9.

Raj na zemlji?

 

»Ne jokaj, življenje je raj, vsi živimo v raju, le vedeti nočemo, da je tako; če pa bi hoteli vedeti, bi že jutri nastal na vsem svetu raj.«

 

Fjodor Mihajlovič Dostojevski, Bratje Karamazovi

 

»Sprašujem se, očetje in učitelji: "Kaj je pekel?" In sodim takole: "Pekel je muka zavesti, da ne moreš več ljubiti."«

 

Fjodor Mihajlovič Dostojevski, Bratje Karamazovi

 

 

Septembra sem dobila novo delo. Končno služba, ki mi je bila pisana na kožo in ki sem jo opravljala z veseljem. V mojem domačem mestu so v manjšem podjetju, ki se je ukvarjalo z lektoriranjem in prevajanjem različnih tekstov, začasno potrebovali novo sodelavko. Ker sem nekoga nadomeščala, so me zaposlili le za nekaj mesecev. Tega mi je bilo zelo žal, obenem pa sem se trudila iz te svoje skoraj-sanjske službe potegniti čim več, dokler jo lahko opravljam.

Aljoša je od svojega prvega obiska redno prihajal k nam. Uspelo mi je pridobiti dovoljenje staršev, da lahko prihaja za vikende in pri nas tudi prespi. Bila sem blažena. Čez teden sem delala in se veselila petka, ko je napočil dolgo pričakovani vikend, pa sem poletela na železniško postajo in pobrala Aljošo, ki je prispel iz Ljubljane. Vedno sva se najprej močno objela in poljubila, kar je ponavadi trajalo precej dolgo. Ko je vlak že zdavnaj odpeljal  in so se vsi potniki že porazgubili, sva midva še kar stala pred stavbo železniške postaje, tesno objeta in prilepljena drug na drugega. Ko sva se končno razklenila iz jeklenega objema, je sledilo gostobesedno obojestransko poročanje o tednu, ki je bil za nama. Sicer sva se lahko o vsem pogovorila že preko interneta, saj sva si v prostem času še vedno dopisovala. A ko sva se videla v živo, je bilo treba vse povedati še enkrat. Niti najnepomembnejši dogodek, niti najmanjša misel in niti najneznatnejši občutek niso smeli ostati neizgovorjeni in zakriti. Drug o drugem in o času, ki sva ga preživela ločeno, sva hotela vedeti vse.

Odpeljala sem svojo ljubezen k sebi domov. V avtu sva se še naprej pogovarjala, prešerno šalila in smejala, presrečna, ker sva spet skupaj.

Doma mi je mama vedno naročila, naj ga postrežem s kavo, malo kasneje pa še z večerjo. Kar dobro se mu je godilo.

Zvečer sva v moji sobi igrala karte ali poslušala glasbo in plesala. Tu in tam sva drug drugemu naglas prebirala poezijo iz moje bogate knjižne zbirke. V sobi sem imela veliko knjižno omaro, katere police so se kar šibile od knjig. Moje zanimanje za književnost se ni odražalo samo v strasti do branja, ampak tudi v želji po posedovanju knjig. Če sem kdaj prebrala kakšno dobro knjigo ali zgolj slišala zanjo, sem jo hotela imeti in to takoj. Obsedala me je, vse dokler je nisem našla in kupila. Da sem si jo izposodila v knjižnici, ni bilo dovolj. Morala sem jo imeti.

Aljoša je vedel za to mojo strast, vedel je, da pri meni obstaja tudi nevarnost, da preveč »padem« v zgodbo v knjigi in da se potem težko privlečem spet ven, v realnost. Tudi sama sem se tega zavedala.

»Ni dobro biti obseden z zgodbo v knjigi, ki jo bereš,« sem mu govorila iz lastnih izkušenj. »Fikcija je navsezadnje samo fikcija. Knjige služijo duhovnemu bogatenju človeka, ne pa temu, da človek živi namesto literarnih junakov, da živi njihova fiktivna življenja, da obtiči v nekem paralelnem svetu ali celo svetovih in pozabi na svoje lastno življenje. To je past, v katero lahko pade nedozorel bralec; past, ki jo knjige nastavljajo tistim, ki berejo samo zato, da bi pobegnili iz svoje vsakdanje realnosti. Knjige niso za to. Kdor bere iz čistega užitka in zato, da bi duhovno obogatil samega sebe, mu ne grozi nevarnost, da bi se ujel in obtičal.«

Ljubeče sem potrepljala knjigo, ki sem jo pravkar prebirala, Razsodnost in rahločutnost Jane Austen.

»Ljubim branje, obožujem knjige. Knjige so moja velika strast. Ne samo to, da jih berem, ampak tudi to, da jih imam, da jih posedujem. Nisem samo strastna bralka, sem tudi zbirateljica knjig. Kako uživam v tem, da si vsake toliko kupim kakšno dobro knjigo. Kako uživam v pregledovanju in občudovanju svoje lastne male knjižnice, ki počasi vse bolj raste; knjig je vedno več in več. To je v meni in me ne bo nikoli zapustilo; knjige so v meni in bodo v meni tudi ostale. Moja ljubezen do njih in do branja se samo stopnjuje. Knjige so iz materialnega vidika zame kot neke vrste fetiš – predmet admiracije, predanega oboževanja.«

»O, to prav dobro vem,« se mi je pretkano smehljal Aljoša. »Namesto da bi bil jaz tvoj predmet admiracije, so to knjige! No, no, že prav, to si bom zapomnil.«

»Daj, nehaj, no,« sem zavpila in ga nežno klofnila. »Kot da ne veš! Kaj bi z vsemi knjigami, če ne bi imela več tebe? Lahko bi me kdo zasul z njimi, lahko bi imela v lasti vse knjige tega sveta, a če ne bi imela tebe, bi bilo moje življenje prazno in žalostno. Knjige so morda res moj fetiš, a največji fetiš v mojem življenju si ti.«

»Vem, srček, saj veš, da sem se hecal,« me je objel in nežno poljubil na čelo. »Kaj zdaj, bova brala poezijo ali ne? Boš ti začela?«

Skočila sem s postelje in stopila k svoji knjižni omari. V roke sem vzela žepno zbirko pesmi Kosovela, mojega najljubšega pesnika. Postavila sem se na sredo preproge, polistala po knjižici in prebrala najprej Rdečo raketo, nato pa še Ekstazo smrti. Ko sem končala, sem se vrnila k Aljoši in sedla na rob postelje. Preprosto morala sem reči še nekaj besed o svojem ljubem Kosovelu.

»Ti dve pesmi sta moji najljubši,« sem rekla, »in po mojem dve od najboljših pesmi v vsej svetovni poeziji. Kosovel je bil genij, vizionar! To čustvo, ki preveva Rdečo raketo, je tako močno, tako vseobsegajoče. Z lahkoto se poistovetim z njim. In Ekstaza smrti … ta pesem deluje hipnotično, kot nekakšno zaklinjanje. Pri Kosovelu je vse ekstatično, celo smrt.«

»Seveda, saj smrt ni nič drugega kot prehod,« se je vmešal Aljoša, »je celo neke vrste meditacija. Zato se je ne bojim, ko bo prišla, jo bom sprejel z radovednostjo in hvaležnostjo, da sem preživel tako polno življenje. A o tem ne razmišljam in ne bom razmišljal, dokler ne pride trenutek za to. Do takrat želim v polnosti uživati vsak trenutek svojega življenja s tabo.«

»Jaz tudi,« sem rekla in ga objela. »Vseeno pa nisem povsem prepričana, da lahko trdim, da se smrti ne bojim … da se je sploh ne bojim. Ne, ne bi mogla tega reči. Bojim se je, ker je tako negotova in hkrati neizogibna. Ker nikoli ne veš, kdaj bo prišla, ker nikoli ne moreš biti zares pripravljen. In čas tako hitro mineva … z vsakim dnem je bližje. Veš, včasih me je prav groza tega večnega minevanja. Tega neprestanega, nenehnega, neustavljivega minevanja. Ko končno pride poletje, ne moreš niti dobro vdihniti, še niti ne dojameš povsem, da je poletje končno tu, ker ko se zaveš, ga ni več. Je že spet siva, mrzla jesen … grozljivo. Kot da smo na nekakšnem norem vrtiljaku, ki se vrti vse hitreje in hitreje, nazadnje pa se vrti že tako divje hitro, da si lahko hvaležen, če ne zletiš z njega in če ti zgolj pobere vso sapo in posrka iz tebe sleherno zmožnost dojemanja tega, kar se dogaja. Kot nekakšna velika, z vrtoglavo hitrostjo vrteča se norišnica, podobna poblazneli vrtavki, sukajoči se na robu prepada, v katerega iz nje v intervalih letijo tuleči, komaj še zavedajoči se norci.«

»No, no, ne pretiravaj,« se je zasmejal. »Tako grozno pa spet ni. Kaj pa vse lepe stvari v življenju? Življenje je vendar čudovito, sploh za take, kot sva midva, ki se ljubiva! Uživati je treba v tem trenutku, tukaj in zdaj, ne pa razglabljati o prihodnosti, za katero nihče ne ve, kakšna bo. Če razmišljaš samo o tem, kar je bilo ali o tem, kar bo, gre življenje mimo tebe.«

»Tega se prav dobro zavedam, in to iz lastnih izkušenj. Pa si vseeno ne morem kaj, da se ne bi včasih z mislimi zataknila kje v preteklosti ali prihodnosti. Veš, kaj je rekel Blaise Pascal? "Le pobrskajte po svojih mislih, pa boste videli, da v njih kraljujeta preteklost in prihodnost. Na sedanjost skorajda ne mislimo; če pa že, zgolj zato, da bi v njej našli luč, ki nam bo svetila v prihodnost. Sedanjost ni nikoli naš cilj: preteklost in sedanjost sta nam sredstvi, le prihodnost je naš cilj. Potemtakem sploh nikoli ne živimo, temveč samo upamo, da bomo živeli. In ker se zmeraj le pripravljamo, da bomo srečni, je nujno, da to nikoli nismo." Ne bi mogel bolje opisati temeljne napake v človeški naravi.«

»No, veš kaj, jaz ne bi mogel reči, da je ta napaka pri meni posebno izrazita. Saj veš, da mi kar dobro uspeva živeti tukaj in zdaj in uživati sedanji trenutek.«

»Vem, ja,« sem ga igrivo boksnila, »ti si že skoraj razsvetljen, jasno, ti si že vse dosegel, samo ne vem, zakaj potem še vedno potrebuješ kajenje.«

Razdraženo je pihnil. Dregnila sem ga v občutljivo točko.

»Daj, nehaj, dobro veš, da nisem rekel, da sem razsvetljen. In ne omenjaj mi že spet kajenja, lepo prosim. To je nekaj, kar moram sam rešiti.«

»Točno tako,« sem se strinjala, »sam moraš to rešiti. Le da se meni dozdeva, da sam tega nočeš. Se spomniš, kaj sem ti rekla že pred časom? Da ne želim živeti s tabo, dokler ne prenehaš kaditi?«

Aljoša je nestrpno zavzdihnil. »Glej, to ni tako enostavno, kot se tebi morda zdi. Bojim se, da mi ne bo uspelo.«

»Veš, da od tega pogoja ne odstopam.«

Zdaj je bil videti resnično jezen, kar je bilo pri njem zelo redko.

»Veš kaj, ne zdi se mi prav, da mi postavljaš pogoje. Da pogojuješ svojo ljubezen do mene.« Njegov glas je bil leden. »Me boš pustila, če ne preneham s kajenjem? Prav, pa pojdiva narazen.«

Srce mi je zaledenelo. »Kaj?!« sem izdavila. Takšnega ga nisem poznala.

V istem hipu se je zavedel, kaj je rekel. Pogledal me je s široko razprtimi očmi, ki so se bleščale od solz.

»Ne, oh, ne, kaj sem rekel!« me je skoraj jokajoč krčevito stisnil v objem. »Saj veš, da se to ne bo zgodilo, ampak jaz ne morem, razumi, da ne morem! Prosim te, ne sili me! Ne moreš si predstavljati, kakšen pritisk občutim nad sabo! Ves čas se bojim, da mi ne bo uspelo in da te bom izgubil, tebe, ki si moje življenje. Vem, da bom nekoč prenehal, a nisem prepričan, da mi bo to uspelo še preden začneva živeti skupaj! Zato te prosim, prosim te, ne sili me in pusti me, da to rešim sam …«

Tesno sem ga objela. Nisem vedela, kaj naj rečem. Vedela sem, da nimam prav. Kako si lahko dovolim, da pogojujem svojo ljubezen? Kakšna ljubezen je to?

»Hočeš, da še jaz kaj preberem?« me je vprašal, ko sva si nekoliko opomogla od prestanega šoka. Obrisala sem si solzo, ki mi je spolzela po licu.

»Seveda, izberi si kakšno knjigo pesmi.«  

Izbral je Baudelairove Rože zla.

 

 

Ko sem bila v ponedeljek zvečer spet sama s sabo in svojimi mislimi, si nisem mogla kaj, da ne bi nekoliko razglabljala o njegovem kajenju in svojem nesprejemanju tega dela njegove osebnosti. Kako lahko rečem, da ga v celoti sprejemam, če pa še vedno nisem sprejela tega njegovega dela? Že res, da je to nekaj, kar škodi njegovemu zdravju in kar mene močno moti, toda ali imam zaradi tega res pravico, da sodim o tem? To je njegovo življenje in le on lahko odloča o njem. Jaz lahko sodim o svojem življenju, ne pa tudi o njegovem. Zaveda se, da je kajenje škodljivo, torej tukaj ne gre za nikakršno temo nevednosti, ki bi jo morala jaz, nekakšna vsevedna boginja brez najmanjše hibe, razsvetliti. Gre zgolj za njegovo lastno odločitev. Jaz pri tem nimam nič. Ne morem ga prisiliti. Če to poskušam, naletim kvečjemu na nasprotni učinek, to sem spoznala že zdavnaj.

Konec koncev sem sama kriva, sem razmišljala. Od vsega začetka sem vedela, da kadi. Zavestno sem se spustila v razmerje s kadilcem, čeprav sem bila od nekdaj trdno prepričana, da si tega nikoli ne bom dovolila. Pa sem si in zdaj nimam kaj godrnjati. Sama sem se tako odločila.

Vedela sem, kaj je edino, kar lahko storim oziroma ne storim v tem primeru. Popolno in brezpogojno sprejemanje je edina rešitev. Vse ostalo bi naju razdvojilo, sprlo in oddaljilo drug od drugega. Ali je vredno tvegati nekaj takega samo zaradi tega, ker je kadilec, medtem ko je toliko drugih stvari, ki jih pri njem obožujem?

Po temeljitem razmisleku sem v svoje zapiske zabeležila nekaj sklepov.

 

Četudi človek sam dobro ve, da bi se moral spremeniti, je to zelo težko, pravzaprav nemogoče storiti, če ga drugi na to neprestano opominjajo. Če nenehno poudarjajo njegove napake, zaradi katerih bi se obvezno moral spremeniti. Kadar se meni zgodi kaj takega, dobesedno čutim, kako od tega neumornega opominjanja, napadanja in osredotočanja zgolj na moje napake in slabosti postajam samo še slabša namesto boljša. Kaj ti preostane v takem primeru? Če se ne moreš (pa čeprav se hočeš) spremeniti na bolje v okolju, v katerem se nahajaš, zato ker tam vso energijo in pozornost usmerjajo v tvoje napake in slabe strani, potem je edino, kar ti preostane, to, da se odstraniš. Da greš nekam, kjer ne boš nenehno poslušal samo o tem, kako grozen si, kjer se ne bodo osredotočali samo na tvojo temno plat, kot da svetle sploh nimaš. In ko greš in imaš naposled končno mir, takrat začudeno ugotoviš, da se ti sploh ni treba spremeniti – ker se ti sam sprejemaš točno takšnega, kakršen si. Če te drugi niso sprejeli, je to njihov problem. In tedaj se lahko zgodi čudež: ko se sprejmeš in ko ugotoviš, da se ti ni treba spreminjati, takrat se spontano in samodejno – spremeniš.   

Aljoša samega sebe sprejema v popolnosti. In že tu naletim na nepremagljivo oviro: proti njegovemu sprejemanju samega sebe ne morem nič. To je človekovo najmočnejše orožje. Četudi ga jaz ne sprejemam v celoti – on sebe sprejema. Tako imam še manj možnosti, da ga spremenim, kot bi jih imela sicer. On ima v rokah moč brezpogojne ljubezni, jaz pa se opotekam pod nadležno težo pogojevanja.

 

* * *

 

Vsakič znova se moram sprijazniti s tem, da ne morem ničesar izsiliti. Da ne morem nikogar spremeniti in ga prikrojiti po lastni meri, niti tistega, ki ga najbolj ljubim in ki me najbolj ljubi. Njega še najmanj.

V nobenem primeru ne morem in ne smem pogojevati svoje ljubezni. Včasih to poskušam, v veri, da delam dobro. Pa v resnici delam veliko napako.

Kakšna ljubezen pa je to, če je pogojena? To ni in ne more biti brezpogojna ljubezen, h kateri težim in s katero me ljubi on. On me sprejema točno takšno, kakršna sem. Od mene ne zahteva nikakršnih, niti najmanjših sprememb – niti tistih, za katere sama vem, da so potrebne. Ne postavlja mi nobenih, niti najneznatnejših pogojev. Tudi jaz nimam pravice, da to počnem.

Kakšen smisel ima siliti človeka v nekaj, na kar še ni pripravljen? Kakšen smisel ima ubadati se z njegovimi šibkimi točkami in zaradi ene same greniti in oteževati življenje obema, ko pa ima ta človek toliko svetlih točk, toliko čudovitih lastnosti? Zakaj se vedno osredotočati samo na temno plat in ne videti svetlobe, ne videti sončnih žarkov, ki se širijo na vse strani in nežno pobožajo vse, česar se dotaknejo? Tako kot brez svetlobe ni teme, tako tudi teme ni brez svetlobe. Živimo v svetu, polnem najrazličnejših barv, nič ni zgolj belo ali črno. Kakšen pa bi bil človek brez ene same napake? Bi bil tak človek sploh živo bitje?

Nihče ni popoln. Četudi Aljoša počne nekaj, s čimer škodi svojemu zdravju, nimam pravice siliti ga, naj to preneha početi in nad njim izvajati nepotreben pritisk. To je na njem in samo na njem, SAM se mora odločiti. To je njegova trenutna realnost, ki sem jo dolžna spoštovati. Sprejeti ga moram brezpogojno, takšnega, kakršen je. To sem dolžna storiti. Ko človeka nehaš siliti, naj se spremeni in ga sprejmeš točno takšnega, kakršen je – se bo spremenil.

Zaupati moram vanj. Tako kot zaupam vase, tako kot zaupam v Vesolje.

 

 

Še naprej sem hodila v službo in počutila sem se skoraj kot v raju. Imela sem svoj denar in imela sem ljubezen, s katero sem preživljala vikende. Delo sem opravljala z velikim veseljem. Večinoma sem lektorirala, tu in tam sem dobila tudi kakšen prevod. Sodelavci so bili prijazni in umirjeni, sicer pa sem se – kot vedno – držala bolj sama zase in z njimi nisem imela veliko stikov. Težko sem se upirala svojemu prirojenemu samotarstvu. Zakopana v delo sem se povsem zatopila v vsebino in obliko tekstov, ki sem jih popravljala. Včasih pa je bila kakšna stvar preprosto preveč zanimiva, da bi jo obdržala samo zase.

Ena od sodelavk mi je bila že od prvega dne še posebno simpatična. Takoj sva si bili všeč. Ime ji je bilo Ingrid in bila je nekaj let starejša od mene. Imela je košato grivo naravno rdečih skodranih las in zelo svetlo, s pegami posuto kožo. Njene živo modre oči so bile tople in živahne, vedno nasmejane. Bila je bistroumna in nabritega jezika. Včasih je načela pogovor z mano in zaklepetali sva se kot dve stari znanki. Pripovedovala mi je o svojih hišnih ljubljenčkih – imela je psa in več mačk – ter v šali zabavljala čez svojega fanta, ki je bil obseden s športnimi stavami.

