Kako sovražim grozilne mejle!!!

Kdo še ni dobil vsaj enega takih mejlov v svoj predal z elektronsko pošto? In koliko je takih med nami, ki vselej zvesto izpolnijo, kar tak mejl naroča, ker si mislijo, hja, pa naj bo, za vsak slučaj, nikoli ne veš, bolje, da se zavarujem, za vsak slučaj. In točno to je namen oseb, ki ustvarjajo takšne mejle. Da nas držijo v strahu. Le še eden od mnogih prikladnih načinov za večno razpihovanje strahu v ljudeh. In vraževerja. Nesmiselnega praznoverja, podprtega z verskim ozadjem, ki ima od vseh največjo moč. Prefrigano, ni kaj.
Kakšno podlo izkoriščanje svetih verskih simbolov za najbolj negativne, najbolj hudobne namene! Kakšno premišljeno ustrahovanje ubogih ljudi, ki ne znajo misliti z lastno glavo. Stavim, da so taki mejli nabiti z negativno energijo in tako programirani, da se tisto, s čimer grozijo, če jih prejemniki ne pošljejo naprej, lahko res zgodi - samo zato, ker prejemnik v to verjame.
Ravno pred kratkim sem spet dobila en tak mejl. (Niti slučajno ni bil prvi, kje pa.) Na sliki je Marija, tik pod njo pa majhen angel. Zdi se, kot da ta Marijo drži na svojih rokah. To "čudežno" sporočilo zgleda takole:

Zadeva: Ja, to je pa en mail za naprej...
Za:

Argentinski predsednik je ta mail zbrisal in čez 8 dni mu je umrl sin. Nek moški, ki je prejel ta mail, je sliko poslal prijateljem in zadel na loteriji. Alberto Martinez je naročil tajnici, naj kopira to sliko in jo pošlje dalje.
Ker je pozabila na kopije, je čez nekaj časa izgubila službo, on pa je ostal brez družine. To pismo je čudežno. Ne pozabi ga poslati dalje vsaj 20 osebam v roku 13 dni in doživel-a boš presenečenje.

--
RR

Ko začnem brati takele grožnje, že tisočkrat prežvečene in milijonkrat ponovljene v bilijonih podobnih mejlov, se mi kar pritisk dvigne. Stavit grem, da si je to izmislila sama Marija, Jezusova mati, o ja, prav gotovo. Ona je grozovito maščevalna in hudobna. In kaj je tisto tam zadaj, tik nad angelom in za Marijo? Stavim, da tega ni opazil nihče od neštetih prejemnikov tega mejla. Meni se tiste črne zadeve zdijo sumljivo podobne hudičevim rogovom. In tudi SO hudičevi rogovi, ker je takšen mejl lahko samo hudičevo delo, ne pa božje!
In zakaj, lepo prosim, je treba ta mejl poslati ravno dvajsetim osebam? Enkrat dvajsetim, drugič osmim, tretjič desetim itd. Kar se mene tiče, sploh nimam toliko oseb v svojem imeniku. Pa tudi, če bi jih imela, to ne bi prav ničesar spremenilo. V nobenem primeru ne bi mejla posredovala naprej.
Treba bi bilo enkrat za vselej razkrinkati avtorje takih bednih poskusov ustrahovanja ljudi, ki pa, žal, še vedno in še kako delujejo. Zbudite se že enkrat, ljudje! Kdaj boste spoznali, da gre samo za negativno energijo, ki se jo trosi po internetu, in da vse te bolne grožnje, ki so premišljeno podprte z najbolj svetim in najmočnejšim simbolom na tem svetu, nimajo nobene moči nad vami, če se vi tako odločite! Pokličite raje k sebi dobre, pozitivne energije Jezusa, Marije, angelov, vilinov, samorogov, Bude, Krišne, kogarkoli. Te bodo nemudoma pometle z vsem tem bolnim negativizmom, ki so ga ustvarili najpritlehnejši med ljudmi.

Prostočasne dejavnosti etc.

Spet je branje eno glavnih in temeljnih opravil na mojem vsakdanjem urniku. No, saj kdaj pa ni? Le da je nekaj časa bolj, potem nekaj časa manj. Zdaj pa se počasi že pripravljam na naslednji mesec, ko bo časa za branje veliko veliko manj - če ga sploh bo kaj. Čisto mogoče je, da sploh ne bom imela časa za branje in na to neprijetno dejstvo se moram že vnaprej psihično pripraviti. Zdaj še lahko berem po nekaj ur na dan, potem pa si tega brez dvoma ne bom mogla več privoščiti.
Trenutno berem Žensko francoskega poročnika. Ta čudovit roman sem enkrat že prebrala, a je to že tako daleč nazaj (bilo je enkrat v zgodnjih srednješolskih letih), da mi je zdaj skoraj tako, kot da ga berem prvič. Opazila sem, da vsebino knjig, ki jih berem, potem precej hitro pozabim. V nekaj letih gre skoraj vse iz spomina - morda ostane bistvo ali pa še to ne. Verjetno je tako zaradi velike količine prebranih knjig. Enostavno ne moreš si vsega zapomniti, ker je tega preveč. Saj zato pa pride prav ponovno branje istih knjig. Prav lepo je brati knjige, ki si jih nekoč že prebral, a se le medlo, komajda še spomniš okvirne vsebine. Ko se ti potem med branjem počasi, postopno obuja spomin na že prebrano, je prav zanimivo. Seveda toliko bolj, kolikor je zanimiva sama vsebina knjige.
Drugače pa sem neskončno srečna, da imam zdaj spet kolo (moje staro, že skoraj odpisano kolo se je nekako vrnilo nazaj med žive s pomočjo temeljitega servisiranja) in lahko zjutraj po eno uro kolesarim. To sem tako pogrešala, da ne morem povedati. Hrepenela sem po tem z vsem svojim bitjem. Kolesarjenje je ne samo moja najljubša oblika rekreacije, ampak dobesedno moja potreba. Skoraj življenjska potreba. Zdi se, kot da moje telo ne more povsem pravilno oz. v polni meri funkcionirati brez te vrste gibanja. Morda zveni, kot da pretiravam, vendar sama občutim to v svojem telesu. Občutim učinke, ki jih ima že samo ena ura kolesarjenja na moje telo (in duha!), in če to primerjam s počutjem, ko kolesarjenja ni ... je vse jasno.
Vsaj temu se mi ne bo treba odpovedati, ko bom začela delati. (No, saj tudi branju se ne bo treba odpovedati, bog ne daj! Samo pošteno ga bo treba okrniti.) Čeprav bom morala biti vsako jutro med tednom ob pol osmih v službi - in glede na to, da je delovno mesto v Pivki, bom morala odriniti od doma skoraj pol ure prej - bom vseeno vsako jutro kolesarila. IN telovadila. (Vsaj trebušnjaki.) To je nujno, ker si lahko kar dobro predstavljam svoje počutje v primeru, če tega ne bom počela. Osem ur sedenja in skoraj toliko ur dela z računalnikom pač pusti svoje posledice. Vem, da se mi popoldne, ko bom prišla domov, ne bo dalo prav dosti. Zato je nujno, da svoje rekreacijske dejavnosti opravim zjutraj, ko sem vedno najbolj polna energije. Zgodnje vstajanje mi ne predstavlja nobenega problema, kvečjemu veselje, tako da je to urejeno.
Pred mano so še slabi štirje tedni svobode, potem pa ... vihanje rokavov in delo. Ampak kljub temu komaj čakam!