I'm back!!! And I'll be there ...

Zakaj bi zanemarila svoj stari blog? Zakaj bi imela samo blog o hrani, saj se vendar v življenju ukvarjam še s čim drugim, ne samo s hrano!

Takole razmišljam že nekaj časa, zato sem se odločila, da bom obnovila svoj stari blog z imenom "Razorožiteljica". Tukaj bom pisala o drugih, s hrano nepovezanih temah, in objavljala fotografije narave, živali in podobnih posrečenih bitij/situacij/stanj. Tako bom poleg drugih koristi tudi malo obnovila svojo že leta pozabljeno in nekam vstran potisnjeno ljubezen do fotografije ... Zato nikar ne pozabite na Razorožiteljico ... Razorožiteljica is back! ;)

 

 

NARAVA

 

Zadnjič sva z mojim dragim udarila triurni pohod v naravo in bilo je čudovito ... Itak totalno uživam v dolgih pohodih v naravi. Čim daljši so, tem bolje :).

 

Grmača ali "Matenjski triglav" - hrib nad Matenjo vasjo ;).

 

Pufff, kako je meni težko ...

 

 

Jack in the nature. ;) 

 

Ni lepšega kot hoditi, hoditi in hoditi v naravi, dihati svež zrak in hoditi, dokler te ne bolijo stopala in jih moraš potem, ko prideš domov, dvigniti na mizo in malce zmasirati ... A počutiš se odlično, čeprav malce utrujeno, počutiš se napolnjen z energijo, ki jo lahko dobiš samo tam in nikjer drugje.

Pa še kakšno zanimivo živalico lahko srečaš ... ti dve bogomolki sta že od zadnjič, celo na mojem blogu o hrani sta se znašli ;).

 

 

 

Hello Goodbye

Razorožiteljica se je preobrazila v Sladostrastnico! Od zdaj naprej me lahko berete na naslovu http://sladostrastnica.blogspot.com. Tam se bodo dogajale povsem drugačne stvari ... ali pa niti ne tako zelo drugačne, kdo bi vedel? Skratka, vse, ki ste me do zdaj brali, vse, ki me niste, in vse, ki ste me hoteli, pa ste šele zdaj odkrili ta moj blog, pozivam, da me poiščete na že omenjenem naslovu, kjer se nahaja nov blog, imenovan Sladostrastnica.
Prijetno branje in še kaj drugega! (Kaj je tisto drugo, boste odkrili z branjem.)

Spremembe!!!

Tako, zdaj se pa bliža velika sprememba ... Pišem po več kot enem mesecu in sporočam, da se bo moj blog v bližnji prihodnosti postopno in počasi, a korenito spreminjal. Ime je že zamenjal, a to je šele kapljica v morje, ki zgolj od daleč nakazuje, v katero smer se bo pomaknila tematika bloga. Zaenkrat naj torej vse skupaj še malo ostane skrivnost, izdam le, da bo moj blog začel poročati o moji novi dejavnosti, s katero se zadnje čase poglobljeno ukvarjam. No, to sicer ni moja "nova" dejavnost, ker se z njo ukvarjam že dolgo, le da je bilo do zdaj vse skupaj bolj na ljubiteljski ravni. Hobi. Zdaj pa, kot vse kaže, se bo zadeva sprevrgla v posel. V nekaj, od česar bom živela; ali vsaj poskušala živeti.
Tisto, kar je na mojem blogu do zdaj najbolj manjkalo, so bile slike. In te bodo kmalu začele prihajati. No, pri takšnem blogu, kot je tale bil do sedaj, slike niti niso bile tako nepogrešljive. A pri novem blogu, ki se zdaj počasi rojeva, bodo še kako potrebne in zaželene. Torej, vsega bo dovolj: slik in besed.
Ampak malo bo še treba počakati, tako pač je. Trenutno je zadeva na nekakšni mrtvi točki. (S tem mislim svoj blog, in samo blog!) A rojevajo se nove stvari in to s pospešeno hitrostjo. Zato ... le še kanček potrpežljivosti in potem boste lahko brali povsem prenovljeni blog bivše Razorožiteljice - Sladostrastnice ;).  

Kako sovražim grozilne mejle!!!

Kdo še ni dobil vsaj enega takih mejlov v svoj predal z elektronsko pošto? In koliko je takih med nami, ki vselej zvesto izpolnijo, kar tak mejl naroča, ker si mislijo, hja, pa naj bo, za vsak slučaj, nikoli ne veš, bolje, da se zavarujem, za vsak slučaj. In točno to je namen oseb, ki ustvarjajo takšne mejle. Da nas držijo v strahu. Le še eden od mnogih prikladnih načinov za večno razpihovanje strahu v ljudeh. In vraževerja. Nesmiselnega praznoverja, podprtega z verskim ozadjem, ki ima od vseh največjo moč. Prefrigano, ni kaj.
Kakšno podlo izkoriščanje svetih verskih simbolov za najbolj negativne, najbolj hudobne namene! Kakšno premišljeno ustrahovanje ubogih ljudi, ki ne znajo misliti z lastno glavo. Stavim, da so taki mejli nabiti z negativno energijo in tako programirani, da se tisto, s čimer grozijo, če jih prejemniki ne pošljejo naprej, lahko res zgodi - samo zato, ker prejemnik v to verjame.
Ravno pred kratkim sem spet dobila en tak mejl. (Niti slučajno ni bil prvi, kje pa.) Na sliki je Marija, tik pod njo pa majhen angel. Zdi se, kot da ta Marijo drži na svojih rokah. To "čudežno" sporočilo zgleda takole:

Zadeva: Ja, to je pa en mail za naprej...
Za:

Argentinski predsednik je ta mail zbrisal in čez 8 dni mu je umrl sin. Nek moški, ki je prejel ta mail, je sliko poslal prijateljem in zadel na loteriji. Alberto Martinez je naročil tajnici, naj kopira to sliko in jo pošlje dalje.
Ker je pozabila na kopije, je čez nekaj časa izgubila službo, on pa je ostal brez družine. To pismo je čudežno. Ne pozabi ga poslati dalje vsaj 20 osebam v roku 13 dni in doživel-a boš presenečenje.

--
RR

Ko začnem brati takele grožnje, že tisočkrat prežvečene in milijonkrat ponovljene v bilijonih podobnih mejlov, se mi kar pritisk dvigne. Stavit grem, da si je to izmislila sama Marija, Jezusova mati, o ja, prav gotovo. Ona je grozovito maščevalna in hudobna. In kaj je tisto tam zadaj, tik nad angelom in za Marijo? Stavim, da tega ni opazil nihče od neštetih prejemnikov tega mejla. Meni se tiste črne zadeve zdijo sumljivo podobne hudičevim rogovom. In tudi SO hudičevi rogovi, ker je takšen mejl lahko samo hudičevo delo, ne pa božje!
In zakaj, lepo prosim, je treba ta mejl poslati ravno dvajsetim osebam? Enkrat dvajsetim, drugič osmim, tretjič desetim itd. Kar se mene tiče, sploh nimam toliko oseb v svojem imeniku. Pa tudi, če bi jih imela, to ne bi prav ničesar spremenilo. V nobenem primeru ne bi mejla posredovala naprej.
Treba bi bilo enkrat za vselej razkrinkati avtorje takih bednih poskusov ustrahovanja ljudi, ki pa, žal, še vedno in še kako delujejo. Zbudite se že enkrat, ljudje! Kdaj boste spoznali, da gre samo za negativno energijo, ki se jo trosi po internetu, in da vse te bolne grožnje, ki so premišljeno podprte z najbolj svetim in najmočnejšim simbolom na tem svetu, nimajo nobene moči nad vami, če se vi tako odločite! Pokličite raje k sebi dobre, pozitivne energije Jezusa, Marije, angelov, vilinov, samorogov, Bude, Krišne, kogarkoli. Te bodo nemudoma pometle z vsem tem bolnim negativizmom, ki so ga ustvarili najpritlehnejši med ljudmi.

Prostočasne dejavnosti etc.

Spet je branje eno glavnih in temeljnih opravil na mojem vsakdanjem urniku. No, saj kdaj pa ni? Le da je nekaj časa bolj, potem nekaj časa manj. Zdaj pa se počasi že pripravljam na naslednji mesec, ko bo časa za branje veliko veliko manj - če ga sploh bo kaj. Čisto mogoče je, da sploh ne bom imela časa za branje in na to neprijetno dejstvo se moram že vnaprej psihično pripraviti. Zdaj še lahko berem po nekaj ur na dan, potem pa si tega brez dvoma ne bom mogla več privoščiti.
Trenutno berem Žensko francoskega poročnika. Ta čudovit roman sem enkrat že prebrala, a je to že tako daleč nazaj (bilo je enkrat v zgodnjih srednješolskih letih), da mi je zdaj skoraj tako, kot da ga berem prvič. Opazila sem, da vsebino knjig, ki jih berem, potem precej hitro pozabim. V nekaj letih gre skoraj vse iz spomina - morda ostane bistvo ali pa še to ne. Verjetno je tako zaradi velike količine prebranih knjig. Enostavno ne moreš si vsega zapomniti, ker je tega preveč. Saj zato pa pride prav ponovno branje istih knjig. Prav lepo je brati knjige, ki si jih nekoč že prebral, a se le medlo, komajda še spomniš okvirne vsebine. Ko se ti potem med branjem počasi, postopno obuja spomin na že prebrano, je prav zanimivo. Seveda toliko bolj, kolikor je zanimiva sama vsebina knjige.
Drugače pa sem neskončno srečna, da imam zdaj spet kolo (moje staro, že skoraj odpisano kolo se je nekako vrnilo nazaj med žive s pomočjo temeljitega servisiranja) in lahko zjutraj po eno uro kolesarim. To sem tako pogrešala, da ne morem povedati. Hrepenela sem po tem z vsem svojim bitjem. Kolesarjenje je ne samo moja najljubša oblika rekreacije, ampak dobesedno moja potreba. Skoraj življenjska potreba. Zdi se, kot da moje telo ne more povsem pravilno oz. v polni meri funkcionirati brez te vrste gibanja. Morda zveni, kot da pretiravam, vendar sama občutim to v svojem telesu. Občutim učinke, ki jih ima že samo ena ura kolesarjenja na moje telo (in duha!), in če to primerjam s počutjem, ko kolesarjenja ni ... je vse jasno.
Vsaj temu se mi ne bo treba odpovedati, ko bom začela delati. (No, saj tudi branju se ne bo treba odpovedati, bog ne daj! Samo pošteno ga bo treba okrniti.) Čeprav bom morala biti vsako jutro med tednom ob pol osmih v službi - in glede na to, da je delovno mesto v Pivki, bom morala odriniti od doma skoraj pol ure prej - bom vseeno vsako jutro kolesarila. IN telovadila. (Vsaj trebušnjaki.) To je nujno, ker si lahko kar dobro predstavljam svoje počutje v primeru, če tega ne bom počela. Osem ur sedenja in skoraj toliko ur dela z računalnikom pač pusti svoje posledice. Vem, da se mi popoldne, ko bom prišla domov, ne bo dalo prav dosti. Zato je nujno, da svoje rekreacijske dejavnosti opravim zjutraj, ko sem vedno najbolj polna energije. Zgodnje vstajanje mi ne predstavlja nobenega problema, kvečjemu veselje, tako da je to urejeno.
Pred mano so še slabi štirje tedni svobode, potem pa ... vihanje rokavov in delo. Ampak kljub temu komaj čakam!  

Radosten "glas" iz Pirana

Od tu prav lepo pozdravljam vse svoje bralke in bralce (hm, kdo in koliko pa vas sploh je??? Sicer pa to ni važno), vreme sicer ni ravno idealno (morje je te dni svinjsko mrzlo), a tolažim se s tem, da je še vedno bolje, da sem ta teden tu kot pa v Postojni, kjer zmrzujejo pri desetih stopinjah (zjutraj, čez dan pa jih tudi ni prav veliko več kot deset, verjetno). Sem že izgubila voljo in elan, da bi vsakič znova komentirala te vremenske izpade, ki nas vselej prav neprijetno šokirajo, ko nas iz totalnega vročinskega vala vrže spet nazaj v zimo (no, skoraj, ampak deset stopinj je zelo pogosto tudi pozimi, ne?!). Raje pustimo to, imam eno veliko prijetnejšo in močno razveseljivo novico.
Ta se tiče operacije "Podjetno v svet podjetništva", na katero sem se pred kratkim prijavila. Prejšnjo sredo sem bila tudi na razgovoru, kot sem že omenila. Na razgovoru so mi povedali, da mi bodo v naslednjem tednu (torej v TEM tednu) sporočili, ali sem izbrana ali ne. Izvedela sem, da je bilo prijavljenih 29, torej bi morala imeti kar malo sreče in seveda tudi res dobro idejo, da bi bila med tistimi desetimi, ki bodo v operaciji lahko sodelovali.
Niti malo se nisem sekirala, seveda bi bila neskončno srečna, če bi bila izbrana, a v sebi sem se že povsem pripravila tudi na možnost, da se to ne bo zgodilo. Skratka, bila sem docela sprijaznjena z obema možnostma. (No, s prvo se res ne bi bilo treba prav nič "sprijazniti", a saj se ve, kaj mislim.) Rečeno mi je bilo, da bom odgovor dobila po elektronski ali po navadni pošti. In to naj bi se zgodilo prav v tem tednu, ko sva s fantom v Piranu.
Včeraj pa me je poklicala mama in mi oznanila, da ima novico. Najprej sploh nisem pomislila na to, ker sem računala, da bo ta informacija prišla po elektronski pošti. Toda ne. Prišla je po navadni in mama me je klicala prav zaradi tega. Včeraj je prispela priporočena pošta zame, ki je vsebovala usodno novico. Mama me je nekaj časa držala v napetosti, potem pa mi je le prebrala vsebino pisma. In ta je bila ... ne bom ponavljala vsega, ker si niti nisem zapomnila, a bistveno je, da SEM BILA IZBRANA!
Veselje je bilo vsesplošno. Skoraj vriskala sem v telefon, Petja, ki je poleg mene prisluškoval telefonskemu pogovoru, pa je zagnal cel vik in krik. Povedal je še svoji mami, pri kateri sva na počitnicah, in potem so se name skoraj usule čestitke. Mama po telefonu, malo kasneje pa še moj ljubi in za njim še njegova mama. "Vedela sem, vedela sem, da vama bo letos uspelo," je rekla. "Ko so stvari nekaj časa bolj pri dnu, gredo lahko samo še navzgor."
Kajti, če povem vse, ni uspelo samo meni. Tudi Petja bo letos začel z delom, preko zaposlitvene rehabilitacije, in to točno na isti dan kot jaz. Oba bova začela 1. avgusta!
Res neverjetno, koliko na bolje se vse skupaj obrača. Že zdaj nama ni bilo slabo, res ne, a vendar, tako, kot je bilo do zdaj, ne bi moglo iti v nedogled. Živeti od socialne pomoči in se komaj prebijati iz meseca v mesec, to res ni šlo več nikamor. Nekaj vendar moraš storiti, nekako si vendar moraš pomagati, pa če so razmere še tako težke. Nič ni težko, nobene krize ni, če se ti tako odločiš. Za naju NI krize. Ta vsesplošna "kriza", ki jo tako na veliko razglašajo po celem svetu, je zgolj eno od orodij zemeljske "elite" (beri: tistih, ki držijo vse v svojih rokah), da nas drži v strahu. Ker ljudstva, ki ni v strahu, pač ni mogoče imeti za norca in za marioneto. Jaz NE sodelujem v tej vsesplošni tragikomediji. NE priznavam krize, NE priznavam škodljivosti sonca (zato se tudi nikoli ne mažem z nobenimi kremami za zaščito pred soncem, ker sonce NI škodljivo, ampak je zdravo - škodljive so kreme, ki naj bi nas pred njim zaščitile, prav te povzročajo kožnega raka), NE priznavam pomembnosti brezštevilnih nakupovalnih središč in še marsičesa ne priznavam, pa se mi zdaj ne da vsega naštevati, ker bi lahko pisala čez rok delovnega časa tukajšnje knjižnice.
Kar sem hotela povedati, je to, da mi je uspelo in da sem neskončno vesela, ker mi je uspelo - seveda zaenkrat "le" uvrstitev med sodelujoče na operaciji "Podjetno v svet podjetništva", a to je že ogromen korak. Ne bo mi več treba paberkovati socialno pomoč in ne bo mi več treba vsak mesec kot nora računati in preračunavati vsak cent posebej, za kaj ga lahko porabiva. PREDVSEM pa: deležna bom res temeljitega, petmesečnega izobraževanja in priprav za bodoče samostojne podjetnike in naj me vrag, če potem ne bom res pripravljena, da razturam s svojo idejo. Če so me izbrali, to že nekaj pomeni. Očitno se jim moja ideja zdi dovolj dobra, da mi lahko z njo uspe.
To je to, zaključujem za tokrat, presrečna bodoča samostojna podjetnica, ki pošilja pozdrave iz Pirana. :)

Zanimivosti in še kaj

Za mano je zelo zanimivo dopoldne.
Bila sem gostja na delavnici za brezposelne, na katero trenutno hodi moja mama. Na podobno delavnico sem februarja hodila tudi sama, le da tale traja dlje. Danes so v goste povabili gospo, ki se ukvarja in tudi preživlja z izdelovanjem naravnih domačih mil iz sivke. Ženska je povedala marsikaj izredno zanimivega in pametnega, videlo se je, da je odprtega in svobodnega duha, da se ne mara podrejati večini in vkalupljati v njihove kalupe, prav takšne ljudi pa sama najbolj cenim. S svojo pozitivnostjo, nekonformističnim in močno optimističnim duhom je še nam, ki smo jo poslušali, dvignila duha in nas opogumila. "Če imate kakršno koli idejo, ne bojte se, naredite nekaj iz nje," nas je spodbujala. "Samo odvrzite vse strahove in skrbi in ne sprašujte se, ali vam bo uspelo ali vam ne bo uspelo. Upajte si!" Nikar naj ne poslušajmo drugih, nam je rekla. Okolje nas bo vedno, VEDNO potolklo in nikoli spodbudilo. Na nas pa je, kolikšen pomen pripisujemo temu, kar nam drugi trobijo. Vsa razglabljanja v stilu "ne bo ti uspelo", "pa ti si zmešan/-a", "pa kdo bo to kupoval, lepo te prosim", "daj, loti se rajši kakšnega pravega dela" itd. moramo preprosto preslišati, če hočemo kaj doseči. Tudi gospa, ki nam je danes predstavila svoje delo, je morala skozi to, kot vsi. "Mislite, da me je okolje podpiralo?" je rekla. "Kje pa! Misliš si, da te bodo vsaj tvoji najbližji podprli, pa niti v sanjah ni tako. Moj brat mi je rekel, da sem zmešana. Le kdo bo kupoval mila, lepo prosim?! A nisem ga poslušala, rekla sem mu samo, naj malo počaka, pa bo potem govoril. Zanimivo, kako se potem, ko ti nekaj uspe, vsi kar prilepijo nate. Dokler si na tleh in ti gre slabo, pa te ne bo nihče povohal."
Res sem uživala ob njenih besedah, ker sem se strinjala do pičice z vsem, kar je rekla. Ne poslušati drugih in njihovih pogubnih mnenj, kadar si zadaš nek na prvi pogled nerealen cilj - to je temeljno. Prav tako je kot v tisti zgodbici o žabah: veliko žab je plezalo na nek stolp. Tiste, ki so bile spodaj, na tleh, so jim, namesto da bi jih spodbujale, klicale: "Ne bo vam uspelo, previsoko je! Nikoli vam ne bo uspelo, mar ne vidite, da je veliko previsoko za vas?" Pod vplivom teh negativnih sugeriranj so vse žabe postopoma popadale na tla. Vse - razen ene, ki je bila gluha. Ta je prišla do vrha.
Vsi ljudje, ki so v življenju nekaj dosegli in v nečem uspeli, so začeli iz nič, predvsem pa - niso poslušali drugih, ki so jim govorili: "Ne bo ti uspelo, ti tega ne zmoreš, to ni zate, pretežko je, preveč tvegano je" itd. itd. Trma pride tukaj zelo prav. Trma in vztrajnost. (Pa čepi v ušesih.)
Z omenjeno gospo smo imeli možnost na koncu tudi poklepetati, jo kaj vprašati. Ker je med predavanjem omenila, da je nekoč vodila delavnice za presno prehrano in jo je potem nekdo vprašal, ali se tudi sama tako prehranjuje, ona pa je odgovorila, da ja, sem jo malo pobarala o tem. Vprašala sem jo, kaj je. Povedala je, da v glavnem sadje in zelenjavo, zjutraj še vedno pije kavo (ampak samo eno zjutraj), drugače pa je tudi veliko suhega sadja in oreščkov, včasih, ko začuti potrebo, poseže tudi po surovih mlečnih izdelkih. Zaupala sem ji svojo izkušnjo (dva meseca presnojedstva, pri čemer sem shujšala za 10 kg - torej na 39 kg telesne teže) in rekla je, da je tudi ona močno shujšala, ko je začela s tem, potem pa se ji je teža stabilizirala (tudi zdaj je zelo suha). Ko sem ji povedala za svojo občasno obsedenost s sladkarijami, se je zasmejala in rekla, da je bila ona povsem enaka. Sposobna je bila pojesti pet tortic naenkrat. Včasih se je bila sposobna najesti do tiste meje, ko skoraj bruhaš. Samo kimala sem, ker mi je bilo, kot da poslušam sebe. "Ne vem, ampak očitno ena telesa potrebujejo veliko več sladkorja kot druga," je rekla. "Ljudje smo pač različni in zase sem ugotovila, da očitno potrebujem veliko sladkorja, tako pač je. Le da sem si v določenem trenutku rekla: če že moram jesti sladko, bom jedla vsaj tisto sladko, ki je zdravo in ki me ne zastruplja. Zato zdaj željo po sladkem tešim s sadjem in suhim sadjem. Včasih pojem tudi cel paket rozin v enem dnevu." Seveda pa tudi želja po sladkem, tako kot vse anomalije, izvira iz psihe. Treba se je vprašati, kakšno praznino v sebi skušamo zapolniti s tem, ko se prenažiramo sladkarij. Velikokrat je tu posredi žalost ali pa dolgočasje. Treba je iti vase in poiskati rešitev v sebi.
Kako zelo sem si želela, ko sem jo poslušala, da bi tudi meni to uspelo! Najhujše pa je, da mi je nekoč to že uspelo, le da nisem vztrajala - pa ne zato, ker ne bi hotela ali ker ne bi mogla več, ampak zgolj in samo zaradi zunanjega pritiska, ki je bil prehud. Drugi me niso mogli več gledati tako suhe, mislili so, da hiram pred njihovimi očmi, zato so me dobesedno prisilili, da sem spet začela jesti po starem. In s tem se je začel moj postopen, sicer počasen, a zanesljiv padec nazaj v stare grehe. Nagnjenje do sladkarij mi je očitno (na žalost) prirojeno, le da mi ga je s presno prehrano uspelo povsem obvladati. V tistih mesecih sem bila prepričana, da ne bom nikoli več pokusila kuhane in kako drugače termično obdelane hrane, da ne govorimo o vsej industrijski "hrani" in "priboljških". Morda sem bila res kot okostnjak, a počutila sem se fenomenalno. Nikoli prej in nikoli zatem se nisem počutila tako dobro. O tem bi lahko pričevala ure in ure. A realnost je bila drugačna in morala sem nazaj, očitno še ni bil pravi čas. Pa saj tudi zdaj, po pravici povedano, nisem ravno prepričana, da je presna prehrana idealna zame. Izključno presna skoraj gotovo ne. Morala bi jo kombinirati z nečim - ali pa se odločiti za veganstvo. V vsakem, ampak res vsakem primeru, pa bi morala - pardon, ne morala bi, ampak želim si - povsem črtati vse, kar vsebuje beli sladkor, belo moko itd., saj vemo, že vrabci čivkajo o tem.
Nekaj besed sem spregovorila tudi z voditeljico delavnice, ki jo poznam z delavnice, na katero sem hodila februarja, saj je tudi tisto delavnico vodila ona. Vprašala me je, kako sem. Povedala sem ji o svojih načrtih - samostojna podjetniška pot - in takoj me je podprla. Nato je beseda nanesla na to, kako drugi gledajo na nas, ki smo "brezposelni". (Kakšna butasta beseda, kot da tisti, ki nimamo službe, cel božji dan ne delamo popolnoma nič.) Moja mama je bila zraven in skupaj sva ji povedali, kako ponižujoče je prenašati odnos nekaterih, predvsem sorodnikov. V njihovih očeh smo brezposelni lenuhi. Ne da se nam delati. Oni imajo vsi lepo svoje službe (koliko od njih jih uživa v njih, to je drugo vprašanje, ampak saj na tem svetu itak nismo zato, da bi samo uživali, moramo tudi kaj trpeti - kao) in so vsi oh in sploh, mi, ki službe nimamo, smo pa