1.
Ljubezni in travme
otroštva in mladosti
Pomislil je,
kako mu takrat ni bilo treba o ničemer razmišljati. Takrat je bilo dovolj, da
je samo obstajal. Dokler je obstajal, je bil nekdo. To je bilo samo po sebi umevno. Ampak zdaj
je drugače. Zdaj ni dovolj njegov obstanek, da bi tudi bil nekdo. Čudna stvar. Saj se ljudje rodijo prav
zato, da bi živeli, da bi obstajali. Saj je tako? Ampak jaz se počutim, da bolj
ko živim, bolj ko obstajam, bolj prazen postajam.
Haruki Murakami, Kafka
na obali
Rodila sem se v
kitajskem letu tigra. Morda sem zaradi tega včasih rahlo napadalna. Sicer pa na
splošno delujem nežna in umirjena, kar je vpliv znamenja rib.
Že ko sem bila majhna,
je bil slednji vpliv večji. Mama je večkrat rekla, da sem bila kot majhen otrok
tako mirna, da sem vedno obsedela točno tam, kamor so me posadili – in to za
toliko časa, kolikor dolgo so me pustili tam. Recimo, posedli so me na kavč, mi
čez naročje poveznili blazino in jaz sem sedela in tolkla po njej, drugače pa
se nisem premaknila. V takem položaju sem bila velikokrat ujeta v fotografski
objektiv. Še vedno jasno vidim eno tistih slik. Majcena punčka na kavču, ki
udriha po blazini in se smeje. Vedno sem se smejala, na vseh slikah sem bila
nasmejana. Očitno se je že takrat kazal moj pretežno optimistični pogled na
življenje.
Imela sem srečno
otroštvo, bila sem ljubljena in sprejeta. Moji dnevi so bili napolnjeni z igro.
Čudovita poletja, ko sem se cele dneve igrala, brala in pisala, so mi najbolj
ostala v spominu.
Najraje sem se igrala z
avtomobilčki. Oboževala sem jih in mama mi je vsake toliko morala kupiti nov
komplet avtomobilčkov, da sem lahko dolge ure brnela po neštetih skrivnih
miniaturnih cestah, ki so se vile okrog hiše. Tudi s punčkami in barbikami sem
se igrala, a veliko manj kot z avtomobilčki.
Še več pa sem pisala in
risala. Največjo privlačnost so zame imeli zvezki. Resnično ni bilo
priložnosti, ko ne bi mami, kadar sem bila z njo v trgovini, sitnarila, naj mi
kupi nov zvezek. In še kemični svinčnik, po možnosti. In potem sem prišla domov
in takoj začela pisati in risati novo zgodbico. Vedno sem napisala stavek ali
dva in nato na dnu strani dodala ilustracijo. In tako naprej, vse do konca
zgodbe.
Potem sem začela pisati
daljše zgodbe, brez ilustracij. Pri devetih letih sem začela pisati dnevnik.
Mama mi je kupila prelepo majhno knjigo z omamno dišečimi listi in ključavnico.
Vsak dan sem napisala vsaj nekaj stavkov o dnevu, ki je bil za mano. Potem so
ti zapisi počasi postajali daljši. Kasneje sem dobila še dva podobna dišeča
dnevnika in vsakega sem popisala od prve do zadnje strani. Moja strast do
pisanja je bila neizmerna in odkar vem zase, sem hotela postati pisateljica.
Sanjarila sem tudi o
tem, da bi postala poklicna smučarka. Oboževala sem smučanje in ko sta me
starša pri petih letih prvič posadila na smučke, sem se obnašala, kot da to že
povsem obvladam. Moja strast do smučanja je bila tolikšna, da me je obsedala
celo poleti. Sredi poletja sem si obula pancerje in nadela svoje stare rdeče
smučke ter z njimi drsala po tlakovcih okrog hiše. Ljudje, ki so prihajali v
delavnico mojega očeta, se niso mogli načuditi moji smučarski vnemi. Seveda ni
treba poudarjati, da sem smučke tako zdrsala, da niso bile več uporabne za
pravo smučanje. Kasneje, ko sem imela rolerje, sem vzela le smučarske palice in
se cele popoldneve igrala smučarske tekme. Pred hišo sem imela start, proga se
je nato vila z dvorišča na ulico, se na bližnjem ovinku zaobrnila in vrnila
nazaj na izhodišče. V mojih namišljenih tekmah sem vedno nastopala skupaj s
svojimi sošolkami. Njihov uspeh je bil odvisen od tega, kako priljubljene so
bile pri meni. Tiste, ki jih nisem marala, so bile vedno zadnje. Najboljše
prijateljice so bile tik pod vrhom. Prva pa sem bila vselej – jasno – jaz sama.
Bila sem vrhunska prvakinja svojih imaginarnih smučarskih tekem.
Seveda sem imela tudi
druge želje, nedolžne in čiste želje, kakršne imajo otroci. Mislim, da sem že
pred desetim letom vedela, da bom nekoč doživela »pravo« ljubezen. Takšno, ki
mi bo zamajala tla pod nogami in ki me bo spremljala vse življenje. Verjela
sem, da bom srečala svojega »princa«, ki me bo ljubil in varoval, jaz pa njega.
Smešno, a moj prvi princ je bil ženskega spola.
Imela sem rosnih pet
let, ko me je omrežil v podobi moje lastne sestrične. Doroteja je bila pet let
starejša od mene in je poleti prihajala na počitnice k najinima noni in dedu,
ki sta živela v isti hiši kot jaz in moja starša. To so bili najsrečnejši dnevi
mojih poletij, saj sva večino časa prebili skupaj, se igrali in potepali
naokrog. Pri noni sva jedli kruh, namazan z maslom in marmelado, ona je vase
spravljala nenormalno velike kose. Velikokrat je prespala pri meni, v moji
postelji. Stara sem bila pet let in sem komaj dobro začela spati sama, v svoji
mali sobi. Nekega večera, ko sva šli spat, je nenadoma potegnila pižamo gor in
razgalila prsi, ki so ji že začele brsteti. Za desetletnico je bila kar dobro
razvita. Nato je prijela mojo roko in si jo položila na eno od komaj nakazanih
dojk. Hotela je, da ji jo božam. Mojo drugo roko je popeljala navzdol, pod
trebuh. Hotela je, da z njo krožim tik nad tistim skrivnostnim mestom med
nogami, o katerem nisem vedela nič. V bistvu nisem imela pojma, kaj počneva in
kaj sploh hoče od mene, bilo mi je nekoliko neprijetno, a stvar se je kmalu
končala in potem sva verjetno zaspali.
Česa podobnega kasneje
ni počela, a se me je lotila na drug način. Začela me je poljubljati, in to
strastno, z jezikom, po francosko. Pri svoji starosti je imela že prav
zavidljivo znanje s tega področja. Kmalu sva se poljubljali skoraj vedno in
povsod, celo na obisku pri mojih starih starših po mamini strani. Na srečo naju
ni nikoli nihče zalotil.
Še vedno se spominjam
njenega zagonetnega jezika v svojih ustih. Bilo je mokro, a tudi toplo in
prijetno. Bila sem premlada, da bi se v polnosti zavedala, kaj se greva, a
verjetno sem občutila neke vrste seksualno ugodje, takšno, kot ga občutim
danes, ko se poljubljam z moškim. Tudi takrat sem verjetno mislila, da se poljubljam
s fantom. Na neki način sem bila posiljena, saj je bila ona tista, ki me je
prva poljubila in me potem brez konca poljubljala, jaz nisem imela praktično
nobene izbire. A ravno trpela nisem.
Nasprotno, kmalu sem se
noro zaljubila vanjo. Bila je moj fant. Ko sva se nekoč igrali z dečki iz
soseščine in sem opazila, da jo privlači Miha, moj sedem let starejši sosed in
prijatelj, sem bila bolestno ljubosumna. Kar razganjalo me je. Ko je prišel
tisti nesrečni dan in se je morala vrniti domov, sem pretočila reke solz in vse
moje bitje je hrepenelo po njej. Telo me je bolelo, tako zelo sem si jo želela.
Hrepenela sem, da bi me spet stisnila v svoj objem in me vroče, strastno
poljubila, kot je to tako dobro znala. Sanjarila sem, kako se nepričakovano vrne,
me dvigne v naročje in me prenaša po vrtu kot svojo princeso, jaz pa vsa
blažena lebdim na rokah svojega princa.
To skrajno hrepeneče in
boleče stanje je trajalo morda dan ali dva, potem sem pozabila in živela naprej
svoje brezskrbno, igre polno otroško življenje.
Čez nekaj let sem imela
podobno izkušnjo z drugo sestrično, le da ni bila tako globoka in presunljiva.
Igrali sva se, da sva mož in žena, a sva se le površno poljubljali in se malce
stiskali med valjanjem po postelji. Pred tem sva obvezno naročili najini teti,
v katere spalnici sva se igrali, da mora potrkati, če hoče vstopiti, ker se pač
igrava neko posebno igro.
Moje otroštvo je bilo
zaznamovano tudi z glasbo. Že takrat se je dalo v grobem zaznati moj poznejši
glasbeni okus. Kot petletna deklica sem bila vneta oboževalka takrat zelo
popularnega Michaela Jacksona. Moja mama je imela v kuhinji velik, starinski
radio. Vedno, ko je ta radio začel oddajati zvoke Michaela, sem pograbila enega
od velikih, nerodnih stolov ob jedilni mizi, ga postavila h kuhinjskemu pultu,
kjer je imel svoje mesto famozni radio, se usedla in bingljaje z nogami
poslušala. Ko sem ga videla po televiziji – njegovi videospoti so se vrteli kar
naprej – sem se vedno prilepila na ekran. Oboževala sem komad Black or white. Ne vem, zakaj mi je bil
tako všeč. Vem le, da sem občudovala njegovo glasbo in ples.
Pet let je bila pri
meni očitno neke vrste prelomna starost, ker se je takrat zgodilo precej
stvari. Tudi smrt Freddieja Mercuryja. Spomnim se, kako sva se z mamo skupaj
žalostili, ko je po radiu odjeknila novica o njegovi smrti. Tudi mami je bil
všeč. Nedvomno je bil karizmatičen. A meni je bila spet všeč predvsem njegova
glasba. Ko sem poslušala pesmi Queenov, ki so prihajale iz radia (ne da bi v
resnici vedela, da poslušam Queene), so se mi včasih ježile dlake. Pri petih
letih sem že zelo dobro vedela, kaj je dobra glasba.
Nekaj podobnega se mi
je dogajalo, ko sem po radiu slišala REM, ki so se takrat ogromno vrteli. Komad
Loosing my religion sem mnogo kasneje
poimenovala »pesem mojega otroštva«. Še danes se mi, ko slišim to skladbo, pred
notranjimi očmi samodejno prikaže mala kuhinja mojih staršev, okrogla jedilna
miza s svojimi unikatnimi stoli in radio na polički ob oknu (kasneje je mamin veliki
radio nadomestil manjši, ki je bil ploščate oblike). V mojih zgodnjih spominih
se iz tega radia najpogosteje razlega Loosing
my religion, pa tudi Black velvet Alanah
Miles, in to sredi sončnega poletnega popoldneva.
Ko sem dopolnila devet
let, sem dobila bratca. To je moj svet za nekaj časa postavilo na glavo. Nič
več nisem bila edinka in bila sem skrajno zmedena. A malega Sergeja sem kmalu
iskreno vzljubila in se cele dneve igrala z njim. Nisem si mogla več predstavljati
življenja brez njega, pa čeprav se je kot dojenček včasih tako drl, da je bil
škrlaten v obraz.
Nekako v tistem času
sem se zaljubila v sošolca. To je bilo prvič, da sem se zaljubila v fanta. Tudi
to je bila zgolj nedolžna, otroška ljubezen. Gašper se mi je zdel strašno
luštkan in ves čas sem hotela biti v njegovi bližini. Mislim, da sem bila tudi
jaz všeč njemu, ker se je rad družil z mano in je celo izjavil, da sem faca.
Spomnim se, da sem nekoč v neki trgovini, kjer sva bili skupaj z mamo, vrgla
kovanec v nekakšen vodnjak želja in si vroče zaželela, da bi se poročila z
njim. Ko me je mama potem vprašala, kaj sem si zaželela, ji nikakor nisem
hotela povedati. Čeprav je silila vame, ji nisem izdala svoje male skrivnosti.
Seveda mi ni treba
posebej poudarjati, da že čez leto ali dve nisem imela več niti najmanjše
želje, da bi se kdaj poročila z njim.
Moje sicer mirno in
brezskrbno otroštvo sta kalila le dva temna madeža. Prva je bil nepopisen,
smrtni strah pred bruhanjem. Kasneje sem si skušala ta strah razlagati z
reinkarnacijo – morda sem v prejšnjem življenju umrla tako, da sem se zadušila
z lastnim bruhanjem. Kot otrok pa si tega nisem znala razlagati in tudi nisem
poskušala. Vsakič, ko sem bila bolna in mi je bilo slabo, sem padla v nekakšno
črno luknjo, do vrha in še čez napolnjeno z neznosnim in neobvladljivim
strahom. Ta se je tako razrasel, da me je začel moriti tudi takrat, kadar zanj
ni bilo nobene realne podlage. To na kratko pomeni, da sem se začela bati
bruhanja tudi takrat, kadar sem bila popolnoma zdrava in ni bilo niti
najmanjšega znaka ali razloga za bruhanje. Bila so srečna obdobja, ko sem na to
svojo obsedenost pozabila, a bila so tudi druga, pogostejša in grozljivo moreča
obdobja, ko me je strah hromil do te mere, da nisem mogla jesti. Dovolj je bil
že bežen preblisk v možganih, spomin na zadnjo bolezen in občutek, ki sem ga
doživela, ko mi je bilo slabo in sem bruhala. Ponavadi je bilo to dovolj, da
sem spet zapadla v brezno, iz katerega se pri najboljši volji nisem znala
izkopati. Zvečer pred spanjem mi je kar na lepem brez razloga postalo slabo in
nisem mogla zaspati, ker sem se bala, da bi v spanju bruhala. Goreče sem
molila, se potila in prosila boga in angele, naj me varujejo in naj mirno
preživim noč. Velikokrat me je sredi jedi prešinil nenaden strah, v trenutku mi
je postalo slabo in vase nisem spravila niti grižljaja več. Moj krožnik je
velikokrat ostal napol poln. Starši so me spraševali, zakaj ne jem in se
čudili, kako brez teka sem. Nikoli jim nisem povedala, nisem mogla. Niti v
sanjah si nisem predstavljala, kako bi jim lahko razložila nekaj, kar je bilo
zame tako grozno, da tega nisem mogla ubesediti. V tem svojem strahu sem bila
popolnoma sama.
Sočasno s tem, morda pa
še prej, me je obsedalo še nekaj drugega, še veliko bolj nerazložljivega.
Velikokrat sem med spanjem ali v polsnu imela nekakšne sanje, v katerih so me
obkrožale čudne, nerazločne temne postave, ki so me počasi, a vztrajno
obkoljevale, dokler mi niso prišle povsem blizu in me začele stiskati. Skladno
s tem se je pojavljal grozljiv občutek nekakšnega pritiska v očeh, ki je bil
nevzdržen. Ta pritisk sem občutila, ko sem imela zaprte oči, in dojemala sem ga
kot nekaj črnega, temačnega in neznosno groznega, neverjetno mučnega. Marsikdaj
se je ta občutek pojavil celo v budnosti, ko sem bila povsem pri zavesti in sem
imela odprte oči. Spomnim se, kako sem nekega lepega poletnega dne v precej
zgodnjem otroštvu tičala v hiši in gledala televizijo. Prav takrat me je spet
obiskala tista pošastna stvar s temnimi prikaznimi, ki mi pritiskajo na oči, da
ne morem niti gledati niti mižati. Takrat je na vrata, ki so vodila iz dnevne
sobe na teraso, prišel moj oče in me povabil, naj pridem ven. Oba z mamo sta
bila zunaj. Odklonila sem. Oče se je začudil, verjetno me je vprašal, kaj mi
je, a jaz sem le odkimala. Ko je odšel, so se mi po licih ulile solze. Moje
trpljenje je bilo neznosno. Želela sem si iti ven, želela sem si živeti
normalno, brezskrbno, kot naj bi živel otrok, brez teh hudobnih prikazni (o
tem, da so hudobne, sem bila povsem prepričana), ki mi ne dajo miru in hočejo
od mene kdo ve kaj.
Nisem imela pojma, kaj
hočejo od mene, a zdelo se je, kot da nekaj hočejo. Kasneje sem si tudi ta
pojav razlagala z reinkarnacijo in prejšnjimi življenji. Morda je bila groza,
ki sem jo doživljala kot otrok, spomin na prejšnje življenje, ki pa je bil
preveč zabrisan in simboličen, da bi ga lahko razumela ali si ga vsaj poskušala
razložiti. Mojo teorijo je podpiralo dejstvo, da je strašni spomin z leti vse
bolj bledel, dokler me ni naposled skoraj povsem pustil pri miru. Čim bolj se
je oddaljevala točka mojega rojstva na ta svet, tem redkeje me je trpinčila
groza, ki sem jo izkušala kot otrok. Nekje v najstniških letih me je le še tu
in tam, ponavadi pred spanjem, obiskal mučni občutek pritiska v očeh in črnine,
ki ga je spremljala. Vsakič me je zalotil nepripravljeno, da sem od groze
lovila sapo in na stežaj razpirala oči. Največkrat niti to ni pomagalo. Minilo
je samo od sebe in pri tem nisem mogla nič. Trpela sem, dokler ni popustilo in
sem lahko v miru zaspala. V takih trenutkih mi je pomagala molitev. Prosila sem
angele, naj mi pomagajo, naj preženejo prikazni, ki mi pritiskajo na oči in me
morijo. Vselej je pomagalo. Takrat sem spoznala, da je dobro neštetokrat
močnejše od zla in da ni važno, kaj vse me muči; če prosim za pomoč dobra
bitja, bom pomoč dobila.
Obenem sem se medlo
zavedala, da imam v sebi nekakšno moč, ki je sposobna premagati zle sile, če se
le osredotočim nanjo. Ta moč je prvič v polnosti prišla do izraza, ko je umrla
moja stara mama po mamini strani. Imela sem jo zelo rada, bila mi je kot druga
mama. Oboževala sem njen kruh, ki ga je pekla, in krompirjeve svaljke, ki jih
je pripravljala samo zame, ker je vedela, kako jih imam rada. Ko je umrla, sem
imela petnajst let. Vsa številna družina se je zbrala v njeni sobi, kjer je
odšla s sveta. Takoj po njeni smrti smo začeli moliti rožni venec. Nekako
samodejno je bilo določeno, da sem ga vodila jaz, ker sem bila edina, ki sem
bila tega sposobna. Vsi ostali so namreč neutolažljivo jokali. Jaz pa sem od nekod
globoko v sebi potegnila neomajen mir in moč, ki sta mi pomagala, da sem vodila
molitev. Moj glas je bil močan in trden. Nisem se zlomila. Mama mi je kasneje
povedala, da se je čudila, od kod sem pobrala tolikšno moč, medtem ko sta me
obkrožali vsesplošna žalost in bolečina.
Druga neprijetna stvar,
ki je včasih razburkala moje otroštvo, so bile konstantne zdrahe med mojimi
starši in očetovo materjo, mojo nono. Ta neverjetno prepirljiva ženska moji
mami nikakor ni mogla odpustiti, da ji je ukradla sina. Zato jo je hodila
trpinčit. Solila ji je pamet in ji težila na vse možne načine, podtaknila ji je
celo neko krajo, skratka, dovolila si je marsikaj. Ob vsem tem pa svojega sina
sploh ni imela rada. Hotela ga je zgolj posedovati in ker je mislila, da ji bo
to uspevalo do konca življenja, je bila seveda skrajno razdražena, ko je
uvidela, da njen sin pripada drugi ženski. Bilo je veliko odkritih prepirov, ki
pa so šli bolj ali manj mimo mene, ker sem bila pač otrok. Šele čez leta sem
izvedela, kaj vse je morala mama pretrpeti. Medlo se spomnim nekega prepira v
delavnici mojega očeta. Mama me je držala v naročju, nona ji je stala nasproti
in med njima so letele strupene besedne puščice.
Nona je bila do mene
večinoma prijazna, velikokrat sem šla k njej v prvo nadstropje, kjer sva se ure
in ure igrali s skodelicami in krožnički. Včasih sem si tako želela še ostati,
da sem se pretvarjala, kot da odhajam dol, potem pa sem se priplazila nazaj,
tako da me ni videla, in se skrila na tleh v dnevni sobi. Enkrat sem se, ravno
v trenutku, ko me je zagledala, pošteno udarila z glavo v radiator, pod katerim
sem se skrivala, in tako se je moj poskus, da bi še ostala, končal zelo
neslavno – z jokom.
Včasih, ko sem se
igrala zunaj in sem počela kaj posebnega – še sama ne vem, kaj, a kaj hudo
vratolomnega zagotovo ne – mi je nona zaklicala: »Živa, ne tako, si boš razbila
glavo!« Te njene besede so se mi zdele skrajno nerazumne. Moj odgovor je bil
vedno: »Kako naj si jo razbijem, saj ni iz stekla!« In sem se zasmejala.
Kakšna je bila pri vseh
teh prepirih in zdrahah vloga mojega deda, mi še zdaj ni čisto jasno, vem le,
da je bil do mene vselej zelo prijazen in ljubeč. Vsakič, ko me je videl, je
vzkliknil: »Lučkica moja!«, me pobožal po glavi in mi dal poljubčka. Imela sem
ga rada. Dobro sem si zapomnila, da me za razliko od none ni nikoli grajal, če
sem bila poredna. Umrl je, ko sem bila stara osem let, le nekaj mesecev po
Sergejevem rojstvu. Njegova smrt me je prizadela. Še danes se mi zdi
nepravično, da je moral umreti toliko prej kot njegova žena, ki je še danes
živa. Nekatere ljudi zloba drži pri življenju.
