Spet je branje eno glavnih in temeljnih opravil na mojem vsakdanjem urniku. No, saj kdaj pa ni? Le da je nekaj časa bolj, potem nekaj časa manj. Zdaj pa se počasi že pripravljam na naslednji mesec, ko bo časa za branje veliko veliko manj - če ga sploh bo kaj. Čisto mogoče je, da sploh ne bom imela časa za branje in na to neprijetno dejstvo se moram že vnaprej psihično pripraviti. Zdaj še lahko berem po nekaj ur na dan, potem pa si tega brez dvoma ne bom mogla več privoščiti.
Trenutno berem Žensko francoskega poročnika. Ta čudovit roman sem enkrat že prebrala, a je to že tako daleč nazaj (bilo je enkrat v zgodnjih srednješolskih letih), da mi je zdaj skoraj tako, kot da ga berem prvič. Opazila sem, da vsebino knjig, ki jih berem, potem precej hitro pozabim. V nekaj letih gre skoraj vse iz spomina - morda ostane bistvo ali pa še to ne. Verjetno je tako zaradi velike količine prebranih knjig. Enostavno ne moreš si vsega zapomniti, ker je tega preveč. Saj zato pa pride prav ponovno branje istih knjig. Prav lepo je brati knjige, ki si jih nekoč že prebral, a se le medlo, komajda še spomniš okvirne vsebine. Ko se ti potem med branjem počasi, postopno obuja spomin na že prebrano, je prav zanimivo. Seveda toliko bolj, kolikor je zanimiva sama vsebina knjige.
Drugače pa sem neskončno srečna, da imam zdaj spet kolo (moje staro, že skoraj odpisano kolo se je nekako vrnilo nazaj med žive s pomočjo temeljitega servisiranja) in lahko zjutraj po eno uro kolesarim. To sem tako pogrešala, da ne morem povedati. Hrepenela sem po tem z vsem svojim bitjem. Kolesarjenje je ne samo moja najljubša oblika rekreacije, ampak dobesedno moja potreba. Skoraj življenjska potreba. Zdi se, kot da moje telo ne more povsem pravilno oz. v polni meri funkcionirati brez te vrste gibanja. Morda zveni, kot da pretiravam, vendar sama občutim to v svojem telesu. Občutim učinke, ki jih ima že samo ena ura kolesarjenja na moje telo (in duha!), in če to primerjam s počutjem, ko kolesarjenja ni ... je vse jasno.
Vsaj temu se mi ne bo treba odpovedati, ko bom začela delati. (No, saj tudi branju se ne bo treba odpovedati, bog ne daj! Samo pošteno ga bo treba okrniti.) Čeprav bom morala biti vsako jutro med tednom ob pol osmih v službi - in glede na to, da je delovno mesto v Pivki, bom morala odriniti od doma skoraj pol ure prej - bom vseeno vsako jutro kolesarila. IN telovadila. (Vsaj trebušnjaki.) To je nujno, ker si lahko kar dobro predstavljam svoje počutje v primeru, če tega ne bom počela. Osem ur sedenja in skoraj toliko ur dela z računalnikom pač pusti svoje posledice. Vem, da se mi popoldne, ko bom prišla domov, ne bo dalo prav dosti. Zato je nujno, da svoje rekreacijske dejavnosti opravim zjutraj, ko sem vedno najbolj polna energije. Zgodnje vstajanje mi ne predstavlja nobenega problema, kvečjemu veselje, tako da je to urejeno.
Pred mano so še slabi štirje tedni svobode, potem pa ... vihanje rokavov in delo. Ampak kljub temu komaj čakam!
Ni komentarjev:
Objavite komentar