše. Zelo se trudim, da bi se odpovedala vsej industrijsko predelani hrani oz. "hrani", predvsem sladkarijam. Zaenkrat mi to še ne uspeva ravno najbolje, kljub temu, da boleče jasno občutim negativne posledice teh zadev vsakič, ko se jih nažrem. (Ker, ja, pravzaprav je to glavni problem! Ne znam vzeti samo enega koščka in potem nehati, ne, če že začnem jesti nekaj sladkega, potem se moram tega nažreti. Logično, da so potem posledice še toliko hujše, kot če bi pojedla samo en košček. Če bi pojedla samo en košček, posledic sploh ne bi čutila.)
Čemaž ima sicer razstrupljevalni učinek na telo, ampak na to se ne smem preveč zanašati. Čemaž pač ne more reševati mojih prehranjevalnih zablod.  

The best pohod (do zdaj)

Včeraj smo si z mojim dragim in mojo najboljšo prijateljico privoščili kar dober podvig. Šli smo peš na Sveto Trojico, 1123 m visok hrib v bližini Javornikov. Iz Postojne peš. Kar pomeni približno tri ure in pol hoje v eno smer. Vsega skupaj dobrih sedem ur. Ooo, kako so bolele noge. Ampak to ni bilo nič v primerjavi s čudovitim počutjem in občutkom evforije, ki se je (vsaj mene) polaščal med hojo, in to tem bolj, čim dlje smo hodili. Kot droga. Zasvoji te. Ampak to občutiš šele po dolgotrajni hoji, vsaj nekaj ur mora trajati.
Na ta pohod nihče od nas treh ni šel še nikoli prej. Vsi smo že bili na Sveti Trojici, jaz že mnogokrat, a po tej poti se še nikoli nismo povzpeli nanjo. Ves čas smo hodili skozi bukove gozdove in bilo je čudovito. Mlado sveže zeleno listje bukev, tu in tam v družbi smrek, prepredeno s sončnimi žarki, je prelepo uokvirjalo makadamsko pot, po kateri smo hodili. Nobenih zvokov razen ptičjega petja. Kako se človeku odpočijejo oči in zaigra duša ob gledanju te nežne, svetlo zelene barve ... zeleno, ki te ljubim, zeleno. Pot je bila res dolga, a prehodili smo jo z veseljem in brez kančka napora. Tudi peli smo nekaj časa, zelo naglas. Zares strm vzpon nas je itak čakal samo na koncu, tik pod vrhom, zadnjih deset ali petnajst minut pohoda.
In kakšno veselje, ko smo bili končno na vrhu! Iz Postojne smo jo mahnili malo po sedmi uri zjutraj, na vrhu Svete Trojice pa smo bili ob 10.40. Tam smo skoraj celo uro ležali v travi kot krave, se krepčali, se sončili, pošiljali sms pozdrave in se vpisali v knjigo. Potem pa nazaj, še dobre tri ure hoje do doma. Ko smo se končno privlekli nazaj v Postojno (po naših izračunih smo prehodili vsega skupaj približno 25 kilometrov), smo si skuhali pozno kosilo, potem pa šli še na sladoled. Ko se je moja prijateljica poslovila in odšla domov, sem skočila pod tuš, potem pa naravnost v posteljo in samo še ležala. Posledice dolgega pohoda so se malo čutile tudi še danes. A kaj bi vse to v primerjavi z ogromno koristjo za zdravje in sijoče počutje, ki nam ga je to sedemurno pohajkovanje po neokrnjeni naravi prineslo.
Kar se mene tiče, sem več kot stoodstotno prepričana, da bomo nekaj podobnega prav kmalu spet ponovili. Pravzaprav bi sama z veseljem šla na tak pohod vsaj enkrat na teden. Enkrat Sveta Trojica, drugič Nanos, tretjič Slivnica, potem spet Sveta Trojica ... in tako naprej. Milijonkrat bolje to kot sedenje doma, smiljenje samemu sebi in tarnanje nad bedno situacijo! Edino pravo zdravilo je dolg pohod v naravi. Prek tega človek spozna, da so njegovi problemi nepomembni in da že ima vse, kar zares potrebuje. In konec koncev spozna, da je tudi v njegovem življenju tako, kot je v naravi: vse je lepo in prav točno tako, kot je. Vse je na svojem mestu in vse samo JE. Ničesar ni, kar bi bilo treba storiti. Vse, kar moramo storiti, je to, da se veselimo življenja, da ljubimo naravo in se čim bolj povežemo z njo, da smo hvaležni za vse, kar imamo, ker imamo vedno točno tisto, kar v tistem trenutku potrebujemo. Narava skrbi za svoja drevesa, za živali v gozdu, za ptice na nebu, zakaj torej ne bi tudi za nas? Samo dovoliti ji je treba.

Nisem je prebrala do konca

Ne, nisem, ker mi je malo pred koncem presedla do konca. Nisem mogla več, čutila sem, da od tega branja nimam niti najmanjše koristi.
Ja, saj bom povedala, za katero knjigo gre, prav zdaj. Sto dvajset dni Sodome ali šola libertinstva, avtor: markiz de Sade. Zdaj je verjetno marsikomu že vsaj približno jasno, še preden povem, za kaj gre.
Na zavihku platnice piše, da je to eno najbolj kontroverznih besedil, kar jih je bilo kdaj napisanih, zanimiva pa je tudi usoda rokopisa. Sade ga je napisal, ko je bil zaprt v Bastilji, na 12 metrov dolg papirnat trak. Dela ni nikoli dokončal, izpisan je samo prvi del (a že ta obsega 315 strani), ostali trije so ostali v obliki osnutka. Uspelo mi je prebrati celoten prvi del, ne da bi bruhala, ko sem začela brati osnutek drugega dela, pa sem imela vsega skupaj vrh glave in sem knjigo vrgla v kot. Hvala lepa, ne morem več. Če prvi del opisuje seksualne perverzije, izpade in sprevrženosti štirih glavnih junakov, nesramno bogatih predstavnikov oblasti (vojvoda, škof, predsednik in finančnik), ki se v dobro zaprtem gradu seksualno izživljajo z dvainštiridesetimi "osebki" (od tega jih je šestnajst otrok in štiri njihove lastne hčerke, s katerimi so navzkrižno poročeni), ki so v veliki večini tam prisilno, potem drugi, tretji in četrti del (ki mi jih, kot rečeno, ni uspelo prebrati, sem jih pa preletela in tako prav dobro videla, kaj je njihov glavni predmet) opisujejo še hujše sprevrženosti, ki so vse obvezno povezane s hudim fizičnim mučenjem, ki se vselej konča s smrtjo žrtve.
Lahko bi šla malo bolj v podrobnosti, a ne maram obujati spomina na to najbolj morasto vseh knjig, poleg tega bi ob podrobnejši predstavitvi nujno morala uporabiti vsaj nekatere od tistih besed, ki jih konstantno uporablja Sade, tega pa nočem, ker ni v mojem stilu in navadi, še manj pa na mojem nivoju.
V bistvu ne vem, česa koristnega se lahko človek nauči iz te knjige. Morda tega, da človeška sprevrženost in zlo nimata meja. In česa vsega se lahko človek z vsega polno ritjo spomni. Ampak saj to že vemo, ne?
Skratka ... ne bi mogla ravno reči, da knjigo priporočam v branje, tudi na svoj seznam Naj knjig je ne bom dodala, ker tja prav gotovo ne sodi, lahko pa priporočim knjigo tistim, ki bi radi podrobneje spoznali dno človeške duše in najhujšo, najneznosnejšo, najsilnejšo pokvarjenost, ki rodi vse grozote, ki si jih je mogoče in ki si jih ni mogoče zamisliti. Če vas zanima, kaj vse se da početi v imenu skrajnega ateizma, potem lahko berete to knjigo. Drugače pa vam bo veliiiiiko bolj koristilo, če preberete kaj drugega.

Knjiga, ki je (pač, dejansko, zares) ogabna

Trenutno imam v branju eno najbolj ogabnih knjig, kar sem jih kdaj prebrala. No, v resnici ne "eno najbolj ogabnih", ampak kar najbolj odvratno od vseh. Pa ne mislim s tem, da je slaba ali slabo napisana, sploh ne. Samo tema je odurna. To, kar opisuje in kar se je še pred pičlima dvema stoletjema ali malo več (čisto možno, da tudi manj) dejansko dogajalo, človeka lahko pripravi k bruhanju. Še dobro, da imam očitno jeklen želodec. Čeprav me je že parkrat skoraj zgrabila rahla slabost.
Ko bom knjigo prebrala (kar bo kmalu, ker se počasi bližam koncu - hvala bogu), bom o njej napisala še kaj več. Takrat bom tudi izdala, za katero knjigo gre, zaenkrat le toliko. (Če bi zdaj omenila le avtorja, bi bilo takoj vse jasno, to pa ni moj namen.)
BLJAK!!!

Jezikovna razdvojenost

Zadnje čase opažam pri sebi nekaj zanimivega. Nekakšno jezikovno razdvojenost ali, morda bolje, razdeljenost.
Vse skupaj se je verjetno začelo takrat, ko sem začela hoditi s Primorcem, ki seveda govori veliko lepšo in pravilnejšo slovenščino kot jaz. Nasploh je primorsko narečje, po mojem mnenju, najlepše med vsemi slovenskimi narečji. Slovenščina je v tem narečju najmanj popačena. Postojnsko-pivško narečje prav gotovo ne spada v ta rang. Prav zanimivo je, kako znamo pri nas popačiti kakšne besede. In potem se je treba, ko se pogovarjamo s kom, ki prihaja od drugod, prav truditi, da govorimo bolj pravilno slovensko, ker drugače se lahko zgodi, da nas sogovornik sploh ne bo razumel. Vsaj ne vsega, o čemer mu nakladamo.
Pri meni se je ta dvojnost sicer začela že, ko sem študirala in sem skorajda več časa preživela v Ljubljani na fakulteti kot pa doma. Že takrat sem seveda morala brzdati svoje izdajalsko narečje, kar pa mi ni vedno prav dobro uspevalo. Tiste i-jevske končnice pri moških samostalnikih kar niso hotele stran, niti, ko sem se pogovarjala s profesorji, ne. Profesor slovenščine v prvem letniku je takoj pogruntal, od kod prihajam.
Kljub temu pa ne morem reči, da me niso razumeli. Seveda so me, saj vendar znam govoriti popolnoma pravilno, če hočem. Le da se v vsakdanjem življenju in pri uporabi pogovornega jezika počutim čudno, če hočem govoriti povsem pravilno. Ker nekako ne zveni naravno. In za pogovorni jezik res ni naravno. Dovolj je, da svojo govorico toliko prilagodiš, da te vsi razumejo. Za to pa niti slučajno ni treba govoriti knjižno.
No, odkar hodim s Petjo, ki prihaja z obale in govori, kot sem že rekla, veliko lepšo slovenščino kot jaz, opažam, da sem veliko besed, ki sem jih prej izgovarjala v popačenem in zavijajočem domačem narečju, začela izgovarjati pravilno. Tako olje ni več wle, voda ni več woda, fižol ni več fžu, kosilo ni več južna, zajtrk ni več fruštek itn. Seveda ne morem reči, da sem zatajila svoje jezikovne korenine, daleč od tega, samo malo lepše, malo bolj pravilno se izražam. Odkar živiva skupaj v Postojni, je to še bolj očitno, ker sva pač skoraj konstantno skupaj. Kadar se srečam s svojimi domačimi, pa me spet zajame tisti skupinski narečni duh, če se tako izrazim. Olje je spet wle, kosilo je spet južna itd. Skratka, obračam se po vetru. Hinavsko, vem, ampak nekateri počnejo še dosti hujše reči.
Sicer pa, če se človek samo malo poglobi v to naše narečje, ugotovi, da je polno nemških in italijanskih besed. Predvsem nemških. Teh kar mrgoli. Ogromno je stvari, ki jih še zdaj imenujemo z germanizmi, ne da bi se tega sploh zavedali. S tega vidika je nadvse pohvalno, če se človek trudi govoriti pravilneje in namesto nemških besed uporabljati slovenske.
Torej, ko sem s Petjo, govorim malo bolj pravilno, a dovolj je, da pridem v stik s kakšnim domačinom, pa je spet vse po starem. Včasih prav prija povedat kaj po domače, ej. Tudi v domu upokojencev, kjer sem še vedno prostovoljka, mi ni treba prav nič paziti na jezik, ker vsi stanovalci (vsaj tisti, ki so doma iz teh krajev) prav veselo tolčejo po domače.
Skratka, včasih se znajdem rahlo v precepu, včasih sem čisto malček jezikovno razdvojena, a ni hudega. So bile že veliko hujše stvari. To ni prav nič groznega, je pa dokaj zanimiv pojav.

Pisma

Včeraj je moja najboljša prijateljica praznovala rojstni dan, zato je mene in mojega fanta počastila s pico, potem pa smo se povzpeli še na bližnji hrib, s katerega je čudovit razgled na celotno mesto in okoliške hribe. Tam zgoraj smo kar nekaj časa stali, se martinčkali na prijetnem spomladanskem soncu (končno!!) in uživali v toploti in razgledu.
Ker sva se s prijateljico nazadnje videli pred mojim rojstnim dnevom, ki je bil februarja, mi je tudi ona čestitala in me presenetila z darilom. Zares prijetno presenetila, kajti tega, kar sem dobila od nje, niti v sanjah nisem pričakovala.
Že nekaj časa nazaj sem jo prosila, ali bi mi lahko naslednjič, ko pride k meni, prinesla moja stara pisma. Poleg tega, da sva najboljši prijateljici, sva namreč tudi strastni dopisovalki, ki si dopisujeta že vse od konca gimnazije, ko sva bili tudi sošolki, kar pomeni že osem let. Enkrat bolj, drugič manj redno, a skoraj konstantno so med nama potovala pisma. Prava, resnična pisma, ne elektronska (ki jih sama cenim veliko manj kot klasična, ker so nekako neresnična, nihče ne more dokazati, da zares obstajajo, saj jih ni mogoče prijeti, otipati in držati v rokah, ampak lebdijo nekje v zraku in bi v primeru, če bi se celoten računalniški sistem sesul, preprosto izginila). Obe sva in še vedno v tem neizmerno uživava; oboje, pisanje in branje pisem, nama je v neskončno veselje.
Torej, obljubila je, da mi bo prinesla vsa moja pisma, ki jih ima. Računala sem, da mi morda pridejo prav pri pisanju kakšnega novega romana. Včeraj mi je torej izročila darilo za moj rojstni dan, ki je bilo precej veliko, pravokotne oblike, zavito v pisan darilni papir in precej težko. Čudila sem se in se spraševala, le kaj mora biti v njem, in kje so pisma, očitno so v tem darilu, sem si mislila. Ko smo nato prišli v najino stanovanje, kjer smo se ustavili, preden smo šli na hrib, sem, firbec, kakršen sem, darilo hitro odprla in ... zagledala debelo mapo z naslovnico, na kateri je pisalo "Sara, vse najboljše!" Odprla sem mapo in zagledala svoja pisma, vsa po vrsti lepo fotokopirana in povezana v mapo. Nisem mogla verjeti svojim očem in Petja, ki je stal poleg mene, je izjavil, da je to res lepo od nje. Iz vsega srca sem se ji zahvalila za darilo, ki mi pomeni res ogromno, neprimerno več kot kakšna dragotina ali neuporaben kič. Poleg svojih fotokopiranih pisem sem dobila tudi bio čokolado in kremo iz naravnega čebeljega voska.
Še istega večera, ko smo se vrnili s hriba in je prijateljica odšla domov, da malo popraznuje še s svojimi domačimi, sem vzela v roke debelo mapo in jo počasi prelistala od začetka do konca. Kako zanimivo je po toliko letih ponovno prebirati svoja pisma. Ugotoviš, da si veliko večino tega, kar si napisal, že zdavnaj pozabil. Zdi se ti, kot da te pisarije bereš prvič, pa čeprav si jih napisal sam. Seveda so vmes tudi pisma iz zadnjega časa, ta so malo manj zanimiva, ker so novejša in se jih bolj spomnim, a prav tako imajo tudi ta svoj čar. Zdaj imam poleg njenih pisem tudi svoja in to je res dragocena stvar. Ljudem, ki ljubimo pisanje, te stvari pomenijo res veliko. V naših očeh je to dragocenost brez primere. Ker ne gre samo za pisanje, gre tudi za vpogled v postopen razvoj osebnosti, ki je pisma pisala, v spreminjanje njene pisave, ki z leti postaja rahlo drugačna, lahko se poveča, lahko se zmanjša (pri meni velja to drugo), lahko se raztegne, lahko se skrči ... Tudi vsebina pisem prikliče ogromno stvari, prikliče vonj poletja, ko je bilo določeno pismo napisano, prikliče občutke z začetka študija in življenja v študentskem domu, prikliče slasten okus sladice, za pripravo katere se najde recept v enem od pisem. To so spomini, ki bodo ostali za vedno, no, vsaj dokler papir, na katerem so zapisani, ne zgnije in sprhni.
Zato sva tudi odločeni, da bova s tem nadaljevali in da ne bova nikoli prenehali. Vedno si bova dopisovali. Verjetno bodo vmes prekinitve, morda tudi daljše prekinitve, kar je normalno, ker se življenja spreminjajo, enkrat je časa več, drugič ga je manj. A vedno se bova znova vrnili k pismom, pa četudi bodo vmes minila leta. Četudi si bova napisali samo eno pismo na leto, pisali si bova vedno. Vsaj jaz sem v to prepričana in mislim, da tudi ona.
Prijateljstvo je res ena najbolj dragocenih stvari na tem svetu, če pa ga lahko še takole "dokumentiraš" s pismi, pa je še toliko bolj neprecenljivo.

