CAVAZZA - najboljši domači biografski roman

To z lahkoto rečem, čeprav (ali pa prav zato, ker) sem v življenju prebrala zanemarljivo malo biografskih romanov, morda je ta celo prvi, ne vem. Kljub temu se mi zdi to vrhunsko delo. Pa ne na ravni forme, to prav gotovo ne. V bistvu me je presenetilo, kako je lahko v takšni knjigi, ki jo je napisala Vesna Milek, izdala Študentska založba in v kateri sta zadaj navedeni osebi, ki sta (naj bi) opravili korekturo in lekturo, kako je lahko v taki knjigi toliko slovničnih napak. Ni mi jasno. Ampak ok, pri tej knjigi je definitivno poudarek na vsebini. Ne gre za nek literarni presežek, gre predvsem za to, da se ljudem poda življenjsko zgodbo igralca, ki je šel skozi toliko preizkušenj, toliko kalvarij in trpljenja, da se lahko bralec, ki premore vsaj nekaj čutečnosti in empatije, ob branju te knjige bridko razjoče.
Za roman sem prvič slišala že dolgo tega, videvala sem ga v knjigarnah in knjižnih revijah. Ko sem se nato končno odločila, da je prišel čas, da si ga izposodim v knjižnici in preberem, sem najprej preverila stanje na cobiss-u. V naši knjižnici so imeli štiri izvode in vsi so bili konstantno izposojeni (in so še vedno). Rezervirala sem svoj izvod in čakala cel mesec, da sem prišla na vrsto. Ko sem knjigo končno dobila v roke, mi je bilo takoj jasno, zakaj so vsi izvodi non-stop izposojeni in zakaj ljudje tako množično prebirajo to knjigo. Ker je, preprosto rečeno, dobra. In neverjetno presunljiva. Ganljiva, žalostna in obenem polna neustavljive sle po življenju, po nadaljevanju življenja vsem tegobam, mukam in bolečinam navkljub. Knjiga o kamniti trdnosti in totalni neupogljivosti. Kot nalašč za mehkužce, kakršna sem sama. Da nam pokaže, da je lahko življenje tako kruto, kot si niti predstavljati ne moremo. Da je lahko neskončno trdo in težko, a mi ga bomo morali kljub temu preživeti. In vse prenesti.
Ta neverjetno privlačna knjiga razkriva življenje Borisa Cavazze od malih nog pa do danes in že na samem začetku izvemo, da so ga tegobe in trpljenje zaznamovali že kot otroka. Izpostavljen je bil stvarem, ki jih otrok nikoli ne bi smel doživeti, zasmehovan je bil zaradi vzrokov, na katere sam kot nedolžen otrok ni imel niti najmanjšega vpliva. Je bil sam kriv, da je bil rojen v Milanu in da je bil njegov oče komunist? Kadarkoli je prišel v Slovenijo (tu je obiskoval vse šole, na katere je hodil), so ga zmerjali s fašistom. Ko se je vrnil nazaj v Italijo, pa so se mu rogali: "A, Slovenec si? Slovenci ste barbari, barbari!" Neštetokrat so ga premlatili zaradi tega, kar naj bi bil. Ne bi mogel biti preprosto človek? Vem, utopija, žal še vedno.
Kot otrok je moral, ko je bil pri teti v Solkanu, nesti domačega mačka, ki "ni bil za nobeno rabo", k nekemu vaščanu, ki je pobijal domače živali, ki "niso bile za nobeno rabo". Pijani vaščan je pred njegovimi očmi mačka najprej stlačil v žakelj, nato udrihal po njem s toporiščem sekire, potem ga potegnil iz vreče in ga, še vedno živega in mijavkajočega, pribil na kavlje in začel odirati. Razkosal ga je, nazadnje pa kose ocvrl na žaru ter jih jedel. "Boš malo? Zelo je dobro."
Enkrat drugič je slučajno videl nekega vaškega klavca, ki je živo tele za vrat obesil na kavelj, mu prerezal vrat (še vedno živemu), spodaj nastavil kriglo, prestregel kri in pil v dolgih požirkih, kot da pije pivo. "To je za muoč," je rekel otroku. "Boš malo?" Boris je zbežal, tekel, tekel stran.
Najbolj grozljivo pri vsem tem je, da se vse to dogaja še danes. Vampirji dejansko obstajajo, med nami so. Čeprav so ljudje, ki takšnega ravnanja z živalmi ne tolerirajo, vse pogostejši in vse glasnejši, se takšne stvari kljub vsemu še vedno dogajajo. Marsikomu se to zdi normalno, a k sreči nas je vse več, ki takšne sprevrženosti s strani bitja, ki si ob takšnem ravnanju ne zasluži več imena človek, ostro obsojamo. Je mogoče kaj čudnega, da je Boris Cavazza nazadnje postal vegetarijanec? Že res, da to velja šele za zadnje obdobje njegovega življenja, a nihče mi ne bo rekel, da ga vse tiste grozote, ki jih je kot otrok moral gledati z lastnimi očmi, niso prizadele in se mu vrezale globoko v srce, kjer so pač morale pustiti nekakšne posledice. Že kot otrok je bil izredno čuteč, kar se je v kasnejših letih njegovega življenja, ko je dal skozi toliko trpljenja (izguba dveh sinov in žene, ki jo je strastno ljubil), lahko le še stopnjevalo.
Da ne govorim o spolnem nadlegovanju, katerega žrtev je bil kot otrok. Tudi v tem primeru je šlo za spodobnega slovenskega vaščana, ki so mu vsi zaupali in ga cenili.
A dovolj, preveč pa tudi ne smem izdati. Rekla bom le še to, da knjigo vsakomur toplo priporočam. Marsikdo, ki misli, da mu je v življenju težko, se bo ob branju te knjige lahko zamislil nad tem, kaj pomeni pravo trpljenje. In hkrati, kakšna je resnična moč in veličina človeka.
Moj fant je imel to čast, da se je s tem velikim človekom srečal in pogovarjal že trikrat. Prvič na Bledu, potem pa v Ljubljani. Boris Cavazza pozna njegovega očeta, ker sta oba v istem času obiskovala srednjo pomorsko šolo v Portorožu. Ko sta se srečala drugič ali tretjič v centru Ljubljane, je Petja ravno prebiral Osha. Cavazza je knjigo in avtorja poznal in mojemu fantu povedal, da je imel nekoč punco, ki je zelo zagreto prebirala Osha in je celo odšla v Indijo, v enega od njegovih ašramov. "Pa ji niti to ni pomagalo," je hudomušno pristavil igralec. Petja se je strinjal, da mora človek najti srečo in mir v sebi, če je tam ne najde, mu tudi potovanje v Indijo in meditiranje v tamkajšnjih ašramih ne bo pomagalo.
Če hočete brati najboljši in najbolj presunljiv slovenski biografski roman, potem zdaj veste, katero knjigo morate prijeti v roke. Še prej jo rezervirajte v knjižnici, ali pa jo kar kupite, če ni že razprodana.