»Ampak kaj naj naredim?« je skomigala z rameni. »Lahko si glasilke izkašljam, pa ne bo niti približno pomagalo. Poskusila sem že marsikaj, da bi ga pregovorila, naj se neha ukvarjati s tem, a sem vedno prišla do istega zaključka: njega boli kurac za moje najedanje, popolnoma vseeno mu je, jaz pa samo energijo izgubljam. "Veš kaj, punca," sem si rekla, "če se imaš res rada, prihrani to svojo dragoceno energijo za druge, pomembnejše stvari v življenju, boš?" In odkar sem sprejela ta sklep, mi je mnogo lažje. Naj ima tiste njegove stave, če res tako uživa v njih. Še dobro, da vedno igra za minimalne zneske. Torej se mu sploh ne gre toliko za dobiček, kot zgolj za igro. Saj veš, da so moški navsezadnje le otroci, ki se radi igrajo. Zakaj bi mu kratila veselje, če ga to res tako veseli. Sprejela sem ga takšnega, kakršen je. Če se odločiš, da boš z nekom preživel življenje, potem moraš sprejeti vse, kar pride v paketu z njim. Izključevanje tu ne pride v poštev.«

Njene besede so se me globoko dotaknile. Bile so tako podobne nečemu, kar sem sama komaj pred kratkim spoznala.

»O, kako te razumem,« sem ji rekla. »Jaz imam prav podoben primer. Še do pred kratkim sem verjela, da sem poklicana, da svojega fanta rešim odvisnosti od cigaret. Kot da je kaj takega sploh mogoče. Nisem hotela spregledati, da je to nekaj, kar lahko naredi le sam. V bistvu sem pogojevala svojo ljubezen do njega, v smislu, da ne bom živela z njim, dokler ne preneha kaditi. A s tem sem povzročala le razdor.«

Ingrid me je zamišljeno gledala in zmajala z glavo.

»Nič ne dosežeš s tem, prav nič. Sprejmi vse in svet bo tvoj. To sem spoznala in nikoli več ne odstopim od tega prepričanja. Če sprejmeš vse, ne moreš biti nikoli ranjen ali razočaran. Nikoli te ne more nič prizadeti. Če pa, po drugi strani, gojiš neka pričakovanja, ki temeljijo na pogojevanju in izključevanju, boš prizadet znova in znova. Veš kaj? Hvala lepa za tako življenje, raje se brigam izključno zase, drugi pa naj sami rešujejo svoje probleme in odvisnosti. Življenje je prekratko, da bi se obremenjevala in sekirala zaradi drugih, raje se posvečam svojim radostim.«

Strinjala sem se z njo. »Pravzaprav se zdi, kot da imamo ženske, vsaj večina, nekakšno deformacijo na tem področju. Verjamemo, da moramo spremeniti svoje bližnje, da bodo bolj podobni tistemu, kar me dojemamo kot pravilno in primerno. Večino svojega življenja se ukvarjamo z drugimi, namesto da bi se posvetile sebi in končno že nekaj naredile samo zase. Težko si je priznati, da smo morda me tiste, ki potrebujemo spremembo, in ne drugi. Sebe je najtežje spremeniti. In vendar velja: spremeni se in svet se bo spremenil …«

»Ja, to je še kako res,« je prikimala moja sogovornica. »Človek mora spoznati, da težnja po spreminjanju drugih nikoli ne prinese nič dobrega, kvečjemu bolečino. Ali, kot je rekla Katie Bayron: "Ljudje so me včasih spraševali, ali sem razsvetljena. Sem le nekdo, ki je spoznal razliko med To boli in To ne boli."«

Še nekaj minut sva kramljali, nato sva se morali posvetiti vsaka svojemu delu.

Lepo je bilo vedeti, da je tudi v službi v moji bližini nekdo, ki razmišlja podobno kot jaz. Ti pogovori so naju le še bolj zbližali in včasih, kadar sem naletela na kakšen res zanimiv in poseben tekst, sem ji prebirala odlomke, ki sva jih nato skupaj komentirali.

»Poslušaj to,« sem ji rekla nekega dne, ko sem se ukvarjala s svojstvenim filozofskim tekstom izpod peresa neke srednješolke.  »Težko je mirno vztrajati v položaju, v katerem se do tebe vedejo, kot da si kužni bolnik ali gobavec, ki se ga vsi v velikem loku izogibajo ali pa se, v najboljšem primeru, do njega obnašajo kot do tretjerazrednega državljana, in vse to samo zato, ker ima pač nečesa malo manj kot oni in sploh vsi normalni, sposobni ljudje – v tem primeru to ni zdravje, ampak zgolj in samo finančna sredstva. Denar, z eno besedo. Materialne dobrine, čim več materialnih dobrin. Ja, na žalost smo še vedno prav tam, kjer smo bili vedno, v vsakem trenutku v vsej zgodovini človeštva (in samo prihodnosti lahko izročimo upanje, da bo to starodavno družbeno deformacijo končno, enkrat za vselej, spremenila). Še vedno je tako, da v tej družbi nekaj pomeni samo tisti, ki ima »dobro« službo in s tem redni, stalni vir finančnih dohodkov; ki ima zadostno količino materialnih dobrin, s katerimi je primerno obdan (hišo ali vsaj stanovanje ter čim boljšo pločevinasto škatlo za prevažanje naokrog – to dvoje je temeljno); in, seveda, ki ima čim večjo količino te papirnate svetinje. Pri drugih je seveda najbolj cenjen tisti, ki ima največ vsega tega. Kako pa je cenjen in spoštovan tisti, ki ima tega le malo ali pa skoraj nič – no, to je povsem jasno.