KONČNO

Izgleda, da so moje molitve, obredi in zaklinjanja pomagali, kajti pomlad očitno KONČNO vendarle naposled prihaja v deželo. Sicer še vedno ni tisto pravo, še vedno ni ravno toplo in dež kar pogosto pada (ampak saj je april, torej je vse to normalno), a vsaj snega ni več, kar je že veeelik napredek. Poleg tega je vremenska napoved za naslednje dni strašno obetavna - veliko sonca in stopinj celzija -, zato res nimam več niti najmanjšega razloga za pritoževanje.   
In tako, KONČNO, prihaja čas pomladnih radosti. Dolgi pohodi v naravi, nabiranje čemaža (ki ga bomo lahko jedli že ta mesec, juhu!), nabiranje regrata (ki sva ga midva to nedeljo prvič že jedla - njamsi), sajenje prvih vrtnin in košnja trave, skakanje zunaj na soncu, branje zunaj na soncu, stanje zunaj na soncu in zahvaljevanje Vesolju ... no, malček me je zaneslo, priznam. Ampak če sem pa tako vesela!!
Res težko izrazim z besedami, kako zelo se veselim teh toplih mesecev, ki so pred nami. Zame, ki ljubim toploto in sonce, so še toliko bolj dragoceni, ker jih je - žal - manj kot mrzlih. Ko bi bilo vsaj približno izenačeno. Pa ni, vsaj meni se zdi tako. Zato sem že velikokrat razmišljala o selitvi v kakšne tropske kraje. Tisto podnebje bi bilo resnično pisano na mojo kožo. Naj bo še bolj vroče, meni ni nikoli prevroče. Zebe me pa zelo hitro, prehitro.
Ampak selitev v trope vsaj zaenkrat žal ne pride v poštev. Bo treba še malo počakati, na ugodnejše čase, na bogatejše čase, kaj jaz vem. Vem samo, da me tukaj, v tej državi, v tem podnebju, približno 70-80 % časa zebe. Torej bo očitno treba nekako ukrepati.
Dovolj jamranja ... Zdi se mi, da je to, kar sem danes napisala, za en drek, pa bom vseeno objavila.

CAVAZZA - najboljši domači biografski roman

To z lahkoto rečem, čeprav (ali pa prav zato, ker) sem v življenju prebrala zanemarljivo malo biografskih romanov, morda je ta celo prvi, ne vem. Kljub temu se mi zdi to vrhunsko delo. Pa ne na ravni forme, to prav gotovo ne. V bistvu me je presenetilo, kako je lahko v takšni knjigi, ki jo je napisala Vesna Milek, izdala Študentska založba in v kateri sta zadaj navedeni osebi, ki sta (naj bi) opravili korekturo in lekturo, kako je lahko v taki knjigi toliko slovničnih napak. Ni mi jasno. Ampak ok, pri tej knjigi je definitivno poudarek na vsebini. Ne gre za nek literarni presežek, gre predvsem za to, da se ljudem poda življenjsko zgodbo igralca, ki je šel skozi toliko preizkušenj, toliko kalvarij in trpljenja, da se lahko bralec, ki premore vsaj nekaj čutečnosti in empatije, ob branju te knjige bridko razjoče.
Za roman sem prvič slišala že dolgo tega, videvala sem ga v knjigarnah in knjižnih revijah. Ko sem se nato končno odločila, da je prišel čas, da si ga izposodim v knjižnici in preberem, sem najprej preverila stanje na cobiss-u. V naši knjižnici so imeli štiri izvode in vsi so bili konstantno izposojeni (in so še vedno). Rezervirala sem svoj izvod in čakala cel mesec, da sem prišla na vrsto. Ko sem knjigo končno dobila v roke, mi je bilo takoj jasno, zakaj so vsi izvodi non-stop izposojeni in zakaj ljudje tako množično prebirajo to knjigo. Ker je, preprosto rečeno, dobra. In neverjetno presunljiva. Ganljiva, žalostna in obenem polna neustavljive sle po življenju, po nadaljevanju življenja vsem tegobam, mukam in bolečinam navkljub. Knjiga o kamniti trdnosti in totalni neupogljivosti. Kot nalašč za mehkužce, kakršna sem sama. Da nam pokaže, da je lahko življenje tako kruto, kot si niti predstavljati ne moremo. Da je lahko neskončno trdo in težko, a mi ga bomo morali kljub temu preživeti. In vse prenesti.
Ta neverjetno privlačna knjiga razkriva življenje Borisa Cavazze od malih nog pa do danes in že na samem začetku izvemo, da so ga tegobe in trpljenje zaznamovali že kot otroka. Izpostavljen je bil stvarem, ki jih otrok nikoli ne bi smel doživeti, zasmehovan je bil zaradi vzrokov, na katere sam kot nedolžen otrok ni imel niti najmanjšega vpliva. Je bil sam kriv, da je bil rojen v Milanu in da je bil njegov oče komunist? Kadarkoli je prišel v Slovenijo (tu je obiskoval vse šole, na katere je hodil), so ga zmerjali s fašistom. Ko se je vrnil nazaj v Italijo, pa so se mu rogali: "A, Slovenec si? Slovenci ste barbari, barbari!" Neštetokrat so ga premlatili zaradi tega, kar naj bi bil. Ne bi mogel biti preprosto človek? Vem, utopija, žal še vedno.
Kot otrok je moral, ko je bil pri teti v Solkanu, nesti domačega mačka, ki "ni bil za nobeno rabo", k nekemu vaščanu, ki je pobijal domače živali, ki "niso bile za nobeno rabo". Pijani vaščan je pred njegovimi očmi mačka najprej stlačil v žakelj, nato udrihal po njem s toporiščem sekire, potem ga potegnil iz vreče in ga, še vedno živega in mijavkajočega, pribil na kavlje in začel odirati. Razkosal ga je, nazadnje pa kose ocvrl na žaru ter jih jedel. "Boš malo? Zelo je dobro."
Enkrat drugič je slučajno videl nekega vaškega klavca, ki je živo tele za vrat obesil na kavelj, mu prerezal vrat (še vedno živemu), spodaj nastavil kriglo, prestregel kri in pil v dolgih požirkih, kot da pije pivo. "To je za muoč," je rekel otroku. "Boš malo?" Boris je zbežal, tekel, tekel stran.
Najbolj grozljivo pri vsem tem je, da se vse to dogaja še danes. Vampirji dejansko obstajajo, med nami so. Čeprav so ljudje, ki takšnega ravnanja z živalmi ne tolerirajo, vse pogostejši in vse glasnejši, se takšne stvari kljub vsemu še vedno dogajajo. Marsikomu se to zdi normalno, a k sreči nas je vse več, ki takšne sprevrženosti s strani bitja, ki si ob takšnem ravnanju ne zasluži več imena človek, ostro obsojamo. Je mogoče kaj čudnega, da je Boris Cavazza nazadnje postal vegetarijanec? Že res, da to velja šele za zadnje obdobje njegovega življenja, a nihče mi ne bo rekel, da ga vse tiste grozote, ki jih je kot otrok moral gledati z lastnimi očmi, niso prizadele in se mu vrezale globoko v srce, kjer so pač morale pustiti nekakšne posledice. Že kot otrok je bil izredno čuteč, kar se je v kasnejših letih njegovega življenja, ko je dal skozi toliko trpljenja (izguba dveh sinov in žene, ki jo je strastno ljubil), lahko le še stopnjevalo.
Da ne govorim o spolnem nadlegovanju, katerega žrtev je bil kot otrok. Tudi v tem primeru je šlo za spodobnega slovenskega vaščana, ki so mu vsi zaupali in ga cenili.
A dovolj, preveč pa tudi ne smem izdati. Rekla bom le še to, da knjigo vsakomur toplo priporočam. Marsikdo, ki misli, da mu je v življenju težko, se bo ob branju te knjige lahko zamislil nad tem, kaj pomeni pravo trpljenje. In hkrati, kakšna je resnična moč in veličina človeka.
Moj fant je imel to čast, da se je s tem velikim človekom srečal in pogovarjal že trikrat. Prvič na Bledu, potem pa v Ljubljani. Boris Cavazza pozna njegovega očeta, ker sta oba v istem času obiskovala srednjo pomorsko šolo v Portorožu. Ko sta se srečala drugič ali tretjič v centru Ljubljane, je Petja ravno prebiral Osha. Cavazza je knjigo in avtorja poznal in mojemu fantu povedal, da je imel nekoč punco, ki je zelo zagreto prebirala Osha in je celo odšla v Indijo, v enega od njegovih ašramov. "Pa ji niti to ni pomagalo," je hudomušno pristavil igralec. Petja se je strinjal, da mora človek najti srečo in mir v sebi, če je tam ne najde, mu tudi potovanje v Indijo in meditiranje v tamkajšnjih ašramih ne bo pomagalo.
Če hočete brati najboljši in najbolj presunljiv slovenski biografski roman, potem zdaj veste, katero knjigo morate prijeti v roke. Še prej jo rezervirajte v knjižnici, ali pa jo kar kupite, če ni že razprodana.

Velika noč in ostalo

Za Veliko noč sva s fantom šla k mojim. Največji krščanski praznik, kar pri meni sicer ne igra posebno velike vloge, ker je moja vera že dolgo drugačna, povsem notranja in neodvisna od cerkvenih zadev. A vseeno je lepo praznovati take praznike, če si že od malega tako navajen, konec koncev je lepo obdržati tradicijo, seveda v razumnih mejah. Če ugotovim, da je neka tradicija preživeta, se ji z lahkoto in nemudoma odpovem. Zato tudi ne hodim v cerkev, ker ne čutim te potrebe. Svojo hvaležnost stvarstvu lahko izražam kjerkoli, ne samo v cerkvi. Tam še najtežje, vsaj kadar je polna najrazličnejših ljudi, ki so tam v veliki večini iz gole navade. Ker so pač tako naučeni, že od malih nog.
Vseeno pa sem se včeraj nameravala udeležiti maše v domačem kraju, skupaj z mamo, bratom in fantom, ki sploh ni bil vzgojen v krščanski veri, a vseeno prav tako kot jaz veruje. Ne morem reči ravno v boga, lahko pa rečem v neko višjo silo, v Vesolje, v Dobro, v Ljubezen, vase, nenazadnje. No, zmenili smo se, da gremo k maši. Začela se je ob desetih, a mi smo bili kot ponavadi ob tisti uri še doma in smo se šele lagodno odpravljali. Od doma smo odšli šele, ko je bila ura že krepko čez deset. (To zamujanje je verjetno rahlo prikrit odraz tega, da nihče od nas, niti moja mama, ki je bila vzgojena v zelo pobožni družini, ne da veliko na cerkev, ker se zavedamo, da je prava vera drugje. Prava vera je v srcu in ni odvisna od obiskovanja cerkve in maš.) Mama je hotela, da gremo še prej na pokopališče. In smo šli, najprej smo obiskali grob moje stare mame, nato grob mamine tete, nato grob še enega drugega sorodnika, potem grob maminega bratranca ... in pri tem zadnjem smo obstali in padli v hudo debato. Skakali smo od teme do teme, vse so bile bolj ali manj duhovne ali celo metafizične, in tam, pri tistem zadnjem grobu, v katerem že dobrih 35 let ležijo posmrtni ostanki maminega divjega, neukročenega in strašno čednega bratranca, ki je umrl pri enaindvajsetih letih v avtomobilski nesreči, tam smo stali najmanj petnajst minut in se pogovarjali. Vratolomno visoke pete mojih škornjev so se pogrezale v pokopališki pesek in kar naprej sem jih morala vleči ven. Govorili smo najprej o maminem bratrancu, ki je bil živ kot poper, potem smo razglabljali o tem, ali je možno, da se je že ponovno inkarniral in da zdaj že živi kot nekdo drug. Rekla sem, da je po mojem mnenju to povsem mogoče, ker je umrl mlad in v nesreči. V takih primerih se lahko zgodi, da se duša zelo hitro, v nekaj desetletjih ali še prej ponovno reinkarnira. (No, že ti pogovori jasno kažejo, zakaj nas ni mikalo iti v cerkev. Cerkev pač ne priznava reinkarnacije, medtem ko mi vsi vanjo brezpogojno verjamemo.) Potem je Petja, moj dragi, pripovedoval o svojem bivšem sošolcu, ki je bil prav tako neverjetno divji in je prav tako umrl v prometni nesreči, ko je bil komaj v 4. letniku srednje šole. Zanimivo je, da se je na večer pred svojo smrtjo med potepanjem po pokopališču ulegel na nek grob, nekdo drug pa ga je fotografiral. Šesti čut, slutnja? Naj bo karkoli že, prepričana sem, da je tistim, ki so bili takrat z njim, naslednjega dne zledenela kri, ko so izvedeli, da je umrl.
In še o marsičem drugem smo govorili. Celo o prehranjevanju. Mama je rekla, da zadnje čase sreča in sliši za vedno več ljudi, ki ne jedo kruha. In da si tudi ona želi, da bi ji uspelo to doseči, vsaj poskusiti. Takoj sem se ji pridružila, rekoč, da tudi jaz že zelo dolgo razmišljam o tem, da bi prenehala jesti kruh, ker čutim, da nimam od njega prav nobene koristi razen lepila, ki mi maši črevesje. In tako sva se dogovorili, da z današnjim dnem, s 1. aprilom, obe skupaj prenehava jesti kruh in se tega drživa tri tedne. Torej kot nekakšen eksperiment. Če bo počutje po treh tednih občutno boljše, potem bova tudi nadaljevali.
To je zame prišlo kot naročeno. Veliko lažje se je lotiti nekega podviga, če to storiš v družbi z nekom, veliko lažje, kot če se tega lotiš sam. Potem je tudi manj možnosti, da boš prekršil dogovor, ker sta dva, tako sta se dogovorila in drug drugemu dajeta podporo ter si izmenjujeta vtise in občutke ob "eksperimentu". Če bi se sama zase odločila, da ne bom več jedla kruha, bi veliko lažje prišla v skušnjavo, prelomila svojo obljubo in se kakšen večer nenadoma nažrla kruha. (Si kar predstavljam počutje po takšnem izpadu, ha.) Ker pa gre za dogovor z nekom, ker bova skupaj naredili ta poskus, je veliko lažje. Že zdaj vem, da bom brez problema zdržala tri tedne. In čisto mogoče je, da bom po treh tednih rekla: "Madona, tako dobro se počutim, da tega lepila resnično sploh ne bom več jedla."
Skratka, pogovarjali smo se kar dolgo in tudi zelo vneto, tako da smo bili na koncu že prav glasni. Še dobro, da smo bili na pokopališču sami. Pokojni so se lahko dobro naposlušali, kaj si imajo povedati štirje "živi", ki se jim ni dalo iti k maši in so se namesto tega raje razgovorili na pokopališču.
Prav zabavno, res. Stavit grem, da smo drug drugega osrečili neprimerno bolj kot če bi šli v cerkev. Občutek imam, da nas je to dopoldne na pokopališču močno zbližalo.
Danes tam nekje ob času kosila pa sem kar na lepem spet zapadla v depresijo. Zakaj? Prvo in verjetno tudi temeljno, kar me je spravilo v slabo voljo, je bilo vreme. Sama sebi grem na živce, ker vremenu dopuščam, da v tolikšni meri vpliva name. Vem, da je to bedarija in vendar si ne morem pomagati. Zjutraj in celo dopoldne je pogled skozi okno razkrival sneženje. Nisem se mogla tolažiti s tem, da je 1. april, ker nebo pač ne ve za 1. april. Zanj je bilo to še kako zares. In potem se sprašujem: KDAJ bo konec? KDAJ bo toplo? KDAJ bo sonce? KDAJ bom lahko šla ven brez teh prekletih žab pod hlačami, ki jih nikoli v svojem življenju nisem nosila toliko kot v letošnji preklicani zimi?
In to je dovolj, da spet zapadem v depresijo in se začnem smiliti sama sebi. Tako zelo si želim spremembe, da me vse boli od te želje. Občutek imam, da se mi bo zmešalo, če bo to še nekaj časa trajalo. Popade me nerazumno hrepenenje, da bi se preselila v tropske kraje. Trpim, dobesedno trpim. In zakaj? Zaradi nekih bedastih zunanjih dejavnikov, na katere nimam vpliva. V tem primeru sem bedasta jaz, ne zunanji dejavniki.
V takem stanju mi lahko pomaga samo še pisanje. Da dam ves ta strup ven iz sebe, se izpraznim in očistim. Katarza.
In, predvsem, da nikoli ne neham verjeti. Da bo prišla pomlad. Enkrat BO prišla, in za njo poletje. A ob tem se moram zavedati, da niti pomlad in poletje ne moreta pomagati človeku, ki ni globoko pomirjen sam s sabo.

Je še kdo sit tega vremena?

Res me zanima, ali je še kdo tako zelo sit tega vremena in te blesave zime kot jaz. Pred enim mesecem: sneg in mraz. Pred dvema mesecema: sneg in mraz. Pred tremi meseci: sneg in mraz. Danes, 25. marca: sneg in mraz. To traja že od začetka decembra in nekomu, ki bolj od vsega ljubi poletje, po malo manj kot štirih mesecih vse to začne presedati, tako presedati, da ne ve več, kam naj se usede, ker mu povsod vse preseda!!!
Včeraj sem skoraj padla v depro zaradi vremena. Bedasto, vem, le kako si lahko dovolim, da vreme tako vpliva name. In vendar si dovolim, ne morem pomagati, in verjamem, da si še marsikdo to dovoli. Enostavno ne vidim dneva, ne vidim ure, ko bom lahko šla ven in bila zunaj magari cel dan, če se mi bo tako zahotelo. Ko bom lahko hodila zunaj, v naravi, vzravnana in pokončna, ker se mi ne bo več treba grbiti in zoperstavljati orkanskemu vetru in snežnim plazovom, ki mi bodo butali naravnost v oči. Ko se bom končno lahko nastavljala sončnim žarkom, ne pa ledenemu vetru in snegu. Včeraj sem sredi vse te sibirije, ki ji ni in ni videti konca, tako močno zahrepenela po pomladi, po toplem, sončnem vremenu, da me je za trenutek skoraj zajel obup. Bo sploh kdaj konec? Čez en teden bo april. Bomo tudi prvo listje na drevju pričakali sredi snežnih viharjev? Bom morala it čemaž, ki ga že tako nestrpno čakam, nabirat sredi polarne zime in ga kopat izpod metra snega ali kaj?
Če bi lahko, bi zimo in njen sneg brcnila v rit z vso silo, kar je premorem, in jima zabičala, naj ostaneta tam, kamor mi ju je uspelo zalučati, najmanj tri leta. Ta zima je letos takšna, da je imam dovolj za deset let, ne le za tri. Kaj ko bi še poletje kdaj trajalo tako dolgo, a?! To se pa noče zgoditi, j...... m....!
Kako zelo se moram truditi, da ne pobesnim totalno. Kako zelo se moram pregovarjati, da ni vredno, da si vendar ne smem dovoliti, da izgubim živce zaradi nečesa takega, kot je vreme. Ker nimam absolutno nobene moči in nobenega vpliva pri tem. Če besnim in se pritožujem, s tem zgolj sebe spravljam v še večjo slabo voljo, vremenu se pa prav jebe zame.
Ne ostane mi drugega, kot da vztrajno ohranjam optimizem in si govorim: za dežjem vedno posije sonce, za zimo VEDNO pride pomlad, tako je in drugače ne more biti. Saj bo, samo potrpežljivost. (Potrpežljivost po skoraj štirih mesecih tega sranja?! Kar sanjaj! tuli tisti nižji del mene, ki je sit vsega in bi najraje koga zadavil.)
Bi bila pa precej pomirjena, če bi vedela, da obstaja še kdo, ki mu to vreme preseda vsaj približno tako kot meni. Prosim, javite se, mi bo lažje pri srcu. Bom vsaj vedela, da nisem sama. Moj dragi ima namreč to zavidljivo lastnost (o kateri jaz zaenkrat samo sanjam), da ga niti pet mesecev zime ne bi moglo spraviti iz tira. Vedno je dobre volje, ne glede na zunanje okoliščine. Kako rada bi tudi jaz bila takšna, pa mi zaenkrat še prav nič ne uspeva, kot vidite. Ta post je očiten dokaz, da mi ne.

