13.

Bi lahko bilo še lepše?

 

Ko že misliš, da ne more biti še lepše, kot je, ti življenje prinese nov pladenj dobrot in ti zmagoslavno reče: »Na, tukaj imaš, ne misli, da ne more biti lepše, vedno znova ti bom dokazovalo, da je lahko še lepše in še veliko lepše in da se lepota sploh nikjer ne konča. Tisto, kar je neskončno, ne more imeti končne lepote.«

 

Živa

 

Znova sem prebiral iste knjige in včasih v pljuča miže vdihnil vonj katere izmed njih. Že sam vonj in to, da sem položil roko na njene strani, mi je vzbudilo občutek sreče.

 

Haruki Murakami, Norveški gozd

 

 

Ko sva se vselila v najino malo sobico (premajhno za dva), sva vedela, da tu ne bova ostala in da bova iskala naprej. Želela sva si manjše stanovanje, v katerem bi lahko bila sama. Zato sva redno pregledovala oglase na internetu in malo pred novim letom sem našla oglas za najem garsonjere v neposredni bližini. Cena je bila povsem ugodna, zato sem poklicala lastnika. Ker se ni javil, sem mu poslala sms, v katerem sem mu sporočila, da se zanimava za njegovo garsonjero in ga prosila, naj se javi, če je še prosta.

Drugega dne novega leta me je poklical nazaj. Povedal je, da je garsonjera prosta in da jo lahko prideva pogledat. Dogovorili smo se za naslednji dan popoldne.

Z Aljošo sva kar skakala od veselja. A to je bil šele začetek. Garsonjere nisva še niti videla, pa sva že vedela, da jo bova vzela.

»Slabše kot je tukaj, ne more biti,« je govoril Aljoša, »pa ne pravim, da je tukaj slabo, ampak nisva sama. Pa tudi premalo prostora imava v tej sobi. Prepričan sem, da je ta garsonjera tisto, kar iščeva.«

»Jaz tudi,« sem rekla. »To je točno tisto, kar sva si želela. Tukaj sva bila res lahko le začasno, prehodno. Dokler ne najdeva česa boljšega. Tukaj niti svojih knjig nimam kam dati, v škatli morajo biti, uboge moje. Pa jih je samo nekaj, vse ostale so še pri mojih doma.«

»Vem, da je to tisto, kar te najbolj moti,« je Aljoša poznavalsko zamahnil z roko. »Knjige oziroma to, da jih nimaš kam dati, da jih ne moreš zložiti iz škatle in razvrstiti po policah kakšne lepe omare. A tudi to boš kmalu lahko naredila, garantiram ti.«

Ni se motil. Naslednjega dne sva šla pogledat garsonjero, kot sva bila zmenjena z lastnikom. Stanovanje se je nahajalo zelo blizu stavbe, v kateri sva trenutno živela. Blok je bil na sosednji ulici. Lastnik naju je pričakal pred vhodom. Bil je v srednjih letih, svetlolas in manjše postave, s prijaznim obrazom.

»Pozdravljena, jaz sem Milko,« je dejal z nasmehom in se rokoval z obema. Predstavila sva se mu še sama, nato smo vstopili v blok in se povzpeli po stopnicah.

»Stanovanje je v tretjem nadstropju,« je začel razlagati gospod Milko, »in je zelo toplo, ker je ravno na sredini, "v sendviču", kot se reče. Je ravno prav veliko za dva, lepo ohranjeno in prenovljeno. Mislim, da vama bo všeč.«

Prispeli smo v tretje nadstropje. Z Aljošo sva si kazala zobe od radovednosti in pričakovanja. Lastnik je odklenil vrata in vstopili smo.

»Nekaj mojih stvari je še tukaj, a jih bom seveda pospravil,« je rekel Milko. »Drugače pa je bolj ali manj pripravljeno za nove stanovalce.«

Razgledovala sva se in že prvi hiter pogled nama je povedal vse. O, ja. Tukaj bova stanovala. 

»Super je,« je bil Aljošev prvi komentar.

