Knjiga, ki je (pač, dejansko, zares) ogabna

Trenutno imam v branju eno najbolj ogabnih knjig, kar sem jih kdaj prebrala. No, v resnici ne "eno najbolj ogabnih", ampak kar najbolj odvratno od vseh. Pa ne mislim s tem, da je slaba ali slabo napisana, sploh ne. Samo tema je odurna. To, kar opisuje in kar se je še pred pičlima dvema stoletjema ali malo več (čisto možno, da tudi manj) dejansko dogajalo, človeka lahko pripravi k bruhanju. Še dobro, da imam očitno jeklen želodec. Čeprav me je že parkrat skoraj zgrabila rahla slabost.
Ko bom knjigo prebrala (kar bo kmalu, ker se počasi bližam koncu - hvala bogu), bom o njej napisala še kaj več. Takrat bom tudi izdala, za katero knjigo gre, zaenkrat le toliko. (Če bi zdaj omenila le avtorja, bi bilo takoj vse jasno, to pa ni moj namen.)
BLJAK!!!

Jezikovna razdvojenost

Zadnje čase opažam pri sebi nekaj zanimivega. Nekakšno jezikovno razdvojenost ali, morda bolje, razdeljenost.
Vse skupaj se je verjetno začelo takrat, ko sem začela hoditi s Primorcem, ki seveda govori veliko lepšo in pravilnejšo slovenščino kot jaz. Nasploh je primorsko narečje, po mojem mnenju, najlepše med vsemi slovenskimi narečji. Slovenščina je v tem narečju najmanj popačena. Postojnsko-pivško narečje prav gotovo ne spada v ta rang. Prav zanimivo je, kako znamo pri nas popačiti kakšne besede. In potem se je treba, ko se pogovarjamo s kom, ki prihaja od drugod, prav truditi, da govorimo bolj pravilno slovensko, ker drugače se lahko zgodi, da nas sogovornik sploh ne bo razumel. Vsaj ne vsega, o čemer mu nakladamo.
Pri meni se je ta dvojnost sicer začela že, ko sem študirala in sem skorajda več časa preživela v Ljubljani na fakulteti kot pa doma. Že takrat sem seveda morala brzdati svoje izdajalsko narečje, kar pa mi ni vedno prav dobro uspevalo. Tiste i-jevske končnice pri moških samostalnikih kar niso hotele stran, niti, ko sem se pogovarjala s profesorji, ne. Profesor slovenščine v prvem letniku je takoj pogruntal, od kod prihajam.
Kljub temu pa ne morem reči, da me niso razumeli. Seveda so me, saj vendar znam govoriti popolnoma pravilno, če hočem. Le da se v vsakdanjem življenju in pri uporabi pogovornega jezika počutim čudno, če hočem govoriti povsem pravilno. Ker nekako ne zveni naravno. In za pogovorni jezik res ni naravno. Dovolj je, da svojo govorico toliko prilagodiš, da te vsi razumejo. Za to pa niti slučajno ni treba govoriti knjižno.
No, odkar hodim s Petjo, ki prihaja z obale in govori, kot sem že rekla, veliko lepšo slovenščino kot jaz, opažam, da sem veliko besed, ki sem jih prej izgovarjala v popačenem in zavijajočem domačem narečju, začela izgovarjati pravilno. Tako olje ni več wle, voda ni več woda, fižol ni več fžu, kosilo ni več južna, zajtrk ni več fruštek itn. Seveda ne morem reči, da sem zatajila svoje jezikovne korenine, daleč od tega, samo malo lepše, malo bolj pravilno se izražam. Odkar živiva skupaj v Postojni, je to še bolj očitno, ker sva pač skoraj konstantno skupaj. Kadar se srečam s svojimi domačimi, pa me spet zajame tisti skupinski narečni duh, če se tako izrazim. Olje je spet wle, kosilo je spet južna itd. Skratka, obračam se po vetru. Hinavsko, vem, ampak nekateri počnejo še dosti hujše reči.
Sicer pa, če se človek samo malo poglobi v to naše narečje, ugotovi, da je polno nemških in italijanskih besed. Predvsem nemških. Teh kar mrgoli. Ogromno je stvari, ki jih še zdaj imenujemo z germanizmi, ne da bi se tega sploh zavedali. S tega vidika je nadvse pohvalno, če se človek trudi govoriti pravilneje in namesto nemških besed uporabljati slovenske.
Torej, ko sem s Petjo, govorim malo bolj pravilno, a dovolj je, da pridem v stik s kakšnim domačinom, pa je spet vse po starem. Včasih prav prija povedat kaj po domače, ej. Tudi v domu upokojencev, kjer sem še vedno prostovoljka, mi ni treba prav nič paziti na jezik, ker vsi stanovalci (vsaj tisti, ki so doma iz teh krajev) prav veselo tolčejo po domače.
Skratka, včasih se znajdem rahlo v precepu, včasih sem čisto malček jezikovno razdvojena, a ni hudega. So bile že veliko hujše stvari. To ni prav nič groznega, je pa dokaj zanimiv pojav.

Pisma

Včeraj je moja najboljša prijateljica praznovala rojstni dan, zato je mene in mojega fanta počastila s pico, potem pa smo se povzpeli še na bližnji hrib, s katerega je čudovit razgled na celotno mesto in okoliške hribe. Tam zgoraj smo kar nekaj časa stali, se martinčkali na prijetnem spomladanskem soncu (končno!!) in uživali v toploti in razgledu.
Ker sva se s prijateljico nazadnje videli pred mojim rojstnim dnevom, ki je bil februarja, mi je tudi ona čestitala in me presenetila z darilom. Zares prijetno presenetila, kajti tega, kar sem dobila od nje, niti v sanjah nisem pričakovala.
Že nekaj časa nazaj sem jo prosila, ali bi mi lahko naslednjič, ko pride k meni, prinesla moja stara pisma. Poleg tega, da sva najboljši prijateljici, sva namreč tudi strastni dopisovalki, ki si dopisujeta že vse od konca gimnazije, ko sva bili tudi sošolki, kar pomeni že osem let. Enkrat bolj, drugič manj redno, a skoraj konstantno so med nama potovala pisma. Prava, resnična pisma, ne elektronska (ki jih sama cenim veliko manj kot klasična, ker so nekako neresnična, nihče ne more dokazati, da zares obstajajo, saj jih ni mogoče prijeti, otipati in držati v rokah, ampak lebdijo nekje v zraku in bi v primeru, če bi se celoten računalniški sistem sesul, preprosto izginila). Obe sva in še vedno v tem neizmerno uživava; oboje, pisanje in branje pisem, nama je v neskončno veselje.
Torej, obljubila je, da mi bo prinesla vsa moja pisma, ki jih ima. Računala sem, da mi morda pridejo prav pri pisanju kakšnega novega romana. Včeraj mi je torej izročila darilo za moj rojstni dan, ki je bilo precej veliko, pravokotne oblike, zavito v pisan darilni papir in precej težko. Čudila sem se in se spraševala, le kaj mora biti v njem, in kje so pisma, očitno so v tem darilu, sem si mislila. Ko smo nato prišli v najino stanovanje, kjer smo se ustavili, preden smo šli na hrib, sem, firbec, kakršen sem, darilo hitro odprla in ... zagledala debelo mapo z naslovnico, na kateri je pisalo "Sara, vse najboljše!" Odprla sem mapo in zagledala svoja pisma, vsa po vrsti lepo fotokopirana in povezana v mapo. Nisem mogla verjeti svojim očem in Petja, ki je stal poleg mene, je izjavil, da je to res lepo od nje. Iz vsega srca sem se ji zahvalila za darilo, ki mi pomeni res ogromno, neprimerno več kot kakšna dragotina ali neuporaben kič. Poleg svojih fotokopiranih pisem sem dobila tudi bio čokolado in kremo iz naravnega čebeljega voska.
Še istega večera, ko smo se vrnili s hriba in je prijateljica odšla domov, da malo popraznuje še s svojimi domačimi, sem vzela v roke debelo mapo in jo počasi prelistala od začetka do konca. Kako zanimivo je po toliko letih ponovno prebirati svoja pisma. Ugotoviš, da si veliko večino tega, kar si napisal, že zdavnaj pozabil. Zdi se ti, kot da te pisarije bereš prvič, pa čeprav si jih napisal sam. Seveda so vmes tudi pisma iz zadnjega časa, ta so malo manj zanimiva, ker so novejša in se jih bolj spomnim, a prav tako imajo tudi ta svoj čar. Zdaj imam poleg njenih pisem tudi svoja in to je res dragocena stvar. Ljudem, ki ljubimo pisanje, te stvari pomenijo res veliko. V naših očeh je to dragocenost brez primere. Ker ne gre samo za pisanje, gre tudi za vpogled v postopen razvoj osebnosti, ki je pisma pisala, v spreminjanje njene pisave, ki z leti postaja rahlo drugačna, lahko se poveča, lahko se zmanjša (pri meni velja to drugo), lahko se raztegne, lahko se skrči ... Tudi vsebina pisem prikliče ogromno stvari, prikliče vonj poletja, ko je bilo določeno pismo napisano, prikliče občutke z začetka študija in življenja v študentskem domu, prikliče slasten okus sladice, za pripravo katere se najde recept v enem od pisem. To so spomini, ki bodo ostali za vedno, no, vsaj dokler papir, na katerem so zapisani, ne zgnije in sprhni.
Zato sva tudi odločeni, da bova s tem nadaljevali in da ne bova nikoli prenehali. Vedno si bova dopisovali. Verjetno bodo vmes prekinitve, morda tudi daljše prekinitve, kar je normalno, ker se življenja spreminjajo, enkrat je časa več, drugič ga je manj. A vedno se bova znova vrnili k pismom, pa četudi bodo vmes minila leta. Četudi si bova napisali samo eno pismo na leto, pisali si bova vedno. Vsaj jaz sem v to prepričana in mislim, da tudi ona.
Prijateljstvo je res ena najbolj dragocenih stvari na tem svetu, če pa ga lahko še takole "dokumentiraš" s pismi, pa je še toliko bolj neprecenljivo.

KONČNO

Izgleda, da so moje molitve, obredi in zaklinjanja pomagali, kajti pomlad očitno KONČNO vendarle naposled prihaja v deželo. Sicer še vedno ni tisto pravo, še vedno ni ravno toplo in dež kar pogosto pada (ampak saj je april, torej je vse to normalno), a vsaj snega ni več, kar je že veeelik napredek. Poleg tega je vremenska napoved za naslednje dni strašno obetavna - veliko sonca in stopinj celzija -, zato res nimam več niti najmanjšega razloga za pritoževanje.   
In tako, KONČNO, prihaja čas pomladnih radosti. Dolgi pohodi v naravi, nabiranje čemaža (ki ga bomo lahko jedli že ta mesec, juhu!), nabiranje regrata (ki sva ga midva to nedeljo prvič že jedla - njamsi), sajenje prvih vrtnin in košnja trave, skakanje zunaj na soncu, branje zunaj na soncu, stanje zunaj na soncu in zahvaljevanje Vesolju ... no, malček me je zaneslo, priznam. Ampak če sem pa tako vesela!!
Res težko izrazim z besedami, kako zelo se veselim teh toplih mesecev, ki so pred nami. Zame, ki ljubim toploto in sonce, so še toliko bolj dragoceni, ker jih je - žal - manj kot mrzlih. Ko bi bilo vsaj približno izenačeno. Pa ni, vsaj meni se zdi tako. Zato sem že velikokrat razmišljala o selitvi v kakšne tropske kraje. Tisto podnebje bi bilo resnično pisano na mojo kožo. Naj bo še bolj vroče, meni ni nikoli prevroče. Zebe me pa zelo hitro, prehitro.
Ampak selitev v trope vsaj zaenkrat žal ne pride v poštev. Bo treba še malo počakati, na ugodnejše čase, na bogatejše čase, kaj jaz vem. Vem samo, da me tukaj, v tej državi, v tem podnebju, približno 70-80 % časa zebe. Torej bo očitno treba nekako ukrepati.
Dovolj jamranja ... Zdi se mi, da je to, kar sem danes napisala, za en drek, pa bom vseeno objavila.

CAVAZZA - najboljši domači biografski roman

To z lahkoto rečem, čeprav (ali pa prav zato, ker) sem v življenju prebrala zanemarljivo malo biografskih romanov, morda je ta celo prvi, ne vem. Kljub temu se mi zdi to vrhunsko delo. Pa ne na ravni forme, to prav gotovo ne. V bistvu me je presenetilo, kako je lahko v takšni knjigi, ki jo je napisala Vesna Milek, izdala Študentska založba in v kateri sta zadaj navedeni osebi, ki sta (naj bi) opravili korekturo in lekturo, kako je lahko v taki knjigi toliko slovničnih napak. Ni mi jasno. Ampak ok, pri tej knjigi je definitivno poudarek na vsebini. Ne gre za nek literarni presežek, gre predvsem za to, da se ljudem poda življenjsko zgodbo igralca, ki je šel skozi toliko preizkušenj, toliko kalvarij in trpljenja, da se lahko bralec, ki premore vsaj nekaj čutečnosti in empatije, ob branju te knjige bridko razjoče.
Za roman sem prvič slišala že dolgo tega, videvala sem ga v knjigarnah in knjižnih revijah. Ko sem se nato končno odločila, da je prišel čas, da si ga izposodim v knjižnici in preberem, sem najprej preverila stanje na cobiss-u. V naši knjižnici so imeli štiri izvode in vsi so bili konstantno izposojeni (in so še vedno). Rezervirala sem svoj izvod in čakala cel mesec, da sem prišla na vrsto. Ko sem knjigo končno dobila v roke, mi je bilo takoj jasno, zakaj so vsi izvodi non-stop izposojeni in zakaj ljudje tako množično prebirajo to knjigo. Ker je, preprosto rečeno, dobra. In neverjetno presunljiva. Ganljiva, žalostna in obenem polna neustavljive sle po življenju, po nadaljevanju življenja vsem tegobam, mukam in bolečinam navkljub. Knjiga o kamniti trdnosti in totalni neupogljivosti. Kot nalašč za mehkužce, kakršna sem sama. Da nam pokaže, da je lahko življenje tako kruto, kot si niti predstavljati ne moremo. Da je lahko neskončno trdo in težko, a mi ga bomo morali kljub temu preživeti. In vse prenesti.
Ta neverjetno privlačna knjiga razkriva življenje Borisa Cavazze od malih nog pa do danes in že na samem začetku izvemo, da so ga tegobe in trpljenje zaznamovali že kot otroka. Izpostavljen je bil stvarem, ki jih otrok nikoli ne bi smel doživeti, zasmehovan je bil zaradi vzrokov, na katere sam kot nedolžen otrok ni imel niti najmanjšega vpliva. Je bil sam kriv, da je bil rojen v Milanu in da je bil njegov oče komunist? Kadarkoli je prišel v Slovenijo (tu je obiskoval vse šole, na katere je hodil), so ga zmerjali s fašistom. Ko se je vrnil nazaj v Italijo, pa so se mu rogali: "A, Slovenec si? Slovenci ste barbari, barbari!" Neštetokrat so ga premlatili zaradi tega, kar naj bi bil. Ne bi mogel biti preprosto človek? Vem, utopija, žal še vedno.