Podobnosti

Včeraj sem končala z branjem Murakamijeve O čem govorim, ko govorim o teku in kot vse njegove knjige (čeprav je bistveno drugačna od ostalih - v prvi vrsti ne gre za roman) mi je bila zelo všeč. Ker je to nekakšna avtobiografija, sem v njej izvedela tudi marsikaj novega o njem in v nekaterih odstavkih sem dobesedno našla sebe. Ja, ugotovila sem, da sva si s tem zadnje čase vse bolj popularnim japonskim pisateljem v marsičem sorodna. S tem se seveda ne povzdigujem na njegovo raven, ker je jasno, da mi do tam še kar precej manjka, a kljub temu sem našla podobnosti med nama, med najinima karakterjema in načinoma življenja. Mogoče to pomeni, da imam podobne predispozicije in možnosti, da postanem tako dobra pisateljica kot on? Kdo bi vedel, mogoče tudi, ni pa nujno. Vem le, da neizpodbitno obstajajo podobnosti med nama.
Na primer, tudi sama sem pri sebi odkrila ljubezen do teka relativno pozno, prej ga nikoli nisem marala, kaj marala, sovražila sem ga. A tako je bilo le dokler sem hodila v šolo. Telovadba in tek pod prisilo sta se mi vedno na vso moč upirala. Ničesar ne morem početi pod prisilo. Isto je bilo pri Murakamiju. Ko daš skozi ves ta šolski sistem in ko se lahko odločaš sam zase, lahko tudi jasneje vidiš, kaj te veseli in kaj ti leži. Poskusiš teči in ugotoviš, da v tem pravzaprav uživaš. Ker te nihče ne sili in priganja, sam si se odločil, da boš tekel.
In z vsem v življenju je tako. Dokler se sami odločamo, dokler sledimo svojim željam in svojim nagnjenjem, je vse v redu in življenje nam bo teklo kot po maslu, pa četudi ne od vsega začetka. Ko pa začnemo poslušati druge in slediti njihovim željam, njihovim nagnjenjem in hotenjem, pa nismo več mi sami, nismo več to, kar smo, in to nas prej ali slej pokoplje.
Iz zgoraj omenjene knjige bi rada prepisala odlomke, ki so mi bili najbolj blizu in v katerih sem se najbolj našla.

Pri moji starosti se mi zdi malo neumno pisati takšne stvari, ampak zavoljo jasnosti naj povem, da sem tip človeka, ki ima rad samoto. No, ne, bolj natančen izraz bi moral biti, da mi ni težko biti sam. Če vsak dan uro ali dve brez sogovornika tečem, če potem štiri ali pet ur sedim za mizo in v čisti tišini pišem, se mi to ne zdi posebej težko ali dolgočasno. Že od mladosti sem takšen. Raje kot da bi se s kom dobival in kaj družabnega počel, sem tiho bral knjige ali zbrano poslušal glasbo. Nikoli mi ni bilo težko domisliti se, kaj početi, kadar sem bil sam. (Str. 24)

To sem jaz!
In naprej:

Že od začetka mi tek na dolge proge ni bil tuj. Telovadbe v šoli sicer nisem mogel vzljubiti in ob športnih dnevih se mi je obračal želodec. Ampak to je bilo, ker je šlo za razgibavanje, ki je bilo od nekoga vsiljeno. Že od nekdaj nisem maral, da mi kdo vsiljuje nekaj, česar nočem početi, ali ob času, ko tega nočem početi. Zato pa sem po drugi strani, če se lotim česa, kar rad počnem, takrat, ko mi ugaja, in kakor sam hočem, bolj zagnan od običajnih ljudi. (Str. 44)

Tako se je začelo preprosto, urejeno življenje, v katerem sem zjutraj vstajal pred peto uro in zvečer hodil spat pred deseto. Čas dneva, ko lahko najbolj učinkovito delaš, je seveda za različne ljudi verjetno različen, zame pa so to zgodnje ure dneva. Takrat se lahko zberem in opravim najpomembnejše delo za tisti dan. Potem se razgibavam, opravljam razne drobne opravke in delo, za katero se mi ni treba tako koncentrirati. Ko zaide sonce, se umirim in ne delam več. Takrat berem, poslušam glasbo, se sproščam in grem tudi zgodaj spat. Po bolj ali manj takšnem vzorcu sem preživel vse svoje življenje do zdaj. Zato mi je, se mi zdi, do zdaj uspelo dokaj uspešno delati. (Str. 46)

Najpomembnejša stvar, ki se je naučimo v šoli, je, da se najpomembnejših stvari v šoli ne da naučiti. (Str. 54)

Nadarjeni pisec kriminalk Raymond Chandler je v svoji zasebni korespondenci nekoč zapisal: "Tudi če nimam kaj posebnega za pisati, se vsak dan za nekaj ur usedem pred mizo in osredotočam," in vsaj jaz dobro razumem, kaj je hotel s tem povedati. Chandler je s tem moči, ki so nujne poklicnemu pisatelju, vztrajno discipliniral in tiho povečeval delovni zagon. Takšen vsakodnevni trening je bil zanj nepogrešljiv.
Zavedam se, da je pisanje romanov v osnovi fizično delo. Pisanje besed in stavkov samo po sebi je sicer res miselno delo. Napisati celoten roman pa je bližje fizičnemu delu. Seveda za pisanje knjig ni treba dvigovati težkih predmetov ali hitro teči ali visoko skakati. Zato veliko ljudi, sklepajoč samo po videzu, misli, da je delo pisatelja tiho, intelektualno salonsko delo. Če lahko dvigneš kavno skodelico, boš menda lahko napisal tudi roman. Ampak če zares poskusiš napisati knjigo, hitro vidiš, da je to zelo daleč od resnice. Sedeti pred pisalno mizo, osredotočiti vse svoje živce v točko v velikosti laserskega kazalnika, iz horizonta praznine priklicati domišljijo, si izmisliti pripoved, eno po eno izbrati pravo besedo, skrbeti, da tok pripovedi ostane na mestu, kjer mora biti - takšno delo zahteva veliko več energije, kot bi si mislili, in treba ga je dolgoročno vzdrževati. Telesa res ne premikaš veliko, a se v njem dinamično odvijajo zares naporni procesi. Seveda razmišljaš z glavo. A pisec se obleče v dres, ki se mu reče "zgodba", in razmišlja s celim telesom, in to delo zahteva veliko fizičnih moči - in človeka povsem izčrpa. (Str. 86-87) 

No, kar se tiče teka in seveda tudi pisanja, slavnega pisatelja prav gotovo niti od daleč ne dohajam. Tekla nisem že kar lep čas in če že tečem, potem tečem le spomladi, poleti in zgodaj jeseni in niti v sanjah ne na tako dolge proge kot vrli Murakami. Kar se tiče pisanja, pa ... en roman je sicer napisan, kdaj in kako bo izšel, je pa zaenkrat še čisto v božjih rokah.
Ampak dobro, počasi in zanesljivo grem svojo pot. Ni važno, kako hitro in kako dolgo tečem, važno je, da prej ali slej prispem na cilj.

Razgovor za službo

V ponedeljek sem imela po dolgem, dolgem času končno spet en razgovor za službo. Že to, da te sploh povabijo na razgovor, je velik uspeh. Sploh, če je kandidatov 130, kot jih je bilo v tem primeru. Do razgovora sem se prebila samo zato, ker živim v kraju, v katerem se nahaja prosto delovno mesto veterinarskega asistenta, za katero sem kandidirala. Direktor mi je na razgovoru to odkrito povedal. Da so me poklicali samo zato. Iščejo pač nekoga, ki bo čim bolj na dosegu roke, ker delovnik menda ne bo običajen. Drugače pa moja izobrazba predstavlja hudo, skoraj nepremostljivo oviro. Ker je - seveda - previsoka.
V bistvu je prav smešno, da sem sploh prišla do tega razgovora. Ko sem pred nekaj časa poslala svojo prijavo, sem namreč nemudoma, v roku ene ure, dobila odgovor od direktorja, ki se je glasil dobesedno takole:

"Spoštovana, hvala za prijavo. Vaša izobrazba je previsoka za razpisano delovno mesto. Izkušnje nedvoumno kažejo, da osebe s previsoko izobrazbo za delo, ki ga opravljajo, kmalu postanejo nezadovoljne in temu se moramo izogniti.

Hvala vseeno in lepo pozdravljena."

