Še malo in izšla bo knjiga ...

Že en mesec lektoriram knjigo svojega dragega. Zdaj se že počasi bližam h koncu tega nadvse prijetnega opravila. Knjiga je namreč tako zanimiva, tako berljiva, tako dobra, da resnično komaj čakam, da izide. Mislim, da bo to ena tistih knjig, ki jih ne moreš izpustiti iz rok, dokler jih ne prebereš do konca. Vsebina je več kot privlačna: življenje s prepovedanimi drogami, konstantno na robu zakona, vsaj trikrat na robu smrti, številne ljubezenske zveze, poznanstva z mnogimi slavnimi osebami, skoraj četrt stoletja zadetosti, z redkimi, a svetlimi trenutki treznosti, ko so nastajali navdihujoči članki, iskrivi intervjuji in enkratna, dih jemajoča poezija, ki spominja na Kosovela. Vse to in še več, zajeto v knjigo v obliki elektronskih pisem, ki jih je avtor pošiljal svoji sestrični, svoji "Razorožiteljici" (kdo je ta, bralci tega bloga že vedo) in še komu. Naslov: VRNITEV. Pisma bivšega odvisnika.

Upam si trditi, da bo knjiga uspešnica. Morda sem malo pristranska, kar je logično, ker jo je pač napisala moja ljubezen, ampak iz mene obenem govori tudi nepristranski poznavalec dobre književnosti. Sicer pa boste kot nepristranski bralci o kvaliteti knjige lahko presodili sami, ko bo končno izšla.

In kdaj bo izšla? Zaenkrat se še ne ve, ker je vse odvisno od sponzorjev. Urednik založbe, ki bo knjigo izdala, žal nima sredstev, da bi jo izdal sam. Zato je treba najti sponzorje in z njihovo pomočjo čim prej zbrati potrebna sredstva. Šele potem bo knjiga lahko izšla.

Če slučajno obstaja kakšen bralec ali bralka tega bloga, ki nam lahko pri tem kakorkoli pomaga, že vnaprej najlepša hvala!!!

Poletje!!!

Kako ljubim poletje ... Sonce in njegove vroče žarke, katerih božanje občutim kot posebno, skoraj intimno ljubkovanje ... Dolge dneve, zgodnja jutra in pozne večere ... Vročino, ki druge spravlja ob živce, meni pa tako zelo dobro dene ... Čričke in na stotine drugih žuželk, ki se konstantno oglašajo iz visoke trave ... Modro, azurno modro nebo in nežne bele oblačke ...

Mislim, da je poletje najbolj naraven letni čas. Takrat smo ljudje veliko bolj srečni, zadovoljni, in veliko manj depresivni. Poveča se občutek svobode, saj greš lahko ven skoraj kadarkoli in komaj za silo oblečen. Tudi, če nimaš veliko finančnih sredstev, sploh ni treba, da se počutiš za karkoli prikrajšanega. Poletje, njegovo svobodo in brezskrbnost lahko uživaš kjerkoli, tudi doma. Zame skoraj ni lepšega kot ležalnik ali dekca nekje v senci in dobra knjiga zraven.

Zakaj sem napisala skoraj? Hja, zato, ker mi je absolutno najlepše šele takrat, ko je poleg knjige ob meni tudi moj dragi ;). Če sva skupaj na morju ali na kampiranju kje v naravi, morava imeti obvezno s sabo knjige. Brez tega ne gre. Res je, ne predstavljam si življenja brez njega, a tudi brez knjig si ga ne. Sem sicer bolj počasna bralka (za eno knjigo obvezno rabim več dni - no, razen v primeru, če je bolj tanka in res hudo napeta - za take sta ponavadi dovolj dva dneva, morda celo en sam), a berem neprestano. Petja isto.

In tudi to je zagotovo ena od prednosti poletja - več časa za branje.

A poletje ljubim zaradi njega samega, berem tako ali tako v vseh letnih časih. Poleti se počutim absolutno najbolje, najbolj srečno, svobodno in zdravo. Predvsem zato, ker me ne zebe. (Kar me sicer nadvse pogosto.) Velikokrat sem že resno razmišljala o tem, da bi se preselila v kakšne tropske ali vsaj subtropske kraje. In morda se nekoč tudi bom. Bomo videli ... 

Iz poletja v zimo in spet nazaj

V teh norih časih sploh ni več neobičajno, če imamo en dan sredi maja 25 stopinj ali celo 30, že naslednji dan pa prav toliko manj. Torej dobesedno skačemo iz poletja v zimo, iz kratkih hlač in majic brez rokavov v bunde in plašče.

Tako je bilo v nedeljo in tako je spet danes. V soboto smo imeli še skoraj poletno vročino, v nedeljo pa totalen zimski mraz. Da crkneš. Danes je isto. Včeraj še prijetno toplo, danes nekaj stopinj nad ničlo.

Očitno je, da se vreme spreminja. Pa ne le vreme - podnebje se spreminja, in to temeljito. Mi pa se moramo prilagajati po svojih najboljših močeh; kaj nam pa preostane. Če je mraz, si pač oblečeš plašč, pa četudi si bil včeraj v kratkih hlačah in se potil pod vročim soncem. Podnebje se dejansko spreminja in vsako trmasto vztrajanje pri določenem načinu oblačenja (primernem za tekoči letni čas) je popolnoma zaman.

Koliko smo sami krivi za te drastične spremembe vremena in podnebja? Nekaj že, le da mi ni jasno, ali bi se te spremembe zgodile v vsakem primeru, ali pa se v primeru, če bi z naravo in planetom ravnali lepše in bolj spoštljivo, ne bi dogajale. Tega nihče ne ve in tudi nikoli ne bomo izvedeli, dejstvo pa je, da se vse spreminja, da je sprememba edina stalnica v Vesolju, in zato tudi te na videz nezaslišane spremembe vremena verjetno niso nič tako posebnega. So nadležne, vsekakor, in so naporne, ker se človeški organizem le stežka prilagaja tako hitrim in tako drastičnim padcem (ali dvigom) temperature zraka. 

Kar se mene tiče, se veliko, VELIKO lažje prilagodim dvigu temperature kot pa padcu. Zaradi mene se lahko temperatura v dveh dneh dvigne za trideset stopinj, prav nič me ne bo motilo, še vesela bom, ker sem po naravi bolj zmrzljive sorte. Če pa je situacija obratna, prav tenko piskam in se tresem od mraza.

Kaj hočemo, tako pač je in nobeno jamranje ali pritoževanje ne zaleže niti za eno mišjo dlako. Vse, kar lahko storimo, je to, da se prilagodimo in živimo v sedanjem trenutku. Ta pa je vedno, naj bo kakršenkoli že, v svojem bistvu popoln in lep.

Nestrpnost do starejših

Sedim na klopci v parku blizu Kliničnega centra in čakam na svojega ljubega. Na klopci blizu moje sedijo trije ljudje, star parček in nekoliko mlajša gospa, očitno njuna hčerka. Star gospod nekaj je, ženska na drugi strani klopce pa ga ozmerja: "Kako si nemaren! To je grozno, kako si ti nemaren! Si že celo življenje tako nemaren?" Stara ženica molči, mož pa tudi.

Morda pa človek ni tako zelo nemaren, morda je samo star?! Morda mu zgolj pešajo življenjske moči, iz dneva v dan bolj, in zato preprosto ne more več opraviti vsega tako, kot je to znal včasih?

Stari ljudje so breme sodobne družbe. Na žalost, a to je dejstvo. Sodobna družba pač vse preveč ceni mladost, lepoto in predvsem HITROST, zato se ji ne zdi vredno ukvarjati s starimi ljudmi, ki so počasni, nerodni, neumni in "nemarni". Ali sploh kdo kdaj pomisli, da so prav oni tisti, ki so nas spravili na noge, nas vzgojili, nas učili? Stari ljudje bi morali imeti v vsaki družbi prav posebno mesto zaradi svoje življenjske modrosti in izkušenosti. Kdo je lahko modrejši od starega človeka, ki je že ogromno doživel in dal skozi? Zakaj ga torej potiskati na rob in ignorirati? Zakaj ga strpati v dom za ostarele takoj, ko ni več za nobeno rabo?

Jasno je, zakaj. Nihče od njegovih nima časa, da bi skrbel zanj, ker so vsi v službi, v šoli ali kje drugje, ali pa se jim preprosto ne da ubadati s tem. To je pač družba, ki ji ni pretirano mar za sočloveka, ampak večinoma le za dobiček, napredek, razvoj tehnologije itd., predvsem pa za denar. Denar, denar in še enkrat denar. Drvenje in hitenje, čim več vsega in čim boljše, predvsem pa hitro, hitro, hitro. Kdo se je sposoben v takšnem okolju brigati za počasne, pešajoče stare ljudi? No, nekateri že, a žal jih ni veliko.

Danes je umrla teta moje mame, moja prateta. Zelo dobra, blaga stara ženica, ki pa je zadnjih nekaj mesecev bolehala in vse bolj pešala. Umrla je v Domu upokojencev, v trenutku smrti ni bilo ob njej nikogar. Ne pravim, da so jo vsi zapustili, nikakor ne. Njeni hčerki sta prišli le malo po njeni smrti. Tudi prej so jo njeni svojci redno obiskovali. Imela je srečo, da je še v visoki starosti lahko živela sama in sama skrbela zase. Potem pa je nenadno zbolela in ker ni bilo nikogar, ki bi lahko skrbel zanjo na domu, so jo preselili v Dom upokojencev. Tam so jo sicer redno obiskovali, a to zanjo seveda ni bilo isto, kot če bi živela doma; ni moglo biti. Poleg tega je oskrba v domu precej medla. Na lastne oči sem se prepričala, da zaposleni za varovance niti približno ne poskrbijo tako, kot bi morali. Tisti, ki niso bolni in se lahko še kolikor toliko sami premikajo naokrog, morda zaradi tega malo manj trpijo. A tistim, ki so priklenjeni na bolniške postelje, se nič kaj dobro ne godi.

Potrebne bi bilo samo malo empatije, pa bi takoj bolje razumeli, kako se počutijo ti ljudje. Kako lahko tako zlahka pozabljamo na dejstvo, da bomo vsi nekoč stari? (No, razen tistih, ki bodo iz takšnih ali drugačnih razlogov umrli prej, preden jim uspe dočakati starost.) Seveda ni nujno, da bomo ob starosti vsi bolni in betežni, niti slučajno ne! Sama trdno verjamem, da nam pravilen, zmeren in čim bolj zdrav način življenja lahko prinese visoko, zdravo in zadovoljno starost.

In vendar, tistemu, ki ni bil nagrajen s takšno starostjo in ga je zadela bolezen ali je kako drugače onesposobljen, smo dolžni pomagati. Dolžni smo mu olajšati življenje, kolikor mu ga je še ostalo. Pomislimo, kako bi se mi počutili, če bi kar na lepem morali zapustiti svoj dom, v katerem smo živeli celo življenje ali pa vsaj veliko let, in bi nas naši otroci (ali kateri drugi od naših bližnjih) strpali v dom za ostarele in se nas tako na eleganten način znebili. Nihče ne uživa v tem, prav gotovo da ne.  

V starejših družbah so imeli stari ljudje posebno, častno mesto. Vsi so jih cenili in spoštovali zaradi njihove življenjske modrosti, mlajši so hodili k njim po nasvete o ključnih življenjskih zadevah. Starejši so celo vzgajali otroke, saj so jih lahko naučili mnogo več kot njihovi mladi, še neizkušeni starši.

In tako bi moralo biti tudi danes. Starejši bi morali dobiti v družbi mesto, ki jim pripada. Drugače se lahko zgodi, da bomo vso ignoranco in brezbrižnost, ki jim ju dandanes namenjamo, nekoč pokasirali sami. Takrat pa bo prepozno, saj vse, kar sejemo, prej ali slej tudi požanjemo.

MUSKA, KI DOBESEDNO SEKA

Petkov koncert skupine HeaveniX je bil fantastičen. Mislim, ej – zame in za moj okus je to trenutno eden boljših slovenskih rock bendov – če ne celo najboljši! Spominjajo me na Siddharto. S tem, da so mi celo še bolj všeč kot Siddharta. Včasih sem bila totalna fenica Siddharte, imela sem vse njihove CD-je, vsak njihov album, ki je na novo izšel, sem morala TAKOJ kupiti in ga nato preposlušati čez in čez, da sem že po nekaj dneh znala na pamet vse komade v celoti. Vendar me zdaj že nekaj časa ne fascinirajo več. Ne vem, zakaj. Preprosto niso mi več to, kar so mi bili včasih. Zdaj so na njihovo mesto stopili HeaveniX … Ja, res, pa naj se sliši še tako neverjetno! Ker, kdo pa sploh pozna ta bend? Zaenkrat je še precej neznan. A upam si trditi – oba s Petjo si to upava – da bodo s svojim najnovejšim komadom zasloveli. Kar predober je, da ne bi.

V petek je bilo res fenomenalno. Roxly se je tresel in vibriral od dobrega starega rocka. Dobro nažigajo, ni kaj ;). Njihov nov komad z naslovom Nov nor čas pa je nekaj najboljšega, kar sem v zadnjih letih slišala. Sploh na slovenski glasbeni sceni. In videospot, ki so ga v petek v Roxly-ju premierno predstavili – ne bi mogel biti boljši! Res ne. Zgodba, ki jo prikazuje in o kateri govori skladba, je tako zelo aktualna za ta čas, za to sodobnost, v kateri prav zdaj živimo. Ob gledanju videospota in hkratnem poslušanju spremljajoče glasbe so se mi ježile dlake in razmišljala sem: »Ja, to je to, to je to!«

S Petjo sva pred odrom preplesala kar nekaj ur. Tako zelo nama je dogajalo, da sva že resno razmišljala, da tisto noč sploh ne bi šla spat, ampak bi po končanem koncertu šla še v kakšen disko in žurala in plesala do jutra. A ob pol treh, ko so božanski zvoki HeaveniX-ov potihnili in sva bila utrujena in skoraj povsem gluha, nisva bila več tako navdušena nad to zamislijo in sva se odpravila vsak na svoj konec Ljubljane, spat.

Kakorkoli, bilo je sekajoče dobro in vse pohvale Boštjanu Andrejcu - Boosheeju, Patricku Vlačiču, Roku Golobu in Davidu Morganu!

HEAVENIX!!!

V petek, 20. aprila se bo v Roxly-ju v Ljubljani zgodil koncert enega res dobrega slovenskega rock benda, v katerem, pozor!, igra kitaro in poje glavni vokal bivši sošolec in prijatelj mojega zaročenca! Ja, svet je res majhen :).

HeaveniX so: Boštjan Andrejc - Booshee (vokal, kitara),

                       Rok Golob (klaviature, kitara),

                       David Morgan (bobni),

                       Patrick Vlačič (bas kitara) - bivši prometni minister!! ;)

V petek bodo predstavili videospot njihovega najnovejšega (in do zdaj tudi najboljšega) komada z imenom Nov nor čas. Na sledečem linku lahko poslušate posnetek te udarne skladbe z zelo aktualnim besedilom: http://www.youtube.com/watch?v=nQTmnMKPFR0.

Na koncertu bo tudi precej gostov - znanih slovenskih pevk in pevcev: Janez Bončina - Benč, Maja Keuc, Nina Pušlar, Eva Černe, Katrinas, saksofonist Primož Flajšman in še kdo.

Skratka, zadeva, vredna ogleda in predvsem posluha :).

Midva bova tam ;). 

Res super, tale delavnica

Včeraj sem bila na drugem delu delavnice Simulacija selekcijskega postopka, ki jo je pripravil Karierni center Univerze v Ljubljani. Na prvem delu prejšnji teden smo reševali psihološke teste, na drugem delu, individualnem pogovoru, pa so mi dve študentki in en profesor psihologije pripravili intervju (takšen kot na pravem razgovoru za službo) ter razlago in analizo rezultatov mojega psihološkega testa. Bilo je zelo zanimivo in moram reči, da tudi blagodejno za mojo samozavest. Slišala sem sicer v glavnem stvari, ki jih sama že vem, saj je študentka, ki je analizirala moj test, zelo dobro ugotovila moje bistvene lastnosti in značilnosti, a obenem je povedala toliko dobrega, toliko pozitivnega, da je to resnično zelo dobro vplivalo na mojo samozavest. Iz mojega testa, pa tudi iz intervjuja, ki sem ga imela s ta drugo študentko, je ugotovila, da sem:

- zelo ustvarjalna (veliko pišem in si želim izdati knjigo),

- z vso močjo usmerjena k samostojnosti in neodvisnosti pri delu (torej timsko delo ni preveč zame, najbolje se počutim, če lahko delam sama),

- da imam organizacijske in vodstvene sposobnosti (torej, če bi delala v timu, bi mi najbolj odgovarjalo, če bi imela neko vodilno vlogo, ker znam zelo dobro svetovati drugim, jih usmerjati in voditi),

- umirjena in samozavestna (na tem drugem bi po moje sicer morala še delati, a vseeno je bilo lepo to slišati),

- prijazna in usmerjena k drugim, vedno želim pomagati drugim,

- izredno natančna in pozorna na podrobnosti (kar se dobro vidi pri lektoriranju, kjer je poudarek ravno na podrobnostih; pa tudi drugače v življenju me ponavadi zmoti že to, da podrobnosti niso urejene),

- zelo delavna (tudi to je opazno pri lektoriranju, saj vedno, ko me pokličejo in me vprašajo, če bi lahko nekaj lektorirala, takoj pustim vse ostalo in se nemudoma lotim dela. Poleg tega si tudi postavim rok, v kolikem času želim končati, in ponavadi mi v določenem času tudi uspe),

- zelo rada imam red (kar je tudi povsem res, saj me nered, recimo na pisalni mizi, kar nekako iztiri in ne morem normalno delati. Vedno moram imeti vse pospravljeno. Morda na to vpliva dejstvo, da imam devico v ascendentu ;)),

- da me neuspehi na začetku sicer malce ohromijo in iztirijo, a se potem hitro spet poberem in grem naprej, s podvojeno močjo in neomajno vero, da mi bo uspelo,

- da imam ogromno izkušenj, ki pa bi jih morala bolj poudariti.

Skratka, res VELIKO stvari sem izvedela, a obenem ničesar posebno novega ali takega, česar ne bi že sama vedela o sebi, pa vseeno je lepo te stvari slišati še od drugih, lepo je, če ti nekdo, ki te prvič vidi, samo na podlagi tvojega psihološkega testa in poskusnega intervjuja na razgovoru za službo pove o tebi vse, kar je res in pri tem močno poudari predvsem tvoje pozitivne lastnosti, vse tisto, kar je tvoja prednost. Poleg tega sem dobila nekaj nadvse koristnih napotkov, nasvetov in idej, kako naj sestavim svoje motivacijsko pismo in življenjepis, ki ju pošiljam potencialnim delodajalcem. Izvedela sem, da se da te zadeve napisati in sestaviti na veliko bolj izviren, zanimiv in izstopajoč način, kot sem to počela do zdaj. Mislila sem, da je pač treba pisati po nekih pravilih, od katerih se ne sme odstopati. Niti na kraj pameti mi ni padlo, da bi svojo prijavo na prosto delovno mesto in življenjepis lahko sestavila v obliki tabele, alinej ali celo miselnega vzorca!?! In vendar, zakaj ne?! Če to ne bi bilo izstopajoče in izvirno, potem pa res ne vem, kaj bi bilo. Res je, da delodajalci dobijo na stotine ali tisoče prijav na isto delovno mesto in če je tvoja enaka vsem drugim, je verjetno še prebrali ne bodo. Itak vedno samo preletijo, ker iščejo samo bistvene informacije o tebi. Izobrazba, izkušnje in pozitivne lastnosti - s čim bi kandidat lahko pripomogel k njihovemu podjetju.

Nekdo je moral samo malo potrkati na moje možgane in jim povedati, hej, to se lahko naredi tudi drugače. Zdaj imam polno glavo idej, kako bom sestavila svoje motivacijsko pismo in življenjepis, poleg tega so včeraj na oddelku za psihologijo na Filozofski fakulteti res naredili ogromno za mojo samozavest, zato bom z veliko večjo vnemo kot doslej iskala prosta delovna mesta, na katera se bom prijavljala s svojim osveženim in mnogo bolj izvirnim življenjepisom.

Najina "komedija"

Sledečo "komedijo" sva pred nekaj meseci napisala Petja in jaz. Gre za sočen prepir med zakoncema v zrelih letih. Ženske replike sem prispevala jaz, moške pa on - precej logično ;).

ZATON LJUBEZNI

In minilo je že trideset let. Od zakona, ki je bil na začetku poln pričakovanj, ljubezni in hrepenenja po naraščaju (z njegove strani), so po mnogih letih ostale le še razvaline. Bila sta vedno bolj sita drug drugega in drug drugemu sta šla vse bolj in bolj na jetra.

PETER: Poslušaj me … ne le, da mi greš na jetra … greš mi na jetrno pašteto, in to Gavrilovićevo! A se zavedaš, kaj to pomeni? Saj veš, koliko bolj temperamentni so tam dol, jugo-vzhodno od nas »Janezov«!

SABRINA: Ma ne nakladaj, prosim te, ker te imam tako poln kufer, da ne morem povedat, razumeš!!! Jaz perem, likam, kuham, pospravljam, se mučim v hiši in okrog nje, ti, presneta klada lena, pa cele dneve bereš Ekipo in igraš športne stave, prasec zagamani!!!

PETER: Ooo … Prasec in to ne navaden, ampak ZAGAMAN, si se mi drznila reči. Kot da ne bi vedela, kako hitro pošizim!!!

SABRINA: Jooooj, pravkar sem se uscala od strahu, tako se te bojim, ti »pošizator«! To je vsa tvoja obramba, nimaš nič boljšega na zalogi?

PETER: Boljšega ali morda bolj bolečega?! Recimo, da vzamem v svojo desnico moj pas iz JLA … Kar spomni se, kako ti je prejšnji teden otekla tvoja seksi ritka.

SABRINA: Same grožnje so te, ti strahopetna reva, pa nič konkretnega. Tisto ni bil noben tepež, kvečjemu vzburilo me je. Ti pa misliš, da mi je ritka otekla od bolečin, ti bebec impotentni!!!

PETER: Hmmm … Impotni?! Kva je pa to za ena reč???

SABRINA: Saj, niti tega ne veš. Ti si res en bumbar. S tabo se mi ne da niti prdeti, kaj šele prerekati.

PETER: Aha! Kaj je pa to prdenje, tvoje prdenje, pa prav dobro vem in voham vsak večer v najini zakonski postelji in še uboge flanelaste zavese na steklenih vratih balkona se tresejo in kar nekako »kremžijo« … Pa dobro veš, da nama jih je podaril moj oče Buhtelj za deseto obletnico poroke!!!

SABRINA: Ma briga me za tvojega zavaljenega fotra, o mojem prdenju pa bodi raje kar tiho, ker dobro veš, da tudi ti nisi angel, saj se menda spomniš, da sem morala enkrat sredi noči vstati samo zaradi tvojih neznosnih prdcev in privleči cev za zalivanje vrta v spalnico, da sem ti en konec vtaknila v rit, drugega pa vrgla skozi odprto okno. Ni se dalo preživeti, razumeš?! In potem ti meni o mojem prdenju …

PETER: Ho, ho, no, no. Če bi bila moja »prdo-artilerija« res tako smrtonosna, kot mi praviš ti, moja draga, a tečna soproga, bi ti že končala v družbi ostarelih opravljivk, v kakšnem domu za ostarele ali morda kar na kakšnem bližnjem odlagališču rabljenih oz. izrabljenih teles!!! Ne, ne in NE!!! Oprosti mi, ljubezen moja nenadkriljiva … Ljubim te, navkljub tvojim že kar »natreniranim« gubam, recimo tistim na tvoji (včasih) seksi riti … Sploh pa, morala bi se že začeti zavedati, da že mesec dni sodelujeva v novem televizijskem reality show-u »Kateri od dveh je bolj zajeban?«. In, kot so mi sosede, ki spremljajo ta »poletni TV hit-shit«, povedale tako diskretno med čakanjem v vrsti pred blagajno SPAR-a, je moja priljubljenost že skoraj tako visoka, kot če bi bil Zmago Jelinčič. Le da se meni vse bolj dozdeva, da sem jaz plemenitejši od njega, hm.

SABRINA: Ma ti si sam sebe poln, to je to. Da se prijaviva na tisti reality show, pa sem itak privolila samo zato, ker sem upala, da te bom lahko vsaj tam potolkla, če te že doma ne morem. Dvigni zdaj svojo debelo rit s tega plesnivega kavča in odnesi smeti ven.

PETER: Z MAKROGALAKTIČNIM zadovoljstvom, »draga zgaga, lady Gaga«… Pa še na par pirov bom skočil, ko bom enkrat zunaj, na SVOBODI!!!

SABRINA: Ma zaradi mene lahko tudi z mostu skočiš, bo vsaj že enkrat mir pred tvojimi blodnjami in blesavimi izjavami. Zaradi tega tvojega pira se ti že možgani kisajo, pa tega še opaziš ne. Joj, kako si včasih želim, da bi imela tudi jaz malo več SVOBODE in kakšnega mladega, svežega ljubimca!!!

PETER: Že res, da mi manjka le še nekaj let do upokojitve, a ne tudi do upokojitve od seksa … Pa saj vem, da »tam dol« nisem ekstremno obdarjen, kar se dolžine tiče … Je pa moj tič kar »poskočen fič firič«, zaradi tebe, seksualno zavrte bivše nimfomanke, pa le še toliko bolj. A naj ti takoj povem še to, kar mi je pred meseci povedal znanec …

SABRINA: Aja? Kaj ti je povedal tvoj »znanec«? Sigurno misliš tistega konstantno okajenega Janeza, ki ima namesto žene gostilno, ona pa namesto njega ljubčka. No, kar zini, kaj ti je povedal, me prav zanima, gotovo kaj tako bebavega, da bi se še norčki v Idriji zgražali.

PETER: No, za njih ne vem … Vem pa, da se mi je tisti moj znanec zadnjič kar hvalil in tarnal zraven, ker je njegov najboljši »mali-veliki« prijatelj p. predolg in ima njegova »ljubica« težave oz. kar bolečine zaradi »njega«. Jaz pa menim, da dolžina seveda ni in ne more biti odločilna, kajti potrebno je biti virtuoz tudi »med ali pod rjuhami«.

SABRINA: Ha-ha-ha!!! Ti je tudi to povedal tisti tvoj znanec? Ker da bi ti sam to vedel, se mi ne zdi možno. Včasih že, pred petnajstimi leti mogoče, a zdaj si »virtuoz« bolj v drugih stvareh, ti že veš, katerih. Ne bi spet začenjala o tem, ker mi vedno, ko samo pomislim na bedastoče, s katerimi se ukvarjaš, postane kar črno pred očmi in bi te najraje zadavila. A ni vredno. Sicer pa … prav rada bi se spomnila, kako izgleda tvoja virtuoznost »med ali pod rjuhami«. No, dokaži, ti pokveka, da še vedno zmoreš!

PETER: Draga … kar si ti želiš, od mene še vedno lahko dobiš!!! A namesti se k najinemu pianinu, saj se morda še spomniš, kako si nama ti s svojim nosom igrala Odo radosti ali Beethovnovo 9. simfonijo, medtem ko sem jaz počasi in nežno začel »prodirati« vate s svojim »malim, a veellliiikim dirigentom« oz. z eno od njegovih »slavnih« dirigentskih »paličic«, pa ne reci mi sedaj, da sem pohotni stari »kontrabasist« … Ali pa kar, morda boš potem še bolj tulila ANCORA, ANCORA, ANCORAAA …

SABRINA: Eeeh, same besede so te, prav nič ti ne verjamem! Včasih si res bil pohoten, ja, a zdaj za kaj takega nimaš več časa. Vsa tvoja energija gre za televizijo, Ekipo in tiste športne ... drekce. Dokler me ne zvlečeš v posteljo in tudi v praksi ne dokažeš tega, o čemer se zdaj samo širokoustiš, ti prav ničesar ne verjamem.

PETER: Pa saj to bo poglavitni problem ... tebe zvleči v posteljo!!!??? Ti veliko raje kuhaš in priznati moram, da kuhaš vrhunsko ter pospravljaš kakor munjena!!!

SABRINA: Veš kaj, nekdo pač mora to početi, nekdo mora kuhati, pospravljati in čistiti, ker če tega ne bi počela jaz, bi OBA že zdavnaj umrla od lakote in plesnobe. Vsekakor ne bi škodilo, če bi kdaj vsaj usrane štunfe pospravil za sabo. Samo še to se manjka, da mi rečeš, naj ti oblečem gate, ker si jih ne moreš sam.

PETER: Toda veš kaj??? Mene predvsem zanima, če bi te motilo, če bi si jaz šel v kakšno seksualno kliniko odstranit svoj penis, ker me kar malo moti med tekom in ti veš, kako jaz rad jogging-iram!?

SABRINA: Haa-haa-haa!! Ti, pa jogging?! Si kaj takšnega pojedel danes? Mislim, da bi tebe med tekom, če bi ga prakticiral, seveda, veliko bolj motil tvoj zavaljeni trebuh, kot pa tvoj že tako dolgo neuporabljeni (ne vem, razen, če imaš ljubico) mali ptiček. A če bi mene motilo, če bi si ga odstranil? Po pravici povedano, NE. Saj že leta nimam več koristi od njega. Tako da mi je popolnoma vseeno, če je ali pa če ga ni.

PETER: No ... če ti je res vseeno, ne vem, ker nisva že vse od predlanskega božiča pod božičnim drevescem v kotlarni, a tam je bilo zate prevroče in si sopihala kot kakšna utrujena parna lokomotiva, ti »stara vešča«!!!

SABRINA: Ok, stari, zdaj je pa dovolj tega: greva v posteljo.

PETER: Ja, ja … Saj vem … Nič novega!!! Tvoje že klasične »staro veščevske«, pardon, »staro veščinske« manipulacije … V bistvu si želiš že cel mesec, da nekako fiksiram najino že skorajda povsem razmajano zakonsko posteljo!!! Da je pa v tako klavrnem stanju, je pa kriva tvoja »šlank postavica«, mar ne, ti »kitolovka« s svojimi 120-imi kilogrami, pardon, s 112-imi …

SABRINA: Ah jaaaa, seveeeedaaaa, krivi so moji kilogrami, točno … sicer pa bi si v vsakem primeru nekaj izmislil, karkoli že, samo da ti ne bi bilo treba. Ker si stara impotentna lenoba. Vidim, da res nima smisla, da se trudim okrog tebe, veliko bolj pametno bi bilo, da si končno omislim ljubimca. In se odselim od tebe. Kar takoj bom začela pakirati kufre. Ti pa tukaj gnij. Adijo!

