Stigmatizirani

Moram reči, da precej pogosto na lastni koži občutim neodobravanje in skoraj celo zaničevanje s strani drugih zaradi moje trenutne situacije, beri, brezposelnosti. Ker sem še v zvezi z brezposelnim človekom, se to neodobravanje seveda podvoji. Saj nimajo vsi takega odnosa do nas, hvalabogu, še zdaleč ne vsi. Obstajajo tudi ljudje, ki razumejo - a taki so morali obvezno nekoč tudi sami izkusiti isto ali podobno situacijo ali pa jo prav zdaj izkušajo. Kar hočem povedati, je to, da te nekdo, ki ima že od nekdaj svojo službo in se mu ni bilo treba nikoli boriti zanjo niti za preživetje, da te tak človek pač ne more razumeti. Nesmiselno je pričakovati od njega, da te bo razumel. Ker nekdo, ki tega ni doživel, pač ne razume in pika. Ne samo, da ne razume, ampak te na tihem celo obsoja, češ, saj bi lahko delal, saj ima obe roki in obe nogi, prav nič mu ne "fali", ampak njemu se pač ne da delati. In samo zato nima dela. Brezposelna oseba je v očeh marsikoga stigmatizirana in ožigosana kot lenoba, brezdelnež, ki se mu pač ne da delati. Več kot enkrat sem že slišala na svoj račun kaj v tem smislu: "O, pa še koliko dela je, kolikor hočeš ga je, samo dati se ti mora. A če se ti ne da delati, potem dela pač ne boš videl in boš govoril, da ga ne moreš dobiti." Tipično stališče nekoga, ki mu je že od mladosti postlano z rožicami, ker je po končani šoli takoj in brez problema dobil zaposlitev, ki se je že leta drži kot klop. Če je bilo z njim tako, še ne pomeni, da je tako lahko z vsakim. Ljudje imamo zelo različne usode in zelo različne življenjske poti in nihče ne more vedeti, kaj je nekomu namenilo življenje. Poleg tega nekdo, ki mu že od vsega začetka vse šiba kot po maslu, ne more ravno ne vem kako osebno napredovati. Tam, kjer ni ovir in težav, prek katerih se človek uči in raste, pač ne more biti nekega posebnega razvoja. Prepričana sem, da mi življenje postavlja ovire na pot prav zato, da se nekaj naučim. S tem, ko premagujem ovire, iščem rešitve in rešujem težave, osebnostno rastem, se krepim in učim. Marsikdaj mi je zelo težko, a to je del višjega načrta. To je zgolj v moje dobro. Kar me ne ubije, me krepi.
Dobro vem, kaj si misli večina tistih pridnih delovnih ljudi o drugih, tistih brezposelnih. Mislijo si: "Saj, se jim sploh splača delati? Za nič truda dobivajo socialno pomoč" (bogve koliko si mislijo, da dobivamo, večina verjetno sploh ne ve, koliko dejansko znaša denarna socialna pomoč in kako lahko ali težko je z njo preživeti) "in tako lepo udobno živijo, ne da bi jim bilo treba s prstom migniti. Mi moramo pa garati v službi in se vsak dan ubijati, da lahko preživimo, medtem ko nekateri tako zlahka jemljejo svoj obstoj in skrb zanj celo valijo na državo." O ja, ti pa res vse vejo. Socialna pomoč je tako visoka kot ena manjša plača in z njo je res lahko preživeti, o ja. Samo računati je treba ko zmešan in za vsak cent posebej preračunati, kam ga boš dal, ker če ga daš na napačen konec, morda ne boš mogel kupiti dveh banan ali vrečke najcenejših testenin. In zelo lepo ti je, o ja, prav uživaš vsak mesec, ko prejmeš tisto miloščino in vsakič znova ugibaš, za kaj ti bo pa tokrat zmanjkalo.
Saj ne rečem, saj se da, če res dobro preračunaš svoje izdatke in če skrajno poenostaviš življenje, potem se da iti skozi, vse se da. Ampak naj nihče ne misli, da v tem uživamo in da si ne želimo nečesa drugega. Da si ne želimo nečesa, kar bi lahko delali in za kar bi prejemali plačilo, kakršnokoli že, samo da bi bil to naš denar, denar, ki smo ga zaslužili s svojim delom, ne pa nekakšna miloščina s strani države, ki je tako ali tako že v riti, kot pravijo (in kot sami prav dobro čutimo, če ne vsi, pa vsaj tisti, ki nam ne gre tako odlično kot nekaterim).
Vse, kar lahko narediš, je to, da si poskušaš pomagati sam, kolikor si pač lahko, in da ne hodiš v bližino tistih, ki so materialno preskrbljeni in ki prezirajo vse tiste, ki to niso - zgolj po svoji lastni krivdi, vsaj po njihovem mnenju. Biti v družbi takih ljudi je ponižujoče, ker vsak trenutek čutiš njihove pomilovalne poglede in kar uganeš lahko njihove misli. Če bi vsak skrbel predvsem zase, bi bil ta svet veliko lepši. Ko bi tisti, ki so zase poskrbeli, na primeren način storili nekaj, s čimer bi pomagali tudi drugim, ki morda nimajo takih danosti, kot jih imajo oni, imajo pa enako voljo do dela in do pozitivnih sprememb, potem bi bilo vse skupaj res že blizu idealni družbi. Ampak do tam nam še manjka. Ne bom rekla veliko, ker sem optimistka in verjamem, da se bo svet v relativno kratkem času spremenil na bolje. A za to je potrebna kritična masa enako mislečih razsvetljenih ljudi. Res upam, da jo bomo kmalu dosegli.