Izgleda, da so moje molitve, obredi in zaklinjanja pomagali, kajti pomlad očitno KONČNO vendarle naposled prihaja v deželo. Sicer še vedno ni tisto pravo, še vedno ni ravno toplo in dež kar pogosto pada (ampak saj je april, torej je vse to normalno), a vsaj snega ni več, kar je že veeelik napredek. Poleg tega je vremenska napoved za naslednje dni strašno obetavna - veliko sonca in stopinj celzija -, zato res nimam več niti najmanjšega razloga za pritoževanje.
In tako, KONČNO, prihaja čas pomladnih radosti. Dolgi pohodi v naravi, nabiranje čemaža (ki ga bomo lahko jedli že ta mesec, juhu!), nabiranje regrata (ki sva ga midva to nedeljo prvič že jedla - njamsi), sajenje prvih vrtnin in košnja trave, skakanje zunaj na soncu, branje zunaj na soncu, stanje zunaj na soncu in zahvaljevanje Vesolju ... no, malček me je zaneslo, priznam. Ampak če sem pa tako vesela!!
Res težko izrazim z besedami, kako zelo se veselim teh toplih mesecev, ki so pred nami. Zame, ki ljubim toploto in sonce, so še toliko bolj dragoceni, ker jih je - žal - manj kot mrzlih. Ko bi bilo vsaj približno izenačeno. Pa ni, vsaj meni se zdi tako. Zato sem že velikokrat razmišljala o selitvi v kakšne tropske kraje. Tisto podnebje bi bilo resnično pisano na mojo kožo. Naj bo še bolj vroče, meni ni nikoli prevroče. Zebe me pa zelo hitro, prehitro.
Ampak selitev v trope vsaj zaenkrat žal ne pride v poštev. Bo treba še malo počakati, na ugodnejše čase, na bogatejše čase, kaj jaz vem. Vem samo, da me tukaj, v tej državi, v tem podnebju, približno 70-80 % časa zebe. Torej bo očitno treba nekako ukrepati.
Dovolj jamranja ... Zdi se mi, da je to, kar sem danes napisala, za en drek, pa bom vseeno objavila.
Ni komentarjev:
Objavite komentar