Kot otrok je moral, ko je bil pri teti v Solkanu, nesti domačega mačka, ki "ni bil za nobeno rabo", k nekemu vaščanu, ki je pobijal domače živali, ki "niso bile za nobeno rabo". Pijani vaščan je pred njegovimi očmi mačka najprej stlačil v žakelj, nato udrihal po njem s toporiščem sekire, potem ga potegnil iz vreče in ga, še vedno živega in mijavkajočega, pribil na kavlje in začel odirati. Razkosal ga je, nazadnje pa kose ocvrl na žaru ter jih jedel. "Boš malo? Zelo je dobro."
Enkrat drugič je slučajno videl nekega vaškega klavca, ki je živo tele za vrat obesil na kavelj, mu prerezal vrat (še vedno živemu), spodaj nastavil kriglo, prestregel kri in pil v dolgih požirkih, kot da pije pivo. "To je za muoč," je rekel otroku. "Boš malo?" Boris je zbežal, tekel, tekel stran.
Najbolj grozljivo pri vsem tem je, da se vse to dogaja še danes. Vampirji dejansko obstajajo, med nami so. Čeprav so ljudje, ki takšnega ravnanja z živalmi ne tolerirajo, vse pogostejši in vse glasnejši, se takšne stvari kljub vsemu še vedno dogajajo. Marsikomu se to zdi normalno, a k sreči nas je vse več, ki takšne sprevrženosti s strani bitja, ki si ob takšnem ravnanju ne zasluži več imena človek, ostro obsojamo. Je mogoče kaj čudnega, da je Boris Cavazza nazadnje postal vegetarijanec? Že res, da to velja šele za zadnje obdobje njegovega življenja, a nihče mi ne bo rekel, da ga vse tiste grozote, ki jih je kot otrok moral gledati z lastnimi očmi, niso prizadele in se mu vrezale globoko v srce, kjer so pač morale pustiti nekakšne posledice. Že kot otrok je bil izredno čuteč, kar se je v kasnejših letih njegovega življenja, ko je dal skozi toliko trpljenja (izguba dveh sinov in žene, ki jo je strastno ljubil), lahko le še stopnjevalo.
Da ne govorim o spolnem nadlegovanju, katerega žrtev je bil kot otrok. Tudi v tem primeru je šlo za spodobnega slovenskega vaščana, ki so mu vsi zaupali in ga cenili.
A dovolj, preveč pa tudi ne smem izdati. Rekla bom le še to, da knjigo vsakomur toplo priporočam. Marsikdo, ki misli, da mu je v življenju težko, se bo ob branju te knjige lahko zamislil nad tem, kaj pomeni pravo trpljenje. In hkrati, kakšna je resnična moč in veličina človeka.
Moj fant je imel to čast, da se je s tem velikim človekom srečal in pogovarjal že trikrat. Prvič na Bledu, potem pa v Ljubljani. Boris Cavazza pozna njegovega očeta, ker sta oba v istem času obiskovala srednjo pomorsko šolo v Portorožu. Ko sta se srečala drugič ali tretjič v centru Ljubljane, je Petja ravno prebiral Osha. Cavazza je knjigo in avtorja poznal in mojemu fantu povedal, da je imel nekoč punco, ki je zelo zagreto prebirala Osha in je celo odšla v Indijo, v enega od njegovih ašramov. "Pa ji niti to ni pomagalo," je hudomušno pristavil igralec. Petja se je strinjal, da mora človek najti srečo in mir v sebi, če je tam ne najde, mu tudi potovanje v Indijo in meditiranje v tamkajšnjih ašramih ne bo pomagalo.
Če hočete brati najboljši in najbolj presunljiv slovenski biografski roman, potem zdaj veste, katero knjigo morate prijeti v roke. Še prej jo rezervirajte v knjižnici, ali pa jo kar kupite, če ni že razprodana.

Velika noč in ostalo

Za Veliko noč sva s fantom šla k mojim. Največji krščanski praznik, kar pri meni sicer ne igra posebno velike vloge, ker je moja vera že dolgo drugačna, povsem notranja in neodvisna od cerkvenih zadev. A vseeno je lepo praznovati take praznike, če si že od malega tako navajen, konec koncev je lepo obdržati tradicijo, seveda v razumnih mejah. Če ugotovim, da je neka tradicija preživeta, se ji z lahkoto in nemudoma odpovem. Zato tudi ne hodim v cerkev, ker ne čutim te potrebe. Svojo hvaležnost stvarstvu lahko izražam kjerkoli, ne samo v cerkvi. Tam še najtežje, vsaj kadar je polna najrazličnejših ljudi, ki so tam v veliki večini iz gole navade. Ker so pač tako naučeni, že od malih nog.
Vseeno pa sem se včeraj nameravala udeležiti maše v domačem kraju, skupaj z mamo, bratom in fantom, ki sploh ni bil vzgojen v krščanski veri, a vseeno prav tako kot jaz veruje. Ne morem reči ravno v boga, lahko pa rečem v neko višjo silo, v Vesolje, v Dobro, v Ljubezen, vase, nenazadnje. No, zmenili smo se, da gremo k maši. Začela se je ob desetih, a mi smo bili kot ponavadi ob tisti uri še doma in smo se šele lagodno odpravljali. Od doma smo odšli šele, ko je bila ura že krepko čez deset. (To zamujanje je verjetno rahlo prikrit odraz tega, da nihče od nas, niti moja mama, ki je bila vzgojena v zelo pobožni družini, ne da veliko na cerkev, ker se zavedamo, da je prava vera drugje. Prava vera je v srcu in ni odvisna od obiskovanja cerkve in maš.) Mama je hotela, da gremo še prej na pokopališče. In smo šli, najprej smo obiskali grob moje stare mame, nato grob mamine tete, nato grob še enega drugega sorodnika, potem grob maminega bratranca ... in pri tem zadnjem smo obstali in padli v hudo debato. Skakali smo od teme do teme, vse so bile bolj ali manj duhovne ali celo metafizične, in tam, pri tistem zadnjem grobu, v katerem že dobrih 35 let ležijo posmrtni ostanki maminega divjega, neukročenega in strašno čednega bratranca, ki je umrl pri enaindvajsetih letih v avtomobilski nesreči, tam smo stali najmanj petnajst minut in se pogovarjali. Vratolomno visoke pete mojih škornjev so se pogrezale v pokopališki pesek in kar naprej sem jih morala vleči ven. Govorili smo najprej o maminem bratrancu, ki je bil živ kot poper, potem smo razglabljali o tem, ali je možno, da se je že ponovno inkarniral in da zdaj že živi kot nekdo drug. Rekla sem, da je po mojem mnenju to povsem mogoče, ker je umrl mlad in v nesreči. V takih primerih se lahko zgodi, da se duša zelo hitro, v nekaj desetletjih ali še prej ponovno reinkarnira. (No, že ti pogovori jasno kažejo, zakaj nas ni mikalo iti v cerkev. Cerkev pač ne priznava reinkarnacije, medtem ko mi vsi vanjo brezpogojno verjamemo.) Potem je Petja, moj dragi, pripovedoval o svojem bivšem sošolcu, ki je bil prav tako neverjetno divji in je prav tako umrl v prometni nesreči, ko je bil komaj v 4. letniku srednje šole. Zanimivo je, da se je na večer pred svojo smrtjo med potepanjem po pokopališču ulegel na nek grob, nekdo drug pa ga je fotografiral. Šesti čut, slutnja? Naj bo karkoli že, prepričana sem, da je tistim, ki so bili takrat z njim, naslednjega dne zledenela kri, ko so izvedeli, da je umrl.
In še o marsičem drugem smo govorili. Celo o prehranjevanju. Mama je rekla, da zadnje čase sreča in sliši za vedno več ljudi, ki ne jedo kruha. In da si tudi ona želi, da bi ji uspelo to doseči, vsaj poskusiti. Takoj sem se ji pridružila, rekoč, da tudi jaz že zelo dolgo razmišljam o tem, da bi prenehala jesti kruh, ker čutim, da nimam od njega prav nobene koristi razen lepila, ki mi maši črevesje. In tako sva se dogovorili, da z današnjim dnem, s 1. aprilom, obe skupaj prenehava jesti kruh in se tega drživa tri tedne. Torej kot nekakšen eksperiment. Če bo počutje po treh tednih občutno boljše, potem bova tudi nadaljevali.
To je zame prišlo kot naročeno. Veliko lažje se je lotiti nekega podviga, če to storiš v družbi z nekom, veliko lažje, kot če se tega lotiš sam. Potem je tudi manj možnosti, da boš prekršil dogovor, ker sta dva, tako sta se dogovorila in drug drugemu dajeta podporo ter si izmenjujeta vtise in občutke ob "eksperimentu". Če bi se sama zase odločila, da ne bom več jedla kruha, bi veliko lažje prišla v skušnjavo, prelomila svojo obljubo in se kakšen večer nenadoma nažrla kruha. (Si kar predstavljam počutje po takšnem izpadu, ha.) Ker pa gre za dogovor z nekom, ker bova skupaj naredili ta poskus, je veliko lažje. Že zdaj vem, da bom brez problema zdržala tri tedne. In čisto mogoče je, da bom po treh tednih rekla: "Madona, tako dobro se počutim, da tega lepila resnično sploh ne bom več jedla."
Skratka, pogovarjali smo se kar dolgo in tudi zelo vneto, tako da smo bili na koncu že prav glasni. Še dobro, da smo bili na pokopališču sami. Pokojni so se lahko dobro naposlušali, kaj si imajo povedati štirje "živi", ki se jim ni dalo iti k maši in so se namesto tega raje razgovorili na pokopališču.
Prav zabavno, res. Stavit grem, da smo drug drugega osrečili neprimerno bolj kot če bi šli v cerkev. Občutek imam, da nas je to dopoldne na pokopališču močno zbližalo.
Danes tam nekje ob času kosila pa sem kar na lepem spet zapadla v depresijo. Zakaj? Prvo in verjetno tudi temeljno, kar me je spravilo v slabo voljo, je bilo vreme. Sama sebi grem na živce, ker vremenu dopuščam, da v tolikšni meri vpliva name. Vem, da je to bedarija in vendar si ne morem pomagati. Zjutraj in celo dopoldne je pogled skozi okno razkrival sneženje. Nisem se mogla tolažiti s tem, da je 1. april, ker nebo pač ne ve za 1. april. Zanj je bilo to še kako zares. In potem se sprašujem: KDAJ bo konec? KDAJ bo toplo? KDAJ bo sonce? KDAJ bom lahko šla ven brez teh prekletih žab pod hlačami, ki jih nikoli v svojem življenju nisem nosila toliko kot v letošnji preklicani zimi?
In to je dovolj, da spet zapadem v depresijo in se začnem smiliti sama sebi. Tako zelo si želim spremembe, da me vse boli od te želje. Občutek imam, da se mi bo zmešalo, če bo to še nekaj časa trajalo. Popade me nerazumno hrepenenje, da bi se preselila v tropske kraje. Trpim, dobesedno trpim. In zakaj? Zaradi nekih bedastih zunanjih dejavnikov, na katere nimam vpliva. V tem primeru sem bedasta jaz, ne zunanji dejavniki.
V takem stanju mi lahko pomaga samo še pisanje. Da dam ves ta strup ven iz sebe, se izpraznim in očistim. Katarza.
In, predvsem, da nikoli ne neham verjeti. Da bo prišla pomlad. Enkrat BO prišla, in za njo poletje. A ob tem se moram zavedati, da niti pomlad in poletje ne moreta pomagati človeku, ki ni globoko pomirjen sam s sabo.