Res me zanima, ali je še kdo tako zelo sit tega vremena in te blesave zime kot jaz. Pred enim mesecem: sneg in mraz. Pred dvema mesecema: sneg in mraz. Pred tremi meseci: sneg in mraz. Danes, 25. marca: sneg in mraz. To traja že od začetka decembra in nekomu, ki bolj od vsega ljubi poletje, po malo manj kot štirih mesecih vse to začne presedati, tako presedati, da ne ve več, kam naj se usede, ker mu povsod vse preseda!!!
Včeraj sem skoraj padla v depro zaradi vremena. Bedasto, vem, le kako si lahko dovolim, da vreme tako vpliva name. In vendar si dovolim, ne morem pomagati, in verjamem, da si še marsikdo to dovoli. Enostavno ne vidim dneva, ne vidim ure, ko bom lahko šla ven in bila zunaj magari cel dan, če se mi bo tako zahotelo. Ko bom lahko hodila zunaj, v naravi, vzravnana in pokončna, ker se mi ne bo več treba grbiti in zoperstavljati orkanskemu vetru in snežnim plazovom, ki mi bodo butali naravnost v oči. Ko se bom končno lahko nastavljala sončnim žarkom, ne pa ledenemu vetru in snegu. Včeraj sem sredi vse te sibirije, ki ji ni in ni videti konca, tako močno zahrepenela po pomladi, po toplem, sončnem vremenu, da me je za trenutek skoraj zajel obup. Bo sploh kdaj konec? Čez en teden bo april. Bomo tudi prvo listje na drevju pričakali sredi snežnih viharjev? Bom morala it čemaž, ki ga že tako nestrpno čakam, nabirat sredi polarne zime in ga kopat izpod metra snega ali kaj?
Če bi lahko, bi zimo in njen sneg brcnila v rit z vso silo, kar je premorem, in jima zabičala, naj ostaneta tam, kamor mi ju je uspelo zalučati, najmanj tri leta. Ta zima je letos takšna, da je imam dovolj za deset let, ne le za tri. Kaj ko bi še poletje kdaj trajalo tako dolgo, a?! To se pa noče zgoditi, j...... m....!
Kako zelo se moram truditi, da ne pobesnim totalno. Kako zelo se moram pregovarjati, da ni vredno, da si vendar ne smem dovoliti, da izgubim živce zaradi nečesa takega, kot je vreme. Ker nimam absolutno nobene moči in nobenega vpliva pri tem. Če besnim in se pritožujem, s tem zgolj sebe spravljam v še večjo slabo voljo, vremenu se pa prav jebe zame.
Ne ostane mi drugega, kot da vztrajno ohranjam optimizem in si govorim: za dežjem vedno posije sonce, za zimo VEDNO pride pomlad, tako je in drugače ne more biti. Saj bo, samo potrpežljivost. (Potrpežljivost po skoraj štirih mesecih tega sranja?! Kar sanjaj! tuli tisti nižji del mene, ki je sit vsega in bi najraje koga zadavil.)
Bi bila pa precej pomirjena, če bi vedela, da obstaja še kdo, ki mu to vreme preseda vsaj približno tako kot meni. Prosim, javite se, mi bo lažje pri srcu. Bom vsaj vedela, da nisem sama. Moj dragi ima namreč to zavidljivo lastnost (o kateri jaz zaenkrat samo sanjam), da ga niti pet mesecev zime ne bi moglo spraviti iz tira. Vedno je dobre volje, ne glede na zunanje okoliščine. Kako rada bi tudi jaz bila takšna, pa mi zaenkrat še prav nič ne uspeva, kot vidite. Ta post je očiten dokaz, da mi ne.
Ni komentarjev:
Objavite komentar