PETER: Preden greš, le še »to« … In »to« bom sedaj govoril kar Stvarniku!!! »Ti« res dobro veš, da jaz nimam prav nič proti ljudem s preveliko telesno težo, imam pa zato prav veliko proti vsem tistim, ki imajo »pretežke besede«, umazan besedni zaklad, ki pa ni noben zaklad, saj je zame in še koga bolj BESEDNI SMRAD!!!

Moški & ženske ...

Včeraj sem bila skupaj s Petjo na pogovoru ob knjigah v Knjižnici Otona Župančiča. Zelo zanimiva zadeva, ki jo imamo vsako zadnjo sredo v mesecu, vsakič na drugo temo. Včerajšnja tema je bila "Moški in ženske v literaturi" ali nekaj v tem smislu. Na mizi, okrog katere se zbiramo in na kateri je ob vsakem srečanju poleg knjig tudi več kot dovolj piškotov, slanih krekerjev, grisinov in podobnih prigrizkov :), so se znašli v glavnem priročniki o razlikah med moškimi in ženskami ter z nasveti za boljše razumevanje nasprotnega spola. Nekateri od udeležencev, predvsem eden od zaposlenih v knjižnici, nadvse duhovit in faca človek, so kritizirali dejstvo, da zahodnjaki za vsako stvar, tako rekoč za vsak drekec pekec potrebujemo priročnike. Aha, zdaj imam ta in ta problem, pogledam v priročnik, kako se reši ta problem, to je na tej in tej strani, aha, evo, problem je rešen. Ali pa, aha, da pogledam, kako naj razumem svojo žensko in kako naj se pogovarjam z njo, pogledam v priročnik, to je na tej in tej strani, aha, tako, no, zdaj pa vem, kako naj razumem svojo žensko. In tako dalje. Bilo je veliko smeha, a v tej točki smo se vsi globoko strinjali. Res ne znamo skoraj ničesar več opraviti ali rešiti brez priročnika. Da bi se zanašali na lasten čut, na svojo intuicijo (kaj je že to?), preprosto na lastno zdravo pamet in srce, ko gre za razumevanje česarkoli, tega enostavno ne znamo več. Beremo priročnike, ugotavljamo, kako zelo smo si moški in ženske različni, v katerih bistvenih stvareh se razlikujemo, in evo, tako imamo spet izgovor, da nam ni treba razumeti nasprotnega spola, ker ga ITAK ne moremo razumeti, ker je preveč drugačen od našega. Naši možgani so si preveč različni, ženske razmišljamo čisto drugače kot moški, in zato je že a priori vsakršen trud zaman, ker preprosto ne moremo najti skupnega jezika.

Sama seveda niti slučajno nisem tega mišljenja, a verjamem, da marsikdo je. Po vsej verjetnosti več žensk kot moških. Predvsem tistih, ki ne morejo najti idealnega partnerja zase in so že nekako resignirale v tej smeri.

Imamo torej tisti, ki smo našli partnerja, s katerim se odlično razumemo, zgolj neverjetno srečo? Ali pa je za tem še kaj drugega kot le gola sreča?

Kar se mene tiče, verjamem, da vse, kar imamo, v svoje življenje pritegnemo s svojimi mislimi. S svojim načinom razmišljanja. Konec koncev s svojimi željami, če so te podprte z močno, neomajno vero in ne zgolj želje. Želje, ki so samo to, bodo samo to tudi ostale, za vedno. Želje, ki jih spremlja trdna VERA v uresničitev, pa se prej ali slej tudi uresničijo.

Torej, lahko si želimo, lahko hrepenimo, vse to lahko počnemo. A nikakor ne sme ostati samo pri tem. Nikakor ne smemo ostati zgolj pri cankarjanskem hrepenenju, ki ne teži k uresničitvi niti si je ne želi. Hrepenenje zaradi samega hrepenenja je nesmiselno. Treba si je želeti, a obenem verjeti, da je želeno že tukaj, v naših rokah. Ne, da je nekje v daljni prihodnosti, ampak da je že tukaj in zdaj. Le tako se nam lahko uresniči vse, kar si želimo.

In, ja ... prav to sem storila tudi jaz, preden sem spoznala ljubezen svojega življenja. Želela sem si jo spoznati, a obenem sem verjela in VEDELA, da jo bom vsak čas spoznala in da se mi vse bolj približuje. In pri tem sem bila popolnoma perfekcionistična, nisem si želela enega fanta, s katerim bi se recimo zgolj za silo razumela, s katerim bi pač samo bila, ravno toliko, da ne bi bila sama; o, ne. Verjela sem v ljubezen, v kakršno skoraj nihče več ne verjame. Verjela sem, da bom spoznala moškega, kakršnih skoraj ni več. In kaj se je zgodilo? Vesolje mi je dostavilo točno tisto, kar sem si želela.

Če bi ljudje to vedeli ... če bi preprosto poznali to skrivnost, ki sploh ne bi smela biti skrivnost! To, da vse, prav vse, kar si želiš, lahko tudi dobiš. In če je to ljubezen - želi si jo in verjemi vanjo! Neomajno, brezpogojno! Kdo pa si ne želi ljubezni? Prepričana sem, da ni takega "junaka" na tem svetu. Vsak si jo želi, pa četudi zgolj v podzavesti in četudi tega noče priznati.

Vse je mogoče. Samo to bi moralo človeštvo vzeti na znanje, pa bi se v hipu vse spremenilo!

Moj amaterski igralec

V petek sem si ogledala amatersko gledališko predstavo v Centru Zarje v Zalogu. V njej je glavno vlogo odigral moj dragi, zato je logično, da sem jo hotela videti. Še toliko bolj, ker sem vedela, da bo igral žensko. Petunjo. Mamo dveh otrok in ženo "pijanca in brezdelneža" Pepeta. Ne bom posebej poudarjala, da je bilo za crknit smešno. Petja alias Petunja je bil/-a oblečen/-a v oprijete pajkice, zeleno bluzo, na glavi je imel/-a blond lasuljo s prikupnimi kodrci, na nogah pa čevlje z visokimi petami. Res dobra baba :). Po predstavi je kar nekaj moških uporabnikov Zarje izjavilo: "Ej, Petja, nisem vedel, da imaš tako dobre noge." Madona, če bi gledali samo spodnji del njegovega telesa, bi še mislili, da je ženska in jaz bi imela nekaj konkretnih razlogov za ljubosumje. Seksi, tale Petunja, ni kaj ... ;)

Vsi igralci so bili fenomenalni, tako Petunjina otroka v pižamah in z dudama kot njen mož Pepe, duhovnik Kencijan in Petunjina mama Mici. Še najboljša pa je bila Petunja, brez lažne skromnosti. Resnično ima igralski talent, ki bi ga moral/-a malo bolje izkoristiti. Saj ga velikokrat izkorišča v vsakdanjem življenju, na primer, ko mene zafrkava, a to ni dovolj. Sicer pa ... saj sploh nisem tako navdušena nad tem, da bi šel igrat v kakšno amatersko gledališče, ker bi se tam lahko kakšna ženska (ali pa moški!) zaljubil/-a v njegove noge in zadnjico! :D

Ne smem mu dovoliti, da bi pajkice še kdaj oblekel, razen zgolj v moji prisotnosti, seveda. To je pa nadvse zaželeno. ;)

Na spodnji sliki se njegovih nog ne vidi, je pa dobro razviden zgornji del njegove pojave in kostuma. Superca, res :).

 

Pomlad ...