Ko sem bila stara
sedemnajst let, smo kar na lepem v časopisu opazili oglas, da je hiša, v kateri
živimo, naprodaj. Očetova mati in sestra sta se brez naše vednosti ali privoljenja
odločili, da hišo prodata. Nona se je preselila v drug kraj. Mi pa smo začeli
proti svoji volji sprejemati vse številnejše kupce, ki so se ustavljali na
našem dvorišču in si ogledovali hišo. Sosedje so si privoščljivo meli roke in se
hehetali v pest. Kmalu je prišla prava stranka in vse je šlo – velika hiša, ki
jo je moj oče zgradil s svojim očetom, velika delavnica za hišo, v kateri je
opravljal svojo obrt, dva velika vrtova in moj in Sergejev dom. Prizorišče
najinih najljubših iger in mojih najglobljih sanj. Vse moje ceste, moja drevesa
in moja trava, moje pokopališče malih živali, vse je šlo. Prišla je tujka in
pobasala hišo in vse, kar je spadalo k njej, v svoj žep. Točno takrat je umrl
moj bratranec, ki je že dolgo bolehal za levkemijo. Bolečina je bila neznosna.
Bil je moj najljubši bratranec, ker me je v otroških igrah vedno branil pred
ostalima dvema, bolj divjima. Imela sem ga zelo rada, a je moral umreti, še
preden je dopolnil dvajset let. Na dan njegovega pogreba so nas začeli metati
iz hiše. Morali smo vlačiti ven svoje pohištvo, medtem ko so oni v isti sapi
svoje vlekli noter. Gospa je prišla kuhat na naš štedilnik. Zvečer so sedeli na balkonu, kadili in se hehetali,
medtem ko smo mi odvažali še zadnje stvari in jokali za njim, mojim najljubšim
bratrancem.
Preselili smo se v
staro hišo v isti vasi, ki je bila last moje tete in njenega moža, družine, ki
je pravkar izgubila sina in brata. Če ne bi dobili te velikodušne ponudbe, bi
pristali na cesti.
V gimnaziji je bila
moja najboljša prijateljica Tadeja, sošolka, s katero sva tičali skupaj vse od
prvega letnika in druga na drugo vplivali na ne ravno pozitiven način. Njen
vpliv je bil večji, a kljub moji takratni vodljivosti in negotovosti vase sem
imela dovolj trdno hrbtenico, da nisem nikoli začela kaditi ali piti.
Prijateljstvo z njo je imelo za posledico tudi druženje z njenimi bivšimi
sošolkami, ki so za razliko od naju hodile na ekonomsko šolo in so bile poleg
kajenja še bolj vnete ljubiteljice alkohola. Nekajkrat sem poskusila kaditi in
se počutila neznansko kul, čeprav mi je bilo v resnici odvratno. Okus je bil
ogaben in razen občasnega eksperimentiranja na zabavah s prijateljicami nisem
nikoli zares kadila. Tudi pila sem zelo poredko in zares pijana nisem bila
nikoli. Vem pa, kako je biti rahlo v rožicah. Enkrat se mi je jezik tako
razvezal, da sem bila še sama presenečena. Jaz, ki sem bila vedno tako
redkobesedna in plaha, sem nenadoma govorila in nakladala do onemoglosti
(sogovornikove, ne moje).
S Tadejo sva imeli
pogosto globoke pogovore o različnih temah, med drugim tudi o veri, krščanstvu
in cerkvi. Čeprav je bila vzgojena v krščanskem duhu, je bila zagrizena
nasprotnica te veroizpovedi. Njeni argumenti so bili tako prepričljivi in tako
logični, da sem jo razumela in kmalu še sama prevzela podobno razmišljanje.
Bilo mi je všeč, da razmišlja z lastno glavo in da ne sledi vsem ostalim
poslušnim ovcam, ki dopuščajo, da nekdo drug razmišlja namesto njih. Njen jezik
je bil sočen in neposreden, vedno je brez dlake na jeziku povedala, kaj si
misli.
»Pojutrišnjem je Velika
noč,« mi je na primer rekla nekega petka pred največjim krščanskim praznikom. »A
konec koncev – kaj pa to sploh pomeni? Vsi ti prazniki, ki so nekoč imeli neko
duhovno vrednost, so danes docela skomercializirani in zmaterializirani. Danes
so to predvsem prazniki trgovskih centrov, nakupovanja in zverinskega žretja.
Samo koliko zajebanih tepcev po takšnih praznikih pristane v bolnišnici.
Mislim, nimaš besed.
Poleg tega že dolgo več
ne verjamem v katoliško cerkev. Moja vera ni vera v neke samooklicane bogove in
njihovo institucijo, zgrajeno na zločinih in nakopičenem materialnem bogastvu; jaz
verjamem vase. In seveda v Dobro, v
Ljubezen, ki je Bog, v Vesolje in v popolni, božanski red njegovih zakonov in
vseh stvari. Verjamem v neskončno moč Ljubezni in verujem v Življenje. In za to
ne potrebujem nobenih posrednikov in nobene cerkve.«
Bila je razgledana in
načitana, zato mi je včasih citirala misli znanih oseb. Na primer Osha, svojega
priljubljenega filozofa in mistika, ki sem ga tudi sama kasneje zelo rada
prebirala.
»Ni Boga; samo mi smo
si ga izmislili,« je govorila. »Ni nobenega častitljivega starca, ki bi bdel
nad nami in mirno gledal blodnje in zablode, ki jih uganja človek – njegova stvaritev. "Eksistenca je
samooplajajoča," pravi Osho. Eksistenca se sama upravlja – od znotraj. In
ko se človek začne uglaševati z naravo, ne rabi več boga. Narava je Bog. Ljubezen je Bog, samo življenje
je Bog. Ničesar in nikogar ni nad nami,
je pa vse v nas. Vse skupaj je
neločljivo, je ena sama celota, enost. Vsi smo eno, vse je eno. Ločenost je
samo navidezna.
"Bog je le skupno
ime za vso zavest, ki obstaja na svetu; Bog ni neka oseba."
"To je rajski vrt,"« je navajala s
posebnim žarom. »To je to, Živa, nobenih nebes ni tam na nebu, nebesa so tukaj
in zdaj. Ali pa pekel, kar koli pač izbereš. Kot je rekel Wayne Dyer: "Nebesa
na Zemlji niso kraj, ki bi ga bilo moč najti, temveč zavestna izbira, ki jo
morate narediti."«
Strinjala sem z njo in
pogosto razmišljala o njenih besedah. Nisem se mogla strinjati z vsem, kar je
počela, vsaj ne s kajenjem in popivanjem. Sem pa globoko razumela njena
transcendentalna razmišljanja in jih tudi ponotranjila.
Številne neuslišane
ljubezni, ki so se zvrstile v mojih najstniških letih, so bile večinoma muhe
enodnevnice, ene bolj, druge manj. Na prvo »resno« ljubezen sem morala počakati
do sedemnajstega leta, ko sem izbrala oziroma, bolje rečeno, bila izbrana od
svojega prvega fanta. Bila je nekako usodna zveza, čutila sem, da naju nekaj
vleče skupaj in da imam pri tem zvezane roke.
Spoznala sva se na Tadejini
rojstnodnevni zabavi, le dober mesec po naši travmatični selitvi.
Na praznovanje
Tadejinega sedemnajstega rojstnega dne je njena prijateljica Ines pripeljala
svojega fanta, ta pa je pripeljal svojega najboljšega prijatelja in sodelavca
Simona. S še dvema prijateljicama smo se vsi skupaj dobili v piceriji v kraju
P. O Simonu sem že marsikaj slišala od Tadeje – da je čeden, da je športnik, da
ne kadi in ne pije, povrhu pa ima črnega BMW-ja – in izrazila sem željo, da bi
ga spoznala. Morda ga je prav zato povabila na svojo rojstnodnevno zabavo.
Ko smo se v piceriji
posedli za mizo, mi ga je predstavila. Podala sva si roki in že ob stisku dlani
in njegovem pogledu, ki se je strmo srečal z mojim, sem nekaj začutila. Bil je
dobrih šest let starejši od mene, svetlolas in privlačne postave. Bil je
umirjen, ni veliko govoril. Skratka, bil mi je precej podoben.
Ves čas večerje sem
čutila njegove oči na sebi. Vedela sem, da ne izgledam slabo in da sem večini
fantov všeč. Tudi jaz sem imela svetle, naravno blond lase, ki so mi v dolgi,
rahlo valoviti grivi padali do sredine hrbta. Poleg las so bile moj največji
adut zeleno-modre oči: marsikdo mi je že rekel, da so lepe, da človeka kar
hipnotizirajo. Bila sem vitke, skladne postave, ne previsoka, z oblinami na
ravno pravih mestih. Zato me ni presenečalo, da je, ko so moje prijateljice kot
ponavadi zbijale šale, Simon večino časa molčal in me požiral z očmi. Konec
koncev sem bila tega že navajena, saj sem v šoli marsikdaj prestregla kakšen
občudujoč pogled s strani pripadnika nasprotnega spola in tu pa tam tudi kakšno
opazko na račun mojega videza, za katero seveda ni bilo mišljeno, da bi jo
morala slišati.
Ko smo pojedli, smo se
odločili, da gremo še nekam na pijačo. Pristali smo nekje zunaj, na nekakšni
fešti, in jaz sem zmrzovala. Bila je neobičajno hladna septembrska noč.
Ko smo se nato v
zgodnjih jutranjih urah končno odpravili proti domu, sem se znašla na sprednjem
sedežu njegovega avta. Zadaj sta sedeli Lea in Samanta, slednja tako pijana, da
je moral Simon enkrat ustaviti, da se je šla izbruhat. Medtem ko sta dekleti
zadaj uganjali pijanske norčije, sva midva tiho sedela spredaj, ne da bi rekla
drug drugemu besedico, in vendar sva se na neki nedoumljiv način povsem
razumela.
Vztrajal je, da me
pripelje direktno do doma in me tudi je – prav do hiše, v katero smo se pred
kratkim preselili. Tako je izvedel, kje živim, kar mu je prišlo prav že
naslednji dan.
Naslednjega dne, bila
je nedelja, je bila v Tadejini vasi neka prireditev in že prejšnji večer me je
povabila, naj pridem. Rekla sem, da ne bo šlo, ker bom sama doma in ne bom
imela prevoza. Tedaj pa se je Simon ponudil, da me pride iskat. Bila sem
prijetno presenečena in sem privolila.
Naslednje popoldne je
res prišel, a ne sam, ampak v spremstvu nepogrešljive Ines. Na poti smo se
ustavili na bencinski črpalki in kakor hitro je Simon zapustil avto, je Ines
navdušeno izbruhnila: »Živa, Simonu si všeč, veš?« Ne bi mogla reči, da sem
bila ravno presenečena, a sem se vseeno malo prenarejala: »Ma ja! Kaj res?« Ona
pa: »Ja, ja, res. Včeraj je rekel. Ampak pst.« Torej ji je naročil, da mi tega
ne sme povedati. A le kako bi lahko Ines bila tiho!
V kraju Z. smo se
dobili s Tadejo in Leo, nekaj časa viseli pri Tadeji doma, potem pa me je
odpeljal nazaj. A ni me hotel tako hitro izpustiti iz rok, predlagal je, da
greva še na pijačo. Nič nisem imela proti in tako sva se ustavila na pijači
blizu mojega kraja. Ko sva sedela drug drugemu nasproti za majhno mizico, je
moja plahost delovala s polno paro, govoril je v glavnem on, čeprav ne veliko.
Njegov pogled, uprt vame, je bil še bolj goreč kot prejšnji večer. A nič se ni
zgodilo. Odpeljal me je domov, me odložil točno pred hišo in odšel.
Ne bi mogla reči, da
sem se takoj zaljubila, nikakor ne. Bil mi je všeč, to pa je tudi vse.
Naslednji dan mi je Tadeja v šoli povedala, da bi Simon rad mojo telefonsko
številko. Rekla sem Ines, naj mu jo posreduje. Ona pa je namesto tega dala meni
njegovo številko. Poteza emancipirane ženske? Kaj pa vem, jaz bi raje videla,
da bi on naredil prvi korak. A nisem imela izbire, imela sem njegovo številko,
on pa moje ne, zato sem mu poslala sms. Takoj je odgovoril in tako se je
dopisovanje začelo. Kmalu me je tudi poklical in že sredi tedna sva šla na prvi
zmenek.
Na tretjem zmenku sva
se prvič poljubila. Način, kako me je objemal in stiskal k sebi, je bil
čudovit. Sedela sem mu na kolenih, govoril mi je, da sem »kokola«, poljubljal
me je po vratu, mi pošiljal mravljince po telesu in počutila sem se kot v
sanjah.
Zmenki so se vrstili,
hodila sva na sprehode in pijače. Bila je jesen in nato zima, zato nama kaj
dosti drugega ni preostalo. Z roko v roki sva se sprehajala, se pogovarjala, se
objemala in poljubljala. Na pijačah sva se prek mize zaljubljeno gledala in se
držala za roke. Velikokrat sem ga zalotila, da me gleda tudi takrat, ko jaz
gledam stran. Večkrat je rekel: »Ne smem te več toliko gledati, ker si preveč
lepa.«
Vse pogosteje sva se
strastno poljubljala in mečkala na zadnjih sedežih njegovega BMW-ja. Vzdihoval
je moje ime in govoril: »Joj, zakaj si tako dobra …« Bilo je očitno, da ga
razganja od poželenja po meni. Ni minilo več kot nekaj mesecev in izgubila sem
nedolžnost. Malo pred svojim 18. rojstnim dnem. V njegovem BMW-ju.
Prvič me je grozno
bolelo in niti malo nisem uživala. A kaj kmalu sem se privadila in bolečina se
je spremenila v prvovrsten užitek. Odprl se mi je popolnoma nov svet, katerega
obrise sem sicer slutila že kot otrok, nisem pa ga še v polnosti izkusila.
Spoznala sem, da je telesna ljubezen med dvema človekoma nekaj najlepšega, kar
je mogoče izkusiti v fizičnem svetu.
Na začetku je bilo res
pravljično. Na pustni večer, ko nisva bila skupaj, me je poklical ves v rožicah
in izjavil: »Živa, ljubim te, daj, poroči se z mano.« Nisem ga jemala resno,
vedela sem, da v treznem stanju nikoli ne bi izrekel česa takega. Pravzaprav mi
je samo takrat rekel, da me ljubi.
Ker so bila najina
srečanja večinoma omejena zgolj na seks ter kakšno pijačo in sprehod tu in tam,
je pravljica dokaj hitro minila. Vedno več stvari na meni in v zvezi z mano ga
je začelo motiti. Nisem se prav oblekla, ta kos oblačila se ni ujemal z onim
kosom … Začel mi je tudi očitati, da se nič ne potrudim za najino zvezo. Da se
trudi samo on. Zanj je dovolj velik trud predstavljalo že to, da se je enkrat
ali dvakrat na teden odpeljal v pol ure oddaljen kraj, pobral punco, ji plačal
pijačo in jo dal dol v avtu.
Nič čudnega, da sva se
do poletja že izpela, a vseeno je kot strela z jasnega vame udaril njegov
predlog, da se nekaj časa ne bi videla. Da bi naredila nekakšen premor, dolg
dva tedna ali en mesec, pa bi potem videla, kako bo. To se mi je zdelo kot
napoved konca, a sem se strinjala. Odločena sem bila, da si bom spet pridobila
njegovo naklonjenost in ga, ko se po enem mesecu spet vidiva, na novo očarala.
Seveda se ni zgodilo
nič takega. Ponovno sva se dobila, a bil je že bolj oddaljen kot vrh Mount
Everesta. Po zadnjem srečanju me ni nikoli več poklical niti se ni odzival na
moje sms-e in klice. Preteklo je nekaj časa, preden sem končno sprevidela, da
me noče več videti. Zadnjič sem ga poklicala na njegov rojstni dan. Tokrat se
je oglasil. Bil je zadržan in precej uraden. Ko sem mu voščila, sem ga
vprašala: »Torej zdaj niti prijatelja ne bova več?« Odgovoril je, da prijatelja
sva pa že lahko.
Je prijateljstvo med
ljubimci, ki se razidejo, sploh možno? Mislim, da ne. Bolje, da se nikoli več
ne vidijo – vsaj na začetku. Če se čez leta slučajno ponovno srečajo, potem
morda, kdo bi vedel.
Zadnjič sem ga videla
na božičnem rock koncertu, na katerega sem šla s Samanto. O najinem
prijateljstvu ni bilo nobene sledi in po tistem se nisva ne videla ne slišala
nikoli več.
Že pred začetkom
naslednje pomladi je prišla nova romanca, a veliko krajša in še bolj
pomilovanja vredna kot prva. Kar na lepem sem začela dobivati sms-e od
popolnega neznanca, ki me je, vsaj tako je trdil, nekje videl in si me je
obupno želel spoznati. Ne vem, od koga je dobil mojo telefonsko številko. Ime
mu je bilo Denis in bil je deset let starejši od mene. Pošiljal mi je na tone
opolzkih sms-ov, v katerih je opisoval, kaj vse bi počel z mano. Klical me je
in s sporočili mi ni dal miru niti, ko sem bila v šoli. Takrat sem hodila v
četrti letnik, bližala se je matura in res nisem imela časa ubadati se z
nekakšnim spolnim manijakom. A vseeno me je pregovoril, da sva se dobila na
pijači.
Že v prvem trenutku, ko
sem ga zagledala, mi je bil simpatičen. Ni odmaknil oči z mene in rekel je, da
sploh nisem tista, ki jo je hotel spoznati, a nič hudega, ker sem mu še veliko
bolj všeč kot ona, za katero sploh ne ve, kdo je. Nisem vedela, kaj naj si
mislim in sem samo zmajala z glavo. Kdo, za vraga, mu je dal mojo številko?
Tudi tega ni vedel, dobil jo je pač od neke punce, ki je trdila, da me pozna.
Uganka, ki ji nisem nikoli prišla do dna.
Ko sva popila pijačo in
odšla iz lokala, me je povabil, naj za trenutek sedem v njegov avto. Zunaj je
bilo zelo mrzlo, zima je mahala z repom. Sedela sva v avtu in se gledala. Za
razliko od Simona je bil temnolas, ne bi mogla reči, da je bil ravno pretirano
čeden, a nič manj čeden ni bil od Simona. Vsekakor je bil privlačen. Njegove
oči so se utapljale v mojih. Ni me mogel nehati gledati in govoril je: »Tvoje
oči … kako se svetijo!« Požirala sva se s pogledi, med nama je lebdela magnetna
privlačnost. Vleklo naju je skupaj in njegovo vprašanje »Te lahko poljubim?« je
bilo skoraj brez pomena. Prikimala sem in najine ustnice so trčile v strasten
poljub. Njegove roke so bile povsod in morala sem se mu dobesedno iztrgati.
»Moram iti,« sem rekla. »Ne še,« je zastokal in me spet potegnil k sebi. Še
nekaj časa sva se brezupno poljubljala, potem mi je le uspelo zbežati. Saj ne,
da sem si to želela. A tako me je zbegal, da sem hotela pri priči stran od
njega in nekoliko premisliti o vsem skupaj.
Dopisovanje prek sms-ov
se je nadaljevalo s potrojeno močjo in strastjo. Prevzela sem njegov opolzki
ton, ki me je zabaval. Ob jutrih me je namesto budilke zbujal njegov glas na
telefonu, v šoli so mi krajšala čas njegova sporočila. Še nekajkrat sva se
dobila in izvedela sem marsikaj o njem. Imel je nekaj let starega sina, z
bivšo, ki jo je pustil, ko jo je zalotil v postelji z drugim. Ta bivša mu je še
vedno težila. Bil je avtoprevoznik in večino svojih sočnih sms-ov mi je poslal
izza volana tovornjaka.
Bil je nor name. Najini
zmenki so potekali skoraj izključno v kabini njegovega tovornjaka, kjer sva se
brez konca poljubljala, objemala in mečkala. »Joj, kako si sladka, zakaj si
tako sladka?« me je kot iz uma spraševal in z mano počel vse tisto, kar mi je
obljubljal v svojih sms-ih. A kljub temu nikoli nisva šla do konca. Zakaj?
Predvsem zato, ker je bil tako obupno sramežljiv, da si ni upal kupiti kondomov.
Česa vsega ne vidiš.
Hodila sva komaj kakšne
tri mesece, ko mi je vse skupaj začelo na moč presedati. Zavedala sem se, da z
njim zapravljam čas, tistih nekaj prijetnih uric, ki mi jih je podaril v svojem
tovornjaku, pa tega ni moglo odtehtati. A nisem imela dovolj poguma, da bi mu
to povedala v obraz, ker sem vedela, da bo zelo prizadet. Zato sem ga odslovila
kar prek sms-a. To je sprožilo pravo poplavo skrajno obupanih klicev in
sporočil z njegove strani. Rotil me je, jokal, prosil … A nič ni pomagalo, ker
do njega nisem čutila več niti senčice tistega, kar sem čutila na začetku.
Hotela sem biti poštena do njega, kot hočem biti poštena do vsakogar. Še nekaj
časa je izlival svoj obup in žalost prek sms-ov, potem je verjetno nekako
prebolel. Gotovo sem se mu zdela brezčutna. A jaz se le nisem mogla
pretvarjati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar