Zakaj nisem zadnje čase prav nič ustvarjalna? Samo berem, berem in berem. Sicer pa se trudim, da bi si našla kakšno delo. Verjetno mi to pobere vso ustvarjalno energijo.
Včasih, še pred nekaj leti, sem ogromno pisala. Imam zajeten kup tako imenovanih "Zapiskov". To so večinoma Moleskine zvezčiči in blokci. Teh "Zapiskov" nisem nikoli, ampak res nikoli pisala v navadne zvezke, bog ne daj. Moji "Zapiski" morajo biti obvezno zapisani na najbolj kvalitetnem papirju in med najlepšimi platnicami. Morda me bo zaradi tega kdo imel za snoba; prav, pa naj me ima. Bolj gre za neko zdravo samospoštovanje, kot pa za snobizem. In čeprav so navadni zvezki veliko cenejši od Moleskine-ov, me to niti slučajno ne more pripraviti do tega, da bi svoje "Zapiske" raje pisala v navadne, serijsko proizvedene, brezdušne zvezke. Sem že poskusila, pa nikakor ni šlo. V navaden, cenen zvezek ne morem pisati svojih "Zapiskov", preprosto ne morem. Tja lahko zapisujem karkoli drugega, a svojih "Zapiskov" ne. Ko pa imam pred sabo Moleskine zvezčič, pa naj bo z mehkimi ali s trdimi platnicami, pa začnejo "Zapiski" kar vreti iz mene.
In kaj ti "Zapiski" sploh so? se bo kdo vprašal. O čem sploh govorijo? Kaj je na njih tako posebnega, da jih ni mogoče zapisovati v navadne zvezke, na navaden, "plebejski" papir? Kaj je na njih tako vzvišenega, tako večvrednega?
Hm... precej težko razložiti. Zato pa bo najbolje, da pokažem na primerih. Primeri itak govorijo sami zase.
* SREČKO KOSOVEL:
Opus: 800 pesmi (!)
Spanje: po 2 uri/noč (!)
Število jezikov, ki jih je govoril: 6 (!)
Kosovel je bil resnični genij. Če bi se ukvarjal z bedarijami, se osredotočal na bedarije in razmišljal le o bedarijah, ne bi nikoli napisal 800 pesmi in se naučil šestih jezikov, sploh pa ne do svojega 22. leta. Saj res! Če bi jaz danes umrla, kaj bi pustila za sabo? Kup sentimentalnih dnevnikov, polnih oslarij, pa nič drugega. No ja, vsi pač ne moremo biti tako zgodaj geniji. Poleg tega je on v podzavesti vedel, da bo kmalu umrl, zato je tako hitel. Jaz torej vem vsaj to, da ne bom še umrla.
* Baudelairu je sifilis udaril na možgane; Nietzscheju prav tako. Strindberg je bil mizogin-> mizoginija = sovraštvo do žensk.
Paranoja/preganjavica = ko misliš, da ti vsi sledijo.
Levstik je bil prepričan, da mu sledi Bog!!
* Življenje je navsezadnje tako zelo lepo. Sonce vsak dan vzide in zaide; narava živi in diha in čaka; in vse, kar moraš storiti, je to, da ji padeš v objem. Ne smeš preveč razmišljati, živeti moraš za ta trenutek; tvoje naravno stanje je biti srečen.
* Kaj pa, če ljubezni sploh ni? Če je samo kemično brbotanje in žuborenje, ki se poleže takoj, ko doseže svoj namen - zaploditev potomcev in s tem nadaljevanje vrste?
Včasih se resno bojim, da je prava ljubezen praktično nemogoča. Četudi že pride do tega, da se dva združita, vseeno vsak od njiju s seboj prinaša goro predsodkov, pričakovanj in vzorcev, za te pa vemo, kako težko jih je spreminjati. Človek prinaša s sabo vse mogoče vzorce, ki sta mu jih že v ranem otroštvu vcepili družina in družba, prinaša svojo izoblikovano podobo anime/animusa, prinaša kalup, v katerega hoče po vsej sili vtakniti svojega partnerja; ko pa mu to ne uspe, ker ima partner ponavadi precej drugačno obliko, kot jo ima tisti kalup, potem človek zažene vik in krik, pri priči zapusti partnerja, se loči od njega, tarna, kako je nesrečen/-na in kako trpi, ker ga partner ne razume in ker je tako grozen, ker noče biti take oblike, kot je njegov kalup.
Če bi v odnose vstopali samo prazni ljudje, svobodni ljudje, ljudje s praznim umom, očiščenim vsakršnih vzorcev in pričakovanj in sploh česarkoli, potem bi bilo vse popolnoma drugače. Človek, ki že od rojstva živi v neobsojajočem, nepresojajočem okolju, med ljudmi, ki nikoli o ničemer in o nikomer ne sodijo, ampak samo živijo, tak človek ima čist um in tak človek vstopa v odnos z drugim človekom popolnoma neobremenjen in svoboden. Dva taka človeka lahko skupaj ustvarita tisto, česar v današnjem času in v današnji družbi skoraj nikomur ne uspe prav dobro ustvariti.
In - ne, v takem primeru ljubezen ni samo kemično brbotanje in žuborenje.
* Zemlja se vseeno vrti okrog svoje osi, vseeno z neznosno hitrostjo kroži okoli Sonca, Sonce vseeno sveti, vsi planeti vseeno krožijo in lebdijo v Vesolju in Vesolje sploh ne ve za te moje blodnje, ki so pač, priznajmo si, veliko manj pomembne od enega samega majcenega koraka, ki ga na tej Zemlji napravi en majcen mravljinčji mladič.
(Temu bi se lahko reklo relativizacija lastne norosti.)
* Ko pride zame pravi trenutek, me razsvetljenje lahko najde na cesti med M. V. in K. ali pa na WC školjki.
Opomba: ni nujno, da so moja razmišljanja tudi danes do pike takšna, kot se odražajo v teh zapiskih. Ti zapiski so namreč nastajali v letih 2008-2010.
Ni komentarjev:
Objavite komentar