A upam si trditi, da smo zdaj na pragu nove dobe, ki bo pometla s smrdljivimi, odurnimi, gnilimi smetmi in izrodki te civilizacije, te »napredne« človeške družbe, ki se je v stoletjih in tisočletjih že totalno usmradila in bo, gnila vse do svojih zarukanih temeljev, prav kmalu neslavno zgrmela v prepad, na dnu katerega bo dokončno, nepreklicno in nepovratno strohnela (pripravite ščipalke za nosove! Kajti trohnenje bo dolgotrajno in ne ravno prijetno). In takrat bo vstalo novo, pravično, razsvetljeno človeštvo, in nastala bo nova, veliko manj številčna, zato pa toliko pravičnejša družba. Ljudje že zdaj hočejo spremembe, že zdaj nočejo več slediti svetim zapovedim nekih samooklicanih bogov. Namesto temu je treba zdaj začeti slediti naravi. V nasprotnem primeru nas utegne ta naša edina prava mati dokončno uničiti. Za plačilo, ker mi uničujemo njo. Pri tem pa se ne zavedamo niti tega, da vse, kar prizadevamo njej, škodi predvsem nam. Nismo in nikoli nismo bili ločeni od nje, ker ne moremo biti. Zato se vse naše sranje obrača nazaj proti nam. In zakaj pravzaprav? Zakaj vse to?«

»Pufff,« je pihnila Ingrid, ki me je poslušala z odprtimi usti. »Težaško, a obenem fenomenalno dobro! Punca pametno razmišlja in pri tem sploh ne izbira besed. Razumem njeno stališče. Tudi sama se včasih sprašujem, zakaj za vraga mora v tej družbi vse temeljiti na denarju. Če pomisliš, koliko ljudi je brezposelnih … V teh časih smo lahko vsi, ki imamo službo, prekleto hvaležni, da jo sploh imamo. Nekateri se z nadčloveško težavo prebijajo skozi mesec, medtem ko se drugi, ki so seveda v manjšini, šopirijo na svojem kupu gnoja in se praskajo po zamaščeni riti, namesto da bi pomagali soljudem. Res, ni mi čisto jasno, kam vse skupaj pelje.«

»Tudi meni ne,« sem zmajala z glavo. »Še sama sem grozno hvaležna, ker sem dobila to službo, pa čeprav samo za nekaj mesecev. Ko se čas izteče, bom spet tam, kjer sem bila prej. Spet neumorno iskanje in pehanje za to bedasto službo … kot da je to edino, kar je sploh vredno početi v življenju!«

»Žalostno, res,« je zavzdihnila Ingrid. »Ful mi bo žal, ko boš šla. Tukaj se ne morem z nikomer res pametno pogovarjati. Ti si ena redkih, poleg mojega fanta, s katero se lahko pogovorim o vsem. Takih ljudi manjka. Zato pa te bom pošteno izkoristila, dokler si še tu,« mi je navihano pomežiknila.

»Ti kar,« sem se zasmejala, »v veselje mi bo, ker se tudi jaz rada pogovarjam s tabo.«

Prišel je sivi november in z njim mamin rojstni dan. Padel je ravno na petek, zato ji je lahko voščil tudi Aljoša, ki je prispel popoldne, da bi vikend spet preživel pri nas. Mami je prinesel škatlo čokoladnih bombonov in lepo napisano čestitko.

Praznovanje je minilo mirno. Zvečer je prišlo nekaj sorodnikov, ki sem jih pogostila z domačo sacherjevo torto na veganski način. Vsem je bila močno všeč in niso se mogli načuditi, kako je mogoče speči tako slastno torto brez jajc in mleka.

Ko so se gostje poslovili, smo nekaj časa pospravljali, nato pa sva se z Aljošo umaknila v prvo nadstropje, kjer je bila moja soba. Bilo je že precej pozno in šla sva naravnost v posteljo.

»Jaz bi danes kar zaspala, veš,« sem mu rekla, ko sem se stisnila k njemu. »Zelo sem utrujena ...«

»Prav,« je odvrnil in me še tesneje privil k sebi. Nekaj trenutkov sva pri miru ležala in bila sem tako zaspana, da me je že v tistih trenutkih skoraj zmanjkalo. Potem pa so Aljoševe nemirne roke začele potovati po mojem telesu, gladiti mojo zadnjico, hrbet in prsi. Njegove ustnice so nežno poljubljale moj vrat in senca. Z jezikom je zdrsnil v moje uho in ga nežno oblizoval. Od ugodja sem se stresla in zapredla. Moja utrujenost je počasi začenjala plahneti.

Njegove roke, ustnice in jezik so bili vztrajni in se niso ustavili. Tega si niti nisem želela. Z ustnicami sem poiskala njegove. Poljubila sva se in kar nisva mogla nehati. Najina usta se niso več ločila, niti ko sva začela nestrpno slačiti drug drugega, niti ko sva gola ležala tesno skupaj in se božala vsepovsod.

Čez nekaj časa, ko sva zadihana obležala, še vedno stisnjena tesno skupaj, sva se oba tiho zasmejala.

»Ali sploh obstaja še kaj lepšega?!« je strastno zašepetal.

»Ne,« sem prepričano odgovorila. »Na Zemlji ne obstaja nič lepšega od tega. Noro, kaj ti delaš iz mene … Še malo prej sem bila tako utrujena in zaspana, da nisem mogla nič. Mislila sem si, danes pa res ne morem, ni šans. In poglej, kaj se je zgodilo potem …«

»Moč ljubezni in poželenja,« mi je zašepetal v uho, da me je požgečkalo. »Tudi meni se je to že neštetokrat zgodilo. Že velikokrat sem bil, ko sva šla v posteljo, tako utrujen, da sem bil prepričan, da te bom samo na kratko poljubil in potem takoj zaspal. Ja, ja, pa kaj še … s tabo ob sebi?! Le kako naj bi preprosto zaspal, če v postelji ob meni ležiš ti? Želim si te kar naprej, vsak dan in skorajda vsako uro. Ti si moja boginja ljubezni.«

»In ti moj bog,« sem odvrnila in se z nosom zakopala v njegov vrat. »In skupaj sva v najboljših nebesih, kar si jih je mogoče zamisliti.« Objel me je in mi pritisnil poljub na čelo. Razmišljala sem.

»Aljoša, se ti ne zdi, da orgazem predstavlja nekakšna rajska vrata?«

Nekaj trenutkov je bil tiho.

»Absolutno. S tabo sem tako ali tako ves čas v nebesih, a ko se ljubiva in ko doživim vrhunec, še bolje, če ga oba … takrat sem dobesedno v raju. In v tistem delčku sekunde, ko izgubim zavest, bi prav lahko vstopil skozi rajska vrata.«

»In prav gotovo tudi vstopiš,« sem rekla, »tako kot jaz. Ne, resnično mislim, da je v tem preprostem in tako naravnem aktu zajeto celo vesolje. To je božansko doživetje, ni človeško, ne more biti človeško. Na ta način se človek sreča z božanskim.«

Še nekaj časa sva tako ležala in kmalu bi naju zmanjkalo. Hitro sva si oblekla pižami in se ponovno zakopala pod odejo, se tesno privila drug k drugemu in skoraj v trenutku zaspala.

Sredi noči – ali pa je bilo že zgodaj zjutraj – sem se kar na lepem zbudila in ugotovila, da leži poleg mene gol od pasu navzdol.

»Zakaj si pa nag?« sem ga nadvse začudena vprašala. Imela sva navado, da sva se pogovarjala tudi ponoči, če se je kateri od naju zbudil. Včasih me je sredi noči, ko sem globoko spala, vprašal: »Spiš?« Moj spanec je, kljub temu, da je globok, tudi rahel, zato sem takoj slišala, če mi je kaj rekel. V tem primeru sem mu odgovorila: »Ne, štrikam, ti bumbar.«

Zdaj je torej ležal poleg mene brez spodnjega dela pižame. Na moje vprašanje se je napol v spanju zahihital, nato pa odgovoril: »Že prej sem se slekel in sem samo čakal, da ugotoviš. Če sem pa zaljubljen vate!« je zacvilil tako naglas, da sem se zbala, da bi ga spodaj slišali. »Ššššš,« sem mu rekla, »bi rad, da se spodaj zbudijo zaradi tvojega cviljenja in si rečejo: "No, saj smo vedeli, da je čudak, zdaj pa imamo tudi dokaz!"?« Močno sem se morala zadrževati, da se nisem naglas smejala.

Zaspala sva nazaj, a spanec je bil moten, ker je moj zaljubljeni in hihitajoči se ljubimec skoraj nenehno govoril v spanju. To je bilo pri njem dokaj običajno, a ne vedno. Včasih je minila cela noč brez ene same besede. Spet drugič je govoril skoraj konstantno. Tiste noči je bil, vsaj tako je sam pozneje rekel, tako vznemirjen in srečen, ker po celem dolgem tednu spet spiva skupaj, da niti v spanju ni mogel pozabiti na to in je zato toliko govoril. Nisem bila jezna nanj, ker mi je kratil spanec, prav nasprotno – njegovo govorjenje v spanju me je neskončno zabavalo. Moje življenje je obarval s humorjem in smehom in zaradi tega mi prav gotovo ni bilo žal tiste urice spanja ali še manj, ki sem jo izgubila.

Vikend je kot vselej prehitro minil in v ponedeljek zjutraj sem ga, preden sem šla v službo, odložila na železniški postaji. Dvajsetkrat sva si povedala, da se bova pogrešala, se petdesetkrat poljubila in si stokrat rekla »Ljubim te«. Ko je vlak končno odpeljal, sem se s solzo v očesu odpeljala na delo. Počutila sem se, kot da se je pravkar odtrgala od mene polovica mojega bitja.

V službi sem se zakopala v delo in poskušala pozabiti, da je šele ponedeljek in da je do petka še cela večnost. Nekako sem se prebila skozi dan in ko je bil grozni ponedeljek mimo, je lahko šlo le še na bolje. Torek je bil še vedno nekoliko dolg, sreda pa je bila že povsem drugačna, kakopak, saj je bila skoraj petkova soseda. V četrtek sem bila že razposajena od veselja, ko je končno napočil petek, pa sem bila naravnost vzhičena. In tako so minevali tedni.

Prišel je december in mesto se je okrasilo s prazničnimi lučkami. Vedno sem se veselila tega meseca, ki je tako poln nekega nerazumljivega pričakovanja in radosti. Kaj ljudje iščejo v decembru, česar ne morejo dobiti kadarkoli v letu?

V začetku tega prazničnega meseca sem v službi dobila v roke besedilo, katerega odlomek sem želela deliti s svojo zvesto poslušalko Ingrid. Šlo je za esej nekega gimnazijca.

»Poslušaj to, Ingrid,« sem ji rekla tistega dopoldneva, »tole mi je ful všeč.«

»Ja? Kaj imaš?« je živahno vprašala in se zavihtela preko svoje mize, da se je znašla pred mojo. Vedno je z izrednim zanimanjem poslušala odlomke, ki sem ji jih brala. In vselej, brez izjeme, so ji bili všeč, tako kot meni.  

»Kakšna uganka je to življenje,« sem začela brati. »Na tem planetu. In sploh. Vse. Pojma nimamo, od kod prihajamo, kdo sploh smo. Od kod izviramo. In vendar se obnašamo, kot da smo BOG I BATINA na tem planetu, pa kaj planetu, v vsej galaksiji, v celem ljubem vesolju. Nekateri od nas si še vedno, celo v teh časih, domišljajo, da v vsem vesolju ni druge civilizacije razen naše. Da smo torej edini, sami samcati v vesolju. Pa ja. Prej bi verjel, da prašiči letajo po zraku, da konji berejo časopise ali da krave na skrivaj kadijo in razpravljajo o politiki.

Človeška zablodelost se je na srečo že približala kritični točki oziroma skorajda dosegla absolutni višek. Sedaj se nahajamo v zgodovinskem trenutku, v času, ko se dogajajo silovite in tudi nasilne spremembe, ki bodo naposled razsule obstoječi sistem in kot za šalo pometle z našimi zavoženimi nameni in uničujočimi izumi, ki škodujejo naravi, v prvi vrsti pa nam.

Tako se pač zgodi, če nevedni človek meni, da je ločen od narave, da je nekaj več od nje in da jo lahko celo obvladuje in nadvladuje. Izhajajoč iz tega mnenja seveda z naravo ravna kot svinja z mehom, kar pa se mu prej ali slej začne neusmiljeno vračati in narava začne udrihati po njem trdo in neprizanesljivo. V takih situacijah seveda pridejo še kako prav bedni izgovori in tožbe v stilu: »Kakšen Bog dopušča vse to?! Kakšen je ta Bog, ki dopušča tako trpljenje?! Bog je zloben ali pa ga sploh ni!«

Prihaja čas, ko se bo treba odločiti med dvema opcijama: ali neslavno umreti ali se opametovati. Če bi se vsi skupaj v tem trenutku nehali sekirati, sovražiti, prepirati, obnašati kot slepci etc. etc. in če bi se začeli enostavno smejati, ljubiti, se veseliti življenja in tega čudovitega sveta, bi bili tako rekoč čez noč rešeni. Osvobojeni! Če bi le znali postati taki kot otroci … neobremenjeni, svobodni, čisti v duši in srečni.

Nocoj je Miklavžev večer. Eden redkih dni v letu, ko tudi odrasli (vsaj nekateri, če že ne vsi) postanejo vsaj malo podobni otrokom. Vsaj tisti odrasli, ki so starši. Za nekaj redkih dragocenih trenutkov tudi odrasli verjamejo v Miklavža, v dobrega pravljičnega moža, ki obdaruje otroke. Spominjajo se svojega otroštva, ko so tudi sami z vznemirljivim pričakovanjem v srcu, ki jim ponoči ni dalo spati, čakali, da se končno zdani in da se bodo lahko veselili daril, ki jih bodo zjutraj zagledali na mizi. Vsak od nas nekje globoko v sebi hrepeni po tem edinstvenem, radostnem času; vsak od nas si še vedno tiho in sramežljivo želi kakšnega vsaj majhnega darilca. Vprašanje je samo, ali smo si to pripravljeni priznati. Priznajmo si! Ne zatrimo otroka v sebi!

Življenje je lepo. A zares lepo, pristno lepo je le takrat, kadar gledamo nanj skozi otroške oči. Vse velepomembne skrbi in usodne težave, ki si jih izmišljajo odrasli, so dejansko izmišljene, FIKTIVNE. V otroškem svetu ni skrbi, ni gorja, ni bolečine; v otroškem svetu je samo smeh, veselje, radost in igra. A le dokler se vanj ne vmeša svet odraslih.

V teh težkih časih, v katere smo zakorakali (sicer že pred tisoči let), je končno prišel čas, ko bo treba spoznati, da nas lahko rešita samo otroški pogled na svet in samo otroška čistost duše.«

»Fijuuu,« je občudujoče zažvižgala Ingrid. »Madona, ti srednješolci pa kar pametno razmišljajo. Sicer zagotovo ne vsi, ampak pred nekaterimi bi se pa lahko mirne duše priklonila. Pohvale za takšno razmišljanje. Najbolj mi je všeč tisti del, kjer pravi, da ljudje za vse tegobe in gorje krivijo boga. Mislim, najprej si izmislijo boga, potem ga pa krivijo. Verjetno so si ga izmislili samo zato, da bi ga lahko krivili za vse svoje probleme, ki si jih ustvarjajo sami. Nekoga pač moraš imeti v ta namen, najtežje je priznati, da si kriv sam.«

»Ja,« sem prikimala in še naprej zamišljeno zrla v list z natipkanim besedilom. »Sicer nisem prepričana, ali so si boga ljudje res izmislili ali ne, o tem se še vedno sprašujem. Sama nekako ne morem verjeti v boga, kot ga slika krščanstvo: častitljiv starec z dolgo brado, ki lebdi nekje na nebu in neusmiljeno sodi vsa naša dejanja. Verjamem bolj v neko neuničljivo silo, ki je vse ustvarila in ki je v bistvu isto kot ljubezen, božanska, večna, univerzalna ljubezen. To je zame bog. Nekaj pa vem zagotovo: če bi se vsi ljudje hkrati danes tako odločili, bi imeli jutri na vsem svetu raj. Točno tako, kot pravi tale fant v svojem eseju. In točno tako, kot je rekel tudi Dostojevski. Vem, da se marsikomu takšno razmišljanje zdi skrajno naivno, neumno idealistično in celo otročje. A vse resnične stvari so v svojem bistvu zelo preproste. Otroško preproste.«  

Ingrid je zamišljeno prikimavala mojim besedam. »Res je. Velikokrat se z nostalgijo spominjam tistega srečnega obdobja, ko sem bila otrok. Žal nimajo vsi otroci te sreče, da preživijo otroštvo v miru in ljubezni. A kljub temu imajo vsi otroci v sebi neko modrost, ki jo  kot odrasli izgubijo. Se tebi ne zdi tako?«

»Ja, točno tako je, kot praviš,« sem se vneto strinjala. »Neko modrost imajo, modrost sprejemanja življenja takšnega, kot je. In sposobnost, da znajo živeti tukaj in zdaj, znajo biti prisotni v sedanjosti. Poglej majhnega otroka, ki se igra – povsem zatopljen je v igro in je cel v njej. On postane igra, ki se jo igra. To je enkratna sposobnost polne prisotnosti v sedanjem trenutku, ki je večina odraslih nima. Otrok je v vsem, kar počne, polno prisoten. Ni sposoben miselnega preskakovanja v času, ne more recimo premlevati o nekih neoprijemljivih skrbeh, medtem ko se igra svojo priljubljeno igro. Takrat se samo igra in nič drugega. Seveda pa so tega sposobni le zares majhni otroci. Starejši že izgubijo to sposobnost. Čim bolj odraščajo, tem bolj postajajo podobni vsem ostalim, zaskrbljenim, odgovornim, resnim odraslim ljudem. A življenje ni resno. Življenje bi moralo biti igra!«

Ingrid se je zibala na svojem stolu in me gledala.

»Popolnoma se strinjam s tabo,« je rekla. »Otroci so biser in neizmerno jih spoštujem. Obenem pa, si predstavljaš ta paradoks, si nikakor ne morem zamisliti, da bi sama imela otroka. Stara sem trideset let, a se mi zdi, kot da jih imam največ dvajset. In tudi moje obnašanje ni nič bolj odraslo, resnici na ljubo. Večina mojih kolegic in prijateljic ima že otroke. Ob tem lahko samo zijam. Kajti, da bi jaz zdaj imela otroka – tega si niti v najbolj groznih, najbolj morastih in strašljivih sanjah ne znam in tudi nočem predstavljati. Saj še zase ne znam najbolje poskrbeti, pa da bi skrbela za otroka. Saj grem še sama sebi velikokrat na živce, pa da mi ne bi šel otrok na živce! A tudi, če vsega tega ne bi bilo, četudi bi bila popolnoma dozorela in sposobna imeti otroka, se v tem, današnjem času, niti v sanjah ne bi spustila v nekaj tako neodgovornega. Po moje je spočenjanje in rojevanje otrok v to družbo, v to civilizacijo, v ta nori in brezupni čas, en navaden zločin. Kaj pa lahko sploh nudimo otrokom v tem času? Kaj jim ta družba lahko ponudi? No, kar se tiče materialnih zadev, jim res lahko vsili vsega boga, ampak kaj, ko pa vse to prispeva samo k njihovi še hitrejši degradaciji. Dejansko so otroci, ki jih ta družba že takoj po rojstvu prisilno vklene v svoj smrtonosni jarem, že v temelju izgubljeni. Uničeni. Dobro, vsi že ne, vedno obstajajo izjeme (in morda v tem času celo veliko izjem), ki so sposobne uspešno prestati še tako uničujoče razmere. A na njih vseeno ostane gnilobni pečat te izrojene družbe. Ne, nima smisla, nikakršnega smisla nima v tem času rojevati otroke. To je nespoštljivo, to je naravnost kruto do njih, ubogih bitij, ki so s tem prisiljena v bivanje na nekem najbolj nemogočem kraju, predvsem pa v najbolj nemogočem in absurdnem času, kar si jih je sploh mogoče zamisliti. Zakaj ustvarjati vedno nova in nova trpeča bitja in jih metati v to brezno, v katerem se že sami kuhamo? Mar nismo sami sebi čisto dovolj, tu, v tem smrdljivem kotlu? Se ne bi raje najprej potrudili vsaj malo popraviti to nezavidljivo stanje, kolikor se ga popraviti da, in raje potem, ko bi razmere kolikor toliko uredili, spet poskrbeli za nujno nadaljevanje svoje vrste, ki je trenutno, bodimo iskreni, skoraj povsem v riti?«

Z odprtimi usti sem zijala vanjo. Nekaj trenutkov nisem našla besed.

»Vem, vem, da se ti zdi moje razmišljanje nesprejemljivo, me sploh ne preseneča, le redko kdo lahko razume to moje stališče …« se je že začela opravičevati, ko si je narobe razložila moj odziv.

»Ne, ne, sploh ne!« sem jo ustavila. »Narobe si me razumela, čakaj … Hotela sem ti reči, da sama razmišljam zelo podobno! Tudi jaz si ne predstavljam, da bi imela otroke!«

Zdaj je ona zazijala.

»No, ta je pa dobra … ne mi reči, da sem našla sorodno dušo v tem času z dojenčki in plenicami in vozički obsedenih mamic?!«

Bruhnili sva v smeh.

»Očitno res,« sem rekla, ko sem prišla do sape. »Sicer pa so ti časi vedno obstajali. Otroci so od nekdaj prihajali na svet, kar je tudi prav, saj bi drugače izumrli. In materinske ženske so bile vedno v večini. Tiste, ki si tega ne želimo in ki tega nimamo v sebi, smo seveda v manjšini in velikokrat tudi stigmatizirane.«

»Ja, na žalost res,« je zagrenjeno pihnila Ingrid. »Kot da nima vsaka ženska pravice sama odločati o svojem življenju. Ne bi rekla, da je materinstvo ravno dolžnost vsake ženske, prej pravica. Ravno tako, kot ima vsaka ženska pravico, da se odloči, da ne bo imela otrok.«

Počasi je vstala s stola.

»Mislim, z vsem dolžnim spoštovanjem do žensk, ki so matere, to je gotovo eno najbolj odgovornih in najpomembnejših poslanstev na tem svetu; ampak jaz nisem ena od njih. Ali žal ali na srečo, ne vem, tako pač je in pika. O, presneto, kako sva se midve zaklepetali!« je plosknila z rokami in skočila nazaj za svojo mizo. »Še dobro, da danes ni šefa, drugače bi jih še slišali …«

»Ja, še dobro,« sem se zasmejala. »A kaj moreva, ko pa imava tako podobna razmišljanja in prepričanja. Samo še to sem te hotela vprašati: kaj pa tvoj fant? Si se z njim pogovorila o tem, se strinja, da ne bosta imela otrok?«

»Ja, na srečo se nama je uspelo uskladiti glede tega,« je odgovorila in zavzdihnila. »Čeprav je bilo na začetku malce problematično. Že od začetka sem vedela, da ima rad otroke in da ne bi imel nič proti temu, da bi imel enega ali dva. Ko sem mu jasno predočila svoje stališče, mu to z začetka ni bilo preveč všeč. Rekel je, da bi prav rad imel kakšnega otroka. Ko sem mu potrpežljivo razložila, da je z mano pač tako in da verjetno nikoli ne bo drugače, je to nekako sprejel. Rekla sem mu, da je to nekaj, česar ne morem spremeniti in da mora to sprejeti, če hoče ostati z mano. Razumel je in očitno je njegova ljubezen do mene prevladala nad željo po otrocih.«

Prikimala sem. »To je dobro. Tudi jaz sem mojemu razložila in je brez problema vse sprejel. Srečo imam, da so moje želje tudi njegove, da imava enake vrednote in cilje.«

»Res je velika sreča, če najdeš nekoga, ki te v polnosti razume in sprejema,« je prikimala Ingrid. Nato je pogledala na uro in se prijela za glavo. »No, zdaj pa res nehajva, drugače ne bova danes nič naredili.« Vzdihnila je in začela prekladati svoje papirje.

 

 

 Čas je mineval in kot bi mignil, sta bila pred vrati božič in novo leto. Božič sva z Aljošo preživela pri moji družini, za novo leto pa sva šla k njegovi mami na obalo. Tam sva ostala deset dni. Na silvestrski večer sva si najprej ogledala film, malo pred polnočjo pa smo se z Betko odpravili ven, na glavni trg, kjer se je trlo ljudi, ki so prešerno ščebetali in migali ob zvokih glasbe. Konstantno je pokalo in v tem malem kamnitem mestecu s tesno skupaj natlačenimi visokimi hišami in ozkimi uličicami je pokanje še tisočkrat bolj odmevalo kot kje drugje. Aljoša je bil skrajno nemiren.

»Kako ne prenašam tega pokanja,« je vpil. »Oprosti, ampak če ne bom mogel več, bom šel nazaj v stanovanje, prav?«

Zavila sem z očmi in mu samo zaradi lepšega prikimala. Pokanje pirotehnike ga je res močno iritiralo, a vedela sem, da ne bo samo zaradi tega vrgel puške v koruzo in me pustil samo z Betko na trgu. Saj sva vendar prvič silvestrovala skupaj!

Res se je kmalu unesel in ko je tik pred polnočjo zagledal župana, ki ga je osebno poznal, me je zvlekel k njemu in mu prisrčno voščil srečno novo leto. Za njim sem to storila še jaz.

Opolnoči sva stala pred odrom, na katerem je voditelj zabavnega programa skupaj z županom odšteval zadnje sekunde. V bližini sta bili Betka in Martina, Aljoševa sestra, ki je v rokah držala šampanjec in plastične kozarce. Ko je odbila polnoč, je nebo razsvetlil veličasten ognjemet, midva pa sva se prisesala z ustnicami drug na drugega in se najmanj pet minut nisva ločila.

Ljudje okrog naju so rajali, vzklikali, nazdravljali, si čestitali … midva sva se poljubljala. V novo leto sva vstopila tako, da sva se potopila drug v drugega. Na neki način sva tako pokazala drug drugemu, da si bova v letu, ki se je pravkar začelo, vedno stala ob strani, ne glede na to, kaj se zgodi. Vedno bova skupaj, vedno bova eno. S tem neobičajno dolgim silvestrskim poljubom sva si brez besed povedala vse to in še več.

Ko sva se končno odlepila drug od drugega, sta k nama pristopili Betka in Martina in nama voščili. Martina je imela solze v očeh. Verjetno si še pred leti niti v sanjah ni predstavljala, da bo brata še kdaj videla tako srečnega. Kaj srečnega, morebiti ga je imela že za povsem izgubljenega in tudi mrtvega. Zdaj pa ga je opazovala, kako se brez konca strastno poljublja s svojo ljubeznijo.

»Veliko sreče, zdravja, še naprej toliko in še več ljubezni in da bi se vama uresničilo vse, kar si želita!« nama je voščila Betka in naju prisrčno cmoknila na lica. »Veliko, veliko sreče,« je bila kratka Martina. Podala nama je kozarca s šampanjcem in nazdravili smo.

Rajanje se je nadaljevalo. Z Aljošo sva še nekaj časa plesala ob živi glasbi, ki je prihajala z odra. A ni bila preveč po najinem okusu, zato sva se kmalu naveličala in sporočila Betki, ki se je v bližini pogovarjala z znanci, da greva domov.

Na obali sva ostala še nekaj dni novega leta, nato sva se vrnila vsak na svoj konec.