Glede na to, kako neizmerno sem uživala na prejšnjem pohodu, sem se odločila, da hočem od zdaj naprej tak ali vsaj podoben pohod vsak teden. In tako sva si danes privoščila drugega. Šla sva na Nanos, že zjutraj, ob sedmih, sva odrinila od doma. Na parkirišču sva se najprej pošteno nazajtrkovala, potem pa sva jo malo pred osmo uro mahnila gor. Že od spodaj je bilo videti, da ima Nanos "kapo", kot rečemo, kadar je vrh v oblakih. Mislila sem, da se bodo ti oblaki že razkadili, dokler midva ne uletiva tja gor. Pa sem se zmotila. Vso pot do vrha sva se potila in sopihala od vročine, malo pred vrhom pa naju je pozdravila orkanska burja, ki je v sodelovanju s pomanjkanjem sonca temperaturo zraka seveda znatno znižala in v hipu mi je postalo žal, da nimam s sabo vetrovke, spraševala pa sem se tudi, zakaj za vraga sem si morala obleči kratke hlače (no, do kolen oz. malce čez). Letos jih sploh še nisem oblekla, potem pa jih prvič oblečem za na Nanos, kjer je na vrhu kakšnih 10 stopinj, občutek pa je, da jih je še manj, ker piha tako neusmiljen veter.
No, nekako sva preživela pot do Vojkove koče, kjer sva kratek čas posedela, se vpisala v knjigo in nabrala nekaj čemaža - tudi to je bil eden od razlogov za najin pohod na Nanos (nikakor pa ne edini; čemaža je tudi drugod povsem dovolj). In, neverjetno: čemaž na vrhu Nanosa je orjaški!! Nikoli še nisem videla tako velikih, tako mesnatih listov. V gozdu v bližini Postojne, kjer sva ga nazadnje nabirala, so bili tisto pravi mali lističi v primerjavi s temi orjaki. Tam sva potrebovala debelo uro, da sva ga nabrala dve vreči (komaj napol polni, ne pa do vrha), tukaj pa sva v pičlih petih ali kvečjemu desetih minutah nabrala skoraj polno vrečo. Res je bil ogromen. Ugotavljam torej, da čemaž bolje uspeva pri nižjih temperaturah in na večji višini. Človek bi mislil, da bo na vrhu Nanosa manjši kot kje drugje, ker je tam pač toliko višje. Toda ne, ravno obratno je.
Skratka, na vrhu sva se zadržala res kratek čas, ker je bilo svinjsko mraz. (In jaz sem bila v kratkih hlačah!) Ko sva nabrala čemaž, sva se takoj odpravila dol. Čim nižje sva bila, tem topleje je postajalo in tem bolj je sijalo sonce. Spodaj je bilo že spet vroče. V avtu sva se skuhala. Res si nisem mislila, da bova deležna takšne temeperaturne razlike.
Domov sva prišla še dovolj zgodaj, da sva v miru skuhala kosilo in ga pojedla, da sem potem lahko ob pol dveh, kot vsak dan od ponedeljka do četrtka, odšla v dom upokojencev, kjer delam kot prostovoljka (sicer pa je to že znano). In kaj je bilo za kosilo? Čemaž, seveda. (Joj, kako ga obožujem!) Natančneje, ajdova kaša s čemažem. Skuhala sem ajdovo kašo, ji dodala kokosovo maščobo, zeliščno sol in malo popra, potem, ko je bila že kuhana, pa vanjo vmešala še svež nasekljan čemaž. (Kar velik šop čemaža, čim več ga mora biti! In seveda mora biti surov, ne sme se ga termično obdelovati, ker v tem primeru izgubi vse zdravilne snovi.) Mmm, kako dobro ... Sploh vse, VSE je s čemažem tako zelo dobro. Celo testenine iz bele moke, ki so drugače bolj ali manj navaden šit (izogibam se beli moki in vsemu belemu kolikor se le da), so s čemažem njamsi. Postanejo užitne. Da ne govorim o drugih stvareh: ajdovi in proseni kaši, rižu, ovsenem rižku, polenti, krompirju, raznih mineštrah ... čemaž paše prav povsod! Prav vsako jed neverjetno izboljša in obogati. Lahko bi celo rekla: "Če maš čemaž, maš vse." No, to bi bilo nekoliko pretirano, ampak saj se razume, kaj mislim.
Mislim pač, da je naravno vedno najboljše. Zelo se trudim, da bi se odpovedala vsej industrijsko predelani hrani oz. "hrani", predvsem sladkarijam. Zaenkrat mi to še ne uspeva ravno najbolje, kljub temu, da boleče jasno občutim negativne posledice teh zadev vsakič, ko se jih nažrem. (Ker, ja, pravzaprav je to glavni problem! Ne znam vzeti samo enega koščka in potem nehati, ne, če že začnem jesti nekaj sladkega, potem se moram tega nažreti. Logično, da so potem posledice še toliko hujše, kot če bi pojedla samo en košček. Če bi pojedla samo en košček, posledic sploh ne bi čutila.)
Čemaž ima sicer razstrupljevalni učinek na telo, ampak na to se ne smem preveč zanašati. Čemaž pač ne more reševati mojih prehranjevalnih zablod.
Ni komentarjev:
Objavite komentar