Končno sem se začela malo bolj poglabljati v užitne divje rastline. To je bil že dolgo moj namen, a nekako jim vse do zdaj nisem posvetila večje pozornosti, razen seveda čemažu (in regratu). Čemaž je res ena najboljših, najbolj zdravilnih in najbolj uporabnih divjih rastlin, nikakor pa ni edini. Za njim so letos prve prišle na vrsto koprive.
Predvčerajšnjim sva šla z dragim malo raziskovat v bližnji gozd, če se tam najde kaj užitnega. Prejšnji teden sva bila na predavanju enega domačega poznavalca užitnih divjih rastlin, tako da sva spoznala nekaj užitnih rastlin, za katere prej nisva vedela. Že v nedeljo, ko sva bila skupaj z mojimi sorodniki na dveurnem pohodu v naravi, sem našla malo strašnico (ki ima vonj po lubenici in se jo lahko uporablja za osvežilne napitke), nabrala pa sva tudi precej divjega luka. Ko smo se vrnili s pohoda, sem pri teti doma nabrane rastline vtaknila v vazo z vodo, da ne bi čisto ovenele, preden bi se vrnila domov. Potem pa sem nanje pozabila, logično. Ostale so tam, v vazi, in nanje sem se spomnila šele, ko sva bila na poti domov.
Zato sva šla predvčerajšnjim še malo "na lov" za takimi ali podobnimi rastlinami. Male strašnice nisva našla, sva pa našla smrdljivko. Ne vem, zakaj ima ta regratu podobna rastlina takšno zavajajoče ime, ko pa prav lepo diši po krompirju. Nabrala sva torej nekaj smrdljivke, na poti nazaj pa sva naletela na koprive in sva nabrala še te. (Brez rokavic ali česarkoli! Pogumno, mar ne? Saj sploh ni panike, sploh ne peče tako zelo.)
Smrdljivka in koprive so počakale na hladnem do včeraj, ko sva si jih privoščila za kosilo. Skuhala sva rižoto s smrdljivko in koprivami. Vem, ime jedi ne zveni preveč slastno, a naj vas ime ne zavede. To je bila ena najboljših rižot, kar sva jih kdaj jedla. Naj povem, kako sva jo pripravila.
Uporabila sva:
- pol čebule (šlo bi tudi brez nje, saj je poudarek na divjih rastlinah),
- en strok česna (namesto njega bi bilo še bolje uporabiti malo čemaža, če je pri roki, ali pa divjega luka),
- riž (najbolje seveda polnovreden riž ali pa basmati),
- kokosovo maščobo,
- šopek smrdljivkinih listov, narezanih,
- vršičke in mlade liste kopriv,
- bio začimbe: kurkumo, curry, čili v prahu,
- zeliščno sol.
Vse skupaj sva vrgla v lonec in skuhala. (Nisem zagovornica kakršnega koli praženja, sploh praženja čebule, ker pri tem nastajajo strupene snovi. Čebulo vedno samo skuham v vodi, skupaj z ostalo hrano.) Kasneje sem ugotovila (ko sem še malo surfala po internetu in se izobraževala o koprivah), da je koprive (tako kot sicer vso divjo in nedivjo zelenjavo) dobro čim manj kuhati in da je povsem dovolj, če jih samo blanširamo. Torej sem jih včeraj preveč kuhala, ker so se kuhale toliko časa kot riž. S tem so verjetno izgubile večino zdravilnih snovi. Dobro, vem za drugič.
Kakorkoli že, skuhano prav ali narobe, bilo je odlično. Petja mi je spet čestital, in to večkrat. Najboljša rižota na svetu. Res je bila dobra. Veliko boljša kot običajna zelenjavna rižota. Imela je prav poseben, zeliščni okus, ki so ga prispevale koprive in smrdljivka. (In ne, niti malo ni smrdela.) Svoje pa seveda naredijo tudi bio začimbe, brez katerih sploh ne znam več kuhati.
Skratka, odlična rižotka. Seveda sem takoj začela delati načrte za druge podobne jedi. Na enak način kot tole rižoto bi lahko naredila tudi ajdovo kašo, proseno kašo, testenine, ovseni rižek, polento in še kaj. Ali pa recimo samo rahlo podušene koprive kot priloga h kuhanemu krompirju. Možnosti je ogromno. Danes bodo verjetno prišle na vrsto testenine s koprivami in divjim lukom (včeraj nabrano).
In potem naj še kdo reče, da vegetarijanci nimamo kaj jesti, ha ha. Pravzaprav zadnje čase nekaj razmišljam, da bi poskusila tudi z veganstvom. In to v tem času, ko predvsem vegetarijansko in vegansko javnost pretresajo izjave Savine Atai. V zadnji številki revije Osvoboditev živali je omenjena v vsaj dveh člankih. Vegetarijanci in vegani se ob njenih izjavah zgražajo. In čisto prav imajo. Vegetarijanci in vegani naj bi se hitreje starali? Naj ne bi imeli dovolj spolnih hormonov in podobne zadeve? No comment. Mislim, da je vsak vegetarijanec in vegan sam zase dovolj dober dokaz, da te nestrokovne, subjektivne izjave nikakor ne držijo. No, gotovo veljajo za tiste neosveščene vegetarijance, ki se prehranjujejo v glavnem z ocvrtim sirom in pomfritom. Zgolj črtati meso z jedilnika ni dovolj, logično. Tisti, ki k temu pristopijo oboroženi s potrebnim znanjem in se prehranjujejo zgolj z živo, polnovredno hrano, pa so prav gotovo popoln zgled sijočega zdravja in vitalnosti. Samo pravilen pristop je potreben.
Konec koncev hrana ni vse in če bi se celo življenje ukvarjali samo s hrano, bi nam zmanjkalo časa za druge, pomembnejše in bolj bistvene reči, ne?
Ni komentarjev:
Objavite komentar