Ena daljša razprava ...

Kako mi je všeč knjiga, ki jo trenutno berem. Poetični roman Susanne Tamaro z naslovom Za vedno. V njem najdem ogromno sebe. Nekateri stavki so mi tako blizu, da jih označujem s svinčnikom in si jih prepisujem v posebno beležko. Nekateri stavki in besede so točno takšni, kot da bi prišli iz mojih ust.

Ves čas osnovne šole sem z mamo hodil v cerkev; vsako nedeljo sva šla k maši ob enajstih in pri izhodu naju je čakal oče s pladnjem tortic.
Na začetku sem obredu sledil s popolnim zaupanjem, ki je sčasoma začelo plahneti in se nato sprevrglo v svoje nasprotje. Kar naprej sem poslušal o ljubezni in dobroti, a ju nikakor nisem zasledil pri ljudeh, med katerimi sem živel. Govorili so o radosti, obrazi krog mene pa so bili mrki in žalostni.
Čas mi je pomagal razumeti, da je za mnoge - z mojo mamo na čelu - obiskovanje cerkve le gola navada in da se jih lepe besede, ki jih tam poslušajo, niti malo ne dotaknejo. "Človek ne živi samo od kruha," je rekel Jezus, ampak kaže, da resnično živijo le od kruha. Od kruha in tortic, lepih oblek, babjih čenč, drobnih zavisti in maščevanj.
V mojem srcu je bilo nekaj drugega, moje srce je iskalo nekaj drugega.

Upirati sem se začel v srednji šoli.
Najprej sem naredil križ čez spovednico, tisto nesrečno kabino, ki me je silila v hinavščino, v izmišljevanje grehov, ki jih nisem naredil, a sem nekaj moral reči, potem sem začel vse redkeje hoditi k maši - enkrat je bilo veliko domačih nalog, naslednjo nedeljo je bila tekma v krosu, drugič spet me je bolela glava. Mama je bila prizadeta, kuhala je mulo, kar je zelo dobro obvladala. "A Jezusa ne maraš več?" je z mučeniškim izrazom zašepetala neke nedelje, medtem ko je rezala piščanca.
"Prav zato, ker ga imam rad, ne grem več."
"Ne govori grdo."
Oče je dvignil pogled iznad krožnika, da bi me branil. "Saj ne govori grdo. Le povedal je, kaj misli."
Vzpodbudil me je, in čeprav je mama vedno bolj stiskala ustnice, sem se na dolgo in široko razgovoril o svoji stiski, da se vedno govori o radosti in ljubezni, da pa ju okrog sebe ne vidim, niti pri njiju dveh ne; nisem se hotel imeti za dobrega, če sem revežu dal kovanec ali zbiral papir za lačne otroke v Afriki.
"Kakšen smisel ima opravljati dobra dela?" sem gonil svojo naprej. "In kaj je vse drugo, kar počnem? Ali sem dober - in dobroto živim - ali pa nisem dober. Ali je ljubezen vse ali pa je ni. Ne obstaja na ukaz, po koščkih. Ni kot obleka, ki si jo nadeneš, kadar ti paše."
Lica so mi gorela, prvič sem govoril kot odrasel. Oče je bil zadovoljen, mama pa se je zaprla v strašljiv molk; komaj smo pojedli, že je z zgovornim ropotanjem začela pospravljati mizo.

(Susanna Tamaro, Za vedno, str. 79-81)