Res je bilo. Ko smo vstopili skozi vhodna vrata, je bil tam najprej majcen hodnik, na katerem si se lahko preobuval in puščal čevlje. Tudi ogledalo je bilo na steni. S tega hodnika pa so prva vrata na desni strani vodila v majhno kopalnico z oranžnimi in belimi ploščicami, druga, ki so bila nasproti vhodnih, v kuhinjo, tretja, na levi strani, pa v dnevno sobo. Slednja je bila glavni, najlepši in največji prostor v stanovanju. V njej sta bila dva kavča, eden nasproti drugemu ob steni. Na sredi med njima je stala lesena ovalna mizica. Balkonska vrata so se odpirala na francoski balkon – kar pomeni, da balkona sploh ni bilo, bila je samo ograja. Poleg vrat je bilo še veliko okno. Tla so bila prekrita z laminati, ki so bili videti povsem novi. V kuhinji je bilo majhno okence, miza z dvema stoloma, hladilnik, štedilnik in pomivalno korito ter omarice. Prostora je bilo več kot dovolj in že samo od bežnega pogleda na vse skupaj se nama je kar samo smejalo. Spogledala sva se in najina obraza sta žarela.

»Kot vidita, je dnevna soba kar velika, kavča sta dva, a tisti tamle je boljši za spanje,« je pokazal na temno pisan kavč ob steni nasprotno od vrat. »Raztegne se ga in je kot prava postelja, res dobro se spi na njem, veliko bolje kot na onem drugem.«

»Televizor deluje, imata kabelsko,« je nadaljeval, »tole, kar je tukaj, v tej vitrini,« je pokazal desno od televizije, »pa lahko mirno uporabljata, samo ne razbijta kozarcev.« V vitrini je bilo nekaj različnih kozarcev, največ takih s pecljem.

»Če gremo še v kuhinjo,« je rekel in stopil v sosednji prostor, midva pa sva mu sledila, »štedilnik je skoraj nov, samo plin morata kupiti, ker ga zdaj ni. V omaricah je še precej prostora, da spravita vanje svojo posodo, kar je že v njih, pa tudi lahko uporabljata.« Odprl je nekaj omaric, kjer so bili krožniki, skledice, kozarci in jedilni pribor. 

»V kopalnici,« je stopil še tja, »pa je tudi vse, kar potrebujeta, manjši pralni stroj, kad s tušem, bojler naj bo vedno nastavljen na eco, tako bosta porabila manj energije. Tako, to je to, če imata še kakšno vprašanje, kar na dan z njim.«

»Mislim, meni se zdi tukaj čudovito,« je takoj navdušeno planil Aljoša. »Samo to me zanima, ali bi lahko počakali do dvajsetega. Sobo, v kateri sva zdaj, imava namreč plačano do dvajsetega, tako da bi do takrat ostala tam. Dvajsetega v mesecu dobiva socialno pomoč, takrat bi lahko prišla sem in vam tudi plačala.«

Gospod Milko je za trenutek pomislil, nato je prikimal. »Seveda, ni problema. Če sta stoodstotno prepričana, da bosta stanovanje vzela, potem ni nobene ovire. Počakamo do dvajsetega in takrat lahko prideta.«

»Zagotovo ga bova vzela,« sem se oglasila še jaz, »tako da kar računajte na naju. Dvajsetega sva definitivno tukaj.«

»Absolutno,« mi je pritegnil še Aljoša. »To je idealno stanovanje za naju. Če vam povem po pravici, gospod Milko, sem bil prav prijetno presenečen, ko sem ga zagledal. Predstavljal sem si, da bo manjše, pa tudi starejše, grše, bolj zanemarjeno, kaj pa vem, kaj vse sem si predstavljal, skratka, stanovanje je preseglo moja pričakovanja.«

Lastnik ga je gledal in se smehljal. »No, to me pa zelo veseli. Moram reči, da sem vedno lepo skrbel za stanovanje, vedno sem se trudil, da ostane v čim boljšem stanju. Resda sem ga uporabljal zelo malo, pa tudi najemnikov je bilo le nekaj. Verjetno je tudi zato stanovanje tako lepo ohranjeno. Od vaju pa je seveda odvisno, ali bo takšno tudi v bodoče.«

»Seveda,« sva se oba strinjala. »On je zelo priden, kar se tiče čiščenja in pospravljanja,« sem rekla in pomežiknila Aljoši. »Sicer pa sva oba zelo redoljubna in bova skrajno pazila na stanovanje in vse, kar je v njem.«

»Dobro,« je rekel Milko in se odkašljal. »Torej, videli smo vse, pogovorili smo se, tako da predlagam, da se slišimo spet dvajsetega, velja?«

»Vsekakor,« je pribil Aljoša. »Brez kančka dvoma,« sem dodala jaz. Še zadnjič sva se ozrla po stanovanju, pri čemer sva ga skoraj obsijala s svojima srečnima obrazoma. Nato smo stopili spet ven, na hodnik. Lastnik je zaklenil vrata in počasi smo se spustili po stopnicah. V pritličju nama je še enkrat stisnil roke.

»Me veseli, da vama je stanovanje všeč. Se slišimo dvajsetega, lahko pa že kakšen dan prej.«

»Ja, se slišimo,« sva odgovorila. Poslovili smo se in odšli vsak v svojo smer. Z Aljošo sva se napotila nazaj proti najinemu domu, ki to ne bo več dolgo, pri čemer sva počakala, da se je gospod Milko oddaljil vsaj toliko, da ni mogel več slišati najinega cviljenja in pridušenega vpitja.

»Joj, joj, joj, Živa!« je cvilil Aljoša. »To je to, kar sva hotela, to je točno to! O, hvala ti, vesolje!«

»Ja, ja, točno tako,« sem navdušeno prikimavala, »to je točno to in midva sva največja srečka na tem ljubem svetu. Mislim, ej … kako hitro se uresničuje vse, kar si želim! Zdaj, ko sva skupaj in si dva želiva isto, pa se uresničuje še hitreje, ker je energija, usmerjena v želje, podvojena!«

»Oh, moja Živa,« je vzkliknil Aljoša, se ustavil sredi ceste in me močno stisnil k sebi. »Kako sem jaz srečen s tabo! Še nikoli in nikdar nisem bil tako srečen! Hvala ti, ker si z mano!«

Ganjena sem ga objela. »Hvala tebi,« sem zašepetala.

Naslednji trije tedni so minevali v ozračju sladkega, nestrpnega pričakovanja. Hotela sem že kar takoj začeti s pakiranjem prtljage, a sem bila prisiljena to misel opustiti, ker pripravljene prtljage ne bi imela kam dati. Morala sem počakati. Prav to pa je bilo nekaj, kar je obema delalo rahle preglavice. Nisva mogla dočakati srečnega dne, ko bova lahko začela pakirati in bova povsem izpraznila tisto malo sobo v stanovanju, v katerem nisva bila sama. Čas se je kar na lepem upočasnil. Skoraj dva meseca, ki sva ju preživela tam, sta minila neverjetno hitro, zadnji trije tedni, ko sva čakala na tako zaželeno selitev v lastno stanovanje, pa so se vlekli prav po polževo. »Samo še malo, samo še malo,« sva govorila drug drugemu.

            In res, naposled so se tudi tisti trije neskončno razvlečeni tedni privlekli k svojemu koncu. Ko je prišel zadnji vikend, sva spakirala svoje stvari. Z lastnikom se nama je uspelo dogovoriti, da se lahko vseliva že devetnajstega. Za pomoč pri prevažanju in prenašanju stvari po stopnicah v tretje nadstropje sem prosila očeta in brata. Tako smo tiste sobote počasi in z muko preselili vse najine stvari. Vsaj trikrat sva morala z avtom prepeljati prtljago in vse ostalo. Ko sva naposled končno izpraznila sobo do zadnje smetke, sva jo zaklenila in ključe predala hišniku. Ključe novega stanovanja sva že imela, istega dne nama jih je predal lastnik Milko.

            V soboto zvečer sva torej prvič prespala v najinem novem domu. Dnevna soba je bila natrpana z najinimi stvarmi. Zahvalila sva se mojemu očetu in bratu, ki sta se vrnila domov. Čakalo naju je ogromno pospravljanja, a preden sva se česar koli lotila, sva si privoščila večerjo. Bila sva sestradana. Ves tisti napor in prenašanje težkih stvari po stopnicah sta terjala kar precej kalorij in energije. Z velikim tekom sva jedla črni kruh, sirni namaz, maslo in med. Kakšen užitek je jesti, kadar si utrujen od dela in zares lačen. Potem sva spila še vsak skodelico vroče čokolade iz ekološko pridelanega kakava, pripravljene z ovsenim mlekom. Tako okrepčana sva lahko mirne duše zavihala rokave in se lotila pospravljanja zmede, ki je vladala v dnevni sobi, delno pa tudi v kuhinji.

            Najprej sem zložila vso najino posodo in hrano v omarice v kuhinji. Aljoša je medtem zlagal svoja oblačila v omare v dnevni sobi. Ko sem končala v kuhinji, sem se mu pridružila in pospravila v omare še svoje stvari.

            Preden sva vsaj za silo pospravila stanovanje, je bila ura že več kot deset in komaj sem še stala na nogah.

            »Dovolj je,« sem se odločila, »saj sva pospravila že skoraj vse. Jutri še teh nekaj malenkosti, pa bo.«

            Raztegnila sva kavč, se zavila v spalne vreče – najina posteljnina se je še sušila – in skoraj pri priči zaspala.

Naslednje jutro sva nadaljevala s pospravljanjem, dokler ni bilo pospravljeno vse do zadnje pičice. Obiskali so naju moji starši in brat, Aljoša jim je skuhal kavo in na kavčih v dnevni sobi smo se pogovarjali o stanovanju, ga hvalili in skoraj popolnoma nič skritizirali. Ko so se poslovili, sva si skuhala prvo kosilo v novem domu, krompir v »zevnici«. Preostanek nedelje sva preživela mirno in v duhu privajanja na nov bivalni prostor.

Naslednji dnevi so minili podobno. Kmalu naju je obiskala tudi Tereza.

»Aha, vidim, da se vrata nič več ne zadevajo v posteljo,« se je pošalila, ko je vstopila v stanovanje. V najini prejšnji sobici je bilo namreč neizogibno, da so vrata ob vsakem vstopu v sobo butnila ob posteljo, ker je bilo prostora tako malo. Saj še gostov nisva mogla primerno sprejeti, nisva jih imela kam posaditi. Tukaj pa sva si poleg vsega drugega končno lahko privoščila tudi to. Tereza ni skrivala svojega odobravanja. Skuhala sva ji čaj, jo postregla s piškoti, nato smo v dnevni sobi igrali karte. 

Čas je mineval in na stanovanje sva se kmalu povsem privadila – kar ni bilo niti malo težko, ko pa nama je bilo tako všeč – in že čez teden ali dva se nama je zdelo, da sva v njem že od nekdaj. Prvič sva si zares sproščeno in z užitkom kuhala kosila, saj nama ni nihče gledal pod prste. Prvič sva lahko skakala po stanovanju v samih spodnjicah ali pa čisto naga, saj naju ni mogel nihče videti. Prvič sva se lahko povsem sproščeno ljubila, saj naju ni mogel nihče slišati. (Pustimo ob strani stanovalce v sosednjih stanovanjih.)   

Končno sem lahko vse svoje knjige razstavila in zložila na police. Kupila sem preprosto knjižno omaro, na katero sem uspela pospraviti skoraj vse svoje knjižno bogastvo. Omara je dobila mesto v kotu dnevne sobe med oknom in kavčem. Že samo pogled nanjo me je navdajal z radostjo. Vse moje in nekaj Aljoševih knjig (seveda jih je imel veliko manj kot jaz, ki sem jih dobesedno zbirala) so končno dobile svoje mesto pod soncem in nič več se jim ni bilo treba skrivati po plesnivih škatlah.

V lasti sem imela veliko knjig, ki jih sploh še nisem prebrala. Vseeno pa sem se odločila, da bom najprej ponovno prebrala tiste, ki sem jih nekoč že, a je od takrat minilo že veliko časa ali pa so bile tako dobre, da sem si jih želela prebrati vsaj še enkrat, če ne večkrat. Kako rada sem svoje knjige že samo prijemala v roke. Neštetokrat sem skrivaj poduhala liste katere od njih, kot da so nadišavljeni z aromo tistega, o čemer knjiga pripoveduje. Oboževala sem svoje knjige, njihove platnice, njihove liste, njihova poglavja, stavke, besede in črke. Včasih se mi je zazdelo, da se moj knjižni fetišizem spreminja že v fanatizem.

Pogosto sva si pogledala kakšen dober film na televiziji. Izbirala sva samo zares dobre filme, vredne ogleda in razmisleka. Če ni bilo na programu nič takšnega, kar bi si zaslužilo najino pozornost, sva raje kartala, brala, pisala ali se ljubila.

Opazila sem, da velika večina resnično dobrih filmov, ki sva jih kdaj videla, skoraj neizogibno govori o minljivosti. O smrti. O tem, da prej ali slej vsak od nas umre in zapusti to zemeljsko življenje in bližnje, ki jim je namenjeno na tej strani ostati dlje kot njemu. Ob tem dejstvu, izraženem v toliko filmih, sem se vedno zamislila in nehote postala otožna. Ne glede na vse se je težko sprijazniti z minljivostjo in smrtjo. Težko se je sprijazniti s tem, da bomo vsi, ki smo danes še polni življenja in naša telesa delujejo s polno paro, nekoč, prej ali slej, morali zapustiti ta telesa in ta svet in oditi neznano kam, na neki skrivnosten kraj, o katerem nihče ne more z gotovostjo reči, kakšen je, ker se ni še nihče vrnil od tam, da bi poročal. Že res, da obstajajo obsmrtne izkušnje in poročila o njih, ki so po mojem mnenju popolnoma verodostojna. A kljub temu: ti ljudje niso zares umrli. Vrnili so se. Je torej kraj, ki ga opisujejo, res točno tisti kraj, na katerega po smrti vsi odidemo?

Mučno je razmišljati o tem, da smo vsi na poti tja in da ne moremo nič pri tem, ker je to nekaj, kar poteka mimo naše volje. Nemočni smo v tem procesu, in prav to je morebiti najbolj strašljivo. Mučno je vedeti, da se vsi, prav vsi počasi približujemo točki odhoda in da so tisti, ki so starejši od nas, tej točki po vsej verjetnosti bližje. Ob tem pomisliš na svoje starše in se vprašaš: kdaj bo prišel tisti grozni trenutek, ko se bom moral posloviti od njih in se sprijazniti s tem, da jih na tem svetu ne bom več videl? Dejstvo, da ne veš, kdaj se bo to zgodilo, je morda še najtežje sprejeti. Isto vprašanje se ti poraja pri vseh, ki jih imaš rad, še toliko bolj, če so starejši od tebe.

Ob tem sem nehote pomislila na Aljošo, ki je bil na svetu toliko dlje kot jaz. Zelo velika verjetnost je, da bo tudi odšel s sveta veliko prej kot jaz, sem razmišljala. Kako bom to prenesla? Zakaj mora biti tako? Zakaj ga tako ljubim, da si ne predstavljam življenja brez njega in se lahko samo sprašujem, kako se bom spopadla z njegovim odhodom in z njegovo bolečo odsotnostjo? Kam bo odšel in ali bova tudi tam skupaj, tako kot tukaj?

Vsa ta vprašanja so mi rojila po glavi, kadar sem gledala kakšen ganljiv film, v katerem je na primer nekdo umiral zaradi neozdravljive bolezni in se poslavljal od svojih bližnjih. Vedno je bilo veliko objemanja, besed »rad te imam« in »pogrešal te bom«, veliko solz, grenko-sladkih spominov na skupno preteklost in mučnih spraševanj o tem, kako bo, ko ljubljenega človeka ne bo več.

Nekdo vedno odide prej kot drugi. Pri parih je to že od nekdaj največja dilema: kateri bo odšel prej, ti ali jaz? Kateri od naju se bo moral spopadati s praznino in bolečino, kateremu od naju bo težje, ker bo ostal sam? Verjetno ni para, ki se ne bi spraševal o tem, še posebno v starejših letih.

Negotovost je tista, ki je pri vsem skupaj najbolj mučna. To, da ne moreš vedeti, kdaj. To, da si povsem nemočen, ker si le del velikanskega naravnega procesa, ki ga nihče ne more ustaviti, ker je od nekdaj bil in vedno bo, ker se ciklično ponavlja in je trdno vtkan v vesoljni sistem. Pri tem ne moreš prav nič, lahko le pozabiš na vse skupaj in živiš v sedanjosti. To je edini način, da se, vsaj delno, izogneš bolečinam. Nobenega smisla nima zapraviti življenje s tem, da se nenehno sprašuješ, kdaj bo odšel nekdo, ki ga imaš rad in kdaj boš ostal sam. Mar ni to zgolj ena od oblik samopomilovanja in izražanja sebičnosti? V resnici te ne skrbi za drugega, ampak zase. Skrbi te, kako boš ti živel, ko drugega ne bo več.

Življenje gre mimo tebe in preživiš ga v brezplodnem spraševanju o nečem, česar ne moreš vedeti in ne boš vedel vse do trenutka, ko bo tisto prišlo. Najbolje je sploh ne razmišljati. Izprazniti glavo takšnih in podobnih misli in zgolj biti, biti v tem trenutku in ga uživati v polnosti. Resničen je samo ta trenutek, vse ostalo je iluzija. Preteklost je mrtva, prihodnost pa se še ni rodila.

Ob takšnih razmišljanjih sem se vedno spomnila citata iz romana Knjiga o bambusu, ki sem ga nekoč prebrala in sem si omenjeni citat izpisala, ker mi je bil blizu. V njem sem našla veliko resnice.

 

»Cao, vedi, da se s premišljevanjem nikoli ne pride do razumevanja. Spraševal si se, zakaj delaš toliko fizičnih opravil. Delno ti bom odgovoril. Premišljevanje razbija ravnovesje, z učenjem pa se prek telesa vzpostavlja usklajevanje vseh delov osebnosti v celoto.«[1]  

 

Na ta odlomek sem se spomnila vedno, kadar sem se zalotila, da preveč razmišljam. Spoznala sem, da je to, o čemer govori modrec, čista resnica. Preveč razmišljanja ni še nikomur koristilo. S tem, ko sem razmišljala o minljivosti in o tem, kdaj se bom morala posloviti od ljudi, ki jih imam rada, sem si povzročala samo prezgodnje sive lase. Mučila sem samo sebe. In zakaj? Ne bi raje živela življenja in uživala slehernega trenutka, ker pač ne morem vedeti, kdaj se bom morala posloviti od njega in od tistih, s katerimi preživljam lepe čase? Ne misli na to, sem se opominjala, življenje je prekratko in veliko preveč lepo, da bi se človek obremenjeval z njegovo končnostjo. Haruki Murakami je zapisal: »Smrt ni nasprotje življenju, temveč se skriva znotraj naših življenj.«[2] Če ne moreš sprejeti določenih stvari, enostavno ne misli nanje in zgolj živi naprej. Najpomembneje je vedeti, da obstajajo stvari, ki nikoli ne umrejo, stvari, ki se nikoli ne končajo. Ljubezen je ena od njih. Mar ni to najboljša tolažba?

V svoje zapiske sem zapisala:

 

Nikoli ne bom verjela ljudem, ki govorijo, da se vse enkrat konča. To pravijo tisti, ki slutijo lastno nesmrtnost in se je bojijo. V resnici obstajajo stvari, ki se nikoli ne končajo. Smrt je samo prehod. In skozi ta prehod z lahkoto preidejo vsa čustva, ki jih je človek v svojem življenju občutil z vso močjo in gojil z vsem svojim bitjem. Torej ne preidejo samo ljubezen, sreča, prijateljstvo. Ne, preidejo tudi jeza, sovraštvo, bolečina.

Zato je dobro še za časa življenja filtrirati svoja čustva, izničiti negativna in obdržati samo pozitivna, dobra, ljubeča čustva. Kdo si želi še na drugem svetu gojiti nekaj, kar mu je na zemlji grenilo življenje, kvarilo zdravje in odnose?  

 

Sprejela sem odločitev. Odločitev, za katero sem bila prepričana, da mi bo pomagala živeti in sprejeti tisto, kar moram sprejeti. Odločila sem se, da bom o vseh in o vsem mislila le še dobro. Če o nečem ali nekom ne morem misliti dobro, potem o tistem ne mislim. Življenje je prekratko, da bi se človek trapil z nesmiselnimi skrbmi, zamerami ali celo sovraštvom. Odločila sem se, da bom bližnjim večkrat in bolj jasno pokazala, da jih imam rada in prezrla njihove slabe strani, ker nikoli ne vem, kako dolgo bom še v njihovi družbi. Ko pa jih ne bo več, se jih bom spominjala le po njihovih dobrih lastnostih. Zakaj bi se torej obremenjevala z negativnimi platmi življenja, ko pa je po drugi strani polno lepot, ljubezni, sočutja in radosti?

Uživala sem sleherni dan z Aljošo, kot da je zadnji. Večkrat na dan sva si povedala, da se ljubiva. Skrbela sva za stanovanje, da je bilo kot iz škatlice. Če me je prijelo, da bi se spustila v prepir z njim, sem se opomnila na svojo odločitev in pri priči se mi je razlog, ki je skoraj izzval prerekanje, zazdel smešen. Namesto, da bi ga kritizirala, sem ga hvalila. Namesto, da bi ga odrivala od sebe, sem ga objemala in poljubljala. Vse mi je stokratno povrnil.

Spoznala sem, kar sem že dolgo vedela. Življenje je sreča, če se tako odločiš. Samo odločiti se je treba. Dokler ne sprejmeš te preproste odločitve, bo življenje dan za dnem boj, muka in trpljenje.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

---

[1] Vladislav Bajac, Knjiga o bambusu, str. 54

[2] Haruki Murakami, Norveški gozd, str. 272