Od tu prav lepo pozdravljam vse svoje bralke in bralce (hm, kdo in koliko pa vas sploh je??? Sicer pa to ni važno), vreme sicer ni ravno idealno (morje je te dni svinjsko mrzlo), a tolažim se s tem, da je še vedno bolje, da sem ta teden tu kot pa v Postojni, kjer zmrzujejo pri desetih stopinjah (zjutraj, čez dan pa jih tudi ni prav veliko več kot deset, verjetno). Sem že izgubila voljo in elan, da bi vsakič znova komentirala te vremenske izpade, ki nas vselej prav neprijetno šokirajo, ko nas iz totalnega vročinskega vala vrže spet nazaj v zimo (no, skoraj, ampak deset stopinj je zelo pogosto tudi pozimi, ne?!). Raje pustimo to, imam eno veliko prijetnejšo in močno razveseljivo novico.
Ta se tiče operacije "Podjetno v svet podjetništva", na katero sem se pred kratkim prijavila. Prejšnjo sredo sem bila tudi na razgovoru, kot sem že omenila. Na razgovoru so mi povedali, da mi bodo v naslednjem tednu (torej v TEM tednu) sporočili, ali sem izbrana ali ne. Izvedela sem, da je bilo prijavljenih 29, torej bi morala imeti kar malo sreče in seveda tudi res dobro idejo, da bi bila med tistimi desetimi, ki bodo v operaciji lahko sodelovali.
Niti malo se nisem sekirala, seveda bi bila neskončno srečna, če bi bila izbrana, a v sebi sem se že povsem pripravila tudi na možnost, da se to ne bo zgodilo. Skratka, bila sem docela sprijaznjena z obema možnostma. (No, s prvo se res ne bi bilo treba prav nič "sprijazniti", a saj se ve, kaj mislim.) Rečeno mi je bilo, da bom odgovor dobila po elektronski ali po navadni pošti. In to naj bi se zgodilo prav v tem tednu, ko sva s fantom v Piranu.
Včeraj pa me je poklicala mama in mi oznanila, da ima novico. Najprej sploh nisem pomislila na to, ker sem računala, da bo ta informacija prišla po elektronski pošti. Toda ne. Prišla je po navadni in mama me je klicala prav zaradi tega. Včeraj je prispela priporočena pošta zame, ki je vsebovala usodno novico. Mama me je nekaj časa držala v napetosti, potem pa mi je le prebrala vsebino pisma. In ta je bila ... ne bom ponavljala vsega, ker si niti nisem zapomnila, a bistveno je, da SEM BILA IZBRANA!
Veselje je bilo vsesplošno. Skoraj vriskala sem v telefon, Petja, ki je poleg mene prisluškoval telefonskemu pogovoru, pa je zagnal cel vik in krik. Povedal je še svoji mami, pri kateri sva na počitnicah, in potem so se name skoraj usule čestitke. Mama po telefonu, malo kasneje pa še moj ljubi in za njim še njegova mama. "Vedela sem, vedela sem, da vama bo letos uspelo," je rekla. "Ko so stvari nekaj časa bolj pri dnu, gredo lahko samo še navzgor."
Kajti, če povem vse, ni uspelo samo meni. Tudi Petja bo letos začel z delom, preko zaposlitvene rehabilitacije, in to točno na isti dan kot jaz. Oba bova začela 1. avgusta!
Res neverjetno, koliko na bolje se vse skupaj obrača. Že zdaj nama ni bilo slabo, res ne, a vendar, tako, kot je bilo do zdaj, ne bi moglo iti v nedogled. Živeti od socialne pomoči in se komaj prebijati iz meseca v mesec, to res ni šlo več nikamor. Nekaj vendar moraš storiti, nekako si vendar moraš pomagati, pa če so razmere še tako težke. Nič ni težko, nobene krize ni, če se ti tako odločiš. Za naju NI krize. Ta vsesplošna "kriza", ki jo tako na veliko razglašajo po celem svetu, je zgolj eno od orodij zemeljske "elite" (beri: tistih, ki držijo vse v svojih rokah), da nas drži v strahu. Ker ljudstva, ki ni v strahu, pač ni mogoče imeti za norca in za marioneto. Jaz NE sodelujem v tej vsesplošni tragikomediji. NE priznavam krize, NE priznavam škodljivosti sonca (zato se tudi nikoli ne mažem z nobenimi kremami za zaščito pred soncem, ker sonce NI škodljivo, ampak je zdravo - škodljive so kreme, ki naj bi nas pred njim zaščitile, prav te povzročajo kožnega raka), NE priznavam pomembnosti brezštevilnih nakupovalnih središč in še marsičesa ne priznavam, pa se mi zdaj ne da vsega naštevati, ker bi lahko pisala čez rok delovnega časa tukajšnje knjižnice.
Kar sem hotela povedati, je to, da mi je uspelo in da sem neskončno vesela, ker mi je uspelo - seveda zaenkrat "le" uvrstitev med sodelujoče na operaciji "Podjetno v svet podjetništva", a to je že ogromen korak. Ne bo mi več treba paberkovati socialno pomoč in ne bo mi več treba vsak mesec kot nora računati in preračunavati vsak cent posebej, za kaj ga lahko porabiva. PREDVSEM pa: deležna bom res temeljitega, petmesečnega izobraževanja in priprav za bodoče samostojne podjetnike in naj me vrag, če potem ne bom res pripravljena, da razturam s svojo idejo. Če so me izbrali, to že nekaj pomeni. Očitno se jim moja ideja zdi dovolj dobra, da mi lahko z njo uspe.
To je to, zaključujem za tokrat, presrečna bodoča samostojna podjetnica, ki pošilja pozdrave iz Pirana. :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar