Radosten "glas" iz Pirana

Od tu prav lepo pozdravljam vse svoje bralke in bralce (hm, kdo in koliko pa vas sploh je??? Sicer pa to ni važno), vreme sicer ni ravno idealno (morje je te dni svinjsko mrzlo), a tolažim se s tem, da je še vedno bolje, da sem ta teden tu kot pa v Postojni, kjer zmrzujejo pri desetih stopinjah (zjutraj, čez dan pa jih tudi ni prav veliko več kot deset, verjetno). Sem že izgubila voljo in elan, da bi vsakič znova komentirala te vremenske izpade, ki nas vselej prav neprijetno šokirajo, ko nas iz totalnega vročinskega vala vrže spet nazaj v zimo (no, skoraj, ampak deset stopinj je zelo pogosto tudi pozimi, ne?!). Raje pustimo to, imam eno veliko prijetnejšo in močno razveseljivo novico.
Ta se tiče operacije "Podjetno v svet podjetništva", na katero sem se pred kratkim prijavila. Prejšnjo sredo sem bila tudi na razgovoru, kot sem že omenila. Na razgovoru so mi povedali, da mi bodo v naslednjem tednu (torej v TEM tednu) sporočili, ali sem izbrana ali ne. Izvedela sem, da je bilo prijavljenih 29, torej bi morala imeti kar malo sreče in seveda tudi res dobro idejo, da bi bila med tistimi desetimi, ki bodo v operaciji lahko sodelovali.
Niti malo se nisem sekirala, seveda bi bila neskončno srečna, če bi bila izbrana, a v sebi sem se že povsem pripravila tudi na možnost, da se to ne bo zgodilo. Skratka, bila sem docela sprijaznjena z obema možnostma. (No, s prvo se res ne bi bilo treba prav nič "sprijazniti", a saj se ve, kaj mislim.) Rečeno mi je bilo, da bom odgovor dobila po elektronski ali po navadni pošti. In to naj bi se zgodilo prav v tem tednu, ko sva s fantom v Piranu.
Včeraj pa me je poklicala mama in mi oznanila, da ima novico. Najprej sploh nisem pomislila na to, ker sem računala, da bo ta informacija prišla po elektronski pošti. Toda ne. Prišla je po navadni in mama me je klicala prav zaradi tega. Včeraj je prispela priporočena pošta zame, ki je vsebovala usodno novico. Mama me je nekaj časa držala v napetosti, potem pa mi je le prebrala vsebino pisma. In ta je bila ... ne bom ponavljala vsega, ker si niti nisem zapomnila, a bistveno je, da SEM BILA IZBRANA!
Veselje je bilo vsesplošno. Skoraj vriskala sem v telefon, Petja, ki je poleg mene prisluškoval telefonskemu pogovoru, pa je zagnal cel vik in krik. Povedal je še svoji mami, pri kateri sva na počitnicah, in potem so se name skoraj usule čestitke. Mama po telefonu, malo kasneje pa še moj ljubi in za njim še njegova mama. "Vedela sem, vedela sem, da vama bo letos uspelo," je rekla. "Ko so stvari nekaj časa bolj pri dnu, gredo lahko samo še navzgor."
Kajti, če povem vse, ni uspelo samo meni. Tudi Petja bo letos začel z delom, preko zaposlitvene rehabilitacije, in to točno na isti dan kot jaz. Oba bova začela 1. avgusta!
Res neverjetno, koliko na bolje se vse skupaj obrača. Že zdaj nama ni bilo slabo, res ne, a vendar, tako, kot je bilo do zdaj, ne bi moglo iti v nedogled. Živeti od socialne pomoči in se komaj prebijati iz meseca v mesec, to res ni šlo več nikamor. Nekaj vendar moraš storiti, nekako si vendar moraš pomagati, pa če so razmere še tako težke. Nič ni težko, nobene krize ni, če se ti tako odločiš. Za naju NI krize. Ta vsesplošna "kriza", ki jo tako na veliko razglašajo po celem svetu, je zgolj eno od orodij zemeljske "elite" (beri: tistih, ki držijo vse v svojih rokah), da nas drži v strahu. Ker ljudstva, ki ni v strahu, pač ni mogoče imeti za norca in za marioneto. Jaz NE sodelujem v tej vsesplošni tragikomediji. NE priznavam krize, NE priznavam škodljivosti sonca (zato se tudi nikoli ne mažem z nobenimi kremami za zaščito pred soncem, ker sonce NI škodljivo, ampak je zdravo - škodljive so kreme, ki naj bi nas pred njim zaščitile, prav te povzročajo kožnega raka), NE priznavam pomembnosti brezštevilnih nakupovalnih središč in še marsičesa ne priznavam, pa se mi zdaj ne da vsega naštevati, ker bi lahko pisala čez rok delovnega časa tukajšnje knjižnice.
Kar sem hotela povedati, je to, da mi je uspelo in da sem neskončno vesela, ker mi je uspelo - seveda zaenkrat "le" uvrstitev med sodelujoče na operaciji "Podjetno v svet podjetništva", a to je že ogromen korak. Ne bo mi več treba paberkovati socialno pomoč in ne bo mi več treba vsak mesec kot nora računati in preračunavati vsak cent posebej, za kaj ga lahko porabiva. PREDVSEM pa: deležna bom res temeljitega, petmesečnega izobraževanja in priprav za bodoče samostojne podjetnike in naj me vrag, če potem ne bom res pripravljena, da razturam s svojo idejo. Če so me izbrali, to že nekaj pomeni. Očitno se jim moja ideja zdi dovolj dobra, da mi lahko z njo uspe.
To je to, zaključujem za tokrat, presrečna bodoča samostojna podjetnica, ki pošilja pozdrave iz Pirana. :)

Zanimivosti in še kaj

Za mano je zelo zanimivo dopoldne.
Bila sem gostja na delavnici za brezposelne, na katero trenutno hodi moja mama. Na podobno delavnico sem februarja hodila tudi sama, le da tale traja dlje. Danes so v goste povabili gospo, ki se ukvarja in tudi preživlja z izdelovanjem naravnih domačih mil iz sivke. Ženska je povedala marsikaj izredno zanimivega in pametnega, videlo se je, da je odprtega in svobodnega duha, da se ne mara podrejati večini in vkalupljati v njihove kalupe, prav takšne ljudi pa sama najbolj cenim. S svojo pozitivnostjo, nekonformističnim in močno optimističnim duhom je še nam, ki smo jo poslušali, dvignila duha in nas opogumila. "Če imate kakršno koli idejo, ne bojte se, naredite nekaj iz nje," nas je spodbujala. "Samo odvrzite vse strahove in skrbi in ne sprašujte se, ali vam bo uspelo ali vam ne bo uspelo. Upajte si!" Nikar naj ne poslušajmo drugih, nam je rekla. Okolje nas bo vedno, VEDNO potolklo in nikoli spodbudilo. Na nas pa je, kolikšen pomen pripisujemo temu, kar nam drugi trobijo. Vsa razglabljanja v stilu "ne bo ti uspelo", "pa ti si zmešan/-a", "pa kdo bo to kupoval, lepo te prosim", "daj, loti se rajši kakšnega pravega dela" itd. moramo preprosto preslišati, če hočemo kaj doseči. Tudi gospa, ki nam je danes predstavila svoje delo, je morala skozi to, kot vsi. "Mislite, da me je okolje podpiralo?" je rekla. "Kje pa! Misliš si, da te bodo vsaj tvoji najbližji podprli, pa niti v sanjah ni tako. Moj brat mi je rekel, da sem zmešana. Le kdo bo kupoval mila, lepo prosim?! A nisem ga poslušala, rekla sem mu samo, naj malo počaka, pa bo potem govoril. Zanimivo, kako se potem, ko ti nekaj uspe, vsi kar prilepijo nate. Dokler si na tleh in ti gre slabo, pa te ne bo nihče povohal."
Res sem uživala ob njenih besedah, ker sem se strinjala do pičice z vsem, kar je rekla. Ne poslušati drugih in njihovih pogubnih mnenj, kadar si zadaš nek na prvi pogled nerealen cilj - to je temeljno. Prav tako je kot v tisti zgodbici o žabah: veliko žab je plezalo na nek stolp. Tiste, ki so bile spodaj, na tleh, so jim, namesto da bi jih spodbujale, klicale: "Ne bo vam uspelo, previsoko je! Nikoli vam ne bo uspelo, mar ne vidite, da je veliko previsoko za vas?" Pod vplivom teh negativnih sugeriranj so vse žabe postopoma popadale na tla. Vse - razen ene, ki je bila gluha. Ta je prišla do vrha.
Vsi ljudje, ki so v življenju nekaj dosegli in v nečem uspeli, so začeli iz nič, predvsem pa - niso poslušali drugih, ki so jim govorili: "Ne bo ti uspelo, ti tega ne zmoreš, to ni zate, pretežko je, preveč tvegano je" itd. itd. Trma pride tukaj zelo prav. Trma in vztrajnost. (Pa čepi v ušesih.)
Z omenjeno gospo smo imeli možnost na koncu tudi poklepetati, jo kaj vprašati. Ker je med predavanjem omenila, da je nekoč vodila delavnice za presno prehrano in jo je potem nekdo vprašal, ali se tudi sama tako prehranjuje, ona pa je odgovorila, da ja, sem jo malo pobarala o tem. Vprašala sem jo, kaj je. Povedala je, da v glavnem sadje in zelenjavo, zjutraj še vedno pije kavo (ampak samo eno zjutraj), drugače pa je tudi veliko suhega sadja in oreščkov, včasih, ko začuti potrebo, poseže tudi po surovih mlečnih izdelkih. Zaupala sem ji svojo izkušnjo (dva meseca presnojedstva, pri čemer sem shujšala za 10 kg - torej na 39 kg telesne teže) in rekla je, da je tudi ona močno shujšala, ko je začela s tem, potem pa se ji je teža stabilizirala (tudi zdaj je zelo suha). Ko sem ji povedala za svojo občasno obsedenost s sladkarijami, se je zasmejala in rekla, da je bila ona povsem enaka. Sposobna je bila pojesti pet tortic naenkrat. Včasih se je bila sposobna najesti do tiste meje, ko skoraj bruhaš. Samo kimala sem, ker mi je bilo, kot da poslušam sebe. "Ne vem, ampak očitno ena telesa potrebujejo veliko več sladkorja kot druga," je rekla. "Ljudje smo pač različni in zase sem ugotovila, da očitno potrebujem veliko sladkorja, tako pač je. Le da sem si v določenem trenutku rekla: če že moram jesti sladko, bom jedla vsaj tisto sladko, ki je zdravo in ki me ne zastruplja. Zato zdaj željo po sladkem tešim s sadjem in suhim sadjem. Včasih pojem tudi cel paket rozin v enem dnevu." Seveda pa tudi želja po sladkem, tako kot vse anomalije, izvira iz psihe. Treba se je vprašati, kakšno praznino v sebi skušamo zapolniti s tem, ko se prenažiramo sladkarij. Velikokrat je tu posredi žalost ali pa dolgočasje. Treba je iti vase in poiskati rešitev v sebi.
