No, evo. Pa smo spet tam. Spet bi lahko začela bentiti. (Tako kot zgornji sosed, ki ima občasno tako nevzdržne pijanske izpade, da sem napol zares že pomislila, da bi ga šla zadavit. Le da ima on druge razloge za bentenje kot jaz.) Namreč, zakaj? Jasno je, zakaj. Dovolj je, da se človek ozre skozi okno ali pa pomoli nos skozenj. Srečo bo imel, če mu ne bo vohalni organ zmrznil.
Osem stopinj, včeraj celo šest (sredi dneva!), pa smo 25. maja. Povrhu neusmiljeno ščije in ščije in ščije. Okej, vsem je jasno, da dež mora biti, ampak TOLIKO dežja?!?! In takšen MRAZ tik pred koncem maja? Ne vem, ne razumem, preprosto ne razumem.
Kaj hočem? Kot da mi preostane kaj drugega kot sprijaznjenje z realnostjo. Še dobro, da obstajajo vseh vrst tolažbe za tiste, ki nas vreme hitro spravi ob živce. Če je zunaj še kar ali, bolje, ponovno zima (in to ob koncu maja, jebela cesta!), potem bodi pač noter in uživaj ob branju dobre knjige (trenutno Ana Karenina), gledanju dobrih filmov (danes sva si ogledala Papirnati mesec z Ryanom O'Neilom in Tatum O'Neil v glavni vlogi; odličen film!), crkljanju s svojo ljubeznijo, peki piškotov ali palačink in poslušanju glasbe. Malo prej sem spekla tako dobre palačinke (spet), da je moj dragi skoraj ostal brez besed (spet). Ko je pojedel vseh deset njemu odrejenih, mi je celo čestital. Še dobro, ker ponavadi mi reče, da sem nesramna, ker tako dobro kuham. Priznam, sramu pa res nimam, ko kuham. To počnem s takim veseljem, da verjetno že samo to pripomore k dobrim rezultatom.
Aja, in ko sem že omenila tistega soseda ... Uf, saj bi bilo bolje, da ga sploh ne bi, ker se bojim, da bo iz mene izbruhnil hudournik ne ravno prijaznih besed, ki ga ne bom mogla ustaviti. O tem človeku (okej, recimo, da je človek) sem si do zdaj samo mislila določene stvari, govorila sem o njem bolj malo. Raje niti ne začenjam, ker ... Uh, skratka, to je živi pain in the ass, pa še kaj hujšega. Kadar ima tiste svoje dneve (ni mi še uspelo dognati, kdaj jih ima in v kakšnih intervalih se ponavljajo), se izdatno nalit na ves glas, ampak res NA VES GLAS dere, tuli, kriči in vpije v svojem stanovanju. Ni važno, če je zaprt v njem, ker ga tako ali tako sliši cel blok. Midva, ki sva tik pod njim, sva med tistimi nesrečneži, ki ga slišijo najbolj. Njegovo zverinsko dretje, preklinjanje in žalitve, namenjene ženi, ki se je zaradi dela preselila v Avstrijo (pametna ženska, le kdo bi na njenem mestu prenašal tako svetovno nadlogo?), so TAKO GLASNI, da moraš biti pošteno dobrih živcev, da ti ne poči film. Njegovo tuljenje zveni približno tako, kot da bi kakšen satanski prerok na ves glas, skozi megafon razglašal svoje bolne nauke in zapovedi. Tako zelo odmeva, da dobiš občutek, da ga ne sliši zgolj celoten blok, ampak tudi celo mesto. Bolno, to je edino, kar lahko rečem.
Če slučajno pridem v neposreden stik s takšnimi ljudmi, mi pritisk kar sam od sebe skokovito naraste in povsem samodejno me odnese stran, čim dlje stran. Tista avra alkoholika me dobesedno odbije, ne da bi jo videla in ne da bi se v tistem trenutku v polnosti zavedala, kaj se dogaja. Samo čutim, čutim grozljivo negativne energije, od katerih moram čim prej stran, in to čim dlje. Moja toleranca do alkoholikov je na ničti točki. Dobro, vem, da so tudi oni ljudje in da v alkoholu večinoma zgolj utapljajo svojo žalost, jezo, strahove in podobno. A kljub temu jih ne morem razumeti. Moj problem, pač.
Še dobro, da imam čepke za ušesa. Lahko si jih zatlačim, kadar ima tisti tam zgoraj svoje izpade. Ali pa navijem radio na ves glas. Konec koncev mi življenja res ne more pokvariti nekaj tako abotnega. Še kaj hujšega (na primer vreme, ha ha) mi ga ne more, torej se res ne bom obremenjevala z enim v dno duše nesrečnim sosedom, ki svoj gnev in nezadovoljstvo sprošča na nenormalno glasen in moteč način.
Ko se bo vreme izboljšalo (le kdaj bo to, hm?), pa bom naredila eno torto, iz samega veselja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar