Podobnosti

Včeraj sem končala z branjem Murakamijeve O čem govorim, ko govorim o teku in kot vse njegove knjige (čeprav je bistveno drugačna od ostalih - v prvi vrsti ne gre za roman) mi je bila zelo všeč. Ker je to nekakšna avtobiografija, sem v njej izvedela tudi marsikaj novega o njem in v nekaterih odstavkih sem dobesedno našla sebe. Ja, ugotovila sem, da sva si s tem zadnje čase vse bolj popularnim japonskim pisateljem v marsičem sorodna. S tem se seveda ne povzdigujem na njegovo raven, ker je jasno, da mi do tam še kar precej manjka, a kljub temu sem našla podobnosti med nama, med najinima karakterjema in načinoma življenja. Mogoče to pomeni, da imam podobne predispozicije in možnosti, da postanem tako dobra pisateljica kot on? Kdo bi vedel, mogoče tudi, ni pa nujno. Vem le, da neizpodbitno obstajajo podobnosti med nama.
Na primer, tudi sama sem pri sebi odkrila ljubezen do teka relativno pozno, prej ga nikoli nisem marala, kaj marala, sovražila sem ga. A tako je bilo le dokler sem hodila v šolo. Telovadba in tek pod prisilo sta se mi vedno na vso moč upirala. Ničesar ne morem početi pod prisilo. Isto je bilo pri Murakamiju. Ko daš skozi ves ta šolski sistem in ko se lahko odločaš sam zase, lahko tudi jasneje vidiš, kaj te veseli in kaj ti leži. Poskusiš teči in ugotoviš, da v tem pravzaprav uživaš. Ker te nihče ne sili in priganja, sam si se odločil, da boš tekel.
In z vsem v življenju je tako. Dokler se sami odločamo, dokler sledimo svojim željam in svojim nagnjenjem, je vse v redu in življenje nam bo teklo kot po maslu, pa četudi ne od vsega začetka. Ko pa začnemo poslušati druge in slediti njihovim željam, njihovim nagnjenjem in hotenjem, pa nismo več mi sami, nismo več to, kar smo, in to nas prej ali slej pokoplje.
Iz zgoraj omenjene knjige bi rada prepisala odlomke, ki so mi bili najbolj blizu in v katerih sem se najbolj našla.

Pri moji starosti se mi zdi malo neumno pisati takšne stvari, ampak zavoljo jasnosti naj povem, da sem tip človeka, ki ima rad samoto. No, ne, bolj natančen izraz bi moral biti, da mi ni težko biti sam. Če vsak dan uro ali dve brez sogovornika tečem, če potem štiri ali pet ur sedim za mizo in v čisti tišini pišem, se mi to ne zdi posebej težko ali dolgočasno. Že od mladosti sem takšen. Raje kot da bi se s kom dobival in kaj družabnega počel, sem tiho bral knjige ali zbrano poslušal glasbo. Nikoli mi ni bilo težko domisliti se, kaj početi, kadar sem bil sam. (Str. 24)

To sem jaz!
In naprej:

Že od začetka mi tek na dolge proge ni bil tuj. Telovadbe v šoli sicer nisem mogel vzljubiti in ob športnih dnevih se mi je obračal želodec. Ampak to je bilo, ker je šlo za razgibavanje, ki je bilo od nekoga vsiljeno. Že od nekdaj nisem maral, da mi kdo vsiljuje nekaj, česar nočem početi, ali ob času, ko tega nočem početi. Zato pa sem po drugi strani, če se lotim česa, kar rad počnem, takrat, ko mi ugaja, in kakor sam hočem, bolj zagnan od običajnih ljudi. (Str. 44)

Tako se je začelo preprosto, urejeno življenje, v katerem sem zjutraj vstajal pred peto uro in zvečer hodil spat pred deseto. Čas dneva, ko lahko najbolj učinkovito delaš, je seveda za različne ljudi verjetno različen, zame pa so to zgodnje ure dneva. Takrat se lahko zberem in opravim najpomembnejše delo za tisti dan. Potem se razgibavam, opravljam razne drobne opravke in delo, za katero se mi ni treba tako koncentrirati. Ko zaide sonce, se umirim in ne delam več. Takrat berem, poslušam glasbo, se sproščam in grem tudi zgodaj spat. Po bolj ali manj takšnem vzorcu sem preživel vse svoje življenje do zdaj. Zato mi je, se mi zdi, do zdaj uspelo dokaj uspešno delati. (Str. 46)

Najpomembnejša stvar, ki se je naučimo v šoli, je, da se najpomembnejših stvari v šoli ne da naučiti. (Str. 54)

Nadarjeni pisec kriminalk Raymond Chandler je v svoji zasebni korespondenci nekoč zapisal: "Tudi če nimam kaj posebnega za pisati, se vsak dan za nekaj ur usedem pred mizo in osredotočam," in vsaj jaz dobro razumem, kaj je hotel s tem povedati. Chandler je s tem moči, ki so nujne poklicnemu pisatelju, vztrajno discipliniral in tiho povečeval delovni zagon. Takšen vsakodnevni trening je bil zanj nepogrešljiv.
Zavedam se, da je pisanje romanov v osnovi fizično delo. Pisanje besed in stavkov samo po sebi je sicer res miselno delo. Napisati celoten roman pa je bližje fizičnemu delu. Seveda za pisanje knjig ni treba dvigovati težkih predmetov ali hitro teči ali visoko skakati. Zato veliko ljudi, sklepajoč samo po videzu, misli, da je delo pisatelja tiho, intelektualno salonsko delo. Če lahko dvigneš kavno skodelico, boš menda lahko napisal tudi roman. Ampak če zares poskusiš napisati knjigo, hitro vidiš, da je to zelo daleč od resnice. Sedeti pred pisalno mizo, osredotočiti vse svoje živce v točko v velikosti laserskega kazalnika, iz horizonta praznine priklicati domišljijo, si izmisliti pripoved, eno po eno izbrati pravo besedo, skrbeti, da tok pripovedi ostane na mestu, kjer mora biti - takšno delo zahteva veliko več energije, kot bi si mislili, in treba ga je dolgoročno vzdrževati. Telesa res ne premikaš veliko, a se v njem dinamično odvijajo zares naporni procesi. Seveda razmišljaš z glavo. A pisec se obleče v dres, ki se mu reče "zgodba", in razmišlja s celim telesom, in to delo zahteva veliko fizičnih moči - in človeka povsem izčrpa. (Str. 86-87) 

No, kar se tiče teka in seveda tudi pisanja, slavnega pisatelja prav gotovo niti od daleč ne dohajam. Tekla nisem že kar lep čas in če že tečem, potem tečem le spomladi, poleti in zgodaj jeseni in niti v sanjah ne na tako dolge proge kot vrli Murakami. Kar se tiče pisanja, pa ... en roman je sicer napisan, kdaj in kako bo izšel, je pa zaenkrat še čisto v božjih rokah.
Ampak dobro, počasi in zanesljivo grem svojo pot. Ni važno, kako hitro in kako dolgo tečem, važno je, da prej ali slej prispem na cilj.