Heureka!

Ma ej, koprive so res zakon! Boljše so od blitve in špinače. Samo od čemaža niso boljše ;).
Včeraj sva jih preizkusila še s testeninami, pašto, po domače. To je bila pašta s koprivami, divjim lukom in drobnjakom. Koprive sem skupaj z drobno narezanim divjim lukom in drobnjakom (ki ju je natančno narezal moj dragi kuharski pomočnik Petja) samo na hitro pokuhala v malo sojinega mleka, ki sem mu dodala kokosovo maščobo, zeliščno sol in poper ter malo drobtin, da ni bilo vse skupaj preredko. Nato sem s to omako prelila kuhane testenine in dobro premešala. Koprive so ostale v kosih, ker niso bile narezane, a nič hudega, bratsko sva si jih razdelila. In potem ... bilo je božansko. Šele včeraj sem zares okusila koprive, ker so se prejšnjega dne v rižoti preveč skuhale in so se skoraj čisto porazgubile, s tem pa tudi njihov okus. Včeraj je bilo veliko bolje, ker so se kuhale zelo malo časa. Moram reči, da so neverjetno okusne. V tej zaradi sojinega mleka in drobtin rahlo kremasti omaki pa so bile naravnost fantastične.
Še malo nama jih je ostalo, te bodo danes romale v ajdovo kašo, ki bo za kosilo. Zraven bosta seveda tudi divji luk in drobnjak, ki ju je še precej v kozarcu vode na okenski polici v kuhinji. Zdaj jima družbo dela še divja meta, ki sva jo nabrala včeraj. Bila sem skoraj vzhičena, ko sva jo čisto nenadejano našla tu v bližini. Meto je precej težko najti v naravi, ni ravno pogosta. In prav tu raste, tako blizu naju! Zvečer sem nama iz nje naredila čaj, bil je - itak - odličen.
Ni kaj, te divje rastline so res superca. So nekaj najbolj zdravilnega, kar je mogoče pojesti, poleg tega pa - in tudi to je nekaj vredno, sploh v teh časih - so popolnoma zastonj, za razliko od vse industrijsko pridelane hrane. Zanimivo, za škodljive in celo strupene zadeve je treba plačevati, medtem ko so najbolj zdrave stvari zastonj. Tisti rek - najboljše stvari so zastonj - ne bi mogel bolj trdno držati.

Divja hrana in veganstvo

Končno sem se začela malo bolj poglabljati v užitne divje rastline. To je bil že dolgo moj namen, a nekako jim vse do zdaj nisem posvetila večje pozornosti, razen seveda čemažu (in regratu). Čemaž je res ena najboljših, najbolj zdravilnih in najbolj uporabnih divjih rastlin, nikakor pa ni edini. Za njim so letos prve prišle na vrsto koprive.
Predvčerajšnjim sva šla z dragim malo raziskovat v bližnji gozd, če se tam najde kaj užitnega. Prejšnji teden sva bila na predavanju enega domačega poznavalca užitnih divjih rastlin, tako da sva spoznala nekaj užitnih rastlin, za katere prej nisva vedela. Že v nedeljo, ko sva bila skupaj z mojimi sorodniki na dveurnem pohodu v naravi, sem našla malo strašnico (ki ima vonj po lubenici in se jo lahko uporablja za osvežilne napitke), nabrala pa sva tudi precej divjega luka. Ko smo se vrnili s pohoda, sem pri teti doma nabrane rastline vtaknila v vazo z vodo, da ne bi čisto ovenele, preden bi se vrnila domov. Potem pa sem nanje pozabila, logično. Ostale so tam, v vazi, in nanje sem se spomnila šele, ko sva bila na poti domov.
Zato sva šla predvčerajšnjim še malo "na lov" za takimi ali podobnimi rastlinami. Male strašnice nisva našla, sva pa našla smrdljivko. Ne vem, zakaj ima ta regratu podobna rastlina takšno zavajajoče ime, ko pa prav lepo diši po krompirju. Nabrala sva torej nekaj smrdljivke, na poti nazaj pa sva naletela na koprive in sva nabrala še te. (Brez rokavic ali česarkoli! Pogumno, mar ne? Saj sploh ni panike, sploh ne peče tako zelo.)
Smrdljivka in koprive so počakale na hladnem do včeraj, ko sva si jih privoščila za kosilo. Skuhala sva rižoto s smrdljivko in koprivami. Vem, ime jedi ne zveni preveč slastno, a naj vas ime ne zavede. To je bila ena najboljših rižot, kar sva jih kdaj jedla. Naj povem, kako sva jo pripravila.

Uporabila sva:
- pol čebule (šlo bi tudi brez nje, saj je poudarek na divjih rastlinah),
- en strok česna (namesto njega bi bilo še bolje uporabiti malo čemaža, če je pri roki, ali pa divjega luka),
- riž (najbolje seveda polnovreden riž ali pa basmati),
- kokosovo maščobo,
- šopek smrdljivkinih listov, narezanih,
- vršičke in mlade liste kopriv,
- bio začimbe: kurkumo, curry, čili v prahu,
- zeliščno sol.

Vse skupaj sva vrgla v lonec in skuhala. (Nisem zagovornica kakršnega koli praženja, sploh praženja čebule, ker pri tem nastajajo strupene snovi. Čebulo vedno samo skuham v vodi, skupaj z ostalo hrano.) Kasneje sem ugotovila (ko sem še malo surfala po internetu in se izobraževala o koprivah), da je koprive (tako kot sicer vso divjo in nedivjo zelenjavo) dobro čim manj kuhati in da je povsem dovolj, če jih samo blanširamo. Torej sem jih včeraj preveč kuhala, ker so se kuhale toliko časa kot riž. S tem so verjetno izgubile večino zdravilnih snovi. Dobro, vem za drugič.
Kakorkoli že, skuhano prav ali narobe, bilo je odlično. Petja mi je spet čestital, in to večkrat. Najboljša rižota na svetu. Res je bila dobra. Veliko boljša kot običajna zelenjavna rižota. Imela je prav poseben, zeliščni okus, ki so ga prispevale koprive in smrdljivka. (In ne, niti malo ni smrdela.) Svoje pa seveda naredijo tudi bio začimbe, brez katerih sploh ne znam več kuhati. 
Skratka, odlična rižotka. Seveda sem takoj začela delati načrte za druge podobne jedi. Na enak način kot tole rižoto bi lahko naredila tudi ajdovo kašo, proseno kašo, testenine, ovseni rižek, polento in še kaj. Ali pa recimo samo rahlo podušene koprive kot priloga h kuhanemu krompirju. Možnosti je ogromno. Danes bodo verjetno prišle na vrsto testenine s koprivami in divjim lukom (včeraj nabrano).
In potem naj še kdo reče, da vegetarijanci nimamo kaj jesti, ha ha. Pravzaprav zadnje čase nekaj razmišljam, da bi poskusila tudi z veganstvom. In to v tem času, ko predvsem vegetarijansko in vegansko javnost pretresajo izjave Savine Atai. V zadnji številki revije Osvoboditev živali je omenjena v vsaj dveh člankih. Vegetarijanci in vegani se ob njenih izjavah zgražajo. In čisto prav imajo. Vegetarijanci in vegani naj bi se hitreje starali? Naj ne bi imeli dovolj spolnih hormonov in podobne zadeve? No comment. Mislim, da je vsak vegetarijanec in vegan sam zase dovolj dober dokaz, da te nestrokovne, subjektivne izjave nikakor ne držijo. No, gotovo veljajo za tiste neosveščene vegetarijance, ki se prehranjujejo v glavnem z ocvrtim sirom in pomfritom. Zgolj črtati meso z jedilnika ni dovolj, logično. Tisti, ki k temu pristopijo oboroženi s potrebnim znanjem in se prehranjujejo zgolj z živo, polnovredno hrano, pa so prav gotovo popoln zgled sijočega zdravja in vitalnosti. Samo pravilen pristop je potreben.
Konec koncev hrana ni vse in če bi se celo življenje ukvarjali samo s hrano, bi nam zmanjkalo časa za druge, pomembnejše in bolj bistvene reči, ne?

To in ono (sredi te majske zime)

No, evo. Pa smo spet tam. Spet bi lahko začela bentiti. (Tako kot zgornji sosed, ki ima občasno tako nevzdržne pijanske izpade, da sem napol zares že pomislila, da bi ga šla zadavit. Le da ima on druge razloge za bentenje kot jaz.) Namreč, zakaj? Jasno je, zakaj. Dovolj je, da se človek ozre skozi okno ali pa pomoli nos skozenj. Srečo bo imel, če mu ne bo vohalni organ zmrznil.
Osem stopinj, včeraj celo šest (sredi dneva!), pa smo 25. maja. Povrhu neusmiljeno ščije in ščije in ščije. Okej, vsem je jasno, da dež mora biti, ampak TOLIKO dežja?!?! In takšen MRAZ tik pred koncem maja? Ne vem, ne razumem, preprosto ne razumem.
Kaj hočem? Kot da mi preostane kaj drugega kot sprijaznjenje z realnostjo. Še dobro, da obstajajo vseh vrst tolažbe za tiste, ki nas vreme hitro spravi ob živce. Če je zunaj še kar ali, bolje, ponovno zima (in to ob koncu maja, jebela cesta!), potem bodi pač noter in uživaj ob branju dobre knjige (trenutno Ana Karenina), gledanju dobrih filmov (danes sva si ogledala Papirnati mesec z Ryanom O'Neilom in Tatum O'Neil v glavni vlogi; odličen film!), crkljanju s svojo ljubeznijo, peki piškotov ali palačink in poslušanju glasbe. Malo prej sem spekla tako dobre palačinke (spet), da je moj dragi skoraj ostal brez besed (spet). Ko je pojedel vseh deset njemu odrejenih, mi je celo čestital. Še dobro, ker ponavadi mi reče, da sem nesramna, ker tako dobro kuham. Priznam, sramu pa res nimam, ko kuham. To počnem s takim veseljem, da verjetno že samo to pripomore k dobrim rezultatom.
Aja, in ko sem že omenila tistega soseda ... Uf, saj bi bilo bolje, da ga sploh ne bi, ker se bojim, da bo iz mene izbruhnil hudournik ne ravno prijaznih besed, ki ga ne bom mogla ustaviti. O tem človeku (okej, recimo, da je človek) sem si do zdaj samo mislila določene stvari, govorila sem o njem bolj malo. Raje niti ne začenjam, ker ... Uh, skratka, to je živi pain in the ass, pa še kaj hujšega. Kadar ima tiste svoje dneve (ni mi še uspelo dognati, kdaj jih ima in v kakšnih intervalih se ponavljajo), se izdatno nalit na ves glas, ampak res NA VES GLAS dere, tuli, kriči in vpije v svojem stanovanju. Ni važno, če je zaprt v njem, ker ga tako ali tako sliši cel blok. Midva, ki sva tik pod njim, sva med tistimi nesrečneži, ki ga slišijo najbolj. Njegovo zverinsko dretje, preklinjanje in žalitve, namenjene ženi, ki se je zaradi dela preselila v Avstrijo (pametna ženska, le kdo bi na njenem mestu prenašal tako svetovno nadlogo?), so TAKO GLASNI, da moraš biti pošteno dobrih živcev, da ti ne poči film. Njegovo tuljenje zveni približno tako, kot da bi kakšen satanski prerok na ves glas, skozi megafon razglašal svoje bolne nauke in zapovedi. Tako zelo odmeva, da dobiš občutek, da ga ne sliši zgolj celoten blok, ampak tudi celo mesto. Bolno, to je edino, kar lahko rečem.
Če slučajno pridem v neposreden stik s takšnimi ljudmi, mi pritisk kar sam od sebe skokovito naraste in povsem samodejno me odnese stran, čim dlje stran. Tista avra alkoholika me dobesedno odbije, ne da bi jo videla in ne da bi se v tistem trenutku v polnosti zavedala, kaj se dogaja. Samo čutim, čutim grozljivo negativne energije, od katerih moram čim prej stran, in to čim dlje. Moja toleranca do alkoholikov je na ničti točki. Dobro, vem, da so tudi oni ljudje in da v alkoholu večinoma zgolj utapljajo svojo žalost, jezo, strahove in podobno. A kljub temu jih ne morem razumeti. Moj problem, pač.
Še dobro, da imam čepke za ušesa. Lahko si jih zatlačim, kadar ima tisti tam zgoraj svoje izpade. Ali pa navijem radio na ves glas. Konec koncev mi življenja res ne more pokvariti nekaj tako abotnega. Še kaj hujšega (na primer vreme, ha ha) mi ga ne more, torej se res ne bom obremenjevala z enim v dno duše nesrečnim sosedom, ki svoj gnev in nezadovoljstvo sprošča na nenormalno glasen in moteč način.
Ko se bo vreme izboljšalo (le kdaj bo to, hm?), pa bom naredila eno torto, iz samega veselja.

Nanos in čemaž

Glede na to, kako neizmerno sem uživala na prejšnjem pohodu, sem se odločila, da hočem od zdaj naprej tak ali vsaj podoben pohod vsak teden. In tako sva si danes privoščila drugega. Šla sva na Nanos, že zjutraj, ob sedmih, sva odrinila od doma. Na parkirišču sva se najprej pošteno nazajtrkovala, potem pa sva jo malo pred osmo uro mahnila gor. Že od spodaj je bilo videti, da ima Nanos "kapo", kot rečemo, kadar je vrh v oblakih. Mislila sem, da se bodo ti oblaki že razkadili, dokler midva ne uletiva tja gor. Pa sem se zmotila. Vso pot do vrha sva se potila in sopihala od vročine, malo pred vrhom pa naju je pozdravila orkanska burja, ki je v sodelovanju s pomanjkanjem sonca temperaturo zraka seveda znatno znižala in v hipu mi je postalo žal, da nimam s sabo vetrovke, spraševala pa sem se tudi, zakaj za vraga sem si morala obleči kratke hlače (no, do kolen oz. malce čez). Letos jih sploh še nisem oblekla, potem pa jih prvič oblečem za na Nanos, kjer je na vrhu kakšnih 10 stopinj, občutek pa je, da jih je še manj, ker piha tako neusmiljen veter.
No, nekako sva preživela pot do Vojkove koče, kjer sva kratek čas posedela, se vpisala v knjigo in nabrala nekaj čemaža - tudi to je bil eden od razlogov za najin pohod na Nanos (nikakor pa ne edini; čemaža je tudi drugod povsem dovolj). In, neverjetno: čemaž na vrhu Nanosa je orjaški!! Nikoli še nisem videla tako velikih, tako mesnatih listov. V gozdu v bližini Postojne, kjer sva ga nazadnje nabirala, so bili tisto pravi mali lističi v primerjavi s temi orjaki. Tam sva potrebovala debelo uro, da sva ga nabrala dve vreči (komaj napol polni, ne pa do vrha), tukaj pa sva v pičlih petih ali kvečjemu desetih minutah nabrala skoraj polno vrečo. Res je bil ogromen. Ugotavljam torej, da čemaž bolje uspeva pri nižjih temperaturah in na večji višini. Človek bi mislil, da bo na vrhu Nanosa manjši kot kje drugje, ker je tam pač toliko višje. Toda ne, ravno obratno je.
Skratka, na vrhu sva se zadržala res kratek čas, ker je bilo svinjsko mraz. (In jaz sem bila v kratkih hlačah!) Ko sva nabrala čemaž, sva se takoj odpravila dol. Čim nižje sva bila, tem topleje je postajalo in tem bolj je sijalo sonce. Spodaj je bilo že spet vroče. V avtu sva se skuhala. Res si nisem mislila, da bova deležna takšne temeperaturne razlike.
Domov sva prišla še dovolj zgodaj, da sva v miru skuhala kosilo in ga pojedla, da sem potem lahko ob pol dveh, kot vsak dan od ponedeljka do četrtka, odšla v dom upokojencev, kjer delam kot prostovoljka (sicer pa je to že znano). In kaj je bilo za kosilo? Čemaž, seveda. (Joj, kako ga obožujem!) Natančneje, ajdova kaša s čemažem. Skuhala sem ajdovo kašo, ji dodala kokosovo maščobo, zeliščno sol in malo popra, potem, ko je bila že kuhana, pa vanjo vmešala še svež nasekljan čemaž. (Kar velik šop čemaža, čim več ga mora biti! In seveda mora biti surov, ne sme se ga termično obdelovati, ker v tem primeru izgubi vse zdravilne snovi.) Mmm, kako dobro ... Sploh vse, VSE je s čemažem tako zelo dobro. Celo testenine iz bele moke, ki so drugače bolj ali manj navaden šit (izogibam se beli moki in vsemu belemu kolikor se le da), so s čemažem njamsi. Postanejo užitne. Da ne govorim o drugih stvareh: ajdovi in proseni kaši, rižu, ovsenem rižku, polenti, krompirju, raznih mineštrah ... čemaž paše prav povsod! Prav vsako jed neverjetno izboljša in obogati. Lahko bi celo rekla: "Če maš čemaž, maš vse." No, to bi bilo nekoliko pretirano, ampak saj se razume, kaj mislim.
Mislim pač, da je naravno vedno najboljše. Zelo se trudim, da bi se odpovedala vsej industrijsko predelani hrani oz. "hrani", predvsem sladkarijam. Zaenkrat mi to še ne uspeva ravno najbolje, kljub temu, da boleče jasno občutim negativne posledice teh zadev vsakič, ko se jih nažrem. (Ker, ja, pravzaprav je to glavni problem! Ne znam vzeti samo enega koščka in potem nehati, ne, če že začnem jesti nekaj sladkega, potem se moram tega nažreti. Logično, da so potem posledice še toliko hujše, kot če bi pojedla samo en košček. Če bi pojedla samo en košček, posledic sploh ne bi čutila.)
Čemaž ima sicer razstrupljevalni učinek na telo, ampak na to se ne smem preveč zanašati. Čemaž pač ne more reševati mojih prehranjevalnih zablod.  

The best pohod (do zdaj)

Včeraj smo si z mojim dragim in mojo najboljšo prijateljico privoščili kar dober podvig. Šli smo peš na Sveto Trojico, 1123 m visok hrib v bližini Javornikov. Iz Postojne peš. Kar pomeni približno tri ure in pol hoje v eno smer. Vsega skupaj dobrih sedem ur. Ooo, kako so bolele noge. Ampak to ni bilo nič v primerjavi s čudovitim počutjem in občutkom evforije, ki se je (vsaj mene) polaščal med hojo, in to tem bolj, čim dlje smo hodili. Kot droga. Zasvoji te. Ampak to občutiš šele po dolgotrajni hoji, vsaj nekaj ur mora trajati.
Na ta pohod nihče od nas treh ni šel še nikoli prej. Vsi smo že bili na Sveti Trojici, jaz že mnogokrat, a po tej poti se še nikoli nismo povzpeli nanjo. Ves čas smo hodili skozi bukove gozdove in bilo je čudovito. Mlado sveže zeleno listje bukev, tu in tam v družbi smrek, prepredeno s sončnimi žarki, je prelepo uokvirjalo makadamsko pot, po kateri smo hodili. Nobenih zvokov razen ptičjega petja. Kako se človeku odpočijejo oči in zaigra duša ob gledanju te nežne, svetlo zelene barve ... zeleno, ki te ljubim, zeleno. Pot je bila res dolga, a prehodili smo jo z veseljem in brez kančka napora. Tudi peli smo nekaj časa, zelo naglas. Zares strm vzpon nas je itak čakal samo na koncu, tik pod vrhom, zadnjih deset ali petnajst minut pohoda.
In kakšno veselje, ko smo bili končno na vrhu! Iz Postojne smo jo mahnili malo po sedmi uri zjutraj, na vrhu Svete Trojice pa smo bili ob 10.40. Tam smo skoraj celo uro ležali v travi kot krave, se krepčali, se sončili, pošiljali sms pozdrave in se vpisali v knjigo. Potem pa nazaj, še dobre tri ure hoje do doma. Ko smo se končno privlekli nazaj v Postojno (po naših izračunih smo prehodili vsega skupaj približno 25 kilometrov), smo si skuhali pozno kosilo, potem pa šli še na sladoled. Ko se je moja prijateljica poslovila in odšla domov, sem skočila pod tuš, potem pa naravnost v posteljo in samo še ležala. Posledice dolgega pohoda so se malo čutile tudi še danes. A kaj bi vse to v primerjavi z ogromno koristjo za zdravje in sijoče počutje, ki nam ga je to sedemurno pohajkovanje po neokrnjeni naravi prineslo.
Kar se mene tiče, sem več kot stoodstotno prepričana, da bomo nekaj podobnega prav kmalu spet ponovili. Pravzaprav bi sama z veseljem šla na tak pohod vsaj enkrat na teden. Enkrat Sveta Trojica, drugič Nanos, tretjič Slivnica, potem spet Sveta Trojica ... in tako naprej. Milijonkrat bolje to kot sedenje doma, smiljenje samemu sebi in tarnanje nad bedno situacijo! Edino pravo zdravilo je dolg pohod v naravi. Prek tega človek spozna, da so njegovi problemi nepomembni in da že ima vse, kar zares potrebuje. In konec koncev spozna, da je tudi v njegovem življenju tako, kot je v naravi: vse je lepo in prav točno tako, kot je. Vse je na svojem mestu in vse samo JE. Ničesar ni, kar bi bilo treba storiti. Vse, kar moramo storiti, je to, da se veselimo življenja, da ljubimo naravo in se čim bolj povežemo z njo, da smo hvaležni za vse, kar imamo, ker imamo vedno točno tisto, kar v tistem trenutku potrebujemo. Narava skrbi za svoja drevesa, za živali v gozdu, za ptice na nebu, zakaj torej ne bi tudi za nas? Samo dovoliti ji je treba.

