Ma ej, koprive so res zakon! Boljše so od blitve in špinače. Samo od čemaža niso boljše ;).
Včeraj sva jih preizkusila še s testeninami, pašto, po domače. To je bila pašta s koprivami, divjim lukom in drobnjakom. Koprive sem skupaj z drobno narezanim divjim lukom in drobnjakom (ki ju je natančno narezal moj dragi kuharski pomočnik Petja) samo na hitro pokuhala v malo sojinega mleka, ki sem mu dodala kokosovo maščobo, zeliščno sol in poper ter malo drobtin, da ni bilo vse skupaj preredko. Nato sem s to omako prelila kuhane testenine in dobro premešala. Koprive so ostale v kosih, ker niso bile narezane, a nič hudega, bratsko sva si jih razdelila. In potem ... bilo je božansko. Šele včeraj sem zares okusila koprive, ker so se prejšnjega dne v rižoti preveč skuhale in so se skoraj čisto porazgubile, s tem pa tudi njihov okus. Včeraj je bilo veliko bolje, ker so se kuhale zelo malo časa. Moram reči, da so neverjetno okusne. V tej zaradi sojinega mleka in drobtin rahlo kremasti omaki pa so bile naravnost fantastične.
Še malo nama jih je ostalo, te bodo danes romale v ajdovo kašo, ki bo za kosilo. Zraven bosta seveda tudi divji luk in drobnjak, ki ju je še precej v kozarcu vode na okenski polici v kuhinji. Zdaj jima družbo dela še divja meta, ki sva jo nabrala včeraj. Bila sem skoraj vzhičena, ko sva jo čisto nenadejano našla tu v bližini. Meto je precej težko najti v naravi, ni ravno pogosta. In prav tu raste, tako blizu naju! Zvečer sem nama iz nje naredila čaj, bil je - itak - odličen.
Ni kaj, te divje rastline so res superca. So nekaj najbolj zdravilnega, kar je mogoče pojesti, poleg tega pa - in tudi to je nekaj vredno, sploh v teh časih - so popolnoma zastonj, za razliko od vse industrijsko pridelane hrane. Zanimivo, za škodljive in celo strupene zadeve je treba plačevati, medtem ko so najbolj zdrave stvari zastonj. Tisti rek - najboljše stvari so zastonj - ne bi mogel bolj trdno držati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar