V bistvu je prav smešno, da sem sploh prišla do tega razgovora. Ko sem pred nekaj časa poslala svojo prijavo, sem namreč nemudoma, v roku ene ure, dobila odgovor od direktorja, ki se je glasil dobesedno takole:
"Spoštovana, hvala za prijavo. Vaša izobrazba je previsoka za razpisano delovno mesto. Izkušnje nedvoumno kažejo, da osebe s previsoko izobrazbo za delo, ki ga opravljajo, kmalu postanejo nezadovoljne in temu se moramo izogniti.
Hvala vseeno in lepo pozdravljena."
A tako, sem si mislila, torej mi ne boste dali niti možnosti. Že a priori odpadem, ker imam "previsoko izobrazbo". Saj po eni strani razumem njegove argumente, to, da ljudje, ki delajo nekaj, za kar niso študirali, niso zadovoljni, je gotovo res, ampak prav gotovo ne v vseh primerih. Poleg tega se mi ne zdi pošteno, da mi ni bil pripravljen dati niti možnosti, temveč me je kar takoj odbil zaradi moje izobrazbe.
No, v ponedeljek dopoldne sem bila skrajno presenečena, ko sem dobila klic iz Bolnice za živali. Neka ženska me je spraševala, ali bi bila, glede na to, da sem poslala prijavo za prosto delovno mesto pri njih, pripravljena priti tistega dne ob 18h na razgovor. Pobuljila sem ko tele v nova vrata in ji povedala, da sem po mejlu že dobila zavrnitev. Vprašala me je, na kakšni podlagi. Razložila sem ji, ona pa mi je odgovorila, da naj vseeno pridem in se poskusim prikazati še v drugi luči. Rekla sem, da z veseljem. Torej so mi vseeno dali možnost.
Kot sem kasneje izvedela, pa so mi jo dali samo zato, ker bivam v istem kraju. Večino od 130-ih kandidatov so baje že izločili, ker prihajajo od predaleč. Jaz sem torej prišla v nek "najširši ožji krog", a previsoka in neprimerna izobrazba mi tako rekoč zapira vsa nadaljnja vrata.
Kljub temu pa sem imela na razgovoru kar dober občutek. Direktor, s katerim sem se pogovarjala (in ki je bil očitno tisti, ki mi je poslal mejl z zavrnitvijo), je bil prijazen in prav sproščeno sva se pogovarjala. Še naprej je zagovarjal svojo tezo, da ljudje, ki so zaposleni na delovnih mestih, ki ne ustrezajo njihovi izobrazbi, niso zadovoljni. Niso in pika. No, lahko bi se zavedal, da tudi ljudje, ki ne delajo na NOBENEM delovnem mestu, niso zadovoljni. In da bi ti ljudje verjetno bili veliko bolj zadovoljni, če bi delali na KATEREM KOLI delovnem mestu. Še vedno bolje kakršna koli služba kot nobena, ne?! No, razen v primeru, ko te na delovnem mestu šikanirajo in trpiš zaradi psihičnega ali telesnega nadlegovanja. V tem primeru je bolje biti brezposeln, prav gotovo. Imaš vsaj mir. Ampak če te na delovnem mestu nihče ne trpinči in če lahko svoje delo opravljaš kolikor toliko v miru - pa naj bo še tako težko, naporno, če se moraš še toliko novega naučiti - ali ni v tem primeru vseeno bolje, da imaš delo, kot da ga nimaš? Pa četudi ne ustreza tvoji izobrazbi, četudi je nekaj čisto drugega od tistega, kar si študiral - taki časi pač so, treba se je prilagajati, treba je ostati odprt za vse možnosti. Človek se lahko priuči praktično vsega, če pa ima do nečesa še veselje in naravno nagnjenje, pa še toliko lažje.
Že res, da nisem študirala veterine, da nimam sploh nobene zveze s tem, ampak saj pod njihovimi pogoji to sploh ni bilo navedeno. V oglasu je pisalo "splošna izobrazba". Ker gre pač za dela, ki naj ne bi bila, vsaj v večini, specifično veterinarska: čiščenje, delo na recepciji, pomoč veterinarju. Če ima človek še ljubezen do živali, če se na njih spozna in je v življenju doma imel že kar pestro paleto udomačenih živali (ja, govorim o sebi), potem res ne vem, kje je kakšen nepremostljiv problem.
Ampak dobro, odločili se bodo oni, jaz sem naredila, kar sem lahko, z glavo skozi zid pa ne morem. Če si še tako obupno želim službo, to ni dovolj, da jo tudi dobim. Še ogromno drugih dejavnikov je zraven. A to delo me je res pritegnilo, z lahkoto sem se videla tam. In če pomislim na vsa druga delovna mesta, za katera sem v zadnjem času kandidirala - v glavnem prodaja in čiščenje -, si mislim: "Joooj, kako rada bi delala tukaj! Neprimerno raje kot v prodaji. In stokrat raje kot čistilka. Saj tudi tukaj bi čistila, ampak čistila bi za živalmi, ne za ljudmi! Že to je ogromna razlika."
Ne vem, zakaj sem že od nekdaj imela raje živali kot ljudi. Vedno sem čutila večje usmiljenje do njih kot do ljudi. Morda zato, ker so ta bitja brez izjeme nepokvarjena in čista. Saj tudi veliko ljudi je takih, ne rečem. Ampak živali so tako preproste, tako iskrene in predane, tako neponarejene in naravne, da se le redki ljudje lahko kosajo z njimi glede tega. Že v osnovni šoli so moje učiteljice na podlagi poezije, ki sem jo takrat pisala, ugotovile, da imam živali raje kot ljudi, in to se jim seveda ni zdelo prav. Kaj pa je sploh PRAV na tem svetu? Kdo določa, kaj je prav in kaj narobe, kaj je dobro in kaj slabo? To so ozka človeška merila, ki še bolj zožujejo in izključujejo. V naravi ni tako. V naravi je vse, tako kot je, in tako, kot je, je najbolj prav. Zakaj bi bilo karkoli narobe? Vse je samo tako, kot je.
Skratka, bila bi noro srečna, če bi dobila to službo. Ker mislim, da bi me veselila. In ker je dokaj bedno biti pri 27-ih brezposeln in še nikoli v življenju zares zaposlen. Če bi vsaj s pisanjem zaslovela in zaslužila. Ko bi bila J. K. Rowling, hmmm ... Ne ona, seveda, ampak podobna njej. Ničesar si ne želim bolj od tega, da bi lahko živela od pisanja.
Ampak jaz nisem J. K. Rowling, jaz sem jaz in moja pot poteka točno tako, kot mora potekati. Vse se mi bo zgodilo ob pravem času.
Ni komentarjev:
Objavite komentar