Prvo javno branje

Včeraj sem imela prvo javno branje svojega romana. Še preden je sploh izšel. No, ne vem, koliko se temu lahko reče "javno", ker je potekalo na delavnici za brezposelne, ki sem jo obiskovala od prejšnje srede do včeraj. Ampak vseeno je javno, ker sem brala desetim ljudem, ki so bili udeleženci neke delavnice.
Najprej tega nisem hotela. A voditeljica delavnice, prijazna in topla ženska, ki očitno ljubi literaturo, si je želela, da bi jim popestrila zadnji dan z nekaj utrinki svoje ustvarjalnosti. Samo nekaj odlomkov naj preberem, je rekla, saj zaradi tega ne bo nič narobe. (Kasneje sem si mislila, no ja, zakaj pa ne, naj bo, če sem že skoraj celo knjigo objavila na svojem blogu, kar je kolosalna neumnost, bom pa še na delavnici prebrala nekaj odlomkov. Včeraj sem večino poglavij, ki sem jih tu objavila, izbrisala, pustila sem jih le nekaj. Res ne vem, kaj mi je bilo, da sem svojo intelektualno lastnino takole zastonj razstavila, da je bila na ogled prav vsem in vsakomur. Kdo bo pa potem knjigo kupil, če bodo že vsi vse vedeli?!)
Skratka, včeraj sem na delavnico prinesla svoj natisnjen rokopis, zvezan s spiralno vezavo, in soudeležencem delavnice z naslovom "Učinkovit nastop na trgu dela" prebrala nekaj odlomkov iz svojega romana. Tišina, ki je vladala v prostoru, je bila skoraj glasna. Voditeljica delavnice je bila na svojem stolu nagnjena močno naprej in poslušala z vso pozornostjo, gledajoč v tla. Ko sem zaradi pomanjkanja časa morala končati, je vse zanimalo, kdaj bo knjiga izšla. Želela sem si, da bi jim lahko odgovorila, a kaj, ko tega še sama ne vem. "Kakšen je pa naslov?" je vprašala ena od udeleženk. "Ogenj v grlu," sem ji povedala. Zapisala si je. "Sporoči nam, ko bo izšla," je rekla ena druga.
Torej bi lahko rekla, da je bilo prvo javno branje moje knjige kar uspešno. In če povem še to ... moj dragi jo prav zdaj bere - prvi bo, ki jo bo prebral v celoti - in pri tem skoraj pozabljam, da je tukaj, v moji bližini. Tako tih je in tako vsrkan v tisto, kar bere, da je skoraj tako, kot da ga ni. In ko naredi premor, kar zavija z očmi od hudega. "Ful dobro, NORO dobro," se priduša. "To bo uspešnica!!" No ja, si mislim ... vsaj malo pristranski je zagotovo. A po drugi strani pa je predstavnik bralcev, predstavnik tistih, ki veliko in radi berejo. Če je njemu všeč, sklepam, da bo tudi drugim, vsaj večini.
In če pomislim, da je to komaj začetek ... Začela sem pisati že drugo knjigo. Ki bo v bistvu nadaljevanje prve. Prva se namreč konča na takšen način, da se nekako mora nadaljevati. Konec prve knjige, romana Ogenj v grlu je precej odprt in negotov. Nikomur ne bo čisto jasno, kaj se sploh zgodi. Druga knjiga bo to razjasnila. Odgovorila bo na neodgovorjena vprašanja, porojena ob koncu prve knjige. In še marsikaj drugega, seveda.
Končno izpolnjujem svoje poslanstvo. Poslanstvo, ki je: PISATI. In ob tem se počutim fenomenalno.