Končno je tu. Včeraj je bil tudi uradno prvi dan pomladi, torej se je prav zares začela!

Zime in mraza ne maram preveč, zato sem vedno hepi, ko se začne pomlad. Ker je končno topleje, sonček veliko več sije, poleg tega vem, da za pomladjo pride poletje, ki je absolutno moj najljubši letni čas. Čim bolj vroče je, tem bolje zame. Uživam v temperaturah 30 stopinj in več :). Velikokrat sem že pomislila, da bi morala it živet v kakšne tropske kraje, kjer je večno poletje. Ker me velikokrat zebe in se najbolje počutim v poletni vročini. Kdo bi vedel, morda pa, nekoč ...

Pomlad imam (poleg toplejšega vremena) rada tudi zato, ker se s pomladjo začnejo moje zeliščarsko-nabiralske aktivnosti. No, lani nisem bila ravno pridna v tem smislu, daleč od tega, a odločena sem, da si bom letos spet vzela nekaj več časa za to. Obožujem čemaž in komaj čakam, da pokuka iz zemlje, da ga lahko začnem nabirati in vlagati v olivno olje. Prejšnja leta sem vložila toliko čemaža, da sem imela zalogo za celo leto. Pa ne samo zase, skupaj z mamo sva ga jedli celo leto. Čemaž, vložen v olivno olje in sol (najbolje himalajsko), je ena taka fina, slastna omakca, s katero jem svoje najljubše jedi: proseno in ajdovo kašo, riž, polento, polnozrnate testenine, pa tudi krompir in še kaj bi se našlo. V sezoni svežega čemaža (ki traja nekje od konca marca do maja) pa z užitkom jem tudi sveže liste na domačem polnozrnatem kruhu, skupaj z bio margarino. Sem zagovornica čim bolj naravne, nepredelane, biološke in seveda zgolj rastlinske hrane. Kar pa še ne pomeni, da me marsikdaj ne premamijo razne rafinirane, ne preveč zdrave in odločno presladke zadeve. Ja, sladkarije so žal (še vedno) moja slabost, a če se trdno odločim, se jim lahko uprem. Problem je le v tem, da se največkrat nočem odločiti, ker jih preveč rada jem. A recimo (vsaj upam), da moje navdušenje nad naravno hrano in zdravilnimi zelišči vsaj približno izravna in popravi te anomalije v moji prehrani. 

Da se vrnem k pomladnim radostim ... Poleg čemaža obožujem tudi regrat, skupaj s fižolom ga lahko pojem eno veliko skledo in imam samo to za kosilo. Te pomladne rastline so tako priročne za pomladansko čiščenje telesa, sploh, če je to zakisano in zapackano z raznimi strupi. Prav zato imam regrat, čemaž in podobne dobrote še toliko raje.

Iz regratovih cvetov izdelujem tudi poseben sirup, ki se mu reče tudi regratov med. Cvetove se čez noč namoči v vodi, nato pa je treba to vodo kuhati skupaj s sladkorjem (seveda uporabim nerafinirani rjavi sladkor), dokler ne nastane gosta zmes, ki se jo vlije v kozarce. Tudi ta odlični naravni posladek lahko stoji eno leto. 

Zdi se mi, da čemaž, ki je bil še pred leti tudi meni čisto nepoznana zadeva, postaja vedno bolj popularen in vse več ljudi ve zanj in ga nabira. To me zelo veseli in se mi zdi nadvse prav, sploh v tem času sodobnih trgovskih centrov, kjer dobiš vso mogočo "hrano", ki je prav vse, le naravna ne.

A dovolj o tem, ker moj namen ni pridigati, ampak zgolj predstaviti svoje navdušenje nad zdravimi dobrotami, ki nam jih ponuja narava. Torej, čevlje na noge, košaro v roke in hajdi v gozd po čemaž :).

Razlog za proslavljanje ...

Danes ga pa res imam!

Dobila sem delo, prvo "ta pravo", zaresno delo. Končno!

Moja prijazna ljubljanska gostitelja K. & K. sta me celo pogostila s slastno torto. Prav toliko vesela sta, kot sem jaz, če ne še bolj :).

Že pred skoraj dvema tednoma sem bila na razgovoru za delo lektorice na neki firmi, ki se ukvarja z vezavo in lektoriranjem diplomskih nalog. Danes me je poklicala Nika, punca, ki tam dela in ki jo povrhu še osebno poznam, saj je članica našega Mladinskega kluba Društva slovenskih pisateljev. Sporočila mi je, da so se odločili, da bodo sodelovali z mano. Kar pomeni, da bom za njih lektorirala diplomske naloge. Gre za delo prek avtorske pogodbe, ki poteka od doma, povrhu pa je to delo, ki me nadvse veseli in ga opravljam hitro in kar dobro. Prav to je bil očitno tudi ključni element pri njihovi odločitvi. Za test so mi namreč poslali vzorec diplomskega dela, ki sem ga morala lektorirati. Nika mi je rekla, da je bila moja lektura, glede na to, da je bila opravljena ekspresno hitro (36 strani v približno dveh urah in pol), izredno kvalitetno opravljena, sicer z nekaj manjšimi napakicami, a še vedno zelo dobro.

Bila sem preprosto srečna in sem še vedno. Končno mi je nekaj uspelo, končno nekaj, kar ni prek študentskega servisa (saj tudi ne more biti, ko pa že lep čas nisem več študentka). Sicer tudi temu ne morem reči ravno "služba", ker obseg dela in plačilo nista tako velika, a v končni fazi me to niti najmanj ne briga. Delo JE in to ne "kr neki", ampak nekaj resnega, nekaj ta pravega!

Poleg tega imam že skoraj 100 % zagotovljeno še eno delo. Za polovični delovni čas, v trafiki, katere lastnica je že v skoraj prijateljskih odnosih z mojim zgovornim zaročencem, ki hodi tja po tobak (in posledično je seveda v podobnih odnosih tudi z mano). Zadnjič sem šla tja vprašat, čisto tako, v stilu "poskusiti ni greh", in lastnica mi je povedala, da bo prav kmalu nekoga rabila, ker bo fant, ki zdaj dela pri njej, takoj, ko dobi delo z osemurnim delavnikom, odšel in bo njegovo delovno mesto prosto. Ker me pozna in ker še bolje pozna mojega Petjo, mi je obljubila, da me bo poklicala takoj, ko bo tisti fant našel delo, ki ga išče. In potem lahko jaz začnem.

In tako bom nekako skrpala skupaj. Dve deli s "polovično" plačo, pa bo približno nekaj takega, kot bi imela eno "normalno" plačo. (No, sicer ne vem točno, kakšna naj bi bila "normalna" plača, a pustimo to.)

Skratka ... odpira se.

Jupi :). 

Ponedeljek, 19. marec 2012

Ni nama bilo lahko in še vedno nama ni. A postaja lažje.

Rekli so: kako pa bosta živela skupaj, saj ne bosta mogla. Oba sta brez službe, kako bosta torej živela?!

Rekli so: naveličala se bosta drug drugega.

Rekli so: če se že ne bo on naveličal tebe, se boš pa ti njega. Od tebe je starejši skoraj dvajset let in prej ali slej te bo to začelo motiti. Sita ga boš.

Dvomili so in še vedno dvomijo. A to ni nekaj bistvenega. Kar je bistveno, je to, kar je med nama. Tega ne more zamajati ali porušiti prav nič, kar pride od zunaj. Je preveč močno.

Živiva v čisto svojem svetu in ta svet je tako zelo drugačen od sveta, ki naju obkroža. Sredi sodobnega civilizacijskega kaosa in zmaterializirane družbe, ki jo obvladuje denar, denar in še enkrat denar, sredi vsega tega sva midva, kot majhen, ograjen otok, s temelji, trdnimi kot skala. Na tem otočku ni ničesar drugega kot samo ljubezen. Včasih njegovo atmosfero rahlo vznemiri dogajanje, stanje ali določeno mnenje, ki pride od zunaj, a potem se takoj spet pomiri in naprej vibrira s svojo frekvenco brezpogojne, čiste ljubezni. Sredi nemira, hitenja, pehanja, nerazumevanja, živčnosti, zavisti, škodoželjnosti, žalosti in nezadovoljstva je najin mali otoček tihe, nežne ljubezni, ki ne pozna ničesar od prej naštetega.

Če je kdo kdaj hotel vedeti, ali "prava" ljubezen obstaja, potem mu lahko tukaj in zdaj povem: DA, obstaja.

Tam, kjer je prava ljubezen, tam tudi materialnih ovir ni. Nikakršnih ovir ni. Jih ne more biti. Če sta dva skupaj, zares skupaj, če se resnično ljubita, si zaupata, si pomagata, držita skupaj v dobrem in slabem, kako naj jima potem karkoli spodleti? Kako naj ne bo Vesolje prijazno z njima, ko pa uresničujeta tisto največ, kar v Vesolju sploh obstaja? Kako naj ne bo Vesolje na njuni strani, kako naj ju pusti živeti v materialni revščini, ko pa je njuno duhovno bogastvo tako veliko in tako presegajoče vsako materialnost?

Ob vsem tem se mi zdi naravnost smešno, če pomislim, da bi se "morala" ozirati na starostno razliko med nama, na njegovo preteklost in najino trenutno materialno stanje.

Res je, da on po vsej verjetnosti ne bo mogel nikoli dobiti "prave" službe. (Mimogrede, kaj pa sploh je "prava služba"?) Res je, da jo tudi jaz že dolgo brez uspeha iščem (očitno je to usoda nas humanistov, sploh književnikov), vendar se stvari počasi odpirajo in verjamem, da se bodo prav kmalu korenito spremenile. Res je, da v tem trenutku, če bi se nama tako zahotelo, niti slučajno ne bi mogla živeti skupaj. Razen, če bi živela v šotoru. (Zanimivo, ravno danes se mi je sanjalo nekaj o šotoru...) A dejstvo je, da se stvari spreminjajo in da se bo situacija spremenila tudi za naju. Sprememba je edina stalnica v Vesolju. V bistvu se že začenja in tisti srečni trenutek, ko se bo lahko začelo najino skupno življenje, se vse bolj približuje. Petja bo kmalu, verjetno še to pomlad, začel delati v enem od delovnih procesov, ki jih ponuja Zavod Zarja, in prejemal bo minimalno plačo. Trenutno še živi v eni od stanovanjskih skupnosti Zavoda Zarja, zavoda za pomoč ljudem po možganski poškodbi. Jaz trenutno še živim doma, kadar nisem v Ljubljani pri prijateljici in njenem fantu, ki sta mi nadvse velikodušno in nesebično ponudila zastonj prenočišče v njunem stanovanju. Ko bova oba sposobna samostojnega in finančno neodvisnega življenja, bova le še korak od končnega cilja.

Vse skupaj je sicer kot ena kalvarija, sploh iskanje službe, pa tudi občasno otepanje z nerazumevanjem in nenaklonjenostjo okolice. A to, da sva skupaj in da drug drugemu dajeva neizmerno moč, olajša prav vse tegobe. Naredi jih nepomembne, plehke, absurdne. Ker se vedno bolj in bolj zavedava, da sva pomembna samo midva in najina skupna prihodnost. In ker veva, da je le najina trdna vera tista, ki naju bo pripeljala do tako zaželenega cilja. Najine misli krojijo najino usodo.

Kdor se zaveda tega, mu pač mora uspeti.

Včasih je usoda podobna lokaliziranemu peščenemu viharju, ki nenehno spreminja smer. Da bi mu ubežal, spremeniš smer teka. Zdaj spremeni smer tudi vihar, in ti sledi. Še enkrat poskusiš spremeniti smer teka. Vihar spet spremeni smer in ti še kar sledi. Kar naprej, kar naprej se to ponavlja, kot poguben mrtvaški ples pred zoro. In zakaj? Ker ta vihar ni neka s tabo popolnoma nepovezana stvar, ki je prišla od nekod daleč. Ta vihar si ti. Ta vihar je v tebi. Zato je edina stvar, ki ti ostane, da se obrneš, vstopiš vanj, paziš, da ti pesek ne prodre v oči in ušesa, in ga prehodiš, korak za korakom. V njem ni sonca, ni meseca, ni smeri neba, včasih celo čas nima pravega pomena. V njem je le pesek, bel kot na drobno zmlete kosti, ki pleše po zraku.

Haruki Murakami: Kafka na obali

Četrtek, 15. marec 2012

Tista dolga in razvejana zgodba, ki sem jo omenila včeraj, sledi zdajle.

23. septembra 2010 sem dobila njegov prvi mejl. Od tistega dne naprej sem prejemala njegove mejle vsak dan. Želel si je, da bi mu pomagala pri izdaji njegove knjige, ki jo je prav takrat začel pisati. Moj e-mail je dobil na sedežu Društva slovenskih pisateljev in je zato sklepal, da mu lahko kako pomagam.

A jaz sem zgolj formalna predsednica Mladinskega kluba Društva slovenskih pisateljev in o izdajanju knjig takrat in tudi danes še vedno nimam prav nobenega pojma. To sem mu tudi povedala, sem mu pa ponudila lektoriranje njegove knjige. Pri tem je ostalo.

A mejli so se še kar vrstili. Ne samo njegovi, tudi moji. Dopisovala sva si vse bolj in bolj vneto, vse bolj in bolj strastno. Mislim, da se je že takrat rodila neke vrste ljubezen. V enem od mejlov mi je napisal, da me bo od zdaj naprej imenoval za svojo "razorožiteljico". Vprašala sem ga, zakaj. Odgovoril je, da zato, ker imam v sebi nek čustveni naboj, ki človeka lahko razoroži. Ni mi bilo ravno jasno, o čem govori, a dobro... pa naj bo "razorožiteljica".

Najino dopisovanje je sčasoma začelo dosegati neslutene razsežnosti, pojavljali so se celo odkriti izrazi ljubezni. Zaupala sva si tako rekoč vse. Še preden sva se videla v živo, sva že bila zaljubljena - na nek poseben, duhoven način.

Po dveh mesecih sva se spoznala še v živo. In, zanimivo... z začetka se ni zgodilo nič. Na prvem srečanju si nisva padla v objem in se začela strastno poljubljati, nič takega. Najprej je celo izgledalo, kot da ne bo nič in da bo ostalo le pri dobrem prijateljstvu.

A dopisovanje se je nadaljevalo... z enako oziroma še večjo strastjo. Ni bilo izhoda. Po prvem srečanju je prišlo drugo in vse se je razjasnilo. Obema je bilo jasno, da hočeva biti skupaj in da glede tega ni več niti najmanjšega dvoma.

In to kljub temu, da je med nama slabih 19 let razlike. In celo kljub temu, da je bil on 25 let narkoman, od tega 20 let odvisen od heroina. 

Ko je junija 2008 padel na glavo v morje, so se kolesca v njegovi glavi očitno preuredila in bil je pripravljen na srečanje z mano. 

A miniti sta morali še dobri dve leti, naporni leti, da sva se srečala.

Zdaj pa da malo objasnim ime svojega bloga...

Zakaj "Razorožiteljica"?

Odgovor na to vprašanje sega v zdaj že skoraj daljno leto 2010, ko sem spoznala ljubezen svojega življenja. S tem se je na nek način relativiziralo vse tisto, kar sem le malo pred tem pisarila v svojih "Zapiskih" o ljubezni. Eden od prej navedenih primerov demonstrira moje takratno mišljenje. Prepričana sem bila, da je najti "pravo" ljubezen zelo težko (a hkrati sem si prav to neznosno želela), če pa jo že najdeš, se morata obe vpleteni osebi na vso moč truditi, da jima uspe biti srečna v njuni zvezi.