Nisem je prebrala do konca

Ne, nisem, ker mi je malo pred koncem presedla do konca. Nisem mogla več, čutila sem, da od tega branja nimam niti najmanjše koristi.
Ja, saj bom povedala, za katero knjigo gre, prav zdaj. Sto dvajset dni Sodome ali šola libertinstva, avtor: markiz de Sade. Zdaj je verjetno marsikomu že vsaj približno jasno, še preden povem, za kaj gre.
Na zavihku platnice piše, da je to eno najbolj kontroverznih besedil, kar jih je bilo kdaj napisanih, zanimiva pa je tudi usoda rokopisa. Sade ga je napisal, ko je bil zaprt v Bastilji, na 12 metrov dolg papirnat trak. Dela ni nikoli dokončal, izpisan je samo prvi del (a že ta obsega 315 strani), ostali trije so ostali v obliki osnutka. Uspelo mi je prebrati celoten prvi del, ne da bi bruhala, ko sem začela brati osnutek drugega dela, pa sem imela vsega skupaj vrh glave in sem knjigo vrgla v kot. Hvala lepa, ne morem več. Če prvi del opisuje seksualne perverzije, izpade in sprevrženosti štirih glavnih junakov, nesramno bogatih predstavnikov oblasti (vojvoda, škof, predsednik in finančnik), ki se v dobro zaprtem gradu seksualno izživljajo z dvainštiridesetimi "osebki" (od tega jih je šestnajst otrok in štiri njihove lastne hčerke, s katerimi so navzkrižno poročeni), ki so v veliki večini tam prisilno, potem drugi, tretji in četrti del (ki mi jih, kot rečeno, ni uspelo prebrati, sem jih pa preletela in tako prav dobro videla, kaj je njihov glavni predmet) opisujejo še hujše sprevrženosti, ki so vse obvezno povezane s hudim fizičnim mučenjem, ki se vselej konča s smrtjo žrtve.
Lahko bi šla malo bolj v podrobnosti, a ne maram obujati spomina na to najbolj morasto vseh knjig, poleg tega bi ob podrobnejši predstavitvi nujno morala uporabiti vsaj nekatere od tistih besed, ki jih konstantno uporablja Sade, tega pa nočem, ker ni v mojem stilu in navadi, še manj pa na mojem nivoju.
V bistvu ne vem, česa koristnega se lahko človek nauči iz te knjige. Morda tega, da človeška sprevrženost in zlo nimata meja. In česa vsega se lahko človek z vsega polno ritjo spomni. Ampak saj to že vemo, ne?
Skratka ... ne bi mogla ravno reči, da knjigo priporočam v branje, tudi na svoj seznam Naj knjig je ne bom dodala, ker tja prav gotovo ne sodi, lahko pa priporočim knjigo tistim, ki bi radi podrobneje spoznali dno človeške duše in najhujšo, najneznosnejšo, najsilnejšo pokvarjenost, ki rodi vse grozote, ki si jih je mogoče in ki si jih ni mogoče zamisliti. Če vas zanima, kaj vse se da početi v imenu skrajnega ateizma, potem lahko berete to knjigo. Drugače pa vam bo veliiiiiko bolj koristilo, če preberete kaj drugega.