Za Veliko noč sva s fantom šla k mojim. Največji krščanski praznik, kar pri meni sicer ne igra posebno velike vloge, ker je moja vera že dolgo drugačna, povsem notranja in neodvisna od cerkvenih zadev. A vseeno je lepo praznovati take praznike, če si že od malega tako navajen, konec koncev je lepo obdržati tradicijo, seveda v razumnih mejah. Če ugotovim, da je neka tradicija preživeta, se ji z lahkoto in nemudoma odpovem. Zato tudi ne hodim v cerkev, ker ne čutim te potrebe. Svojo hvaležnost stvarstvu lahko izražam kjerkoli, ne samo v cerkvi. Tam še najtežje, vsaj kadar je polna najrazličnejših ljudi, ki so tam v veliki večini iz gole navade. Ker so pač tako naučeni, že od malih nog.
Vseeno pa sem se včeraj nameravala udeležiti maše v domačem kraju, skupaj z mamo, bratom in fantom, ki sploh ni bil vzgojen v krščanski veri, a vseeno prav tako kot jaz veruje. Ne morem reči ravno v boga, lahko pa rečem v neko višjo silo, v Vesolje, v Dobro, v Ljubezen, vase, nenazadnje. No, zmenili smo se, da gremo k maši. Začela se je ob desetih, a mi smo bili kot ponavadi ob tisti uri še doma in smo se šele lagodno odpravljali. Od doma smo odšli šele, ko je bila ura že krepko čez deset. (To zamujanje je verjetno rahlo prikrit odraz tega, da nihče od nas, niti moja mama, ki je bila vzgojena v zelo pobožni družini, ne da veliko na cerkev, ker se zavedamo, da je prava vera drugje. Prava vera je v srcu in ni odvisna od obiskovanja cerkve in maš.) Mama je hotela, da gremo še prej na pokopališče. In smo šli, najprej smo obiskali grob moje stare mame, nato grob mamine tete, nato grob še enega drugega sorodnika, potem grob maminega bratranca ... in pri tem zadnjem smo obstali in padli v hudo debato. Skakali smo od teme do teme, vse so bile bolj ali manj duhovne ali celo metafizične, in tam, pri tistem zadnjem grobu, v katerem že dobrih 35 let ležijo posmrtni ostanki maminega divjega, neukročenega in strašno čednega bratranca, ki je umrl pri enaindvajsetih letih v avtomobilski nesreči, tam smo stali najmanj petnajst minut in se pogovarjali. Vratolomno visoke pete mojih škornjev so se pogrezale v pokopališki pesek in kar naprej sem jih morala vleči ven. Govorili smo najprej o maminem bratrancu, ki je bil živ kot poper, potem smo razglabljali o tem, ali je možno, da se je že ponovno inkarniral in da zdaj že živi kot nekdo drug. Rekla sem, da je po mojem mnenju to povsem mogoče, ker je umrl mlad in v nesreči. V takih primerih se lahko zgodi, da se duša zelo hitro, v nekaj desetletjih ali še prej ponovno reinkarnira. (No, že ti pogovori jasno kažejo, zakaj nas ni mikalo iti v cerkev. Cerkev pač ne priznava reinkarnacije, medtem ko mi vsi vanjo brezpogojno verjamemo.) Potem je Petja, moj dragi, pripovedoval o svojem bivšem sošolcu, ki je bil prav tako neverjetno divji in je prav tako umrl v prometni nesreči, ko je bil komaj v 4. letniku srednje šole. Zanimivo je, da se je na večer pred svojo smrtjo med potepanjem po pokopališču ulegel na nek grob, nekdo drug pa ga je fotografiral. Šesti čut, slutnja? Naj bo karkoli že, prepričana sem, da je tistim, ki so bili takrat z njim, naslednjega dne zledenela kri, ko so izvedeli, da je umrl.