Danes vem, da ni nujno tako. Seveda se je treba potruditi, brez truda ni nič, a niti slučajno ni treba pri tem spustiti duše. Potruditi se je treba ravno toliko, da še vedno uživaš, ne da bi trpel. Vse, kar zahteva več truda, se dejansko ne bo obneslo. 

Nekateri so preprosto ustvarjeni drug za drugega. Ujemajo in dopolnjujejo se v nulo. Drugi sicer  niso tako zelo skladni in imajo kdaj tudi probleme, a vseeno vztrajajo skupaj. Morda je njihova ljubezen pač močnejša od nesoglasij, morda pa so zgolj navajeni drug na drugega in si ne želijo sprememb. Tretji pa enostavno ne grejo skupaj, ne glede na to, kaj naredijo.

Mislim, da lahko mirne duše rečem, da midva spadava v prvo kategorijo. Ustvarjena drug za drugega. Če bi hotelo iti kaj narobe, bi po enem letu in treh mesecih verjetno že šlo, po moje.

A s tem sem se oddaljila od svoje razlage, zakaj Razorožiteljica.

Kot bi lahko že kaktus na okenski polici uganil, mi je ta vzdevek nadel moj dragi, ki mu je ime Petja. Tako me je poimenoval še preden sva se sploh spoznala v živo.

Zakaj sploh omenjam "v živo"? Zato, ker sva se pred tem spoznala najprej "internetno". Dolga, resnično dolga in razvejana zgodba!  

In prav zato jo bom prihranila za naslednjič.

Sreda, 14. marec 2012

Zakaj nisem zadnje čase prav nič ustvarjalna? Samo berem, berem in berem. Sicer pa se trudim, da bi si našla kakšno delo. Verjetno mi to pobere vso ustvarjalno energijo. 

Včasih, še pred nekaj leti, sem ogromno pisala. Imam zajeten kup tako imenovanih "Zapiskov". To so večinoma Moleskine zvezčiči in blokci. Teh "Zapiskov" nisem nikoli, ampak res nikoli pisala v navadne zvezke, bog ne daj. Moji "Zapiski" morajo biti obvezno zapisani na najbolj kvalitetnem papirju in med najlepšimi platnicami. Morda me bo zaradi tega kdo imel za snoba; prav, pa naj me ima. Bolj gre za neko zdravo samospoštovanje, kot pa za snobizem. In čeprav so navadni zvezki veliko cenejši od Moleskine-ov, me to niti slučajno ne more pripraviti do tega, da bi svoje "Zapiske" raje pisala v navadne, serijsko proizvedene, brezdušne zvezke. Sem že poskusila, pa nikakor ni šlo. V navaden, cenen zvezek ne morem pisati svojih "Zapiskov", preprosto ne morem. Tja lahko zapisujem karkoli drugega, a svojih "Zapiskov" ne. Ko pa imam pred sabo Moleskine zvezčič, pa naj bo z mehkimi ali s trdimi platnicami, pa začnejo "Zapiski" kar vreti iz mene.

In kaj ti "Zapiski" sploh so? se bo kdo vprašal. O čem sploh govorijo? Kaj je na njih tako posebnega, da jih ni mogoče zapisovati v navadne zvezke, na navaden, "plebejski" papir? Kaj je na njih tako vzvišenega, tako večvrednega?

Hm... precej težko razložiti. Zato pa bo najbolje, da pokažem na primerih. Primeri itak govorijo sami zase. 

* SREČKO KOSOVEL:

   Opus: 800 pesmi (!)

   Spanje: po 2 uri/noč (!)

   Število jezikov, ki jih je govoril: 6 (!)

   Kosovel je bil resnični genij. Če bi se ukvarjal z bedarijami, se osredotočal na bedarije in razmišljal le o bedarijah, ne bi nikoli napisal 800 pesmi in se naučil šestih jezikov, sploh pa ne do svojega 22. leta. Saj res! Če bi jaz danes umrla, kaj bi pustila za sabo? Kup sentimentalnih dnevnikov, polnih oslarij, pa nič drugega. No ja, vsi pač ne moremo biti tako zgodaj geniji. Poleg tega je on v podzavesti vedel, da bo kmalu umrl, zato je tako hitel. Jaz torej vem vsaj to, da ne bom še umrla.

* Baudelairu je sifilis udaril na možgane; Nietzscheju prav tako. Strindberg je bil mizogin-> mizoginija = sovraštvo do žensk.

Paranoja/preganjavica = ko misliš, da ti vsi sledijo.

Levstik je bil prepričan, da mu sledi Bog!!

* Življenje je navsezadnje tako zelo lepo. Sonce vsak dan vzide in zaide; narava živi in diha in čaka; in vse, kar moraš storiti, je to, da ji padeš v objem. Ne smeš preveč razmišljati, živeti moraš za ta trenutek; tvoje naravno stanje je biti srečen.

* Kaj pa, če ljubezni sploh ni? Če je samo kemično brbotanje in žuborenje, ki se poleže takoj, ko doseže svoj namen - zaploditev potomcev in s tem nadaljevanje vrste?

Včasih se resno bojim, da je prava ljubezen praktično nemogoča. Četudi že pride do tega, da se dva združita, vseeno vsak od njiju s seboj prinaša goro predsodkov, pričakovanj in vzorcev, za te pa vemo, kako težko jih je spreminjati. Človek prinaša s sabo vse mogoče vzorce, ki sta mu jih že v ranem otroštvu vcepili družina in družba, prinaša svojo izoblikovano podobo anime/animusa, prinaša kalup, v katerega hoče po vsej sili vtakniti svojega partnerja; ko pa mu to ne uspe, ker ima partner ponavadi precej drugačno obliko, kot jo ima tisti kalup, potem človek zažene vik in krik, pri priči zapusti partnerja, se loči od njega, tarna, kako je nesrečen/-na in kako trpi, ker ga partner ne razume in ker je tako grozen, ker noče biti take oblike, kot je njegov kalup.

Če bi v odnose vstopali samo prazni ljudje, svobodni ljudje, ljudje s praznim umom, očiščenim vsakršnih vzorcev in pričakovanj in sploh česarkoli, potem bi bilo vse popolnoma drugače. Človek, ki že od rojstva živi v neobsojajočem, nepresojajočem okolju, med ljudmi, ki nikoli o ničemer in o nikomer ne sodijo, ampak samo živijo, tak človek ima čist um in tak človek vstopa v odnos z drugim človekom popolnoma neobremenjen in svoboden. Dva taka človeka lahko skupaj ustvarita tisto, česar v današnjem času in v današnji družbi skoraj nikomur ne uspe prav dobro ustvariti.

In - ne, v takem primeru ljubezen ni samo kemično brbotanje in žuborenje. 

* Zemlja se vseeno vrti okrog svoje osi, vseeno z neznosno hitrostjo kroži okoli Sonca, Sonce vseeno sveti, vsi planeti vseeno krožijo in lebdijo v Vesolju in Vesolje sploh ne ve za te moje blodnje, ki so pač, priznajmo si, veliko manj pomembne od enega samega majcenega koraka, ki ga na tej Zemlji napravi en majcen mravljinčji mladič.

(Temu bi se lahko reklo relativizacija lastne norosti.)

* Ko pride zame pravi trenutek, me razsvetljenje lahko najde na cesti med M. V. in K. ali pa na WC školjki.

Opomba: ni nujno, da so moja razmišljanja tudi danes do pike takšna, kot se odražajo v teh zapiskih. Ti zapiski so namreč nastajali v letih 2008-2010.