Jezikovna razdvojenost

Zadnje čase opažam pri sebi nekaj zanimivega. Nekakšno jezikovno razdvojenost ali, morda bolje, razdeljenost.
Vse skupaj se je verjetno začelo takrat, ko sem začela hoditi s Primorcem, ki seveda govori veliko lepšo in pravilnejšo slovenščino kot jaz. Nasploh je primorsko narečje, po mojem mnenju, najlepše med vsemi slovenskimi narečji. Slovenščina je v tem narečju najmanj popačena. Postojnsko-pivško narečje prav gotovo ne spada v ta rang. Prav zanimivo je, kako znamo pri nas popačiti kakšne besede. In potem se je treba, ko se pogovarjamo s kom, ki prihaja od drugod, prav truditi, da govorimo bolj pravilno slovensko, ker drugače se lahko zgodi, da nas sogovornik sploh ne bo razumel. Vsaj ne vsega, o čemer mu nakladamo.
Pri meni se je ta dvojnost sicer začela že, ko sem študirala in sem skorajda več časa preživela v Ljubljani na fakulteti kot pa doma. Že takrat sem seveda morala brzdati svoje izdajalsko narečje, kar pa mi ni vedno prav dobro uspevalo. Tiste i-jevske končnice pri moških samostalnikih kar niso hotele stran, niti, ko sem se pogovarjala s profesorji, ne. Profesor slovenščine v prvem letniku je takoj pogruntal, od kod prihajam.
Kljub temu pa ne morem reči, da me niso razumeli. Seveda so me, saj vendar znam govoriti popolnoma pravilno, če hočem. Le da se v vsakdanjem življenju in pri uporabi pogovornega jezika počutim čudno, če hočem govoriti povsem pravilno. Ker nekako ne zveni naravno. In za pogovorni jezik res ni naravno. Dovolj je, da svojo govorico toliko prilagodiš, da te vsi razumejo. Za to pa niti slučajno ni treba govoriti knjižno.
No, odkar hodim s Petjo, ki prihaja z obale in govori, kot sem že rekla, veliko lepšo slovenščino kot jaz, opažam, da sem veliko besed, ki sem jih prej izgovarjala v popačenem in zavijajočem domačem narečju, začela izgovarjati pravilno. Tako olje ni več wle, voda ni več woda, fižol ni več fžu, kosilo ni več južna, zajtrk ni več fruštek itn. Seveda ne morem reči, da sem zatajila svoje jezikovne korenine, daleč od tega, samo malo lepše, malo bolj pravilno se izražam. Odkar živiva skupaj v Postojni, je to še bolj očitno, ker sva pač skoraj konstantno skupaj. Kadar se srečam s svojimi domačimi, pa me spet zajame tisti skupinski narečni duh, če se tako izrazim. Olje je spet wle, kosilo je spet južna itd. Skratka, obračam se po vetru. Hinavsko, vem, ampak nekateri počnejo še dosti hujše reči.
Sicer pa, če se človek samo malo poglobi v to naše narečje, ugotovi, da je polno nemških in italijanskih besed. Predvsem nemških. Teh kar mrgoli. Ogromno je stvari, ki jih še zdaj imenujemo z germanizmi, ne da bi se tega sploh zavedali. S tega vidika je nadvse pohvalno, če se človek trudi govoriti pravilneje in namesto nemških besed uporabljati slovenske.
Torej, ko sem s Petjo, govorim malo bolj pravilno, a dovolj je, da pridem v stik s kakšnim domačinom, pa je spet vse po starem. Včasih prav prija povedat kaj po domače, ej. Tudi v domu upokojencev, kjer sem še vedno prostovoljka, mi ni treba prav nič paziti na jezik, ker vsi stanovalci (vsaj tisti, ki so doma iz teh krajev) prav veselo tolčejo po domače.
Skratka, včasih se znajdem rahlo v precepu, včasih sem čisto malček jezikovno razdvojena, a ni hudega. So bile že veliko hujše stvari. To ni prav nič groznega, je pa dokaj zanimiv pojav.