In še o marsičem drugem smo govorili. Celo o prehranjevanju. Mama je rekla, da zadnje čase sreča in sliši za vedno več ljudi, ki ne jedo kruha. In da si tudi ona želi, da bi ji uspelo to doseči, vsaj poskusiti. Takoj sem se ji pridružila, rekoč, da tudi jaz že zelo dolgo razmišljam o tem, da bi prenehala jesti kruh, ker čutim, da nimam od njega prav nobene koristi razen lepila, ki mi maši črevesje. In tako sva se dogovorili, da z današnjim dnem, s 1. aprilom, obe skupaj prenehava jesti kruh in se tega drživa tri tedne. Torej kot nekakšen eksperiment. Če bo počutje po treh tednih občutno boljše, potem bova tudi nadaljevali.
To je zame prišlo kot naročeno. Veliko lažje se je lotiti nekega podviga, če to storiš v družbi z nekom, veliko lažje, kot če se tega lotiš sam. Potem je tudi manj možnosti, da boš prekršil dogovor, ker sta dva, tako sta se dogovorila in drug drugemu dajeta podporo ter si izmenjujeta vtise in občutke ob "eksperimentu". Če bi se sama zase odločila, da ne bom več jedla kruha, bi veliko lažje prišla v skušnjavo, prelomila svojo obljubo in se kakšen večer nenadoma nažrla kruha. (Si kar predstavljam počutje po takšnem izpadu, ha.) Ker pa gre za dogovor z nekom, ker bova skupaj naredili ta poskus, je veliko lažje. Že zdaj vem, da bom brez problema zdržala tri tedne. In čisto mogoče je, da bom po treh tednih rekla: "Madona, tako dobro se počutim, da tega lepila resnično sploh ne bom več jedla."
Skratka, pogovarjali smo se kar dolgo in tudi zelo vneto, tako da smo bili na koncu že prav glasni. Še dobro, da smo bili na pokopališču sami. Pokojni so se lahko dobro naposlušali, kaj si imajo povedati štirje "živi", ki se jim ni dalo iti k maši in so se namesto tega raje razgovorili na pokopališču.
Prav zabavno, res. Stavit grem, da smo drug drugega osrečili neprimerno bolj kot če bi šli v cerkev. Občutek imam, da nas je to dopoldne na pokopališču močno zbližalo.
Danes tam nekje ob času kosila pa sem kar na lepem spet zapadla v depresijo. Zakaj? Prvo in verjetno tudi temeljno, kar me je spravilo v slabo voljo, je bilo vreme. Sama sebi grem na živce, ker vremenu dopuščam, da v tolikšni meri vpliva name. Vem, da je to bedarija in vendar si ne morem pomagati. Zjutraj in celo dopoldne je pogled skozi okno razkrival sneženje. Nisem se mogla tolažiti s tem, da je 1. april, ker nebo pač ne ve za 1. april. Zanj je bilo to še kako zares. In potem se sprašujem: KDAJ bo konec? KDAJ bo toplo? KDAJ bo sonce? KDAJ bom lahko šla ven brez teh prekletih žab pod hlačami, ki jih nikoli v svojem življenju nisem nosila toliko kot v letošnji preklicani zimi?
In to je dovolj, da spet zapadem v depresijo in se začnem smiliti sama sebi. Tako zelo si želim spremembe, da me vse boli od te želje. Občutek imam, da se mi bo zmešalo, če bo to še nekaj časa trajalo. Popade me nerazumno hrepenenje, da bi se preselila v tropske kraje. Trpim, dobesedno trpim. In zakaj? Zaradi nekih bedastih zunanjih dejavnikov, na katere nimam vpliva. V tem primeru sem bedasta jaz, ne zunanji dejavniki.
V takem stanju mi lahko pomaga samo še pisanje. Da dam ves ta strup ven iz sebe, se izpraznim in očistim. Katarza.
In, predvsem, da nikoli ne neham verjeti. Da bo prišla pomlad. Enkrat BO prišla, in za njo poletje. A ob tem se moram zavedati, da niti pomlad in poletje ne moreta pomagati človeku, ki ni globoko pomirjen sam s sabo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar