Prvo javno branje

Včeraj sem imela prvo javno branje svojega romana. Še preden je sploh izšel. No, ne vem, koliko se temu lahko reče "javno", ker je potekalo na delavnici za brezposelne, ki sem jo obiskovala od prejšnje srede do včeraj. Ampak vseeno je javno, ker sem brala desetim ljudem, ki so bili udeleženci neke delavnice.
Najprej tega nisem hotela. A voditeljica delavnice, prijazna in topla ženska, ki očitno ljubi literaturo, si je želela, da bi jim popestrila zadnji dan z nekaj utrinki svoje ustvarjalnosti. Samo nekaj odlomkov naj preberem, je rekla, saj zaradi tega ne bo nič narobe. (Kasneje sem si mislila, no ja, zakaj pa ne, naj bo, če sem že skoraj celo knjigo objavila na svojem blogu, kar je kolosalna neumnost, bom pa še na delavnici prebrala nekaj odlomkov. Včeraj sem večino poglavij, ki sem jih tu objavila, izbrisala, pustila sem jih le nekaj. Res ne vem, kaj mi je bilo, da sem svojo intelektualno lastnino takole zastonj razstavila, da je bila na ogled prav vsem in vsakomur. Kdo bo pa potem knjigo kupil, če bodo že vsi vse vedeli?!)
Skratka, včeraj sem na delavnico prinesla svoj natisnjen rokopis, zvezan s spiralno vezavo, in soudeležencem delavnice z naslovom "Učinkovit nastop na trgu dela" prebrala nekaj odlomkov iz svojega romana. Tišina, ki je vladala v prostoru, je bila skoraj glasna. Voditeljica delavnice je bila na svojem stolu nagnjena močno naprej in poslušala z vso pozornostjo, gledajoč v tla. Ko sem zaradi pomanjkanja časa morala končati, je vse zanimalo, kdaj bo knjiga izšla. Želela sem si, da bi jim lahko odgovorila, a kaj, ko tega še sama ne vem. "Kakšen je pa naslov?" je vprašala ena od udeleženk. "Ogenj v grlu," sem ji povedala. Zapisala si je. "Sporoči nam, ko bo izšla," je rekla ena druga.
Torej bi lahko rekla, da je bilo prvo javno branje moje knjige kar uspešno. In če povem še to ... moj dragi jo prav zdaj bere - prvi bo, ki jo bo prebral v celoti - in pri tem skoraj pozabljam, da je tukaj, v moji bližini. Tako tih je in tako vsrkan v tisto, kar bere, da je skoraj tako, kot da ga ni. In ko naredi premor, kar zavija z očmi od hudega. "Ful dobro, NORO dobro," se priduša. "To bo uspešnica!!" No ja, si mislim ... vsaj malo pristranski je zagotovo. A po drugi strani pa je predstavnik bralcev, predstavnik tistih, ki veliko in radi berejo. Če je njemu všeč, sklepam, da bo tudi drugim, vsaj večini.
In če pomislim, da je to komaj začetek ... Začela sem pisati že drugo knjigo. Ki bo v bistvu nadaljevanje prve. Prva se namreč konča na takšen način, da se nekako mora nadaljevati. Konec prve knjige, romana Ogenj v grlu je precej odprt in negotov. Nikomur ne bo čisto jasno, kaj se sploh zgodi. Druga knjiga bo to razjasnila. Odgovorila bo na neodgovorjena vprašanja, porojena ob koncu prve knjige. In še marsikaj drugega, seveda.
Končno izpolnjujem svoje poslanstvo. Poslanstvo, ki je: PISATI. In ob tem se počutim fenomenalno.

In kaj zdaj?

Ali koga zanima,  kaj se zgodi potem?
Prepričana sem, da ja.
Vendar naslednja postaja mojega romana ni blog, temveč knjiga, prava, resnično izdana knjiga - ne iz mesa in krvi, ampak iz papirja in kartona ali iz česarkoli so že današnje knjige.
In zato bodo morali tisti, ki jih res zanima, kaj se zgodi v moji knjigi, počakati, da izide. Zadnjega poglavja na blogu ne bom objavila. Jasno, da ne!
In, če je tukaj kdo, ki mi lahko kakorkoli pomaga pri izdaji knjige - kar z besedo na dan! Vsakršna pomoč bo zelo dobrodošla. Sem še dojenček na tem področju, neizkušen začetnik. Vse, kar imam, je talent.
Seveda bom še naprej pisala na blog in morda tudi namignila, kaj se zgodi na koncu knjige.
Tega pa si gotovo ne želite zamuditi.

13.

Bi lahko bilo še lepše?

 

Ko že misliš, da ne more biti še lepše, kot je, ti življenje prinese nov pladenj dobrot in ti zmagoslavno reče: »Na, tukaj imaš, ne misli, da ne more biti lepše, vedno znova ti bom dokazovalo, da je lahko še lepše in še veliko lepše in da se lepota sploh nikjer ne konča. Tisto, kar je neskončno, ne more imeti končne lepote.«

 

Živa

 

Znova sem prebiral iste knjige in včasih v pljuča miže vdihnil vonj katere izmed njih. Že sam vonj in to, da sem položil roko na njene strani, mi je vzbudilo občutek sreče.

 

Haruki Murakami, Norveški gozd

 

 

Ko sva se vselila v najino malo sobico (premajhno za dva), sva vedela, da tu ne bova ostala in da bova iskala naprej. Želela sva si manjše stanovanje, v katerem bi lahko bila sama. Zato sva redno pregledovala oglase na internetu in malo pred novim letom sem našla oglas za najem garsonjere v neposredni bližini. Cena je bila povsem ugodna, zato sem poklicala lastnika. Ker se ni javil, sem mu poslala sms, v katerem sem mu sporočila, da se zanimava za njegovo garsonjero in ga prosila, naj se javi, če je še prosta.

Drugega dne novega leta me je poklical nazaj. Povedal je, da je garsonjera prosta in da jo lahko prideva pogledat. Dogovorili smo se za naslednji dan popoldne.

Z Aljošo sva kar skakala od veselja. A to je bil šele začetek. Garsonjere nisva še niti videla, pa sva že vedela, da jo bova vzela.

»Slabše kot je tukaj, ne more biti,« je govoril Aljoša, »pa ne pravim, da je tukaj slabo, ampak nisva sama. Pa tudi premalo prostora imava v tej sobi. Prepričan sem, da je ta garsonjera tisto, kar iščeva.«

»Jaz tudi,« sem rekla. »To je točno tisto, kar sva si želela. Tukaj sva bila res lahko le začasno, prehodno. Dokler ne najdeva česa boljšega. Tukaj niti svojih knjig nimam kam dati, v škatli morajo biti, uboge moje. Pa jih je samo nekaj, vse ostale so še pri mojih doma.«

»Vem, da je to tisto, kar te najbolj moti,« je Aljoša poznavalsko zamahnil z roko. »Knjige oziroma to, da jih nimaš kam dati, da jih ne moreš zložiti iz škatle in razvrstiti po policah kakšne lepe omare. A tudi to boš kmalu lahko naredila, garantiram ti.«

Ni se motil. Naslednjega dne sva šla pogledat garsonjero, kot sva bila zmenjena z lastnikom. Stanovanje se je nahajalo zelo blizu stavbe, v kateri sva trenutno živela. Blok je bil na sosednji ulici. Lastnik naju je pričakal pred vhodom. Bil je v srednjih letih, svetlolas in manjše postave, s prijaznim obrazom.

»Pozdravljena, jaz sem Milko,« je dejal z nasmehom in se rokoval z obema. Predstavila sva se mu še sama, nato smo vstopili v blok in se povzpeli po stopnicah.

»Stanovanje je v tretjem nadstropju,« je začel razlagati gospod Milko, »in je zelo toplo, ker je ravno na sredini, "v sendviču", kot se reče. Je ravno prav veliko za dva, lepo ohranjeno in prenovljeno. Mislim, da vama bo všeč.«

Prispeli smo v tretje nadstropje. Z Aljošo sva si kazala zobe od radovednosti in pričakovanja. Lastnik je odklenil vrata in vstopili smo.

»Nekaj mojih stvari je še tukaj, a jih bom seveda pospravil,« je rekel Milko. »Drugače pa je bolj ali manj pripravljeno za nove stanovalce.«

Razgledovala sva se in že prvi hiter pogled nama je povedal vse. O, ja. Tukaj bova stanovala. 

»Super je,« je bil Aljošev prvi komentar.

Res je bilo. Ko smo vstopili skozi vhodna vrata, je bil tam najprej majcen hodnik, na katerem si se lahko preobuval in puščal čevlje. Tudi ogledalo je bilo na steni. S tega hodnika pa so prva vrata na desni strani vodila v majhno kopalnico z oranžnimi in belimi ploščicami, druga, ki so bila nasproti vhodnih, v kuhinjo, tretja, na levi strani, pa v dnevno sobo. Slednja je bila glavni, najlepši in največji prostor v stanovanju. V njej sta bila dva kavča, eden nasproti drugemu ob steni. Na sredi med njima je stala lesena ovalna mizica. Balkonska vrata so se odpirala na francoski balkon – kar pomeni, da balkona sploh ni bilo, bila je samo ograja. Poleg vrat je bilo še veliko okno. Tla so bila prekrita z laminati, ki so bili videti povsem novi. V kuhinji je bilo majhno okence, miza z dvema stoloma, hladilnik, štedilnik in pomivalno korito ter omarice. Prostora je bilo več kot dovolj in že samo od bežnega pogleda na vse skupaj se nama je kar samo smejalo. Spogledala sva se in najina obraza sta žarela.

»Kot vidita, je dnevna soba kar velika, kavča sta dva, a tisti tamle je boljši za spanje,« je pokazal na temno pisan kavč ob steni nasprotno od vrat. »Raztegne se ga in je kot prava postelja, res dobro se spi na njem, veliko bolje kot na onem drugem.«

»Televizor deluje, imata kabelsko,« je nadaljeval, »tole, kar je tukaj, v tej vitrini,« je pokazal desno od televizije, »pa lahko mirno uporabljata, samo ne razbijta kozarcev.« V vitrini je bilo nekaj različnih kozarcev, največ takih s pecljem.

»Če gremo še v kuhinjo,« je rekel in stopil v sosednji prostor, midva pa sva mu sledila, »štedilnik je skoraj nov, samo plin morata kupiti, ker ga zdaj ni. V omaricah je še precej prostora, da spravita vanje svojo posodo, kar je že v njih, pa tudi lahko uporabljata.« Odprl je nekaj omaric, kjer so bili krožniki, skledice, kozarci in jedilni pribor. 

»V kopalnici,« je stopil še tja, »pa je tudi vse, kar potrebujeta, manjši pralni stroj, kad s tušem, bojler naj bo vedno nastavljen na eco, tako bosta porabila manj energije. Tako, to je to, če imata še kakšno vprašanje, kar na dan z njim.«

»Mislim, meni se zdi tukaj čudovito,« je takoj navdušeno planil Aljoša. »Samo to me zanima, ali bi lahko počakali do dvajsetega. Sobo, v kateri sva zdaj, imava namreč plačano do dvajsetega, tako da bi do takrat ostala tam. Dvajsetega v mesecu dobiva socialno pomoč, takrat bi lahko prišla sem in vam tudi plačala.«

Gospod Milko je za trenutek pomislil, nato je prikimal. »Seveda, ni problema. Če sta stoodstotno prepričana, da bosta stanovanje vzela, potem ni nobene ovire. Počakamo do dvajsetega in takrat lahko prideta.«

»Zagotovo ga bova vzela,« sem se oglasila še jaz, »tako da kar računajte na naju. Dvajsetega sva definitivno tukaj.«

»Absolutno,« mi je pritegnil še Aljoša. »To je idealno stanovanje za naju. Če vam povem po pravici, gospod Milko, sem bil prav prijetno presenečen, ko sem ga zagledal. Predstavljal sem si, da bo manjše, pa tudi starejše, grše, bolj zanemarjeno, kaj pa vem, kaj vse sem si predstavljal, skratka, stanovanje je preseglo moja pričakovanja.«

Lastnik ga je gledal in se smehljal. »No, to me pa zelo veseli. Moram reči, da sem vedno lepo skrbel za stanovanje, vedno sem se trudil, da ostane v čim boljšem stanju. Resda sem ga uporabljal zelo malo, pa tudi najemnikov je bilo le nekaj. Verjetno je tudi zato stanovanje tako lepo ohranjeno. Od vaju pa je seveda odvisno, ali bo takšno tudi v bodoče.«

»Seveda,« sva se oba strinjala. »On je zelo priden, kar se tiče čiščenja in pospravljanja,« sem rekla in pomežiknila Aljoši. »Sicer pa sva oba zelo redoljubna in bova skrajno pazila na stanovanje in vse, kar je v njem.«

»Dobro,« je rekel Milko in se odkašljal. »Torej, videli smo vse, pogovorili smo se, tako da predlagam, da se slišimo spet dvajsetega, velja?«

»Vsekakor,« je pribil Aljoša. »Brez kančka dvoma,« sem dodala jaz. Še zadnjič sva se ozrla po stanovanju, pri čemer sva ga skoraj obsijala s svojima srečnima obrazoma. Nato smo stopili spet ven, na hodnik. Lastnik je zaklenil vrata in počasi smo se spustili po stopnicah. V pritličju nama je še enkrat stisnil roke.

»Me veseli, da vama je stanovanje všeč. Se slišimo dvajsetega, lahko pa že kakšen dan prej.«

»Ja, se slišimo,« sva odgovorila. Poslovili smo se in odšli vsak v svojo smer. Z Aljošo sva se napotila nazaj proti najinemu domu, ki to ne bo več dolgo, pri čemer sva počakala, da se je gospod Milko oddaljil vsaj toliko, da ni mogel več slišati najinega cviljenja in pridušenega vpitja.

»Joj, joj, joj, Živa!« je cvilil Aljoša. »To je to, kar sva hotela, to je točno to! O, hvala ti, vesolje!«

»Ja, ja, točno tako,« sem navdušeno prikimavala, »to je točno to in midva sva največja srečka na tem ljubem svetu. Mislim, ej … kako hitro se uresničuje vse, kar si želim! Zdaj, ko sva skupaj in si dva želiva isto, pa se uresničuje še hitreje, ker je energija, usmerjena v želje, podvojena!«

»Oh, moja Živa,« je vzkliknil Aljoša, se ustavil sredi ceste in me močno stisnil k sebi. »Kako sem jaz srečen s tabo! Še nikoli in nikdar nisem bil tako srečen! Hvala ti, ker si z mano!«

Ganjena sem ga objela. »Hvala tebi,« sem zašepetala.

Naslednji trije tedni so minevali v ozračju sladkega, nestrpnega pričakovanja. Hotela sem že kar takoj začeti s pakiranjem prtljage, a sem bila prisiljena to misel opustiti, ker pripravljene prtljage ne bi imela kam dati. Morala sem počakati. Prav to pa je bilo nekaj, kar je obema delalo rahle preglavice. Nisva mogla dočakati srečnega dne, ko bova lahko začela pakirati in bova povsem izpraznila tisto malo sobo v stanovanju, v katerem nisva bila sama. Čas se je kar na lepem upočasnil. Skoraj dva meseca, ki sva ju preživela tam, sta minila neverjetno hitro, zadnji trije tedni, ko sva čakala na tako zaželeno selitev v lastno stanovanje, pa so se vlekli prav po polževo. »Samo še malo, samo še malo,« sva govorila drug drugemu.

            In res, naposled so se tudi tisti trije neskončno razvlečeni tedni privlekli k svojemu koncu. Ko je prišel zadnji vikend, sva spakirala svoje stvari. Z lastnikom se nama je uspelo dogovoriti, da se lahko vseliva že devetnajstega. Za pomoč pri prevažanju in prenašanju stvari po stopnicah v tretje nadstropje sem prosila očeta in brata. Tako smo tiste sobote počasi in z muko preselili vse najine stvari. Vsaj trikrat sva morala z avtom prepeljati prtljago in vse ostalo. Ko sva naposled končno izpraznila sobo do zadnje smetke, sva jo zaklenila in ključe predala hišniku. Ključe novega stanovanja sva že imela, istega dne nama jih je predal lastnik Milko.

            V soboto zvečer sva torej prvič prespala v najinem novem domu. Dnevna soba je bila natrpana z najinimi stvarmi. Zahvalila sva se mojemu očetu in bratu, ki sta se vrnila domov. Čakalo naju je ogromno pospravljanja, a preden sva se česar koli lotila, sva si privoščila večerjo. Bila sva sestradana. Ves tisti napor in prenašanje težkih stvari po stopnicah sta terjala kar precej kalorij in energije. Z velikim tekom sva jedla črni kruh, sirni namaz, maslo in med. Kakšen užitek je jesti, kadar si utrujen od dela in zares lačen. Potem sva spila še vsak skodelico vroče čokolade iz ekološko pridelanega kakava, pripravljene z ovsenim mlekom. Tako okrepčana sva lahko mirne duše zavihala rokave in se lotila pospravljanja zmede, ki je vladala v dnevni sobi, delno pa tudi v kuhinji.

            Najprej sem zložila vso najino posodo in hrano v omarice v kuhinji. Aljoša je medtem zlagal svoja oblačila v omare v dnevni sobi. Ko sem končala v kuhinji, sem se mu pridružila in pospravila v omare še svoje stvari.

            Preden sva vsaj za silo pospravila stanovanje, je bila ura že več kot deset in komaj sem še stala na nogah.

            »Dovolj je,« sem se odločila, »saj sva pospravila že skoraj vse. Jutri še teh nekaj malenkosti, pa bo.«

            Raztegnila sva kavč, se zavila v spalne vreče – najina posteljnina se je še sušila – in skoraj pri priči zaspala.

Naslednje jutro sva nadaljevala s pospravljanjem, dokler ni bilo pospravljeno vse do zadnje pičice. Obiskali so naju moji starši in brat, Aljoša jim je skuhal kavo in na kavčih v dnevni sobi smo se pogovarjali o stanovanju, ga hvalili in skoraj popolnoma nič skritizirali. Ko so se poslovili, sva si skuhala prvo kosilo v novem domu, krompir v »zevnici«. Preostanek nedelje sva preživela mirno in v duhu privajanja na nov bivalni prostor.

Naslednji dnevi so minili podobno. Kmalu naju je obiskala tudi Tereza.

»Aha, vidim, da se vrata nič več ne zadevajo v posteljo,« se je pošalila, ko je vstopila v stanovanje. V najini prejšnji sobici je bilo namreč neizogibno, da so vrata ob vsakem vstopu v sobo butnila ob posteljo, ker je bilo prostora tako malo. Saj še gostov nisva mogla primerno sprejeti, nisva jih imela kam posaditi. Tukaj pa sva si poleg vsega drugega končno lahko privoščila tudi to. Tereza ni skrivala svojega odobravanja. Skuhala sva ji čaj, jo postregla s piškoti, nato smo v dnevni sobi igrali karte. 

Čas je mineval in na stanovanje sva se kmalu povsem privadila – kar ni bilo niti malo težko, ko pa nama je bilo tako všeč – in že čez teden ali dva se nama je zdelo, da sva v njem že od nekdaj. Prvič sva si zares sproščeno in z užitkom kuhala kosila, saj nama ni nihče gledal pod prste. Prvič sva lahko skakala po stanovanju v samih spodnjicah ali pa čisto naga, saj naju ni mogel nihče videti. Prvič sva se lahko povsem sproščeno ljubila, saj naju ni mogel nihče slišati. (Pustimo ob strani stanovalce v sosednjih stanovanjih.)   

Končno sem lahko vse svoje knjige razstavila in zložila na police. Kupila sem preprosto knjižno omaro, na katero sem uspela pospraviti skoraj vse svoje knjižno bogastvo. Omara je dobila mesto v kotu dnevne sobe med oknom in kavčem. Že samo pogled nanjo me je navdajal z radostjo. Vse moje in nekaj Aljoševih knjig (seveda jih je imel veliko manj kot jaz, ki sem jih dobesedno zbirala) so končno dobile svoje mesto pod soncem in nič več se jim ni bilo treba skrivati po plesnivih škatlah.

V lasti sem imela veliko knjig, ki jih sploh še nisem prebrala. Vseeno pa sem se odločila, da bom najprej ponovno prebrala tiste, ki sem jih nekoč že, a je od takrat minilo že veliko časa ali pa so bile tako dobre, da sem si jih želela prebrati vsaj še enkrat, če ne večkrat. Kako rada sem svoje knjige že samo prijemala v roke. Neštetokrat sem skrivaj poduhala liste katere od njih, kot da so nadišavljeni z aromo tistega, o čemer knjiga pripoveduje. Oboževala sem svoje knjige, njihove platnice, njihove liste, njihova poglavja, stavke, besede in črke. Včasih se mi je zazdelo, da se moj knjižni fetišizem spreminja že v fanatizem.

Pogosto sva si pogledala kakšen dober film na televiziji. Izbirala sva samo zares dobre filme, vredne ogleda in razmisleka. Če ni bilo na programu nič takšnega, kar bi si zaslužilo najino pozornost, sva raje kartala, brala, pisala ali se ljubila.

Opazila sem, da velika večina resnično dobrih filmov, ki sva jih kdaj videla, skoraj neizogibno govori o minljivosti. O smrti. O tem, da prej ali slej vsak od nas umre in zapusti to zemeljsko življenje in bližnje, ki jim je namenjeno na tej strani ostati dlje kot njemu. Ob tem dejstvu, izraženem v toliko filmih, sem se vedno zamislila in nehote postala otožna. Ne glede na vse se je težko sprijazniti z minljivostjo in smrtjo. Težko se je sprijazniti s tem, da bomo vsi, ki smo danes še polni življenja in naša telesa delujejo s polno paro, nekoč, prej ali slej, morali zapustiti ta telesa in ta svet in oditi neznano kam, na neki skrivnosten kraj, o katerem nihče ne more z gotovostjo reči, kakšen je, ker se ni še nihče vrnil od tam, da bi poročal. Že res, da obstajajo obsmrtne izkušnje in poročila o njih, ki so po mojem mnenju popolnoma verodostojna. A kljub temu: ti ljudje niso zares umrli. Vrnili so se. Je torej kraj, ki ga opisujejo, res točno tisti kraj, na katerega po smrti vsi odidemo?

Mučno je razmišljati o tem, da smo vsi na poti tja in da ne moremo nič pri tem, ker je to nekaj, kar poteka mimo naše volje. Nemočni smo v tem procesu, in prav to je morebiti najbolj strašljivo. Mučno je vedeti, da se vsi, prav vsi počasi približujemo točki odhoda in da so tisti, ki so starejši od nas, tej točki po vsej verjetnosti bližje. Ob tem pomisliš na svoje starše in se vprašaš: kdaj bo prišel tisti grozni trenutek, ko se bom moral posloviti od njih in se sprijazniti s tem, da jih na tem svetu ne bom več videl? Dejstvo, da ne veš, kdaj se bo to zgodilo, je morda še najtežje sprejeti. Isto vprašanje se ti poraja pri vseh, ki jih imaš rad, še toliko bolj, če so starejši od tebe.

Ob tem sem nehote pomislila na Aljošo, ki je bil na svetu toliko dlje kot jaz. Zelo velika verjetnost je, da bo tudi odšel s sveta veliko prej kot jaz, sem razmišljala. Kako bom to prenesla? Zakaj mora biti tako? Zakaj ga tako ljubim, da si ne predstavljam življenja brez njega in se lahko samo sprašujem, kako se bom spopadla z njegovim odhodom in z njegovo bolečo odsotnostjo? Kam bo odšel in ali bova tudi tam skupaj, tako kot tukaj?

Vsa ta vprašanja so mi rojila po glavi, kadar sem gledala kakšen ganljiv film, v katerem je na primer nekdo umiral zaradi neozdravljive bolezni in se poslavljal od svojih bližnjih. Vedno je bilo veliko objemanja, besed »rad te imam« in »pogrešal te bom«, veliko solz, grenko-sladkih spominov na skupno preteklost in mučnih spraševanj o tem, kako bo, ko ljubljenega človeka ne bo več.

Nekdo vedno odide prej kot drugi. Pri parih je to že od nekdaj največja dilema: kateri bo odšel prej, ti ali jaz? Kateri od naju se bo moral spopadati s praznino in bolečino, kateremu od naju bo težje, ker bo ostal sam? Verjetno ni para, ki se ne bi spraševal o tem, še posebno v starejših letih.

Negotovost je tista, ki je pri vsem skupaj najbolj mučna. To, da ne moreš vedeti, kdaj. To, da si povsem nemočen, ker si le del velikanskega naravnega procesa, ki ga nihče ne more ustaviti, ker je od nekdaj bil in vedno bo, ker se ciklično ponavlja in je trdno vtkan v vesoljni sistem. Pri tem ne moreš prav nič, lahko le pozabiš na vse skupaj in živiš v sedanjosti. To je edini način, da se, vsaj delno, izogneš bolečinam. Nobenega smisla nima zapraviti življenje s tem, da se nenehno sprašuješ, kdaj bo odšel nekdo, ki ga imaš rad in kdaj boš ostal sam. Mar ni to zgolj ena od oblik samopomilovanja in izražanja sebičnosti? V resnici te ne skrbi za drugega, ampak zase. Skrbi te, kako boš ti živel, ko drugega ne bo več.

Življenje gre mimo tebe in preživiš ga v brezplodnem spraševanju o nečem, česar ne moreš vedeti in ne boš vedel vse do trenutka, ko bo tisto prišlo. Najbolje je sploh ne razmišljati. Izprazniti glavo takšnih in podobnih misli in zgolj biti, biti v tem trenutku in ga uživati v polnosti. Resničen je samo ta trenutek, vse ostalo je iluzija. Preteklost je mrtva, prihodnost pa se še ni rodila.

Ob takšnih razmišljanjih sem se vedno spomnila citata iz romana Knjiga o bambusu, ki sem ga nekoč prebrala in sem si omenjeni citat izpisala, ker mi je bil blizu. V njem sem našla veliko resnice.

 

»Cao, vedi, da se s premišljevanjem nikoli ne pride do razumevanja. Spraševal si se, zakaj delaš toliko fizičnih opravil. Delno ti bom odgovoril. Premišljevanje razbija ravnovesje, z učenjem pa se prek telesa vzpostavlja usklajevanje vseh delov osebnosti v celoto.«[1]  

 

Na ta odlomek sem se spomnila vedno, kadar sem se zalotila, da preveč razmišljam. Spoznala sem, da je to, o čemer govori modrec, čista resnica. Preveč razmišljanja ni še nikomur koristilo. S tem, ko sem razmišljala o minljivosti in o tem, kdaj se bom morala posloviti od ljudi, ki jih imam rada, sem si povzročala samo prezgodnje sive lase. Mučila sem samo sebe. In zakaj? Ne bi raje živela življenja in uživala slehernega trenutka, ker pač ne morem vedeti, kdaj se bom morala posloviti od njega in od tistih, s katerimi preživljam lepe čase? Ne misli na to, sem se opominjala, življenje je prekratko in veliko preveč lepo, da bi se človek obremenjeval z njegovo končnostjo. Haruki Murakami je zapisal: »Smrt ni nasprotje življenju, temveč se skriva znotraj naših življenj.«[2] Če ne moreš sprejeti določenih stvari, enostavno ne misli nanje in zgolj živi naprej. Najpomembneje je vedeti, da obstajajo stvari, ki nikoli ne umrejo, stvari, ki se nikoli ne končajo. Ljubezen je ena od njih. Mar ni to najboljša tolažba?

V svoje zapiske sem zapisala:

 

Nikoli ne bom verjela ljudem, ki govorijo, da se vse enkrat konča. To pravijo tisti, ki slutijo lastno nesmrtnost in se je bojijo. V resnici obstajajo stvari, ki se nikoli ne končajo. Smrt je samo prehod. In skozi ta prehod z lahkoto preidejo vsa čustva, ki jih je človek v svojem življenju občutil z vso močjo in gojil z vsem svojim bitjem. Torej ne preidejo samo ljubezen, sreča, prijateljstvo. Ne, preidejo tudi jeza, sovraštvo, bolečina.

Zato je dobro še za časa življenja filtrirati svoja čustva, izničiti negativna in obdržati samo pozitivna, dobra, ljubeča čustva. Kdo si želi še na drugem svetu gojiti nekaj, kar mu je na zemlji grenilo življenje, kvarilo zdravje in odnose?  

 

Sprejela sem odločitev. Odločitev, za katero sem bila prepričana, da mi bo pomagala živeti in sprejeti tisto, kar moram sprejeti. Odločila sem se, da bom o vseh in o vsem mislila le še dobro. Če o nečem ali nekom ne morem misliti dobro, potem o tistem ne mislim. Življenje je prekratko, da bi se človek trapil z nesmiselnimi skrbmi, zamerami ali celo sovraštvom. Odločila sem se, da bom bližnjim večkrat in bolj jasno pokazala, da jih imam rada in prezrla njihove slabe strani, ker nikoli ne vem, kako dolgo bom še v njihovi družbi. Ko pa jih ne bo več, se jih bom spominjala le po njihovih dobrih lastnostih. Zakaj bi se torej obremenjevala z negativnimi platmi življenja, ko pa je po drugi strani polno lepot, ljubezni, sočutja in radosti?

Uživala sem sleherni dan z Aljošo, kot da je zadnji. Večkrat na dan sva si povedala, da se ljubiva. Skrbela sva za stanovanje, da je bilo kot iz škatlice. Če me je prijelo, da bi se spustila v prepir z njim, sem se opomnila na svojo odločitev in pri priči se mi je razlog, ki je skoraj izzval prerekanje, zazdel smešen. Namesto, da bi ga kritizirala, sem ga hvalila. Namesto, da bi ga odrivala od sebe, sem ga objemala in poljubljala. Vse mi je stokratno povrnil.

Spoznala sem, kar sem že dolgo vedela. Življenje je sreča, če se tako odločiš. Samo odločiti se je treba. Dokler ne sprejmeš te preproste odločitve, bo življenje dan za dnem boj, muka in trpljenje.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

---

[1] Vladislav Bajac, Knjiga o bambusu, str. 54

[2] Haruki Murakami, Norveški gozd, str. 272

12.

Najlepše presenečenje

 

Spremlja ga sladko upanje,

dojilja starosti, ki mu veselo

                 poskakuje v srcu,

Upanje, ki bolj kot vse drugo

ljudem krmari premenljivega duha.

 

Pindar, Upanje

 

»[…] in ali je sploh mogoče biti nesrečen? O, kaj mi neki pomenita gorje in trpljenje, če sem lahko srečen? Veste, ne razumem, kako je mogoče iti mimo drevesa in ne biti srečen, ker ga vidiš. Govoriti s človekom in ne biti srečen, ker ga imaš rad! O, samo povedati ne znam … a koliko stvari je na vsakem koraku tako čudovitih, ki se celo najbolj izgubljenemu človeku dozdevajo prelepe! Poglejte otročička, poglejte božjo zarjo, poglejte travico, kako raste, poglejte oči, ki vas gledajo in vas imajo rade …«

 

F. M. Dostojevski, Idiot

 

 

Jeseni sva se soglasno in na vrat na nos odločila, da Aljoša izstopi iz zavoda. Kar takoj. Dovolj sva imela čakanja na službo, ki ni prišla. Odločila sva se, da počaka še do konca oktobra, nato pa dokončno zapusti zavod. Če se do takrat ne pojavi nobena druga rešitev, greva začasno živet k Betki. To je bil najin plan, ki se je gotovo marsikomu na prvi pogled zdel izredno drzen in tudi nepremišljen. Nisva imela kam iti, Aljoša pa je kljub temu v teh negotovih časih prostovoljno zapuščal udobje in varnost zavoda, kjer je imel vsak dan hrano in vse, kar je potreboval, ne da bi mu bilo treba za to s prstom migniti.

»Kaj mi bo vse to, če ne morem biti z Živo?« je govoril.

Konec oktobra je podpisal izstopno izjavo, spakiral kufre in se odpeljal k Betki, ki se je strinjala, da naju sprejme za mesec ali dva. Jaz sem mu sledila čez tri dni.

Spet sva bila skupaj v najinem raju in to ne samo za en teden ali deset dni. Le da tokrat ta raj ni bil tako rajski, kot je bil včasih. Tokrat nisva bila na počitnicah, tokrat je šlo zares. Hodila sva okrog in iskala kakršno koli delo. Vbila sva si v glavo, da mora vsaj eden od naju imeti službo preden poteče čas, o katerem smo se dogovorili z Betko. Dva meseca bi lahko bila pri njej, toda potem … si morava pomagati sama.

Tedni so minevali in zgodilo se ni nič. Kot nalašč tudi lektur nisem več dobivala. Denarja ni bilo in Aljoša je za cel teden prenehal kaditi. Trudila sem se, da si ne bi obetala preveč, ker sem vedela, da se sam od sebe še ne bi odločil za ta korak. Vanj je bil prisiljen, ker ni imel denarja za cigarete. Kljub temu pa si nisem mogla kaj, da ne bi bila ponosna nanj in da ne bi uživala v njegovem celotedenskem izpadu kajenja.

Aljoša je bil pri Betki malo manj kot tri tedne, jaz pa dva, ko sem morala zaradi nujnih opravkov za nekaj dni skočiti domov. Bila je sreda in svojemu otožnemu zaročencu sem obljubila, da se vrnem v nedeljo. Res sem se, a povsem drugače, kot sem pričakovala.

 Ko sem bila doma, sem se kar na lepem spomnila na samski dom. Odkar sem takrat junija prvič poklicala in vprašala za prosto sobo, sem vsake toliko še poklicala, a vsakič je bilo vse zasedeno. Zdaj sem torej poklicala ponovno. Za vsak slučaj. Kdo bi vedel, morda pa je ravno zdaj kakšna soba prosta. Konec koncev bi bila to v tem trenutku idealna rešitev za naju, sem razmišljala. Ne moreva kar biti pri Betki, sploh takole brez službe. Brez posebnega razmišljanja sem torej poklicala na zdaj že dobro znano številko.

»Dober dan, imate mogoče pri vas trenutno kakšno prosto sobo?« sem vprašala kot ponavadi.

»Ja, pravzaprav ja, ravno zdaj je prosta ena soba za dve osebi,« se je glasil odgovor.

BUM.

Sem prav slišala?

»Soba za dve osebi?«

»Ja.«

VAU!

»Super, to je točno to, kar potrebujem! S fantom bi se takoj vselila, ampak prej bi prišla malo pogledat, če lahko.«

»Seveda, kdaj pa?«

Dogovorila sem se za naslednji dan dopoldne. Morala sem se prav brzdati, da nisem človeku v telefon zavpila: »Hvala, o hvala, ne veš, kako zelo si mi polepšal dan, teden, mesec, celo življenje!«

Od tedaj naprej se je zdelo, kot da so me popikali čmrlji. Sekundo nisem mogla strpeti pri miru, razen v trenutkih, ko sem hitela Aljoši pisati mejl, v katerem sem mu sporočala neverjetno novico. Tipkala sem neučakano in prehitro, zapletala sem se in se morala konstantno vračati, da sem popravljala neumne napake, storjene zaradi živčnega in nestrpnega udrihanja po tipkah. Neprestano mi je šlo na smeh in najraje bi se na glas smejala. Potem sem se zavedela, da mejla ne bo prebral takoj, ampak šele takrat, ko se bo spravil v knjižnico na internet. Zato sem vzela telefon in ga poklicala. Začela sem mu hlastno razlagati in ubogi revež je nekaj časa verjetno samo zijal z odprtimi usti (škoda, da ga nisem mogla videti). Nekajkrat je moral ustaviti moje blebetanje, ker ni bil prepričan, da me je dobro razumel. Na koncu ni bil niti pol tako navdušen, kot sem pričakovala, da bo. Nič čudnega, saj me je že neštetokrat videl skrajno navdušeno nad nečim, v naslednjem trenutku pa povsem poklapano in razočarano, ko sem z vklopljenim razumom dognala, da stvar, nad katero sem se še pravkar navduševala, v tem trenutku ni izvedljiva v praksi. Mislil je, da gre tudi tokrat za nekaj podobnega.

»Jutri grem pogledat sobo in stanovanje,« sem mu rekla. »Če bo v redu, bom udarila v roke z lastnikom. Potem v nedeljo pridem dol, skupaj pospraviva vse najine stvari, ki jih imava pri Betki, in jo odkuriva naravnost v najino novo gnezdece, ki bo v bistvu najino prvo. Le še prevoz si morava najti.«

»Prav,« se je z vzdihom strinjal. Zaupal mi je, kot vedno.

Naslednjega dne sem si z mamo in očetom ogledala stanovanje in sobo, ki je bila prosta. Vsi smo se strinjali, da je čisto v redu – za začetek. V stanovanju so bili namreč še drugi stanovalci, vsi moški. Ne ravno idealno bivališče za par, a saj je tako ali tako šlo samo za začasno rešitev. Naslednji cilj bi bil seveda stanovanje, v katerem bi živela sama.

Brez najmanjših pomislekov sem obema, hišniku in lastniku, povedala, da sobo vzameva. Plačala sem nekaj vnaprej, hišnik mi je predal ključ in rekel, da se zaradi njega lahko vseliva že naslednji dan. Naslednji dan je bil šele petek. Povedala sem mu, da z vso gotovostjo prideva v nedeljo.  

Bila sem evforična. Kako tudi ne bi bila, saj se je končno začel odvijati najin prvi pravi korak v samostojno življenje. Aljoši sem po telefonu na dolgo in široko poročala o vsem, kar sem videla in o vsem, kar sem se dogovorila. Zdaj je bil že povsem sprijaznjen in tudi sam navdušen. Videl je, da gre zares. Končno lahko začneva zares živeti skupaj. Nikomur na grbi, sama. Samostojna in neodvisna. No, skoraj. Še vedno sva bila odvisna od sociale. A kljub temu se je situacija izboljšala za skoraj sto odstotkov.

»V nedeljo pridem,« sem mu obljubila, »in pospraviva vse najine stvari. Ti pa poskušaj dobiti prevoz, prosi bratranca ali sestrično, če bi naju lahko peljala. S toliko prtljage se ne moreva tovoriti na vlak.«

To je bilo torej dogovorjeno. V soboto me je obiskala Tereza, ki je za vikend prišla iz Ljubljane, in izdatno sem ji poročala o vsem. Tudi ona je bila navdušena. Bilo ji je všeč, da bom naposled, po vseh kolobocijah, živela v domačem mestu in da ne bom tako daleč stran, kot bi bila, če bi ostala na obali. Tako me bo lahko večkrat obiskala in to je obema pomenilo ogromno. Saj sva si tudi dopisovali, a to ne more nadomestiti srečanja v živo. Povedala sem ji, da je tudi meni veliko bolj všeč, da bova živela tukaj in ne na obali.

»Tu se počutim bolj doma. Nekako ne morem normalno funkcionirati brez narave, brez dreves in gozdov. Tega na obali ni, vsaj ne v tolikšni meri. Saj je morje, ampak to mi nekako ni dovolj. Aljoša pa se počuti doma povsod, kjer je z mano, tako da ni nobenega problema.«

»Povsem te razumem,« mi je rekla Tereza. »Tudi jaz bi tam dol močno pogrešala naravo in gozd. Tukaj pa ti tega ne bo treba. Sicer boš še vedno živela v mestu, a mesto je majhno in naravo imaš na dosegu roke.«

Potem sem se domislila, zakaj ji ne bi pokazala najinega novega doma? Ključ imam, torej ni nobenih ovir. Sedli sva v avto in se odpeljali v mesto. Tako je videla najino sobo in stanovanje, v katerem bova živela, še preden ju je videl Aljoša.

»Čisto kul je,« je bil njen komentar. »O, kar pripravita se, kmalu pridem in vama vse razsujem, takšno vselitveno žurko bomo imeli.«

Obe sva se smejali. Seveda se je šalila, a vedela sem, da bo res prišla.  

 

 

Končno je napočila nedelja. Zbudila sem se navsezgodaj zjutraj, tako kot sem se zbujala že prejšnje dni. Že ob pol petih ali še prej sem bila budna kot zajec in sem že veselo premlevala dogodke zadnjih dni. Čutila sem grozno vznemirjenje, ki mi ni dalo spati, še jesti ne. V tistih dneh sem skorajda izgubila apetit, kar je bilo zame nadvse neobičajno. Nikoli me ni prizadelo, če je kdo ravno v trenutku, ko sem jedla, v moji bližini govoril o truplih ali iztrebkih. Smejala sem se in z užitkom mlaskala naprej. Očitno sem imela od nekdaj dober želodec (kadar ga ni bremenil strah, seveda).