navadni izmečki. Nas še pogledati ni vredno. Kaj šele se pogovarjati z nami. Ali mi kdo verjame, da moj stari oče, ki se bliža 90. letu starosti, tako skrajno prezira in zaničuje mene in mojo najožjo družino, ker nihče od nas nima službe, tako zelo nas prezira, da se noče niti pogovarjati z nami, da če nas že pogleda, nas pogleda tako grdo, da bi s pogledom lahko ubijal, če pa že kaj reče, potem je to v zrak vržena pomilovalna izjava v stilu "Bog vam pomagaj"? Zanj smo že tam, se že cvremo v peklu. Žalostno. Svoje najstarejše hčere, ki je celo svojo mladost zanj pregarala na njegovi kmetiji, zdaj niti ne pogleda. In zakaj? Mislila bi si, da bo človek v takih letih gledal na življenje drugače, da bo vsaj zdaj, če že ni prej, spoznal, kaj je v življenju zares pomembno. A materializem tega sveta žal ne pozna meja.
Voditeljica delavnice je, ko sva ji z mamo govorili o tem (sicer ne tako obširno, kot sem jaz zdaj napisala :)), samo žalostno zmajala z glavo. Potem je rekla: "Edino, kar je važno, je to, da vi veste, da to ni res. Da vi veste, da niste lenuhi. Vsak zase ve, kaj je njegova resnica."
Z gospo, ki je na koncu predstavila tudi vzorce svojih mil, sva se kar malo zaklepetali, kar se tiče hrane in z njo povezanega. Rekla sem ji, da nekako še vedno iščem idealni način prehranjevanja zase. Sicer mi je jasno, da sem in bom vegetarijanka, a drugo je še nekako v zraku. Bi bila rada veganka, bi bila rada presnojedka? O tem se še nisem izjasnila. Nekaj pa je gotovo: samo klasično vegetarijanstvo mi ne zadošča. Sladkarije, ki si jih sicer ne privoščim ravno pogosto, a kadar si jih, je preveč, me dobesedno ubijajo. Tudi o mlečnih izdelkih si še nisem povsem na jasnem - mi koristijo ali ne? Tudi pšenica me matra, ne vem, koliko mi koristi, verjetno prej ne kot ja. Moja sogovornica mi je rekla: "Ti le vztrajaj, pa boš našla svoj način, prej ali slej ga boš. Ena od zelo važnih stvari je tudi ta, s kakšnimi ljudmi se družiš. Ko ne ješ več mesa, zelo hitro ugotoviš, da se težko družiš s tistimi, ki ga jedo, ker nimaš več v sebi agresije." To prav dobro vem in občutim na lastni koži. Enostavno ne moreš več v korak z ostalimi, ki jedo meso. Nisi več na isti ravni. Saj ne velja to za vse, hvalabogu še vedno obstajajo mesojedi ljudje, ki imajo v sebi zelo malo ali nič agresije, in s katerimi se lahko družijo tudi tisti, ki mesa ne jedo. A načeloma to še kako velja. Meso hrani negativna čustva v ljudeh. Meso je hrana za jezo, strah, žalost, agresijo. Ko mesa ne ješ več, se telo vsaj delno očisti teh strupenih emocij. Pravim delno, ker za popolno očiščenje še zdaleč ni dovolj samo prenehati jesti meso. O, kje pa, to je šele prva stopnica na precej dolgi lestvi osebnega razvoja ...
Skratka, strašno zanimivo in navdihujoče dopoldne. Prelepo se je pogovarjati z ljudmi, ki so prebujeni in ki razmišljajo podobno kot ti. In kot da to še ne bi bilo dovolj za en čudovit dan, sem zgodaj popoldne dobila še vabilo na razgovor za vključitev v operacijo "Podjetno v svet podjetništva Notranjsko kraške regije 2013", na katero sem se prijavila. Razgovor imam drug teden.
Ko se človek odloči, da bo uresničil svoje sanje - ne glede na to, kako neuresničljive, nerealne in celo nore se zdijo - se celotno Vesolje usmeri v uresničitev teh sanj in na lepem so vsa vrata na stežaj odprta - tudi tista, ki so bila prej zaklenjena.