Redko v kakšni knjigi naletim na takšno resnico, tako preprosto, nepotvorjeno, temeljno resnico. Vzgojena sem bila v krščanskem duhu, a takoj, ko sem lahko razmišljala z lastno glavo, nisem več videla smisla v nedeljskih mašah in v dvojnih merilih, katerim sem bila priča. Ljudje so v cerkvi poslušali o dobroti, bratstvu in brezpogojni ljubezni, s katero naj bi vsi ljubili svoje bližnje, pred vrati cerkve pa je bilo vse to pozabljeno. Kaj pred vrati, že v cerkvi, že med samo mašo je bilo nekaterim vse drugo bolj pomembno kot lastna duhovna rast. Za mnoge se je zdelo, da hodijo k maši le zato, da lahko pokažejo novo obleko, nov kostim, nov plašč. "Kar naj vidijo, da mi ne gre tako slabo, če se lahko tako dobro oblečem." Za nekatere se je zdelo, da hodijo v cerkev gledat frizure drugih. Za večino pa je bilo najpomembnejše, da pridejo opravljat. Pri tem so bili njihovi obrazi sivi, mrki in kot v nekakšnem krču. Toliko o vsesplošni sreči kristjanov, ki bi pa ja morali biti srečni, saj jih je Jezus s svojo smrtjo na križu vendar odrešil, mar ne? Sicer mi še vedno ni povsem jasno, kako je to naredil. Po mojem mnenju se vsak človek lahko odreši le sam. Je mogoče, da nekdo drug umre zate in te s tem reši, tebi pa ni treba popolnoma nič narediti za to, temveč lahko še naprej nemoteno tlačiš zemljo s svojim sovraštvom, nevoščljivostjo in plehkostjo?
Cerkev kot ustanova verjame, da na tej zemlji nadomešča samega preljubega boga. Pa ga ne, žal. Zame Cerkev prej predstavlja hudiča kot pa boga. Jezus je imel povsem drugačne prioritete, kot jih imajo samooklicani bogovi na tej zemlji. Učil je LJUBEZEN in SKROMNOST. Pri njem ni bilo nobene hierarhije, nobene avtoritete, nobenega zlata in mercedezov in BMW-jev. Učil je ljubezen do VSEH živih bitij. Rodil se je v hlevu in že to pove vse. Ko je prihajal na ta svet, ga ljudje niso hoteli sprejeti, pač pa so ga sprejele živali. Živali so bile njegovi prvi prijatelji in zato jih tudi ni jedel. Bil je vegetarijanec, koliko ljudi dandanes to sploh ve? Zakaj cerkveni dostojanstveniki ne obelodanijo tega dejstva? Zato, ker jim to ni v interesu. Kam bi pa prišli, če bi vsi verniki prenehali jesti meso, mesna industrija bi se sesula! Globoko sem prepričana, da vsi, ki so na čelu Cerkve, vedo o Jezusu stvari, ki jih povprečen vernik ne izve nikoli. Ker niti ne pomisli, da bi lahko kdaj razmišljal tudi s svojo glavo. Saj ti ni treba biti ne vem kako izobražen, da doženeš določena dejstva. Tu gre za preprosto logiko. Je mogoče, da bi Jezus, ki je učil ljubezen do VSEH živih bitij, jedel živali? Je mogoče, da bi zapoved "Ne ubijaj" veljala samo za ljudi? Nehajmo se slepiti, NE velja samo za ljudi.
In če kdo ob tem pomisli na rastline - že velikokrat sem naletela na kakšno takšno pametno bučo, ki me je vprašala: "Kaj pa rastline, kaj one niso živa bitja?" - naj se enkrat za vselej izjasnim glede tega: kako lahko nekdo primerja ubijanje živali z "ubijanjem" rastlin? Kaj ni lahko vsakemu razumnemu človeku jasno, da je zavest živali na veliko višji stopnji kot zavest rastlin? Kaj ni očitno, kakšno trpljenje, kakšno mučenje je potrebno, ko se ubija žival? Žival kriči, tuli, cvili, se zvija v agoniji, njene oči izražajo nepopisen strah, kri se razliva vsepovsod. Je to podobno "ubijanju" rastline? Se vse to dogaja tudi, ko utrgaš zrelo jabolko z drevesa (ki bi, če ga ne bi utrgal, samo padlo na tla in tam zgnilo), ko odrežeš solato z njive, ko utrgaš zrel paradižnik? Kje je kri, kje je smrad trupel, kje sta agonija in strah?
Kdor pride na dan z vprašanjem "Ali rastline niso živa bitja?", se pač samo tolaži z bednim izgovorom. Seveda so živa bitja, ampak za razliko od živali so namenjena, da jih jemo. To je čista logika.
Zavedam se, da sem s tem postom pošteno zašla (od cerkve k ubijanju živali), ampak to sem morala povedati, konec koncev pa je vse to povezano med sabo. Te stvari me večkrat težijo in ne morem jih večno tiščati v sebi. Nikomur nočem soliti pameti, lahko pa tehtno utemeljim svoj način življenja s svojim razmišljanjem.