 

A tako, sem si mislila, torej mi ne boste dali niti možnosti. Že a priori odpadem, ker imam "previsoko izobrazbo". Saj po eni strani razumem njegove argumente, to, da ljudje, ki delajo nekaj, za kar niso študirali, niso zadovoljni, je gotovo res, ampak prav gotovo ne v vseh primerih. Poleg tega se mi ne zdi pošteno, da mi ni bil pripravljen dati niti možnosti, temveč me je kar takoj odbil zaradi moje izobrazbe.

No, v ponedeljek dopoldne sem bila skrajno presenečena, ko sem dobila klic iz Bolnice za živali. Neka ženska me je spraševala, ali bi bila, glede na to, da sem poslala prijavo za prosto delovno mesto pri njih, pripravljena priti tistega dne ob 18h na razgovor. Pobuljila sem ko tele v nova vrata in ji povedala, da sem po mejlu že dobila zavrnitev. Vprašala me je, na kakšni podlagi. Razložila sem ji, ona pa mi je odgovorila, da naj vseeno pridem in se poskusim prikazati še v drugi luči. Rekla sem, da z veseljem. Torej so mi vseeno dali možnost.

Kot sem kasneje izvedela, pa so mi jo dali samo zato, ker bivam v istem kraju. Večino od 130-ih kandidatov so baje že izločili, ker prihajajo od predaleč. Jaz sem torej prišla v nek "najširši ožji krog", a previsoka in neprimerna izobrazba mi tako rekoč zapira vsa nadaljnja vrata.

Kljub temu pa sem imela na razgovoru kar dober občutek. Direktor, s katerim sem se pogovarjala (in ki je bil očitno tisti, ki mi je poslal mejl z zavrnitvijo), je bil prijazen in prav sproščeno sva se pogovarjala. Še naprej je zagovarjal svojo tezo, da ljudje, ki so zaposleni na delovnih mestih, ki ne ustrezajo njihovi izobrazbi, niso zadovoljni. Niso in pika. No, lahko bi se zavedal, da tudi ljudje, ki ne delajo na NOBENEM delovnem mestu, niso zadovoljni. In da bi ti ljudje verjetno bili veliko bolj zadovoljni, če bi delali na KATEREM KOLI delovnem mestu. Še vedno bolje kakršna koli služba kot nobena, ne?! No, razen v primeru, ko te na delovnem mestu šikanirajo in trpiš zaradi psihičnega ali telesnega nadlegovanja. V tem primeru je bolje biti brezposeln, prav gotovo. Imaš vsaj mir. Ampak če te na delovnem mestu nihče ne trpinči in če lahko svoje delo opravljaš kolikor toliko v miru - pa naj bo še tako težko, naporno, če se moraš še toliko novega naučiti - ali ni v tem primeru vseeno bolje, da imaš delo, kot da ga nimaš? Pa četudi ne ustreza tvoji izobrazbi, četudi je nekaj čisto drugega od tistega, kar si študiral - taki časi pač so, treba se je prilagajati, treba je ostati odprt za vse možnosti. Človek se lahko priuči praktično vsega, če pa ima do nečesa še veselje in naravno nagnjenje, pa še toliko lažje.

Že res, da nisem študirala veterine, da nimam sploh nobene zveze s tem, ampak saj pod njihovimi pogoji to sploh ni bilo navedeno. V oglasu je pisalo "splošna izobrazba". Ker gre pač za dela, ki naj ne bi bila, vsaj v večini, specifično veterinarska: čiščenje, delo na recepciji, pomoč veterinarju. Če ima človek še ljubezen do živali, če se na njih spozna in je v življenju doma imel že kar pestro paleto udomačenih živali (ja, govorim o sebi), potem res ne vem, kje je kakšen nepremostljiv problem.

Ampak dobro, odločili se bodo oni, jaz sem naredila, kar sem lahko, z glavo skozi zid pa ne morem. Če si še tako obupno želim službo, to ni dovolj, da jo tudi dobim. Še ogromno drugih dejavnikov je zraven. A to delo me je res pritegnilo, z lahkoto sem se videla tam. In če pomislim na vsa druga delovna mesta, za katera sem v zadnjem času kandidirala - v glavnem prodaja in čiščenje -, si mislim: "Joooj, kako rada bi delala tukaj! Neprimerno raje kot v prodaji. In stokrat raje kot čistilka. Saj tudi tukaj bi čistila, ampak čistila bi za živalmi, ne za ljudmi! Že to je ogromna razlika."

Ne vem, zakaj sem že od nekdaj imela raje živali kot ljudi. Vedno sem čutila večje usmiljenje do njih kot do ljudi. Morda zato, ker so ta bitja brez izjeme nepokvarjena in čista. Saj tudi veliko ljudi je takih, ne rečem. Ampak živali so tako preproste, tako iskrene in predane, tako neponarejene in naravne, da se le redki ljudje lahko kosajo z njimi glede tega. Že v osnovni šoli so moje učiteljice na podlagi poezije, ki sem jo takrat pisala, ugotovile, da imam živali raje kot ljudi, in to se jim seveda ni zdelo prav. Kaj pa je sploh PRAV na tem svetu? Kdo določa, kaj je prav in kaj narobe, kaj je dobro in kaj slabo? To so ozka človeška merila, ki še bolj zožujejo in izključujejo. V naravi ni tako. V naravi je vse, tako kot je, in tako, kot je, je najbolj prav. Zakaj bi bilo karkoli narobe? Vse je samo tako, kot je.

Skratka, bila bi noro srečna, če bi dobila to službo. Ker mislim, da bi me veselila. In ker je dokaj bedno biti pri 27-ih brezposeln in še nikoli v življenju zares zaposlen. Če bi vsaj s pisanjem zaslovela in zaslužila. Ko bi bila J. K. Rowling, hmmm ... Ne ona, seveda, ampak podobna njej. Ničesar si ne želim bolj od tega, da bi lahko živela od pisanja.

Ampak jaz nisem J. K. Rowling, jaz sem jaz in moja pot poteka točno tako, kot mora potekati. Vse se mi bo zgodilo ob pravem času.

Še ena dobra knjiga

Danes pišem zato, da pohvalim zadnji roman J. K. Rowling, Nadomestne volitve, njen "prvi roman za odrasle".
Ženska me je navdušila že s Harryjem Potterjem, ki sem ga kot najstnica in tudi še kot študentka prebirala z velikim užitkom, še zlasti zadnje knjige iz serije, ki so bile boljše od prvih. Sploh ne vem, kolikokrat sem jih prebrala. Fascinirala me je tudi njena življenjska zgodba. Iz matere samohranilke, revne učiteljice, tako revne, da je hodila pisat v kavarno, ker njeno stanovanje ni bilo dovolj ogrevano, se je prelevila v eno najbogatejših pisateljic na svetu. Prava zgodba o uspehu. Ko sem slišala, da je napisala prvi roman za odrasle, me je najprej rahlo odbil naslov. Oh, zakaj pa politična tema, sem si mislila, to me pa res ne zanima! A to je bila preuranjena sodba, sodba zgolj na podlagi površnega prvega vtisa. Knjigo sem rezervirala v knjižnici (seveda je bila konstantno izposojena) in ko sem jo končno pričela brati, sem ugotovila, da politika sploh ni glavna tema tega romana. V tej knjigi se prepleta s toliko drugimi, neskončno bolj zanimivimi, aktualnimi in tudi bolečimi temami današnje družbe, da je povsem prebavljiva.
Skoraj bi lahko rekla, da gre za tolstojevski roman. Obširna zgodba in ogromno oseb z izdelanimi, neverjetno živimi značaji, katerih življenja se bolj ali manj tesno prepletajo. Odlično ogledalo sodobne družbe, popolna slika sveta, v katerem živimo, delamo, ljubimo in se mučimo.
Vse pohvale in zelo, zelo priporočam v branje.

