Pisma

Včeraj je moja najboljša prijateljica praznovala rojstni dan, zato je mene in mojega fanta počastila s pico, potem pa smo se povzpeli še na bližnji hrib, s katerega je čudovit razgled na celotno mesto in okoliške hribe. Tam zgoraj smo kar nekaj časa stali, se martinčkali na prijetnem spomladanskem soncu (končno!!) in uživali v toploti in razgledu.
Ker sva se s prijateljico nazadnje videli pred mojim rojstnim dnevom, ki je bil februarja, mi je tudi ona čestitala in me presenetila z darilom. Zares prijetno presenetila, kajti tega, kar sem dobila od nje, niti v sanjah nisem pričakovala.
Že nekaj časa nazaj sem jo prosila, ali bi mi lahko naslednjič, ko pride k meni, prinesla moja stara pisma. Poleg tega, da sva najboljši prijateljici, sva namreč tudi strastni dopisovalki, ki si dopisujeta že vse od konca gimnazije, ko sva bili tudi sošolki, kar pomeni že osem let. Enkrat bolj, drugič manj redno, a skoraj konstantno so med nama potovala pisma. Prava, resnična pisma, ne elektronska (ki jih sama cenim veliko manj kot klasična, ker so nekako neresnična, nihče ne more dokazati, da zares obstajajo, saj jih ni mogoče prijeti, otipati in držati v rokah, ampak lebdijo nekje v zraku in bi v primeru, če bi se celoten računalniški sistem sesul, preprosto izginila). Obe sva in še vedno v tem neizmerno uživava; oboje, pisanje in branje pisem, nama je v neskončno veselje.
Torej, obljubila je, da mi bo prinesla vsa moja pisma, ki jih ima. Računala sem, da mi morda pridejo prav pri pisanju kakšnega novega romana. Včeraj mi je torej izročila darilo za moj rojstni dan, ki je bilo precej veliko, pravokotne oblike, zavito v pisan darilni papir in precej težko. Čudila sem se in se spraševala, le kaj mora biti v njem, in kje so pisma, očitno so v tem darilu, sem si mislila. Ko smo nato prišli v najino stanovanje, kjer smo se ustavili, preden smo šli na hrib, sem, firbec, kakršen sem, darilo hitro odprla in ... zagledala debelo mapo z naslovnico, na kateri je pisalo "Sara, vse najboljše!" Odprla sem mapo in zagledala svoja pisma, vsa po vrsti lepo fotokopirana in povezana v mapo. Nisem mogla verjeti svojim očem in Petja, ki je stal poleg mene, je izjavil, da je to res lepo od nje. Iz vsega srca sem se ji zahvalila za darilo, ki mi pomeni res ogromno, neprimerno več kot kakšna dragotina ali neuporaben kič. Poleg svojih fotokopiranih pisem sem dobila tudi bio čokolado in kremo iz naravnega čebeljega voska.
Še istega večera, ko smo se vrnili s hriba in je prijateljica odšla domov, da malo popraznuje še s svojimi domačimi, sem vzela v roke debelo mapo in jo počasi prelistala od začetka do konca. Kako zanimivo je po toliko letih ponovno prebirati svoja pisma. Ugotoviš, da si veliko večino tega, kar si napisal, že zdavnaj pozabil. Zdi se ti, kot da te pisarije bereš prvič, pa čeprav si jih napisal sam. Seveda so vmes tudi pisma iz zadnjega časa, ta so malo manj zanimiva, ker so novejša in se jih bolj spomnim, a prav tako imajo tudi ta svoj čar. Zdaj imam poleg njenih pisem tudi svoja in to je res dragocena stvar. Ljudem, ki ljubimo pisanje, te stvari pomenijo res veliko. V naših očeh je to dragocenost brez primere. Ker ne gre samo za pisanje, gre tudi za vpogled v postopen razvoj osebnosti, ki je pisma pisala, v spreminjanje njene pisave, ki z leti postaja rahlo drugačna, lahko se poveča, lahko se zmanjša (pri meni velja to drugo), lahko se raztegne, lahko se skrči ... Tudi vsebina pisem prikliče ogromno stvari, prikliče vonj poletja, ko je bilo določeno pismo napisano, prikliče občutke z začetka študija in življenja v študentskem domu, prikliče slasten okus sladice, za pripravo katere se najde recept v enem od pisem. To so spomini, ki bodo ostali za vedno, no, vsaj dokler papir, na katerem so zapisani, ne zgnije in sprhni.
Zato sva tudi odločeni, da bova s tem nadaljevali in da ne bova nikoli prenehali. Vedno si bova dopisovali. Verjetno bodo vmes prekinitve, morda tudi daljše prekinitve, kar je normalno, ker se življenja spreminjajo, enkrat je časa več, drugič ga je manj. A vedno se bova znova vrnili k pismom, pa četudi bodo vmes minila leta. Četudi si bova napisali samo eno pismo na leto, pisali si bova vedno. Vsaj jaz sem v to prepričana in mislim, da tudi ona.
Prijateljstvo je res ena najbolj dragocenih stvari na tem svetu, če pa ga lahko še takole "dokumentiraš" s pismi, pa je še toliko bolj neprecenljivo.