Včeraj smo si z mojim dragim in mojo najboljšo prijateljico privoščili kar dober podvig. Šli smo peš na Sveto Trojico, 1123 m visok hrib v bližini Javornikov. Iz Postojne peš. Kar pomeni približno tri ure in pol hoje v eno smer. Vsega skupaj dobrih sedem ur. Ooo, kako so bolele noge. Ampak to ni bilo nič v primerjavi s čudovitim počutjem in občutkom evforije, ki se je (vsaj mene) polaščal med hojo, in to tem bolj, čim dlje smo hodili. Kot droga. Zasvoji te. Ampak to občutiš šele po dolgotrajni hoji, vsaj nekaj ur mora trajati.
Na ta pohod nihče od nas treh ni šel še nikoli prej. Vsi smo že bili na Sveti Trojici, jaz že mnogokrat, a po tej poti se še nikoli nismo povzpeli nanjo. Ves čas smo hodili skozi bukove gozdove in bilo je čudovito. Mlado sveže zeleno listje bukev, tu in tam v družbi smrek, prepredeno s sončnimi žarki, je prelepo uokvirjalo makadamsko pot, po kateri smo hodili. Nobenih zvokov razen ptičjega petja. Kako se človeku odpočijejo oči in zaigra duša ob gledanju te nežne, svetlo zelene barve ... zeleno, ki te ljubim, zeleno. Pot je bila res dolga, a prehodili smo jo z veseljem in brez kančka napora. Tudi peli smo nekaj časa, zelo naglas. Zares strm vzpon nas je itak čakal samo na koncu, tik pod vrhom, zadnjih deset ali petnajst minut pohoda.
In kakšno veselje, ko smo bili končno na vrhu! Iz Postojne smo jo mahnili malo po sedmi uri zjutraj, na vrhu Svete Trojice pa smo bili ob 10.40. Tam smo skoraj celo uro ležali v travi kot krave, se krepčali, se sončili, pošiljali sms pozdrave in se vpisali v knjigo. Potem pa nazaj, še dobre tri ure hoje do doma. Ko smo se končno privlekli nazaj v Postojno (po naših izračunih smo prehodili vsega skupaj približno 25 kilometrov), smo si skuhali pozno kosilo, potem pa šli še na sladoled. Ko se je moja prijateljica poslovila in odšla domov, sem skočila pod tuš, potem pa naravnost v posteljo in samo še ležala. Posledice dolgega pohoda so se malo čutile tudi še danes. A kaj bi vse to v primerjavi z ogromno koristjo za zdravje in sijoče počutje, ki nam ga je to sedemurno pohajkovanje po neokrnjeni naravi prineslo.
Kar se mene tiče, sem več kot stoodstotno prepričana, da bomo nekaj podobnega prav kmalu spet ponovili. Pravzaprav bi sama z veseljem šla na tak pohod vsaj enkrat na teden. Enkrat Sveta Trojica, drugič Nanos, tretjič Slivnica, potem spet Sveta Trojica ... in tako naprej. Milijonkrat bolje to kot sedenje doma, smiljenje samemu sebi in tarnanje nad bedno situacijo! Edino pravo zdravilo je dolg pohod v naravi. Prek tega človek spozna, da so njegovi problemi nepomembni in da že ima vse, kar zares potrebuje. In konec koncev spozna, da je tudi v njegovem življenju tako, kot je v naravi: vse je lepo in prav točno tako, kot je. Vse je na svojem mestu in vse samo JE. Ničesar ni, kar bi bilo treba storiti. Vse, kar moramo storiti, je to, da se veselimo življenja, da ljubimo naravo in se čim bolj povežemo z njo, da smo hvaležni za vse, kar imamo, ker imamo vedno točno tisto, kar v tistem trenutku potrebujemo. Narava skrbi za svoja drevesa, za živali v gozdu, za ptice na nebu, zakaj torej ne bi tudi za nas? Samo dovoliti ji je treba.
Ni komentarjev:
Objavite komentar