Dan žena

Kako lepo, da imamo ženske svoj praznik. In še dobro, da smo danes v precej boljšem položaju kot pred leti in stoletji.
To noč sem imela vse sorte nekih čudnih, zmedenih sanj, med drugim sem bila na nekakšnem srečanju ali nekaj podobnega, kjer je bilo veliko ljudi, in nek smrkavec (nek mlad intelektualec, recimo) je naglas razglašal, da so ženske na svetu predvsem zato, da rojevajo otroke. Vsak, ki me dobro pozna, si lahko predstavlja, kako me je to razpičilo. Šla sem do njega in začela obračunavati z njim in njegovim primitivnim mišljenjem. Ne spomnim se, kaj točno sem govorila, vem le, da sem na ves glas in brez zavor izražala svoje popolno nestrinjanje s to trditvijo. A da so ženske na svetu samo zato, da rojevajo otroke? Zakaj so pa potem moški na svetu? Samo zato, da jih delajo? Me zanima, kateri junak bi se strinjal s TO trditvijo. Takole sem ga nadirala, dokler se ni od nekod kar na lepem pojavil moj stric in ga začel zagovarjati. Potem sem nadirala še njega. Potem se je vse skupaj verjetno končalo.
Res se nikakor ne morem in se tudi nikoli ne bom sprijaznila s to mislijo. Da smo ženske na svetu v glavnem zato, da rojevamo otroke. Dobro, materinstvo je ena glavnih in temeljnih nalog ženske, to priznam. Ampak da bi vsaka ženska na tem svetu morala biti tukaj s točno tem razlogom in samo zaradi njega - ne, to je pa preveč. Poročiti se in imeti otroke ni glavna naloga ženske. Vsaj ne vseh žensk. Jasno je, da bodo tiste, ki si tega želijo, to tudi storile in jih bo to osrečilo (ali pa tudi ne). Ampak ali lahko to stori tudi ženska, ki si tega ne želi? Seveda lahko, a kaj, ko bo po vsej verjetnosti celo življenje nesrečna, onesrečila pa ne bo le sebe, temveč tudi svojega otroka in po možnosti še partnerja.
Kakšen smisel ima početi nekaj samo zato, ker naj bi bilo tisto najbolj primerno, najbolj prav in najbolj pričakovano s strani drugih? Samo zato, da se prilagodimo drugim in ukalupimo v njihove kalupe? Edino, kar smo res dolžni sami sebi (sami sebi, ne drugim!), je to, da sledimo svojim željam. V trenutku, ko začnemo slediti željam drugih, skrenemo s svoje poti in stopimo na pot nezadovoljstva, razočaranja in frustracij.
Drage ženske, vse najboljše in sledite svojim najglobljim željam!

Spet knjige ... in prostovoljno delo

Včeraj sem prebrala zadnje čase kar popularen roman Daniela Glattauerja Proti severnemu vetru. Kljub temu, da sem v ponedeljek začela prostovoljno delati in sem torej imela manj časa kot ponavadi, sem knjigo prebrala v dveh dneh. Dobesedno pogoltnila sem jo. Izredno berljiv roman, ki te priklepa nase vse do zadnje strani. Zdaj me čaka že drugi del, Vsakih sedem valov, ki ga bom začela brati danes. In ga verjetno spet použila v dveh dneh.
Kar sem hotela povedati o teh dveh knjigah, je to, da opisujeta zgodbo, ki je neverjetno sorodna moji oz. najini. Ta zgodba je izmišljena, a najina ni. In morda bo kdo, ki bo bral mojo knjigo, utegnil pomisliti, da je tisti del, v katerem si glavna junaka Živa in Aljoša vneto dopisujeta in se zaljubita še preden se sploh vidita v živo, napisan pod vplivom Glattauerja in njegovih dveh romanov. Torej izmišljen. Pa seveda ni tako! Jaz, avtorica mojega romana, njegovi knjigi berem šele zdaj, v teh dneh, moja pa je že lep čas napisana. In res se je zgodilo tako, kot sem napisala. Marsikaj v moji knjigi je izmišljeno (v bistvu večina), a tisti del z dopisovanjem preko interneta je povsem resničen in celo čisto dobeseden. Torej, ne, nisem kopirala od Glattauerja, saj nisem mogla, saj takrat, ko sem to pisala, še vedela nisem zanj. Vsi, ki ste do zdaj brali moj blog, si lahko pogledate na seznam Naj knjig na desni strani - je Glattauer tam? Ne, vse do zdaj ga ni bilo. Ko preberem še drugi del njegove neverjetno privlačne zgodbe (ki tako grozno spominja na najino), pa ga bom seveda rade volje dodala na seznam.
Pa še nekaj o prostovoljnem delu, če sem ga že omenila. V ponedeljek sem začela, v Domu upokojencev. Vsako popoldne med tednom bom tam tri ure pomagala varuhinji, ki vodi razne ustvarjalne delavnice za oskrbovance. Glavno vprašanje je seveda, ali mi je delo všeč. Tega nikakor ne bi mogla reči, ker je to pač nekaj, kar mi ni pisano na kožo. Ampak če človek ne dobi nobene službe, pač poskuša na vse možne načine. Tudi prostovoljno in tudi tam, kjer dobro ve, da ni njegovo mesto. Morda se s tem odprejo kakšna vrata. Vse drugo je bolje kot sedeti doma in čakati, da ti delo pade z neba.
Vendar je treba biti pri tem presneto pazljiv. Če pride nekdo nekam delat prostovoljno, potem ljudje tam mislijo, da ga lahko izkoristijo do amena. Je mogoče, da so si nekateri v Domu predstavljali, da bom delala tudi ob sobotah in nedeljah? Še več, verjeli so celo, da bom poleti še vedno tam (pa smo šele marca; kaj vse se še lahko zgodi do poletja, lahko dobim službo!) in da bom takrat za vikende delala CEL DAN!!! In to zastonj! Je res mogoče, da si nekdo predstavlja nekaj takega? Ja, je, ker sem to slišala na lastna ušesa. Očitno mislijo, da sem povsem brez možganov. Ne samo, da pričakujejo, da bom delala tudi ob vikendih (glede tega sem se že izjasnila - za vikende hočem biti prosta, saj je to vendarle prostovoljno delo), ne, pričakujejo celo, da bom poleti ob sobotah in nedeljah delala cel dan in to brez plačila! Človek se vpraša, kaj je narobe z nekaterimi. Oni bodo šli na plačan dopust, jaz pa naj bi tam delala zastonj. In to ob dejstvu, da ne jaz ne moj fant nimava službe, da morava vsak mesec plačati najemnino, da nama včasih skoraj zmanjka za hrano in da bi brez socialne šla rakom žvižgat. A koga to sploh zanima? Ne, njih zanima samo to, kako bodo oni lepo fraj na moj račun. No, pa ne bodo. Zakaj ne zaposlijo enega človeka, če ga res tako potrebujejo? Saj bi tudi jaz z veseljem delala namesto njih, a ne zastonj. Za plačilo bi se dalo vse zmeniti. Od nečesa vendar moram živeti, tako kot vsi. Od prane še ne živim, žal, pa od same ljubezni tudi ne, čeprav bi mi bilo to neznansko všeč. A kaj, ko nisem še tako daleč.
Skratka, človek ne more verjeti, kaj si nekateri predstavljajo. Nekateri, ki po vsej verjetnosti niso še nikoli doživeli niti kančka kakršnega koli pomanjkanja. Ker če bi ga, bi se drugače obnašali, prav gotovo da bi se.
Ne smeš se pustiti izkoriščati, to je vse. Če jasno in glasno poveš, da na tak način pač ne boš delal, ti nimajo kaj reči. Konec koncev si tam izključno zaradi svoje dobre volje in lahko kadarkoli greš. Potem se pa lahko obrišejo pod nosom še za tisto malo pomoči, ki so jo lahko zastonj dobili od tebe.