Ni nama bilo lahko in še vedno nama ni. A postaja lažje.
Rekli so: kako pa bosta živela skupaj, saj ne bosta mogla. Oba sta brez službe, kako bosta torej živela?!
Rekli so: naveličala se bosta drug drugega.
Rekli so: če se že ne bo on naveličal tebe, se boš pa ti njega. Od tebe je starejši skoraj dvajset let in prej ali slej te bo to začelo motiti. Sita ga boš.
Dvomili so in še vedno dvomijo. A to ni nekaj bistvenega. Kar je bistveno, je to, kar je med nama. Tega ne more zamajati ali porušiti prav nič, kar pride od zunaj. Je preveč močno.
Živiva v čisto svojem svetu in ta svet je tako zelo drugačen od sveta, ki naju obkroža. Sredi sodobnega civilizacijskega kaosa in zmaterializirane družbe, ki jo obvladuje denar, denar in še enkrat denar, sredi vsega tega sva midva, kot majhen, ograjen otok, s temelji, trdnimi kot skala. Na tem otočku ni ničesar drugega kot samo ljubezen. Včasih njegovo atmosfero rahlo vznemiri dogajanje, stanje ali določeno mnenje, ki pride od zunaj, a potem se takoj spet pomiri in naprej vibrira s svojo frekvenco brezpogojne, čiste ljubezni. Sredi nemira, hitenja, pehanja, nerazumevanja, živčnosti, zavisti, škodoželjnosti, žalosti in nezadovoljstva je najin mali otoček tihe, nežne ljubezni, ki ne pozna ničesar od prej naštetega.
Če je kdo kdaj hotel vedeti, ali "prava" ljubezen obstaja, potem mu lahko tukaj in zdaj povem: DA, obstaja.
Tam, kjer je prava ljubezen, tam tudi materialnih ovir ni. Nikakršnih ovir ni. Jih ne more biti. Če sta dva skupaj, zares skupaj, če se resnično ljubita, si zaupata, si pomagata, držita skupaj v dobrem in slabem, kako naj jima potem karkoli spodleti? Kako naj ne bo Vesolje prijazno z njima, ko pa uresničujeta tisto največ, kar v Vesolju sploh obstaja? Kako naj ne bo Vesolje na njuni strani, kako naj ju pusti živeti v materialni revščini, ko pa je njuno duhovno bogastvo tako veliko in tako presegajoče vsako materialnost?
Ob vsem tem se mi zdi naravnost smešno, če pomislim, da bi se "morala" ozirati na starostno razliko med nama, na njegovo preteklost in najino trenutno materialno stanje.
Res je, da on po vsej verjetnosti ne bo mogel nikoli dobiti "prave" službe. (Mimogrede, kaj pa sploh je "prava služba"?) Res je, da jo tudi jaz že dolgo brez uspeha iščem (očitno je to usoda nas humanistov, sploh književnikov), vendar se stvari počasi odpirajo in verjamem, da se bodo prav kmalu korenito spremenile. Res je, da v tem trenutku, če bi se nama tako zahotelo, niti slučajno ne bi mogla živeti skupaj. Razen, če bi živela v šotoru. (Zanimivo, ravno danes se mi je sanjalo nekaj o šotoru...) A dejstvo je, da se stvari spreminjajo in da se bo situacija spremenila tudi za naju. Sprememba je edina stalnica v Vesolju. V bistvu se že začenja in tisti srečni trenutek, ko se bo lahko začelo najino skupno življenje, se vse bolj približuje. Petja bo kmalu, verjetno še to pomlad, začel delati v enem od delovnih procesov, ki jih ponuja Zavod Zarja, in prejemal bo minimalno plačo. Trenutno še živi v eni od stanovanjskih skupnosti Zavoda Zarja, zavoda za pomoč ljudem po možganski poškodbi. Jaz trenutno še živim doma, kadar nisem v Ljubljani pri prijateljici in njenem fantu, ki sta mi nadvse velikodušno in nesebično ponudila zastonj prenočišče v njunem stanovanju. Ko bova oba sposobna samostojnega in finančno neodvisnega življenja, bova le še korak od končnega cilja.
Vse skupaj je sicer kot ena kalvarija, sploh iskanje službe, pa tudi občasno otepanje z nerazumevanjem in nenaklonjenostjo okolice. A to, da sva skupaj in da drug drugemu dajeva neizmerno moč, olajša prav vse tegobe. Naredi jih nepomembne, plehke, absurdne. Ker se vedno bolj in bolj zavedava, da sva pomembna samo midva in najina skupna prihodnost. In ker veva, da je le najina trdna vera tista, ki naju bo pripeljala do tako zaželenega cilja. Najine misli krojijo najino usodo.
Kdor se zaveda tega, mu pač mora uspeti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar