Zdaj pa da malo objasnim ime svojega bloga...

Zakaj "Razorožiteljica"?

Odgovor na to vprašanje sega v zdaj že skoraj daljno leto 2010, ko sem spoznala ljubezen svojega življenja. S tem se je na nek način relativiziralo vse tisto, kar sem le malo pred tem pisarila v svojih "Zapiskih" o ljubezni. Eden od prej navedenih primerov demonstrira moje takratno mišljenje. Prepričana sem bila, da je najti "pravo" ljubezen zelo težko (a hkrati sem si prav to neznosno želela), če pa jo že najdeš, se morata obe vpleteni osebi na vso moč truditi, da jima uspe biti srečna v njuni zvezi.

Danes vem, da ni nujno tako. Seveda se je treba potruditi, brez truda ni nič, a niti slučajno ni treba pri tem spustiti duše. Potruditi se je treba ravno toliko, da še vedno uživaš, ne da bi trpel. Vse, kar zahteva več truda, se dejansko ne bo obneslo. 

Nekateri so preprosto ustvarjeni drug za drugega. Ujemajo in dopolnjujejo se v nulo. Drugi sicer  niso tako zelo skladni in imajo kdaj tudi probleme, a vseeno vztrajajo skupaj. Morda je njihova ljubezen pač močnejša od nesoglasij, morda pa so zgolj navajeni drug na drugega in si ne želijo sprememb. Tretji pa enostavno ne grejo skupaj, ne glede na to, kaj naredijo.

Mislim, da lahko mirne duše rečem, da midva spadava v prvo kategorijo. Ustvarjena drug za drugega. Če bi hotelo iti kaj narobe, bi po enem letu in treh mesecih verjetno že šlo, po moje.

A s tem sem se oddaljila od svoje razlage, zakaj Razorožiteljica.

Kot bi lahko že kaktus na okenski polici uganil, mi je ta vzdevek nadel moj dragi, ki mu je ime Petja. Tako me je poimenoval še preden sva se sploh spoznala v živo.

Zakaj sploh omenjam "v živo"? Zato, ker sva se pred tem spoznala najprej "internetno". Dolga, resnično dolga in razvejana zgodba!  

In prav zato jo bom prihranila za naslednjič.