Zdaj pa je ta moj želodec kar na lepem postal živčen, ko sem ugotovila, da se pred mojimi očmi uresničuje točno tisto, kar sem si na smrt želela. Večkrat sem se ustrašila: Kaj pa če samo sanjam?! Bila sem tako vznemirjena in srečna, da sem komaj verjela, da se vse to zares dogaja. Nazadnje sem se tako počutila na začetku (in ne le na začetku) zveze z Aljošo. Morala sem se ščipati, da sem se opomnila, da je vse to res in da ne sanjam.

V nedeljo zgodaj zjutraj sem se z vlakom odpeljala proti obali. Vračala sem se v povsem drugačnem duhu, kot sem odšla od tam. Vračala sem se zmagoslavno.

»Si videl, Živa samo za nekaj dni skoči domov in v tem času vse uredi!« sem v šali rekla Aljoši, ko sva si na postaji, kjer me je pričakal, padla v objem.

»Živa je moja carica, to že dolgo vem,« je odgovoril.

 Pri Betki sva se takoj lotila pospravljanja. Še prej sem ji na kratko razložila, za kaj gre in kako sem prišla do te sobe, ki naju je čakala v mojem domačem mestu. Nato sva vsa oblačila in vse ostalo strpala v potovalne torbe, nahrbtnike in vreče. Ko sva končala, je tretjino Betkine spalnice zavzemal kup najine prtljage. Bilo mi je žal, da sem pred malo manj kot tremi tedni tja privlekla toliko svojih stvari. A če bi bil človek vedež, ne bi bil revež, pravijo.

Aljoševa sestrična Vesna je privolila, da naju z vso prtljago vred odpelje v najin novi dom. Dogovorila sta se, da bo prišla zgodaj popoldne. Ko sva pospravila vse, sva skuhala še zadnje kosilo pri Betki. (No, seveda ne zadnje od vseh, a zadnje za kar nekaj časa.) Medtem ko smo jedli ajdovo kašo z zelenjavo, sva se z Aljošo blaženo nasmihala drug drugemu.

»Hvaležna sem ti, ker si mi tako slepo zaupal,« sem mu rekla. »Sobe in stanovanja sploh nisi videl, sploh ne veš, v kaj se podajaš.«

»Seveda vem, saj si mi ti o vsem podrobno poročala,« je odvrnil. »In logično je, da ti slepo zaupam. Če ne bi zaupala drug drugemu, potem ne bi imela kaj početi skupaj, ne?«

Strinjala sem se. Saj res, zakaj mi ne bi zaupal? Ali morda obstaja najbolj neznatna možnost, da bi se mu kdaj o čem zlagala? Ne, torej ima vse razloge za to, da mi slepo zaupa. Tako kot zaupam jaz njemu.

 Ob pol treh je prišla Vesna. Aljoša se ji je neprestano zahvaljeval, ker naju je bila pripravljena peljati. Trajalo je nekaj časa, da sva vse stvari znosila v njen avto. Poslovila sva se od Betke, naložila v avto še sebe in odbrzeli smo najinemu samostojnemu življenju naproti. Prispeli smo v manj kot eni uri. Razložili smo najino prtljago in preden se je Vesna odpeljala, sva se ji še enkrat toplo zahvalila, ji dala veliko škatlo čokoladnih bombonov, ki sva jih kupila pred odhodom, obenem pa jo povabila, naj se, če bo kdaj v teh krajih, oglasi, da gremo na kakšno pijačo. Obljubila je, da se bo.

Z Aljošo sva skupaj vstopila v najin novi dom. Ogledal si je stanovanje in najino malo sobico. »Super je,« je bil njegov komentar. Nezahteven, kot je bil, bi povsem enako komentiral tudi staro razpadajočo podrtijo, če bi vedel, da bo v njej živel z mano. Še istega večera sva prestavila nekaj pohištva in pospravila čisto vso prtljago. Ura je bila že več kot deset, ko sva končala in se izčrpana zvalila v posteljo. Tiho sva se smejala, smejala iz čiste sreče. 

Naslednje jutro, po prvi noči v najinem novem domu, sem v svoje zapiske napisala:

 

Življenje je čudovito. Vesolje je tako prijazno do naju! Vse goreče prošnje so enkrat uslišane, vse sanje, vse želje se prej ali slej uresničijo. To mi je že dolgo jasno. Človek samo ne sme izgubiti upanja. Mora verjeti. Naj so stvari videti še tako brezupne, mora še naprej neomajno verjeti in zaupati.

Priznam, da se je moja vera v zadnjih dveh tednih majala na bolj trhlih nogah. A obupala nisem in ne bom nikoli. V teh dneh se je pokazal rezultat moje vere.

 

 

Naslednji dnevi in tedni so bili magični. Živela sva od sociale in ljubezni. Hodila sva na obiske k mojim, ko sva bila doma, pa sva brala, pisala, igrala karte in si občasno ogledala kakšen dober film, ki sva si ga izposodila v knjižnici. Uživala sva v vsem, kar sva počela skupaj. Kuhala sva si slastna vegetarijanska kosila, pri čemer sem bila jaz chef de cuisine, Aljoša pa zvesti in natančni kuharski pomočnik. Ko sva sedla za mizo, si z obveznim poljubčkom zaželela dober tek in se lotila jedi, so moja ušesa vselej božali Aljoševi stoki in vzdihi zadovoljstva ter iskrene pohvale.

»Mmm, kako je dobro, kako je to dobro! Fenomenalna kuharica si.«

Dobro je bilo praktično vse, kar sva skuhala. Nekatere stvari manj, druge bolj, a v glavnem vse. Zelenjavna rižota, prosena kaša s kislo repo, polenta z omako s sojinim mesom, polnozrnate testenine s paradižnikom in grahom ali olivami, potresene s parmezanom, ajdova kaša z zelenjavo, tradicionalni krompir v zevnici, zabeljen s kokosovo maščobo in česnom ter začinjen s sojino omako, kuskus s sejtanom, dobra stara jota, fižolova juha s hrustljavimi pirinimi kockami – prav vse, kar sva si skuhala, je bilo za prste oblizat. In pri tem nisva uporabljala drugih začimb kot obvezni curry, sladko papriko v prahu, zeliščno sol in sojino omako. Najina hrana je bila preprosta, a zdrava in odličnega okusa. Kot prava gurmana in hedonista sva v njej uživala prav tako kot v vseh drugih čutnih zadovoljstvih.

»Midva pa res ne bi mogla biti asketa,« sem se nekoč pošalila. »Veliko preveč uživava v življenju in v vsem, kar ponuja.«

»Kar je tudi edino pravilno,« je rekel Aljoša. »Življenje je zato, da se ga uživa. Ne vem, kaj lahko pridobi človek z odrekanjem dobrim, lepim stvarem, ki jih življenje nudi. Ne, askeza ni za naju, preveč radosti in veselja do življenja imava v sebi.«

Neštetokrat sem se zahvalila vesolju in tudi Aljoši samemu, ker se je tako dobro in s takšnim veseljem prilagodil mojemu načinu prehranjevanja. Odkar sva živela skupaj, je bil praktično vegetarijanec. Le tu in tam, ko sva šla na obisk k mojim sorodnikom, si je privoščil meso, ali pa si je včasih zaželel ribe v konzervi. Nikoli nisem rekla besedice proti temu, vedno je jedel tisto, kar si je zaželel. To pa je bilo vsaj večinoma zelo podobno ali enako tistemu, kar sem si želela jesti jaz. Zavedala sem se, da imam ogromno srečo. Lahko bi dobila nekoga, ki bi zahteval, naj mu vsak dan pripravljam meso. Sicer je precej nerealno že samo govoriti o tem, ker s takim človekom tako ali tako ne bi prišla dlje od prvega zmenka. Takoj ko bi izvedela, da se njegove želje in nagnjenja glede prehrane ne skladajo z mojimi – vsaj delno, če že ne povsem – bi se od frajerja vljudno poslovila in mu rekla, naj si najde drugo, takšno, ki mu bo voljna pripravljati trupla za kosilo in večerjo.

Aljoša ni zahteval od mene ničesar takega, niti približno podobnega. Res sem imela srečo.

»Oba jo imava,« je govoril Aljoša, »tudi jaz imam srečo, da sem lahko s tabo, ki si tako pametna, inteligentna in ki toliko veš o zdravi prehrani.«

Bila sva srečna. A ker brez teme ni svetlobe in ker noben par na svetu ni popoln, sva tudi midva imela boljše in slabše dneve. Včasih cel dan nisva mogla brez nesmiselnega pričkanja. Na koncu sva se seveda vedno pobotala in smejala drug drugemu, čeprav sva bila še malo prej videti skorajda na smrt skregana. Povodi za najine prepirčke so bile vselej kakšne povsem nepomembne zadeve, ki bi jih kdo drug zlahka prezrl. A očitno sva na neki malone sprevržen način uživala celo v prepirih, tako kot v vsem drugem, kar sva počela skupaj.

Tista, ki je pri tem pestovala užaljenost, sem bila seveda jaz. On ni bil nikoli dlje časa užaljen, takega si ga sploh nisem znala predstavljati. Zame pa se je zdelo, da včasih skoraj uživam v svoji velepomembni užaljenosti. Dobesedno naslajala sem se ob njej. Včasih se mi je zdelo, da sem užaljena zaradi užaljenosti same, da je užaljenost sama sebi namen. Zavedala sem se, da sem pretirano nagnjena k užaljenosti in da bi bilo dobro – predvsem zaradi mene same – da bi se tega odvadila. Dogajalo se je, da sem kar na lepem našla neki razlog za užaljenost, ki se mi je zdel povsem upravičen in nedvoumen. Kar na lepem, kot strela z jasnega me je spreletelo, da bi zaradi nečesa morala biti užaljena. A kako naj bi tisti drugi, ki je v moji bližini, vedel, zakaj sem užaljena? Kajti vedno sem bila užaljena na ta način, da sem obnemela. Sploh nisem odprla ust. Kako naj bi torej tisti drugi vedel, za kaj gre, ko pa sem bila užaljena zaradi nečesa, kar mi je ravnokar šinilo v glavo in o tem nisem rekla niti besedice?

Znova in znova sem ugotavljala, da ni lahko biti jaz. Pravzaprav je bilo to preklemansko naporno.

A tudi takšni dnevi so minili in k sreči je bilo dobrih dni veliko več kot slabih. Večino časa sva se razumela in živela v miru in sožitju.

Pred začetkom zime sva praznovala drugo obletnico najine zveze. Praznovala sva tako, da sva bila cel dan doma in si izkazovala pozornosti. Drug drugemu sva nekaj lepega napisala, se posladkala s piškoti in s pudingom, ki sem ga skuhala, se obilno crkljala in ljubila. Spominjala sva se dneva pred dvema letoma in se čudila, kako hitro mineva čas.

Večkrat sva šla na bližnji hrib, s katerega je bil čudovit razgled na celotno mesto, okoliške kraje in vse hribe daleč naokoli. Nekajkrat je Aljošo dajala lenoba, zato sem šla sama. Ob takih priložnostih sem lahko hodila še hitreje kot sicer. Od nekdaj sem uživala v hitri hoji. Če je kdo v moji bližini hodil prepočasi, sem postala kar nestrpna. Takoj sem ga morala prehiteti in nadaljevati v svojem tempu.

Ponavadi mi je šlo na živce, če sem med hojo srečevala druge ljudi. Hrepenela sem po tem, da bi hodila v popolni samoti narave in da mi ne bi bilo treba srečati nikogar, prav nikogar. A na tem hribu, ki je bil tako blizu mesta in je slovel po tako lepem razgledu, je bilo kaj takšnega zgolj pobožna želja. Trume ljudi so hodile gor in dol. In potem sem se trapila s tem, da sem ugotavljala, kako sem vedno jaz tista, ki se moram umikati drugim. Če sem recimo hodila po levi strani ceste, je prej ali slej iz nasprotne smeri prišel nekdo, ki je hodil po desni strani. In kdo se je moral v tem primeru umakniti? Vselej jaz pa nihče drug. Prežala sem, kdaj se bo neznanec vsaj za centimeter premaknil bolj na levo, da se ne bova zabila drug v drugega. Pa se ni. Na koncu sem se vedno umaknila jaz, ker si nisem prav nič želela trčenja s popolnim neznancem.

Mislila sem, da morda hodim po napačni strani ceste. A tudi to ni imelo nobene vloge, ker sem takoj, ko sem se prestavila na desno stran, obvezno srečala nekoga, ki je hodil po levi strani. Tudi v tem primeru sem bila jaz tista, ki sem se morala umakniti, ker je človek preprosto ignoriral mojo osebo, ki mu hodi nasproti in tiho grozi, da se bo zaletela vanj.

To mi je šlo pošteno na jetra in odločila sem se, da se za nič na svetu ne bom več umikala drugim. Hodila bom po svoji strani ceste in če se bo kdo butnil vame, bo to po njegovi krivdi.

Neverjetno, ampak uspelo mi je. Nehala sem se umikati in potem se je nasproti hodeči človek preprosto moral umakniti. Sicer sva se zgrešila le za nekaj milimetrov in zlahka sem si predstavljala, kako sam pri sebi benti: »Presneto, le zakaj se ta ne umakne?!«, a vendar se je umaknil. Slavila sem zmago. Zakaj bi se morala vedno jaz podrejati drugim? Naj se še drugi malo meni!

Življenje v samskem domu je potekalo mirno, najini sostanovalci so bili preprosti, delovni ljudje iz Bosne, ki so v Sloveniji garali za skrajno borno plačilo. Njihovo edino razvedrilo je bila njihova narodna glasba, ki se je cele dneve razlegala iz prižganega televizorja. Vseeno pa se je včasih zgodilo tudi kaj takega, kar je nekoliko razgibalo umirjeno življenje v našem skupnem stanovanju. O vsem sem poročala v svojih nepogrešljivih zapiskih.

 

In končno je tukaj 21. december 2012. Nekateri trdijo, da bo danes konec sveta. Le tega, KAKO se bo to zgodilo, ne znajo povedati. Bo padel meteorit na Zemljo? Bodo izbruhnili vsi vulkani hkrati in cel planet oblili z vrelo lavo? Bodo prišli nezemljani in nas vse ugrabili ter nas uporabili za svoje poizkuse? Bo prišel Antikrist in uničil človeštvo?

Kar se mene tiče, je Antikrist že zelo dolgo na tem planetu,in to v podobi človeka. No, v moji podobi že ne, ker jaz ločujem smeti, ne jem mesa in se minimalno poslužujem kemikalij, pa še kaj bi se našlo. Vsi tisti, ki verjamete, da bo danes konec sveta: malo več izvirnosti, vas prosim. Žal ne bo prišel nikakršen armagedon, ki bi pometel z vsem in vsemi ter velikodušno poskrbel, da se nam ne bo treba prav za nič več truditi, ker bomo vsi mrtvi. O ne, ne bo šlo tako zlahka.

Torej, ja, upam si trditi, da danes ne bo konca sveta. Sicer pa me lahko zvečer primete za besedo, če bom še tukaj.

 

* * *

 

Pred dvema dnevoma je eden od najinih sostanovalcev v vinjenem stanju skuhal precej neekološko prigodo, ob kateri nisem vedela, ali bi se smejala ali bi raje jokala.

Bilo je v petek zvečer, ko je bila pri nama na obisku Tereza. Prišla je pozno popoldne in ni ostala dolgo, ker se ji je mudilo. Prinesla nama je darilo, lepo zavito v prozoren darilni papir. Bil je živo oranžen krožnik, na njem dve belo-rumeni skodelici za čaj, okrog njiju pa so bili po krožniku posuti v rdeč papir zaviti čokoladni bomboni z likerjem. Ti so še istega večera izginili, ker sva jih z Aljošo vse zmazala. Posledica tega je bila, da potem nisva mogla zaspati. Meni je sicer uspelo za krajši čas zadremati, a ko je Aljoša ugasnil računalnik (zaspala sem, ko je še pisal), sem se kar na lepem zbudila in nisem mogla zaspati nazaj. Razmišljala sem o svojih zapiskih, ki po količini že skoraj zavzemajo obseg povprečne knjige; pa o avtu, ki nama ga bodo moji starši predali, ko bo popravljen in registriran … Tudi Aljoša ni mogel zaspati (kar zanj ni nič neobičajnega) in skupaj sva ležala v postelji, se pogovarjala in režala kot dva pečena ter rahlo, čisto rahlo opita mačka. (Liker v čokoladnih bombonih ni tako nedolžen, kot se zdi.) 

Ura je bila že polnoči, ko sva zaslišala, da je Milutin, ki je bil nekje zunaj, prišel domov. Slišala sva, kako je v kuhinji jedel neko juho, potem se je spravil spat. Tudi midva sva po vsem hihitanju in hahljanju naposled presenetljivo kmalu zaspala.

Zjutraj sem se kot ponavadi zbudila okrog petih in vstala, da bi pisala. Še preden sem se vzdignila iz postelje, pa je mojo pozornost pritegnilo nekakšno šumenje. Sprva sem mislila, da mogoče dežuje – ampak kako, ko pa je bilo za tisti dan napovedano lepo, sončno vreme? Ne, to ni dež, sem potem ugotovila, to prihaja iz kuhinje. Mogoče si je Milutin sredi noči omislil kuhanje? Toda ne, zvenelo je kot voda, šumenje vode. Skozi režo pod vrati sem videla svetlobo, kar je pomenilo, da je luč v kuhinji prižgana. Vstala sem, se oblekla in stopila v kuhinjo. Voda je na polno drla iz pipe. Z vso močjo. Luč je očitno svetila dušam v vicah, na tleh sredi kuhinje pa je ležal en sam samcat Milutinov plastični natikač. Drugi je bil očitno v njegovi sobi, iz katere se je razlegalo glasno pijansko smrčanje. Hm, sem pomislila. Pošteno pijan je moral biti, da je pustil odprto pipo. Prižgana luč in natikač na tleh – dobro, to ni nekaj, česar se ne bi dalo prenesti, to mu še nekako odpustim, ampak odprta pipa in voda, ki teče v prazno? In to bog ve koliko ur?! Koliko vode je šlo v nič, madona … Uh, raje sploh ne razmišljam o tem.

Seveda sem vodo takoj zaprla in ugasnila luč. Nato sem šla v kopalnico, potem pa nazaj v sobo, pisat.     

 

Kot bi mignil, je prišel božič in za njim novo leto. Za božič sva šla na obisk k mojim sorodnikom, Silvestrovo pa sva preživela v najinem novem domu. V stanovanju sva bila sama, ker so vsi ostali praznovali zunaj ali kje drugje, zato sva se povsem sprostila. Najprej sva si privoščila posebno, praznično večerjo. Naredila sva obložene kruhke iz polnozrnatega kruha, pikantnega vegetarijanskega namaza, sira, kislih kumaric in oliv. S slastjo sva pojedla, nato sva odprla prvi šampanjec. Imela sva namreč dva; enega sva kupila sama, drugega pa nama je prinesel lastnik stanovanja, ki nama je prišel prijazno voščit srečno novo leto. Srknila sva torej najprej malo njegovega šampanjca. Zraven sva jedla temno čokolado s pomarančo in mandlji. Šampanjec mi je že po prvem kozarčku udaril v glavo. Moja alkoholna toleranca je bila od nekdaj prav smešno nizka. Saj ne, da bi se zaradi tega sekirala, nasprotno; skoraj nikoli nisem pila, razen ob redkih priložnostih, kot je novo leto.

Malo pred polnočjo, ko se je moja rahla pijanost že razkadila, sva šla ven, na glavni trg, kjer je igrala živa glasba. Ljudje so se družili, smejali in plesali. Znova sem se vprašala, zakaj ne morejo biti vedno tako veseli, sproščeni in brezskrbni. Saj novo leto konec koncev ni nič tako grozno pomembnega, da bi bilo treba zaradi njega delati takšen cirkus. Samo navaden datum je. A ljudje očitno potrebujejo posebne dneve, praznike, ki se ločijo od običajnih, sivih in pustih dni, ko so lahko neovirano zamorjeni in polni najrazličnejših banalnih skrbi.

Opolnoči je nebo okrasil veličasten ognjemet ob spremljavi prav tako veličastne glasbe Čajkovskega, ki se je razlegala iz zvočnikov. Nazdravila sva s šampanjcem, ki sva ga prinesla s sabo v steklenički za vodo. Po začetku novega leta se je nadaljevalo vsesplošno rajanje in z Aljošo sva še eno uro neutrudno plesala ob živi glasbi z odra. Po tistem požirku šampanjca, ki sem ga srknila opolnoči, sem bila spet vinjena, in to še malo bolj kot prej. Ob enih sva se odpravila nazaj domov in pred sabo sem videla samo še posteljo. Ura je bila približno dve, ko sva zaspala.

Ob petih zjutraj me je kar na lepem zbudila slabost. Pri tisti priči sem vstala in jo, komaj napol budna, odcvirnala v kopalnico. Sedla sem na straniščno školjko, kjer sem se borila z naraščajočo slabostjo. Spodaj je šlo iz mene precej in glede na svoje klavrno počutje sem sklepala, da bo šlo tudi zgoraj. Prežel me je dobro znani smrtni strah, strah, ki me od otroštva naprej ni več tako pogosto mučil, a se je kljub temu vrnil vsakič, ko se je pojavila slabost. Še dobro, da se mi je to dogajalo skrajno redko.

Sedela sem torej na školjki, globoko dihala, po vratu mi je mezel mrzel znoj, srce mi je razbijalo v tempu, primerljivim s hitrostjo zamahovanja kril pri kolibriju. Moj strah je bil mnogo hujši od želodčne slabosti in prav strah je bil tisti, ki jo je podpihoval. Ko je pogubna mešanica strahu in slabosti (ne pa tudi vsebina želodca, ki je bil, kot sem kmalu ugotovila, prazen) dosegla vrhunec in se začela vzdigovati iz moje trebušne votline, sem bliskovito vstala s školjke, se nagnila nad umivalnik, ki je bil k sreči povsem blizu, in na suho bruhnila. Bila sem prepričana, da bo iz mojega želodca v vsakem primeru nekaj prišlo. Pa je prišel le zrak. Bruhnila sem čisti strah.

Ko sem se ga tako znebila, sem se v hipu počutila bolje. Odleglo mi je, in to pošteno. Potem sem razmišljala. Kaj naj bi od včeraj sploh ostalo v mojem želodcu, kar bi lahko izbruhala? Večerja je bila že daleč, poleg tega sem pojedla malo, ker nisem bila lačna. Šampanjca sem spila vsega skupaj kvečjemu dva polna kozarca. To je premalo za takšno reakcijo, mar ne? Čokolade sem sicer pojedla kar precej in bila je temna, a to še ne more biti razlog za takšno slabost. Res je, da sem, ko sem se zbudila, občutila slabost, a ta se je potem potrojila, kaj potrojila, podeseterila, ko jo je začel podpihovati prirojeni strah pred bruhanjem.

Vedela sem, da ne prenesem alkohola in da me opijani že kozarček vina ali šampanjca. Torej morda sploh ni tako čudno, da me je zgolj po dveh kozarcih šampanjca obiskala slabost, moja sovražnica številka ena. Ponovno sem se odločila, da ne bom več poskusila alkohola, ker na moje telo in psiho učinkuje skrajno destruktivno. (No, sem morda edina?)

Ko sem prišla k sebi, sem zapustila kopalnico in se vrnila v posteljo, k Aljoši, ki je še trdno spal. Stisnila sem se k njemu in tudi sama takoj zaspala nazaj. Tistega dne sem sklenila vzeti »dopust« in vstati malo pozneje kot običajno, saj je bilo vendarle novo leto in sem šla spat zelo pozno. Prav nič me ni mikalo, da bi ob pol šestih, kolikor je bila takrat ura, ostala pokonci in se spravila k pisanju.

Zbudila sem se ob osmih, počutila sem se že veliko bolje. Obenem z mano se je zbudil tudi Aljoša. Kratek čas sva še ležala in se pogovarjala o prejšnjem večeru in noči. Povedala sem mu o svoji slabosti in netoleriranju alkohola.

»Vem, tudi sam sem opazil, da je absolutno najbolje, če sploh ne pijem,« je rekel. »Včeraj sem spil malo, a še to je bilo preveč. Ne, alkohol res ni zame. Tudi zato, ker sem ga v "prejšnjem" življenju konzumiral preveč, ga zdaj ne bi smel niti pokusiti.«

Počasi sva vstala, se oblekla in nekaj pojedla, nato pa sva jo mahnila peš k mojim staršem in bratu. Prejšnjega dne smo se dogovorili, da prideva na kosilo, potem pa gremo skupaj na obisk k sorodnikom.

Naslednjega dne, drugega januarja, pa naju je pričakala najlepša novica, kar bi si jih lahko v tistem obdobju želela.