Kako zelo sem si želela, ko sem jo poslušala, da bi tudi meni to uspelo! Najhujše pa je, da mi je nekoč to že uspelo, le da nisem vztrajala - pa ne zato, ker ne bi hotela ali ker ne bi mogla več, ampak zgolj in samo zaradi zunanjega pritiska, ki je bil prehud. Drugi me niso mogli več gledati tako suhe, mislili so, da hiram pred njihovimi očmi, zato so me dobesedno prisilili, da sem spet začela jesti po starem. In s tem se je začel moj postopen, sicer počasen, a zanesljiv padec nazaj v stare grehe. Nagnjenje do sladkarij mi je očitno (na žalost) prirojeno, le da mi ga je s presno prehrano uspelo povsem obvladati. V tistih mesecih sem bila prepričana, da ne bom nikoli več pokusila kuhane in kako drugače termično obdelane hrane, da ne govorimo o vsej industrijski "hrani" in "priboljških". Morda sem bila res kot okostnjak, a počutila sem se fenomenalno. Nikoli prej in nikoli zatem se nisem počutila tako dobro. O tem bi lahko pričevala ure in ure. A realnost je bila drugačna in morala sem nazaj, očitno še ni bil pravi čas. Pa saj tudi zdaj, po pravici povedano, nisem ravno prepričana, da je presna prehrana idealna zame. Izključno presna skoraj gotovo ne. Morala bi jo kombinirati z nečim - ali pa se odločiti za veganstvo. V vsakem, ampak res vsakem primeru, pa bi morala - pardon, ne morala bi, ampak želim si - povsem črtati vse, kar vsebuje beli sladkor, belo moko itd., saj vemo, že vrabci čivkajo o tem.
Nekaj besed sem spregovorila tudi z voditeljico delavnice, ki jo poznam z delavnice, na katero sem hodila februarja, saj je tudi tisto delavnico vodila ona. Vprašala me je, kako sem. Povedala sem ji o svojih načrtih - samostojna podjetniška pot - in takoj me je podprla. Nato je beseda nanesla na to, kako drugi gledajo na nas, ki smo "brezposelni". (Kakšna butasta beseda, kot da tisti, ki nimamo službe, cel božji dan ne delamo popolnoma nič.) Moja mama je bila zraven in skupaj sva ji povedali, kako ponižujoče je prenašati odnos nekaterih, predvsem sorodnikov. V njihovih očeh smo brezposelni lenuhi. Ne da se nam delati. Oni imajo vsi lepo svoje službe (koliko od njih jih uživa v njih, to je drugo vprašanje, ampak saj na tem svetu itak nismo zato, da bi samo uživali, moramo tudi kaj trpeti - kao) in so vsi oh in sploh, mi, ki službe nimamo, smo pa navadni izmečki. Nas še pogledati ni vredno. Kaj šele se pogovarjati z nami. Ali mi kdo verjame, da moj stari oče, ki se bliža 90. letu starosti, tako skrajno prezira in zaničuje mene in mojo najožjo družino, ker nihče od nas nima službe, tako zelo nas prezira, da se noče niti pogovarjati z nami, da če nas že pogleda, nas pogleda tako grdo, da bi s pogledom lahko ubijal, če pa že kaj reče, potem je to v zrak vržena pomilovalna izjava v stilu "Bog vam pomagaj"? Zanj smo že tam, se že cvremo v peklu. Žalostno. Svoje najstarejše hčere, ki je celo svojo mladost zanj pregarala na njegovi kmetiji, zdaj niti ne pogleda. In zakaj? Mislila bi si, da bo človek v takih letih gledal na življenje drugače, da bo vsaj zdaj, če že ni prej, spoznal, kaj je v življenju zares pomembno. A materializem tega sveta žal ne pozna meja.
Voditeljica delavnice je, ko sva ji z mamo govorili o tem (sicer ne tako obširno, kot sem jaz zdaj napisala :)), samo žalostno zmajala z glavo. Potem je rekla: "Edino, kar je važno, je to, da vi veste, da to ni res. Da vi veste, da niste lenuhi. Vsak zase ve, kaj je njegova resnica."
Z gospo, ki je na koncu predstavila tudi vzorce svojih mil, sva se kar malo zaklepetali, kar se tiče hrane in z njo povezanega. Rekla sem ji, da nekako še vedno iščem idealni način prehranjevanja zase. Sicer mi je jasno, da sem in bom vegetarijanka, a drugo je še nekako v zraku. Bi bila rada veganka, bi bila rada presnojedka? O tem se še nisem izjasnila. Nekaj pa je gotovo: samo klasično vegetarijanstvo mi ne zadošča. Sladkarije, ki si jih sicer ne privoščim ravno pogosto, a kadar si jih, je preveč, me dobesedno ubijajo. Tudi o mlečnih izdelkih si še nisem povsem na jasnem - mi koristijo ali ne? Tudi pšenica me matra, ne vem, koliko mi koristi, verjetno prej ne kot ja. Moja sogovornica mi je rekla: "Ti le vztrajaj, pa boš našla svoj način, prej ali slej ga boš. Ena od zelo važnih stvari je tudi ta, s kakšnimi ljudmi se družiš. Ko ne ješ več mesa, zelo hitro ugotoviš, da se težko družiš s tistimi, ki ga jedo, ker nimaš več v sebi agresije." To prav dobro vem in občutim na lastni koži. Enostavno ne moreš več v korak z ostalimi, ki jedo meso. Nisi več na isti ravni. Saj ne velja to za vse, hvalabogu še vedno obstajajo mesojedi ljudje, ki imajo v sebi zelo malo ali nič agresije, in s katerimi se lahko družijo tudi tisti, ki mesa ne jedo. A načeloma to še kako velja. Meso hrani negativna čustva v ljudeh. Meso je hrana za jezo, strah, žalost, agresijo. Ko mesa ne ješ več, se telo vsaj delno očisti teh strupenih emocij. Pravim delno, ker za popolno očiščenje še zdaleč ni dovolj samo prenehati jesti meso. O, kje pa, to je šele prva stopnica na precej dolgi lestvi osebnega razvoja ...
Skratka, strašno zanimivo in navdihujoče dopoldne. Prelepo se je pogovarjati z ljudmi, ki so prebujeni in ki razmišljajo podobno kot ti. In kot da to še ne bi bilo dovolj za en čudovit dan, sem zgodaj popoldne dobila še vabilo na razgovor za vključitev v operacijo "Podjetno v svet podjetništva Notranjsko kraške regije 2013", na katero sem se prijavila. Razgovor imam drug teden.
Ko se človek odloči, da bo uresničil svoje sanje - ne glede na to, kako neuresničljive, nerealne in celo nore se zdijo - se celotno Vesolje usmeri v uresničitev teh sanj in na lepem so vsa vrata na stežaj odprta - tudi tista, ki so bila prej zaklenjena.
 

Stigmatizirani

Moram reči, da precej pogosto na lastni koži občutim neodobravanje in skoraj celo zaničevanje s strani drugih zaradi moje trenutne situacije, beri, brezposelnosti. Ker sem še v zvezi z brezposelnim človekom, se to neodobravanje seveda podvoji. Saj nimajo vsi takega odnosa do nas, hvalabogu, še zdaleč ne vsi. Obstajajo tudi ljudje, ki razumejo - a taki so morali obvezno nekoč tudi sami izkusiti isto ali podobno situacijo ali pa jo prav zdaj izkušajo. Kar hočem povedati, je to, da te nekdo, ki ima že od nekdaj svojo službo in se mu ni bilo treba nikoli boriti zanjo niti za preživetje, da te tak človek pač ne more razumeti. Nesmiselno je pričakovati od njega, da te bo razumel. Ker nekdo, ki tega ni doživel, pač ne razume in pika. Ne samo, da ne razume, ampak te na tihem celo obsoja, češ, saj bi lahko delal, saj ima obe roki in obe nogi, prav nič mu ne "fali", ampak njemu se pač ne da delati. In samo zato nima dela. Brezposelna oseba je v očeh marsikoga stigmatizirana in ožigosana kot lenoba, brezdelnež, ki se mu pač ne da delati. Več kot enkrat sem že slišala na svoj račun kaj v tem smislu: "O, pa še koliko dela je, kolikor hočeš ga je, samo dati se ti mora. A če se ti ne da delati, potem dela pač ne boš videl in boš govoril, da ga ne moreš dobiti." Tipično stališče nekoga, ki mu je že od mladosti postlano z rožicami, ker je po končani šoli takoj in brez problema dobil zaposlitev, ki se je že leta drži kot klop. Če je bilo z njim tako, še ne pomeni, da je tako lahko z vsakim. Ljudje imamo zelo različne usode in zelo različne življenjske poti in nihče ne more vedeti, kaj je nekomu namenilo življenje. Poleg tega nekdo, ki mu že od vsega začetka vse šiba kot po maslu, ne more ravno ne vem kako osebno napredovati. Tam, kjer ni ovir in težav, prek katerih se človek uči in raste, pač ne more biti nekega posebnega razvoja. Prepričana sem, da mi življenje postavlja ovire na pot prav zato, da se nekaj naučim. S tem, ko premagujem ovire, iščem rešitve in rešujem težave, osebnostno rastem, se krepim in učim. Marsikdaj mi je zelo težko, a to je del višjega načrta. To je zgolj v moje dobro. Kar me ne ubije, me krepi.
Dobro vem, kaj si misli večina tistih pridnih delovnih ljudi o drugih, tistih brezposelnih. Mislijo si: "Saj, se jim sploh splača delati? Za nič truda dobivajo socialno pomoč" (bogve koliko si mislijo, da dobivamo, večina verjetno sploh ne ve, koliko dejansko znaša denarna socialna pomoč in kako lahko ali težko je z njo preživeti) "in tako lepo udobno živijo, ne da bi jim bilo treba s prstom migniti. Mi moramo pa garati v službi in se vsak dan ubijati, da lahko preživimo, medtem ko nekateri tako zlahka jemljejo svoj obstoj in skrb zanj celo valijo na državo." O ja, ti pa res vse vejo. Socialna pomoč je tako visoka kot ena manjša plača in z njo je res lahko preživeti, o ja. Samo računati je treba ko zmešan in za vsak cent posebej preračunati, kam ga boš dal, ker če ga daš na napačen konec, morda ne boš mogel kupiti dveh banan ali vrečke najcenejših testenin. In zelo lepo ti je, o ja, prav uživaš vsak mesec, ko prejmeš tisto miloščino in vsakič znova ugibaš, za kaj ti bo pa tokrat zmanjkalo.
Saj ne rečem, saj se da, če res dobro preračunaš svoje izdatke in če skrajno poenostaviš življenje, potem se da iti skozi, vse se da. Ampak naj nihče ne misli, da v tem uživamo in da si ne želimo nečesa drugega. Da si ne želimo nečesa, kar bi lahko delali in za kar bi prejemali plačilo, kakršnokoli že, samo da bi bil to naš denar, denar, ki smo ga zaslužili s svojim delom, ne pa nekakšna miloščina s strani države, ki je tako ali tako že v riti, kot pravijo (in kot sami prav dobro čutimo, če ne vsi, pa vsaj tisti, ki nam ne gre tako odlično kot nekaterim).
Vse, kar lahko narediš, je to, da si poskušaš pomagati sam, kolikor si pač lahko, in da ne hodiš v bližino tistih, ki so materialno preskrbljeni in ki prezirajo vse tiste, ki to niso - zgolj po svoji lastni krivdi, vsaj po njihovem mnenju. Biti v družbi takih ljudi je ponižujoče, ker vsak trenutek čutiš njihove pomilovalne poglede in kar uganeš lahko njihove misli. Če bi vsak skrbel predvsem zase, bi bil ta svet veliko lepši. Ko bi tisti, ki so zase poskrbeli, na primeren način storili nekaj, s čimer bi pomagali tudi drugim, ki morda nimajo takih danosti, kot jih imajo oni, imajo pa enako voljo do dela in do pozitivnih sprememb, potem bi bilo vse skupaj res že blizu idealni družbi. Ampak do tam nam še manjka. Ne bom rekla veliko, ker sem optimistka in verjamem, da se bo svet v relativno kratkem času spremenil na bolje. A za to je potrebna kritična masa enako mislečih razsvetljenih ljudi. Res upam, da jo bomo kmalu dosegli.