Tista dolga in razvejana zgodba, ki sem jo omenila včeraj, sledi zdajle.
23. septembra 2010 sem dobila njegov prvi mejl. Od tistega dne naprej sem prejemala njegove mejle vsak dan. Želel si je, da bi mu pomagala pri izdaji njegove knjige, ki jo je prav takrat začel pisati. Moj e-mail je dobil na sedežu Društva slovenskih pisateljev in je zato sklepal, da mu lahko kako pomagam.
A jaz sem zgolj formalna predsednica Mladinskega kluba Društva slovenskih pisateljev in o izdajanju knjig takrat in tudi danes še vedno nimam prav nobenega pojma. To sem mu tudi povedala, sem mu pa ponudila lektoriranje njegove knjige. Pri tem je ostalo.
A mejli so se še kar vrstili. Ne samo njegovi, tudi moji. Dopisovala sva si vse bolj in bolj vneto, vse bolj in bolj strastno. Mislim, da se je že takrat rodila neke vrste ljubezen. V enem od mejlov mi je napisal, da me bo od zdaj naprej imenoval za svojo "razorožiteljico". Vprašala sem ga, zakaj. Odgovoril je, da zato, ker imam v sebi nek čustveni naboj, ki človeka lahko razoroži. Ni mi bilo ravno jasno, o čem govori, a dobro... pa naj bo "razorožiteljica".
Najino dopisovanje je sčasoma začelo dosegati neslutene razsežnosti, pojavljali so se celo odkriti izrazi ljubezni. Zaupala sva si tako rekoč vse. Še preden sva se videla v živo, sva že bila zaljubljena - na nek poseben, duhoven način.
Po dveh mesecih sva se spoznala še v živo. In, zanimivo... z začetka se ni zgodilo nič. Na prvem srečanju si nisva padla v objem in se začela strastno poljubljati, nič takega. Najprej je celo izgledalo, kot da ne bo nič in da bo ostalo le pri dobrem prijateljstvu.
A dopisovanje se je nadaljevalo... z enako oziroma še večjo strastjo. Ni bilo izhoda. Po prvem srečanju je prišlo drugo in vse se je razjasnilo. Obema je bilo jasno, da hočeva biti skupaj in da glede tega ni več niti najmanjšega dvoma.
In to kljub temu, da je med nama slabih 19 let razlike. In celo kljub temu, da je bil on 25 let narkoman, od tega 20 let odvisen od heroina.
Ko je junija 2008 padel na glavo v morje, so se kolesca v njegovi glavi očitno preuredila in bil je pripravljen na srečanje z mano.
A miniti sta morali še dobri dve leti, naporni leti, da sva se srečala.
Ni komentarjev:
Objavite komentar